DRAGI PRIJATELJI!

»Postni čas, ki nas uvaja v praznovanje velike noči,je za Cerkev dragoceno in pome- mbno bogoslužno obdobje... Medtem ko se ozira v dokončno srečanje s svojim Ženinom v večni veliki noči, cerkvena skupnost v marljivi molitvi in dejavni ljubezni poglablja svojo pot oči- ščevanja v duhu,da bi pri skrivnosti od- rešenja obilneje zajemala novo življenje v Kristusu Gospodu (prim. Hvalospev I za postni čas),« nas papež Benedikt XVI. vabi v uvodu svoje letošnje Posla- nice za postni čas.
Marljiva molitev in dejavna ljubezen, ki ju papež navaja kot pot očiščevanja našega duha v pripravi na praznovanje velike noči, sta temelja, ki ju v tem pa- storalnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti želimo okrepiti v življenju vsakega kristjana. V razširjeni obliki ju najdemo v duhovnih in telesnih delih usmiljenja, ki so osnova krščanske do- brodelnosti že od prve apostolske Cer- kve naprej.
Zato nas in še zlasti preizkušane brate in sestre slovenski škofje v svojem post nem pastoralnem pismu vabijo: "Vedno pa moramo moliti in darovati svoje trp- ljenje za blagoslov dobrodelnega dela v Cerkvi. K temu so posebej povabljeni tisti,ki bi za ljudi v stiski radi storili več, kot jim dopuščajo njihove osebne in materialne zmožnosti."
Nihče se potemtakem ne more opravičiti in se 'izključiti' iz tretje temeljne naloge Cerkve - dobrodelnosti, kakor tudi ne iz prvih dveh: oznanjevanja in bogoslužja. Zato je postni čas priložnost, da sprej- memo to trojno nalogo Cerkve ter sto- pimo na pot za Jezusom, ki nas bo po- peljal prek križevega pota in Kalvarije v novo, večno življenje.
Tako bo naša pot duhovnega očišče- vanja v tem postnem času obrodila bo- gate sadove, da bomo ob velikonočnih praznikih zajeli novo življenje od mrtvih vstalega Kristusa. Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Karitativna dejavnost,foto:Andrej Gombač

april

Molimo, da bi Cerkev z verodostojnim oznanjevanjem evangelija znala dati novim generacijam vedno nove razloge življenja in upanja. Molimo,da bi misijonarji z oznanjevanjem evangelija in življenjskim pričevanjem znali prinesti Kristusa tistim, ki ga še ne poznajo. Molimo, da bi se radi udeleževali veliko- nočnih obredov in ob njih bolje spozna- vali Kristusov odrešenjski načrt.

maj

Molimo, da bi tisti, ki delajo s sredstvi obveščanja, spoštovali resnico,solidar- nost in dostojanstvo vsakega človeka. Molimo, da bi Gospod podaril Cerkvi na Kitajskem vztrajnost v zvestobi evan- geliju in rast v edinosti. Molimo, da bi ob obiskovanju šmarnične pobožnosti globlje začutili Marijino ma- terinsko ljubezen in skrb za nas.

slika: brsteče grmovje, foto: Tone Planinšek

ALELUJA!

RAZVESELITE SE
VESELE NOVICE NAŠEGA VSTALEGA GOSPODA.

ALELUJA!

Naj, dragi bralci in bralke Prijatelja, sodelavci, dopisniki in dobrotniki ter tisti, ki nas podpirate z molitvijo in nasveti,ob veliki noči vaša srca na- polni Njegova ljubezen ter prinese veselje in mir vašemu življenju!

Uredništvo in uprava revije Prijatelj

»Drug drugega bremena nosite.« (Gal 6,2)

PRESKUŠANA CERKEV

V hudih časih Cerkvene zgodovine so verniki vedno iskali pot, kako bi prišli iz težke situacije, kako bi evangeliju vrnili ceno,ki jo zasluži,kako bi ljudi spodbudili da bi se zopet bolj zanimali za Jezuso- vega duha,da bi podoba Jezusa Kristu- sa močneje zasvetila na obrazu Cerkve Tak je sedanji čas. To je lep čas za tiste, ki želijo biti priče Jezusa Kristusa in so pripravljeni živeti njegovo življenje sredi tega modernega sveta. Veliko je te pripravljenosti. Mnogi se tega dobro zavedajo. Če bo zavel svež in močan veter želje po prenovi, bo to pomenilo blagodejno prihodnost na naši prelepi slovenski zemlji. Postopno se bomo morali navaditi da- jati določen odstotek svojih prihodkov za uboge: morda 3%, morda desetino svojega zaslužka,morda več.Pastoralno leto, posvečeno socialnim vprašanjem, naj bi bilo začetek novih prizadevanj, sicer ne bomo upravičili izbire in vsebi- ne usmeritve pastoralnega leta. Če ne bomo zares odločni (radikalni), nas bo 'neslo' in bomo brez naboja, brez ognja, brez argumentov; brez duhovne moči oznanjevali in opravljali bogoslužje.Leto dobrodelnosti je zares izjemna milost, izredna priložnost, 'kairos' (primeren tre nutek) za naše skupnosti in za Cerkev na Slovenskem.V evangeliju imamo do- volj biblične podlage za tako ravnanje. Evangelij živeti, ne le o evangeliju go- voriti, to bo osrednja 'srečka' teh dveh pastoralnih usmeritev. V verski zaklad se je v teku časa nab- ralo precej premoženja,ki smo ga dobili vrnjenega po nacionalizaciji. To nam zdaj očitajo. Zakaj? Ker prihodkov od tega premalo namenjamo tudi za tiste namene, za katere so bila sredstva po- darjena.

PRENOVA VSEH ČLANOV CERKVE

Organizirali smo pastoralne tečaje, Slovenska in Škofijske Karitas so dale marsikatere pobude, sodelujemo pri raz ličnih akcijah ipd., vendar bo od vsega prizadevanja najbolj odločilno to, kar bomo sklenili v osebnem življenju in v strukturi Cerkve.Dobro poznamo slogan iz različnih zgodovinskih obdobij:"Reno- vatio in capite et in membris" ("Prenova glave in članov"). Naš čas zopet močno kliče po tem.To je zdaj najbolj aktualno Ne gre toliko za to, kaj bomo ubogim dali,koliko hrane jim bomo razdelili,koliko položnic bomo plačali... To so manj pomembni cilji. Uboge bomo imeli vedno med seboj. Bolj pomembno je to, koliko se bomo v tem letu približali duhu evan gelija in duhu Jezusa Kristusa.
Svetovni filozof Machiavelli se je spoti- kal nad dobrodelnostjo, češ, "eni se hvalijo in se postavljajo, koliko dajo za reveže.To je velika laž.Dobrodel- nost je samo hinavščina. Nekdo ne- komu nekaj podari, da si opere vest in da uide zadregi. Njegove navade in njegov način življenja se pa s tem nič ne spremenijo." Čeprav je bil ta filozof eden od tistih, ki so s svojim naukom naredili strašansko škodo člove škemu rodu in veljajo za prave volkove v čredah, njegovo provokativno in ci- nično vprašanje le opozarja na vidik, ki sam na sebi do neke mere drži, vendar je v osnovi krivičen in nedobrohoten. Lahko smo pa nanj pozorni in ne zapa- demo v lažno dobrodelnost, ki se zado- volji s kakšno oglodano kostjo, pač pa se je pripravljena marsičemu odreči v slavo ter čast Božjega ljudstva.

Ko nagovarjamo vernike, naj poskrbijo, da bo v njihovih župnijah ustanovljena tudi formalna organizacija ali skupina župljanov,ki bodo imeli na skrbi vpraša- nja dobrodelnosti, navadno dobimo dva najpogostejša odgovora, ki ne zdržita kritike:
1. "Pri nas ni večjih potreb" (beri:ni ubo gih). Večkrat sem že zapisal in ponovil: "Tam,kjer nimajo ubogih,so zares ubogi" Vincencij Pavelski je nekoč vzkliknil: "Tudi če bi ubogih ne bilo med nami, bi jih morali iz zemlje izkopati.Tako pomem bna je njihova navzočnost v krščanski in človeški skupnosti."
2. "Za to delo skoraj ni mogoče najti prostovoljcev in odgovornega za to po- dročje."
V obeh primerih gre za zmoto. Za oboje je Bog poskrbel, vendar je potrebno to odkriti in najti. Aktualna pastoralna usmeritev za verne torej ni tako lahek zalogaj kot bi se prvi hip zdelo. Gre za vsebine, ki naj bi obli- kovale našo duhovno podobo in poma- gale h kvaliteti osebnega in občestve- nega življenja.
V minulem pastoralnem letu smo imeli priložnost poglobiti odnos do evharistije - svete maše, do Najsvetejšega in iz- boljšati spoštovanje do duhovnikov. Se je to tudi zgodilo?
Letošnja naloga je težja, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Leto ubogih prinaša izziv, ki mu bomo kos le z veliko mero Božje pomoči.Gre tudi za zelo ob- čutljivo vprašanje, ali bo naša Cerkev, Cerkev na Slovenskem v tem letu za- slutila,da gre za strateško (pomembno) nalogo ali vprašanje, ki zadeva verodo- stojnost Cerkve na Slovenskem v pri- hodnosti. Od razumevanja in od odgo- vora na to vprašanje bo odvisna moč in uspešnost našega jutrišnjega oznanje- vanja in bogoslužja. Pri tem mislim na dve stvari:
Se bomo zmogli približati spremembi našega gledanja na vsakega človeka. Človek je skrivnost tudi zato, ker nosi v sebi rane, napake, talente, uspehe, neuspehe, poraze, razočaranja, stiske, grehe... Najtežje je pristopiti k človeku z zavestjo, da je v osnovi ubog in to uboštvo prepoznati, spoštovati in mu skušati pomagati. V tem oziru smo vsi ubogi.Razlika med nami je v tem,da ima jo nekateri tega več, drugi malo manj. Jezus v evangeliju pravi: "Od vsakega,

ki mu je bilo veliko dano,se bo veliko za htevalo,in komur so veliko zaupali,bodo od njega veliko več terjali." (Lk 12,48b) Odgovornost je neizogibna.V to zgodbo smo poklicani vsi in vsak nosi del svo- jega poslanstva. Glavno vprašanje ob koncu bo: "Si bogat v Bogu?"
Človekova skrivnostnost se kaže tudi v tem, da ima vsak od nas tudi nekatere talente, dobro vzgojo, kakšne uspehe, zmage,Božjo pomoč,materialne možno- sti...; in vsak lahko postane sočloveku dobrotnik.
Zelo pomembno bo v tem letu odkrivati oboje:svojo revščino in svoje bogastvo Podobno bo to mogoče spoznavati tudi pri drugih ljudeh. Oba vidika bosta šele v celoti pomagala razumeti, za kaj v letu ubogih gre.

msgr. Tone Kompare

(iz predavanja pastoralnim
in karitativnim sodelavcem, se nadaljuje)

Iz Ljubljane preko Trojan do Maribora nas je peljala pot. Tam sta se pridružila še Jože Raduha in njegova žena in skupaj smo se odpeljali v čudo- vite kraje Slovenskih goric k Jožeto- vemu bratrancu in 'botru'. Tako pravijo Martinu Raduhi (Trate 51,2213 Zgornja Velka) mnogi. In zakaj? To in še mnogo drugega nam je v pogovoru povedal sam.Marsikaj nam je povedal tudi Jože, ki ga je 'namočil', da smo ga obiskali in ga sedaj lahko predstavimo tudi bral- cem Prijatelja. Zapisane bodo njegove besede in upajmo, da boste preko njih vsaj malo začutili prijetnega, optimisti- čnega in veselega sogovornika, ki živi v družini, kjer v isti hiši štirje rodovi po- dajajo roko drug drugemu, si pomagajo in se imajo radi.

Povejte nam najprej nekaj besed o sebi. Kje ste rojeni in v kakšni dru- žini ste odraščali?
Najprej vas lepo pozdravljam.Rojen sem na Zgornji Velki blizu cerkve,nedaleč od tu. Potem pa smo se preselili na Dražen vrh.Leta 1941 so nas Nemci izselili naj- prej v Bosno, potem pa na Hrvaško, v Slavonijo. Mlada leta so bila težka, saj smo preživljali vojno in povojni čas. Ko smo se vrnili domov, je bilo v glavnem vse podrto. V hiši se je še dalo živeti, ostali objekti pa so bili podrti. V družini smo bili štirje otroci: imam še dva brata in eno sestro, ki je tukaj blizu doma. Rojeni smo bili na štiri leta. Jaz sem najstarejši. Med menoj in najmlajšim je dvanajst let razlike. Najmlajši brat je bil rojen med vojno v Djakovem.

Ko se je vojna začela, ste bili stari 11 let in ste že hodili v šolo...
Leta 1941, ko se je vojna začela, sem hodil v četrti razred. Tu pri nas smo že imeli osemletko. Šolo sem potem nada- ljeval na Hrvaškem.

Spomini na vojna in povojna leta najbrž niso lepi?
Bila so težka leta. Leta 1941 so nas iz- selili in 1945 smo se vrnili domov.Trdno smo delali. Kmalu po vojni sem šel za tri leta k vojakom.Vojake sem služil najprej v Ljubljani. Bil sem v partizanski kasarni pri Ljubljanici pod Golovcem. Potem pa so me poslali v Postojno.Ko smo končali šolo, so nas poslali po celi Jugoslaviji. Pri vojakih sem mislil,da tri leta ne bodo nikoli minila, tako se mi je vlekel čas.

A tudi tisti čas je minil. In kako je bilo, ko ste se vrnili domov?
Ko sem prišel domov, sva se jeseni leta 1953 z mojo bodočo ženo poročila. Eno leto sva živela doma, potem pa sva se preselila. Tu, kjer sedaj živimo, sem imel krstnega botra in birmansko botro. Boter je leta 1953 umrl in botra je os- tala sama, saj otrok nista imela. Zato mi je rekla, naj se preseliva k njej, saj nas je bilo dovolj na našem domu. Res sva se sem leta 1954 preselila in začela z gradnjo hiše čisto iz nič. Hiša,v kateri smo sedaj,je bila takrat tudi dograjena.

Kje pa sta se z ženo spoznala?
Žena je doma iz Prekmurja. Tam sem imel bratrance in sestrične in ko sem šel na obisk, sem jo prvič videl. Leta 2003 sva praznovala zlato poroko in sedaj sva že v pričakovanju praznovanja 60- letnice najine poroke leta 2013.

Vajin dom in družino sta začela po- časi ter s trdim delom in trudom graditi...
Ja,hišo smo gradili sami.Tudi vso opeko za hišo smo naredili sami. Rodile so se nama tri hčerke. Pri najstarejši sedaj živiva,drugi dve sta bili dvojčici, vendar sta se rodili prezgodaj in žal, nista pre- živeli.Sva pa imela v tem času dvanajst otrok v reji.

Kako to, da sta se odločila, da vza- meta otroke v rejo?
Najprej smo imeli v reji same fante. Po- tem pa je hčerka rekla, da bi bilo lepo, če bi vzeli še kakšno deklico,da bo ime- la družbo. Ko smo s tem začeli, so nato iz Maribora stalno spraševali,če bi lahko vzeli še kakšnega. Včasih pa so koga kar pripeljali.

Koliko časa so rejenci ostali pri vas?
Zelo različno.Najdlje je ostal fant,ki ima novo hišo tu blizu-ta je bil dvaindvajset let. No, še dlje je pri nas Danica. Štiri razrede je naredila pri nas, potem pa so jo dali v Kamnik, ker ni mogla hoditi. Tam se je odločila za šiviljo, vendar ni imela ročnih spretnosti. Dve leti je na- redila, v tretjem pa so jo izločili. Potem so jo poslali v Ljubljano na testiranje, kjer so ugotovili,da ni sposobna za delo kjer so potrebne ročne spretnosti. Nato so naju z ženo klicali na socialno, kjer so nama sporočili,da jo bodo dali v dom oziroma zavod. Ko je to slišala, je zelo jokala in prosila samo to, da je ne bi poslali nazaj v zavod. Dekle si tega ni želelo, midva pa sva imela že svoje vnuke. Takrat sem Danico prijel za roko in ji rekel: "Kjer sva midva, boš tudi ti!" in tako je ostala pri nas do danes.Doma je živela v težkih razmerah, saj sta bila oče in mati alkoholika.

Kako velika pa je vaša kmetija? S čim ste se ukvarjali?
Ima tri in pol hektarjev obdelovalne ze- mlje in dva hektarja gozda. Zemljo smo vzeli v najem še od kombinata, da smo lahko redili več živine. Ker je tu hribo- vito območje, smo se začeli ukvarjati z jagodičjem. Leta 1976 smo začeli saditi ribez. Imeli smo ga veliko, saj smo ga na leto pridelali 12 ton. Leta 1981 smo sadili robido, ki je prišla iz Knjaževca. Bili smo prvi v Sloveniji, ki smo sadili robido in smo se na začetku še učili, kako jo uspešno pridelovati. K nam je hodila inženirka s Kmetijskega inštituta iz Ljubljane, ki je v Sloveniji skrbela za pridelavo jagodičevja. Vendar se je tudi ona prvič srečala s pridelavo robide, zato sem tja,od koder smo dobili sadike napisal pismo in jih prosil za navodila, kako naj posadimo robide. In ko je ro- bida polno obrodila, smo jo prav tako pridelali 12 ton. Obiranje je potekalo polna dva meseca in ko smo prišli do konca nasada,smo spet lahko začeli na drugem koncu. Robido je bilo potrebno hitro spraviti v promet, saj je začela gniti.Čez dan smo jo pobrali in jo je bilo treba takoj odpeljati v zadrugo, kjer so jo odkupovali.

Danes je pri vas turistična kmetija. Ste že vi začeli s to dejavnostjo?
S tem sta začela hčerka in zet, midva pa sva se preživljala samo s kmetijo. Najprej smo imeli živino, potem pa smo začeli s pridelavo jagodičja, kasneje smo imeli še pol hektarja črnega bezga. Lahko bi rekli, da je to domačija sadnih sokov. Nekaj let je pridelava jagodičja dobro šla, potem pa je padla cena, saj se je pojavilo veliko novih pridelovalcev jagodičja.Največji kupec je bila tovarna sokov Fructal iz Ajdovščine. Prišli so celo pogledat, kje in na kakšen način pridelujemo sadje, ki ga potem oni pre- delajo v sokove. Ko sta hčerka in zet prevzela kmetijo, se z jagodičevjem ni dalo več preživeti, zato sta odprla tu- ristično kmetijo.

Rekli ste, da ste odraščali v težkih časih. Ali vam je vera kaj pomagala pri tem?
Seveda, velikokrat je cela družina sku- paj molila. Jutranje molitve nismo mogli opraviti skupaj, ker je šel ata zgodaj na delo.Zvečer pa smo vedno skupaj molili Hodili smo k maši,nobene nedelje nismo izpustili. Naša župnija se imenuje Marija Snežna, pred vojno se je tudi pošta imenovala tako. Po vojni pa spadamo pod pošto Zgornja Velka.

Ali ste kdaj v življenju kam poromali
Ja,dvakrat sva z ženo poromala v Lurd Enkrat, ko sva bila še mlada, drugič pa pred dvema letoma. To so res nepoza- bna doživetja, ki jih je težko opisati.

Vaš bratranec Jože nam je prišepnil da ste bili ključar...
Ja,trideset let sem bil ključar in štiride- set let pevec na koru.Ko pa sem zbolel, sem šel k našemu župniku in mu rekel, naj me razreši, saj sedaj, ko sem bolan, ne morem več pomagati v župniji.

Kaj pa vas je nagovorilo,da ste spre jeli odgovorno službo ključarja in postali pevec na koru? Se še spom- nite tistih časov?
Za ključarja so v cerkvi izvedli volitve in takrat sva bila izvoljena dva. Na kor pa sem šel z veseljem,saj veste, skoraj vsak mlad fant rad poje. Nekoč nas je začelo hkrati hoditi na pevske vaje šestnajst fantov in deklet. K zboru sem se priključil leta 1947. Vendar so bili to težki časi.Enkrat so k nam na dom prišli miličniki in me spraševali, kaj delamo v cerkvi. Začeli so me zasliševati, kakšne sestanke imamo na koru. Povedal sem, da imamo pevske vaje in da lahko vpra šajo tudi ostalih šestnajst pevcev.Hkrati so zahtevali, da vaj ne smemo imeti v nobeni hiši, ampak samo v cerkvi.
(K povedanemu je Jože Raduha dodal še tole: Pri Mariji Snežni si je ključarsko službo po nekem nepisanem zaporedju delilo nekaj družin. Martin te tradicije ni imel,saj smo se Raduhi leta 1927 priselili iz Odrancev - naša dedek in babica z otroki, našimi očeti. Je pa bil Martin cerkveni pevec, gospodar in mož bese- da, ki je imel ugled ter zaslombo v cer- kvenem zboru. Bil je krvodajalec in je rekorder v kraju ter župniji, kar je bilo v tistem času cenjeno. Oba župnika, ki sta v 80-tih letih 'župnikovala' pri Mariji Snežni, sta vedno pozivala in tudi sama šla na odvzem krvi.)

Omenili ste bolezen. Kdaj ste zbole- li? S kakšno boleznijo ste se srečali?
Ugotovili so mi raka na prostati.V pokoj sem šel leta 1990, leta 1992 pa sem bil operiran. V Ljubljani sem ostal dva me- seca na obsevanjih. Ko so me pripeljali v bolnico in so me zbadali z iglami, de- sne polovice telesa nisem čutil. Bil sem čisto nepokreten. To je bila posledica bolezni. Bilo je čudno, saj nisem imel nobenega bolezenskega simptoma.

Hodite z berglami. Koliko časa so vaš pomočnik pri hoji?
Težave s hrbtenico sem imel precej let, potem pa so se preselile v noge.Bil sem operiran na levem kolku. Še desnega bi bilo treba operirati, vendar me takrat niso. Zdravljenje na prostati je bilo us- pešno. Takrat mi je patronažna sestra hodila dajati injekcije, ker sem težko hodil. In enkrat se je zgodilo, da mi je potem začelo nogo zategovati. To je bil hud krč. Poklicali so zdravnico, ki je takoj odredila prevoz z rešilcem.Ugoto- vili so, da mi je ukleščilo živec. Od tis- tega časa nisem več mogel hoditi brez bergel.

Vse življenje ste bili priden in delo- ven človek. Ste imeli radi zemljo?
Ja, že kot mlad sem se odločil, da bom obdeloval zemljo in zato jo imam rad. Veselilo me je delo s sadikami,cepljenje skratka, vse me je veselilo.Sem pozabil povedati, da smo se ukvarjali tudi z vzgojo sadik jagodičja, saj je zadruga odkupovala tudi sadike.
(Bratranec Jože je kasneje dodal še to- le: Kot je Martin sam povedal, je prišel na kmetijo, kjer je življenje zaradi 'teže' let lastnikov le še 'tlelo' in jo 'prižgal v življenje'. Za življenje pa je potrebna voda. Kmetija ni imela vodnjaka,niti vo- de pri hiši in rodovi so jo nosili iz grape. Z njegovim očetom sta poiskala iskalca vode s tradicionalnimi palčkami, ki je veljal za zanesljivega in z ženo sta ob hiši na nakazanem mestu izkopala vod- njak in pritekla je voda za več življenja. Še se spomnim, kako v okolici mnogi ni- so verjeli, da je mogoče na tako suhem bregu najti vodo in narediti vodnjak z izvirom vode. A on je verjel, da kjer so lapor, glina in ilovica, tam je tudi voda in imel je prav.)

Glede na to, da je za vama z ženo toliko let skupnega življenja, nam lahko zaupate recept za to, da sta po toliko letih še vedno rada skupaj?
Vsak mora znati potrpeti. Ljudje nas vedno občudujejo,saj živimo skupaj štiri generacije. V tej hiši nas živi deset: midva z ženo, hčerka z možem in enim sinom, vnuk z ženo in dvema otrokoma ter Danica.
Imava sedem pravnukov in nikoli nama ni dolgčas.

Ali poznate revijo Prijatelj? Jo pre- birate?
Seveda jo poznam in jo redno prebiram. Enkrat sem celo po Jožetovi spodbudi nekaj napisal. V prispevku sem na krat- ko obudil spomine na Djakovo.Tam smo bili med vojno.

Morda še zaključno besedo bralcem Prijatelja in poslušalcem oddaje Vstani in hodi...
Kaj pa vem, kaj bi lahko povedal? Da bi bili potrpežljivi in vztrajni,to vsem želim

Jože Raduha,ki ima svojega bratran ca in botra Martina zelo rad,je njego vi pripovedi dodal še nekaj delčkov:
Martin je res plemenit in dober človek. Marsičesa nam v svoji pripovedi ni povedal. Iskateljski duh mu je prinesel nekaj priznanj in nazivov: inovator na področju vzgoje sadik tudi v strokovnih krogih. Bil je vedno vztrajen in odločen v iskanjih, a nikoli nisem slišal, da bi bil s kom skregan. Spomnim se tudi, da se je pri njih vedno za nekaj trenutkov ustavilo delo, ko je zazvonilo poldne ali večerno Avemarijo. Martina nikoli nisem videl s pokrivalom, a njegov ata je ob tem tudi na cesti snel klobuk. Vse to so pač drobci, ki jih je težko ujeti v vprašanja in odgovore ter sestavljajo podobo človeka...

Živahnemu pogovoru so se pridružili še drugi družinski člani,vmes smo iz okolice poslušali oglašanje živali. Utrip življenja je postal domač tudi nam.Ko pa so nam še postregli s samimi domačimi dobro- tami, je le malo manjkalo, da si nismo zaželeli ostati kar pri njih. In sploh ne dvomimo, da bi nas ne sprejeli. Njihova vrata so res odprta za vse.Martin,hvala vam za vaše pričevanje in zgled trdega dela, ljubezni do zemlje ter zvestobe in potrpežljivosti. Naj vam Bog nakloni še veliko veselih in čim bolj zdravih let.

Na obisku smo bili: Roman Travar, CM, Tone Planinšek (slike) in Polona Malovrh (zapis)

Dva meseca jo je občasno zbadalo v trebuhu. Ker bolečina ni bila huda, je odlašala z obiskom pri zdravniku. Ko pa jo je bolečina ponoči začela prebujati, je obiskala zdravnika. Pregledal jo je in jo poslal v laboratorij. Še isti dan ji je zdravnik po telefonu sporočil: "Izvidi so slabi,še danes morate oditi v bolnišnico"
Po treh urah je že ležala v bolniški pos- telji, preoblečena v raztrgano pižamo. Tudi njeno življenje se je 'raztrgalo' na upanje in obup. Sprejemni zdravnik v bolnišnici jo je pregledal in na izvid za- pisal sumnjo, da ima raka. Ničesar ji ni pojasnil, sama pa ga tudi ni ničesar vprašala. Ni vedela,ali se vse to dogaja njej ali komu drugemu. Počutila se je kot gledalka na ogledu predstave z na- slovom Iščemo raka.
Tri dni se v bolnišnici ni zgodilo ničesar. Sobni zdravnik je ni niti pregledal.Kmalu je spoznala, da so v bolnišnici bolj kot pogovor in pregled, pomembne preiska- ve z različnimi napravami. Opravili so ji dve taki preiskavi. Mislila je, da bo za izvid izvedela že naslednji dan, a se je zmotila. Nikomur se ni nikamor mudilo. Tri dni je poslušala enak odgovor:"Ni še izvida, nismo ga še poslali." Začela je spraševati sobolnike,kdaj so oni izvedeli za izvide. Dobila je različne odgovore. Ponoči,ko ni mogla spati, je razmišljala: "Morda pa zdravniki izvide že imajo, a se mi ne upajo povedati resnice. Morda je že vse zamujeno in ni več nobene pomoči zame."Naslednje jutro je telefo- nirala možu in ga prosila, naj on vpraša za rezultate preiskav. Mož se je napo- vedal za govorilne ure pri sobnem zdra- vniku, a zdravnik ni bil dosegljiv.
Bolnica je čutila, da se ji sobni zdravnik na vizitah vedno bolj izmika.Ni je pogle- dal v oči. Bolnica je razmišljala: "Mora biti pa res hudo z menoj, da zdravnik tako ravna" Izgubila je zaupanje v tega zdravnika. Približal se je dan odpusta. Še vedno ji ni nihče razložil, kakšno bo- lezen ima.Zjutraj na viziti so ji rekli:"Ob 12. uri bo prišel k vam doktor N. in vam vse razložil." Vedela je, da ta zdravnik zdravi bolnike,ki imajo raka. Razmišljala je: "Morda so se pa zmotili in so zame- njali izvide. Ne počutim se še tako zelo bolno." Telefonirala je možu in ga pro- sila, naj pride ob 12. uri v bolnišnico.
Točno ob 12. uri je stopil v bolniško sobo doktor N. Vse je prijazno pozdravil nato je vzel stol in prisedel k bolnici, tako da jo je gledal v oči. Predstavil se ji je in ji ponudil roko v pozdrav. Bolnici se je dobro zdelo,saj je bil to prvi zdra- vnik v bolnišnici, ki je prisedel k njeni postelji. Doktor N. je prosil sobolnike,da za nekaj minut zapustijo sobo. Z mirnim glasom je rekel:"Od zdaj naprej bom jaz vaš zdravnik." Ves čas je bolnico gledal v oči. Nadaljeval je: "Ali želite vedeti, kako je z vami?" Bolnica je prikimala. Doktor N. je malo počakal,približal svojo roko roki bolnice in nadaljeval: "Našli smo tumor v vašem trebuhu." Utihnil je in dal bolnici čas za dojemanje resnice in za njen čustven odziv. Bolnica se je z vso močjo oklenila moževe roke in ni nič rekla. Tudi zajokala ni. Zdravnik je opazil, kako so se ji napele vse obrazne mišice. Nežno je prijel bolnico za roko. V sobi je bila tišina, veliko tišine, zdra- vnikovega miru in jasnine njegovega pogleda. Doktor N. je z mirnim glasom nadaljeval: "To še ne pomeni,da za vas ne moremo nič več narediti. Naslednji teden boste prišli v mojo ambulanto na pregled. Vsa vprašanja, ki jih imate zame, si zapišite na listek, prav na vsa vam bom rad odgovoril." Nato je doktor N. vzel listek in nanj napisal svojo tele- fonsko številko. Izročil ga je bolnici in ji rekel: "Čutim, da vam je težko. Vzemite mojo telefonsko številko, da me boste lahko poklicali,če me boste potrebovali" Zdravnikov listek je bil za bolnico tisti trenutek največje darilo. Čutila je, da zdravnik v njej ne vidi le diagnoze, am- pak človeka.
Čez nekaj dni, ko je bila že doma, je spoznala, da ji zavedanje bližine smrti pomaga sprejemati pomembne odločit- ve v življenju.Zanjo čas ni bil le dolžina čas je bil zanjo od zdaj naprej globina odnosov, srečanj in izpuščanje nepo- trebnega. Odločila se je, da bo vsako minuto življenja živela z ljubeznijo do sebe, do bližnjih in do Boga. Prejela je zakrament bolniškega maziljenja in z družino je poromala na Ptujsko goro, da se priporoči Mariji v varstvo. Na nočni omarici je imela poleg Svetega pisma tudi pesniško zbirko Toneta Kuntnerja. Močno so se je dotaknili verzi: "Najina ljubezen je z dotiki prešla v vse najine stvari. Skrita leži v vsakem kotičku na- jine hiše.Ljubezen je živa,če iz brezupa zopet upanje storiva."
Ko smo prebičani od bolezni, udarcev življenja in izgub najdražjih,nas na vsa- kem koraku življenja spremlja križana Ljubezen, ki iz brezupa zopet upanje in odrešenje podarja. Zame, zate in za naju! Križana Ljubezen hodi z nami po poteh,kjer se zdi,da ni poti. Dopustimo ji, da je naša prva sopotnica in prva sobesednica na poteh našega življenja.

Janja Ahčin

NE MOREM, VENDAR ZMOREM!

Na zdravje se danes ne gleda več le kot na odsotnost bolezni, pač pa tudi kot na posebno človekovo duhovno kondicijo spri- čo izkušnje nemoči.Ker je Bratstvo duhov- no gibanje,smo posebno pozornost najprej namenili razmisleku o duhovnem življenju v Bratstvu.
Kakšen izziv nam ponuja naslov razstave 'Ne morem, vendar zmorem' s temo naših razmišljanj o duhovnosti?
Naš namen je bil opozoriti na pomen duho- vnosti v življenju bolnikov in invalidov ter spodbuditi k povezovanju znanja in izkušenj Obenem pa smo s tem želeli umestiti du- hovnost Bratstva v širši družbeni prostor, kjer duhovnost vse bolj pridobiva veljavo. Pojavljajo se različna duhovna gibanja. Skupaj smo s tistimi, ki si na ta vprašanja odgovarjajo drugače.
Tokrat objavljamo drugi del razmišljanja Romana Travarja,CM,duhovnega asistenta KBBI.

Darinka Slanovec

Bratstvo  kot  duhovno  gibanje (nadaljevanje, II. del)

ŽIVETI JEZUSA KRISTUSA

Oče Henri François je po Jezusovem evan- geliju živel združen z nebeškim Očetom. Hranil se je s teologijo Mističnega Telesa, prepoznanega v Kristusu. Znova in znova je v tej perspektivi prebiral evangelije. Ka- kor za sv. Pavla je tudi za njega krščansko življenje pomenilo 'živeti Kristusa'.Še zlasti se je s tem poistovetil (poenotil) v svojem trpljenju. V enem izmed pisem hudo bolni ženi je zapisal: "Strah te je. Umiranje vidiš kot neko mirovanje. Si v tunelu.To so tre- nutki, ki jih je potrebno živeti v čisti veri,v popolnem zaupanju v Jezusa ter se obrniti nanj. Jezus, verujem v tvojo neskončno ljubezen; verujem, da sem za Tebe oseba, ki jo ljubiš.Vendar Ti me želiš pridružiti tudi svojemu umiranju. Ti poznaš tisti trenutek v Getsemaniju in tisti trenutek na križu. Ko si bil na vrtu, si onemogel ležal na zemlji, ko si visel na križu, si rekel: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapusti?‹ Vse do konca sveta bodo za Jezusove prijatelje ti trenu- tki tako zelo podobni Jezusu Odrešeniku - kot sem ti že povedal: biti so-odrešeniki - ne ob Jezusu,ampak v Njem za delovanje z Njim za zveličanje sveta. Torej, to je tvoje sedanje življenje."
To je tudi vloga Device Marije, da nam po- maga čim globlje zaživeti to poistovetenje (poenotenje) z Jezusom. Marija je imela veliko mesto v duhovnosti in v srcu očeta François-ja. Spremljala ga je vse njegovo življenje,na vseh njegovih postojankah. Še zlasti pa božjepotna cerkev Device Marije v Benoit Vaux v Loreni,kjer je prejel mašni ško posvečenje in kjer se je kasneje rodilo Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. To je tudi kraj,kjer se je vsako leto zbiralo na stotine bolnikov in invalidov iz regije Meuse. Mnogi so prišli na duhovne vaje,saj so bile vsakoletni veliki duhovni dogodek.

Duhovniško življenje in služba sta bili za Očeta François-ja osnovni razsežnosti nje gove duhovnosti. Obhajanje svete maše je bilo višek njegovega dneva in življenja. Ob svojem diamantnem jubileju (65 let duhov- ništva) je bil njegov prvi izraz hvaležnosti za 22.000 svetih maš, ki jih je v svojem življenju obhajal.Prav tako je kot duhovnik imel čut za duhovno očetovstvo. Mnogi so bili deležni tega izrednega daru, zato so se ob njem čutili duhovni sinovi in hčere. To medsebojno naklonjenost je gradil z obse- žnim dopisovanjem. Ta čudoviti dar zanes- ljive duhovne razsodnosti je oče François imel že kot mlad duhovnik,saj je vsem,ki so se obrnili nanj,prižgal luč v njihovih dušah.
Vrh tega pa je bil zelo cenjen spovednik, saj je bil resnično 'oče'. Kadar je spovedo- val v katedrali, niso želeli drugega spoved- nika kot le njega. Vsakdo je vedel, da ga lahko v vsakem trenutku prosi za zakra- ment in oče François ga bo lepo sprejel. Nikoli ni dajal vtisa,da ga kdo moti.Njegovo poslušanje, spodbujanje in odpuščanje so izražali resnično očetovsko usmiljenje Boga
Kot duhovnik v službi Cerkve je s pozor- nostjo sprejemal male in uboge, vendar ni nikoli delal meje med bogatimi in revnimi, kajti za njega so bili vsi otroci istega ne- beškega Očeta.
Ljubil je Cerkev. Bil je navdušen v svojem poslanstvu evangelizacije. Trpel je zaradi svojih neuspehov, še bolj pa zaradi svojih pomanjkljivosti. Ljubil je svoje predstojnike in na njegovem obrazu je bilo videti zna- menja trpljenja, kadar je kdo govoril slabo o papežu ali o kakšnem škofu.
V svojih nastopih,izjavah in pisanjih je Oče François vselej spodbujal k srčnosti govo- rjenja in pisanja. V njih se zrcali njegova duhovnost in karizma (nadnaravna sposob nost, dana posamezniku predvsem v korist drugih).Njegova glavna oporna točka je bil evangelij,še zlasti Jezusov nauk o ljubezni, ko Jezus govori o prvi in največji zapovedi v Postavi: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišlje- njem." in "Ljubi svojega bližnjega kakor sa- mega sebe." (Mt 22,37.39) To evangeljsko poslanstvo je Oče François priporočil tudi Bratstvu in je temeljnega pomena za nje- govo življenje in delovanje,zato je moto,ki ga je sam osebno izbral: "Vstani in hodi!" namenjeno vsem bolnim in invalidnim, da bi postali pokončni ljudje v službi oznanjeva- nja evangelija drug drugemu.

Oče François je bil leta 1942 župnik v žup- niji Sv. Viktorja, eni izmed petih župnij v mestu Verdun.Po smrti kurata bolnišnice je na prošnjo škofa sprejel tudi to službo. Ker pa je nova služba zahtevala veliko časa, ni mogel obiskovati bolnikov v svoji župniji. Besede papeža Pija XI. v okrožnici Ob šti- ridesetletnici (Quadragesimo anno) leta 1931 so ga spodbudile: "Apostoli delavcev so delavci... apostoli industrialcev so in- dustrialci." Sam je dodal: "Apostoli bolnih in invalidnih so bolni in invalidni..." Zato je povabil bolnike in invalide iz župnije, da bi mu pomagali pri obiskovanju bolnih.Skupina desetih se je goreče oprijela tega dela.Me- sečno so se srečevali z župnikom.Ta oblika apostolata je potekala do leta 1945, ko so člani skupine zaprosili župnika za duhovne vaje v Marijinem centru škofije Meuse.Oče François je povabil na duhovne vaje bolni- ke iz celotne škofije. Udeležba je bila pre- senetljiva. Na teh duhovnih vajah je vzklila iskra novega gibanja, ki so jo podnetile 'obiskovalke' bolnih in invalidov v preteklih letih. Gibanju so dali naziv Katoliško zdru- ženje bolnikov, kmalu za tem pa Katoliško bratstvo bolnikov.
Gibanje se je v naslednjih letih razširilo po vsej Franciji in leta 1956 prestopilo franco- ske meje. S širjenjem gibanja se spreminja personalna sestava članstva glede na na- rodnost in bolezen oziroma invalidnost, saj se vse več invalidov včlanjuje v gibanje. Temu sledi sprememba naziva,ki je od leta 1984 Fraternité Chrétienne Intercontinen- tale des Personnes Malades et Handicapées (Medcelinsko krščansko bratstvo bolnih in invalidnih oseb). Samo ime pove,za kakšno gibanje gre: razširjeno je po vseh kontinen tih;je krščansko in ekumensko;postavljeno na temeljih Jezusovega in apostolskega bratstva; združuje osebe, ki so bolne ali invalidne.
Temeljna načela in cilji so bili izoblikovani tekom desetletij delovanja in so bili zapisani leta 1989, tri leta po smrti ustanovitelja in so del Statuta gibanja. Temeljnih načel je dvanajst, ciljev pa sedem.

Roman Travar, CM,

duhovni asistent KBBI (se nadaljuje)

viri: la F.C.M.H., Le Pere François et la Fraternité, Orléans, France, 1989; dr. F. Oražem, Teologija duhovnosti,Teološka fakulteta v Ljubljani,Ljubljana 1993 - foto: Tone Planinšek

Prišel je prvi mesec januar, ko bi morala biti narava le- po snežena, pa na žalost ni bila,zato se je naša podutiška skupina v soboto,22.1.2011 popoldne, odpravila k Stanetu Balažicu in njegovim domačim.
Ker je bilo srečanje v zgornjih prostorih, so nas na vozičkih znosili po stopnicah, kjer nas je v veliki sobi že čakal nasmejan Sta- nko ob domače izdelanih jaslicah, ki jih je oče iz leta v leto dopolnjeval z novimi iz- delki.
Naše srečanje smo začeli s sveto mašo, daroval jo je g.Roman in pri njej je sodelo- vala družina Balažic,le uvod je imela Ljubi- ca,ki se je zahvalila Bogu in gostiteljem za srečanje.V uvod v Očenaš,ki ga je imel oče je povedal, kako je začel moliti to molitev in kaj mu pomeni. Stane pa nas je povabil k pozdravu miru. Jezus pa se je sklonil do vsakega izmed nas in se nam podaril v obliki kruha, da nas napolni s svojo gorečo ljubeznijo. V naših ušesih je še odmevala pesem Sveta noč, zato smo jo na koncu tudi zapeli.
Po maši smo pripravili prostor za prigrizek. Prijazna družina nas je bogato pogostila - skoraj kot na kakšni poroki. Kako prijetno je v takšni družbi! Časa pa je bilo dovolj tudi za pogovor in smeh. Na Stanetovem obrazu je bilo veselje,kakor tudi na obrazih domačih. S harmoniko nas je razveselil Zlatko. Nekateri so zaplesali in zapeli...
Še preden smo se poslovili, nam je Stane- tov oče predstavil bogate jaslice. Res so nekaj čudovitega, saj je vanje vloženo ve- liko truda. Moje oči se jih niso mogle na- gledati. Ko pa se je zvečerilo, so v mnogih lučkah imele še poseben čar. Še lepše pa je, ko se vsa družina zbere ob njih, pri na- šem odrešeniku Jezusu,ki se za nas daruje in tako enkratno doživi božično skrivnost.
Ob sklepu srečanja se je Ljubica vsakemu članu družine z drobnim darilom prav lepo zahvalila. Tudi gostitelji so vsakemu za popotnico izročili darilce.
Z lepega srečanja ostajajo spomini in do- živetja. Vsem Stanetovim pa želimo veliko blagoslova, zdravja in osebne sreče. Jezus pa naj jim stoji vedno ob strani.

Gordana Dobrinjanin,

foto: Roman Travar, CM

Na svetovni dan bolnikov, 11. februarja, se nas je sku- pina članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov odpravila s kombijem Bratstva, ki vedno bolj škripa,proti Ribnici in Kočevju Šli smo na obisk k članom Bratstva,ki živijo v domu starejših občanov ali sami doma in se zaradi bolezni ne morejo udeleževati različnih duhovnih ter družabnih srečanj, ki jih pripravljamo v Bratstvu. Nismo se pov- sod napovedali,da pridemo na obisk. Pa ne zaradi presenečenja,ampak,ker nekateri ne morejo uporabljati telefona ali računalnika. So bili pa zato toliko bolj veselo presene- čeni,ker smo jim polepšali dan-dan bolnikov
Čeprav bi se lahko na vsakem obisku zadr- žali dalj časa,smo zvečer želeli pravočasno priti v Ljubljano na praznovanje dneva bolnikov ob prazniku Lurške Matere Božje. V Univerzitetnem kliničnem centru smo se udeležili praznične sv.maše, ki jo je ob so- maševanju duhovnikov daroval celjski škof mons. dr. Stanislav Lipovšek. S petjem so slovesnost polepšali cerkveni pevci iz Šen- čurja. Za vso praznično slovesnost v KC je poskrbel bolniški duhovnik mons.Miro Šlibar Ob koncu maše pa so z dobrotami postre- gli še člani in članice Karitas iz Sv. Helene Dolsko, kot so že večkrat in se za praznik spodobi.

foto in tekst: Tone Planinšek

Prizadevne članice KBBI so si zaželele, da na rednem februarskem srečanju v Jaršah sodelavka Meti z njimi 'podeli' ob slikah svojo pot po Izraelu, kar je z veseljem sprejela.
Bilo je četrtkovo popoldne, 17. februarja. Pričevanja navzočih je sodelavka in preda- vateljica prepletla s pustolovskim avgust- ovskim popotovanjem po Izraelu ter s pri- čevanjem odgovorne za bratstvo Evrope, gospe Ilone ob obisku v Jaršah julija lani. Ob slikah s poti smo ob raznolikosti videnih kultur in verovanj, ob odstrti zgodovini pristanišča Haife z mistično goro Karmel do Jeruzalema, kjer smo tempelj na gori z vso emocionalno realnostjo Izraela lahko doži- veli v perspektivi duhovnega templja. O duhovnem templju je govoril že Kristus v svojem času kot mestu na trdni skali.Tega duhovnega templja pa ne razjeda ne čas, ne bivanje v naših telesih, ki so osebni templji Svetega Duha. Zato nam duhovna življenjska dimenzija po izkušnji mnogih od- stira pogled nad tegobe vsakdana od zu- naj. V tej perspektivi imamo mladi in stari, bolni in zdravi, moški in ženske, posvečeni in neposvečeni enake možnosti. Ob zgodbi in pričevanjih se je oblikovalo spoznanje,da smo v duhu vsi svobodni, da lahko pogle- damo nase od zunaj, lahko jemljemo svojo svobodo tudi za čaščenje in hvaležnost.
Bili smo zbrani v Jaršah, povezani z Jeru- zalemom poleg slik tudi prek prijateljev, ki so nas vpletli v molitev na vrtu Getsemani na Oljski gori pri večernicah. Srečanje smo končali z molitvijo v kapeli in daritvijo sve- te maše z jarškim župnim občestvom ter adoracijo - čaščenjem pred Najsvetejšim.
Hvala Bogu in vsem,ki vedno znova prispe- vajo, da so lahko redna srečanja v Jaršah in se vsakokrat uresničujejo kot nova in neponovljiva.

Meti,

foto: Meti in bogoslovec Simon

Jeruzalemski tempelj z Oljske gore, avgust 2010

Omizje Jarše, februar 2011

Darovanje jarškega župnika Kvaternika ob koncu srečanja

Predavateljica

Krščansko bratstvo bolni- kov in invalidov je duhovno gibanje, tega poleg bolnikov in invalidov, ki so člani, se- stavljamo še sodelavci, duhovni pomočniki in podporni člani.Vsak po svojih močeh pri- spevamo k skupnemu delu. Sodelavci smo prišli v Bratstvo z željo in s pripravljenost- jo, da bi pomagali preizkušanim bratom in sestram. Glede na naš čas in možnosti pomagamo na različnih duhovnih srečanjih, kulturnih in družabnih prireditvah, obisku- jemo naše člane, smo z njimi povezani po pismih in telefonih ter v molitvi. Nekateri sodelavci žrtvujejo veliko svojega časa in moči za blagor bližnjega.Jezusove besede: "Kar koli ste storili enemu izmed mojih naj- manjših bratov, ste meni storili", nas nav- dihujejo pri našem poslanstvu.
Ker sodelavci živimo in delujemo na raznih koncih Slovenije, se vsi skoraj nikoli ne srečujemo. Zato smo organizirali srečanje sodelavcev, ki je potekalo od petka, 18. februarja, do sobote, 19.februarja letos na Zaplani v našem Domu. Odziv na povabilo je bil zelo lep, saj se nas je zbralo kar tri- najst sodelavcev.Z nami sta bila tudi vodi- telj Bratstva Tone Planinšek in namestnica voditelja Darinka Slanovec.Tema pogovor- nega srečanja je bila: vloga sodelavcev, naše naloge, nameni in cilji biti sodelavec. Izmenjali smo svoje izkušnje dela z bolniki in invalidi. Ustavili smo se ob težavah, s katerimi se srečujemo pri našem delu. Po- samezen sodelavec lahko drugače doživlja odzive ljudi, ki jim nudi svojo pomoč. Če se o tem lahko pogovoriš z drugim, se breme razdeli in je lažje iti naprej. Naše delo je včasih zelo zahtevno.Biti moramo prinašal- ci veselja in upanja.Da pa bomo to zmogli, moramo najprej poskrbeti za lepe medse- bojne odnose med vsemi, s katerimi se družimo. Pogovarjali smo se tudi o tem, da bomo v kratkem pripravili etični kodeks, ki nam bo v pomoč pri našem delovanju.
V zadnjih letih opažamo, da novi sodelavci prihajajo v Bratstvo bolj poredko. Njihove prve izkušnje so zelo pomembne, saj je od njih odvisno, ali bodo ostali, ali pa bodo kmalu odšli.Pogovarjali smo se,da bi prosto voljno delo v zdravstvu in pomoči ljudem v raznih potrebah moralo biti bolj organizira- no. To pomeni, da posameznika usposobi- mo za določeno delo, ga vodimo, njegovo delo stalno dopolnjujemo in preverjamo.
Govorili smo tudi o tem, kakšna je razlika med zdravstvenim delavcem, ki je kristjan in tistim, ki ni. Zdravstveni delavec, ki je kristjan,je varuh življenja.V svet zdravstva in pomoči bližnjemu prinaša držo, ki spoš- tuje in ohranja človekovo dostojanstvo v vseh starostnih obdobjih in življenjskih sta njih. Je pričevalec naravnih in evangeljskih vrednot.
Udeleženci srečanja sodelavcev smo ob koncu ugotavljali, kako koristna so lahko takšna druženja in pogovori. Domov smo odhajali obogateni za nova spoznanja.Čas, ki smo ga za to žrtvovali, bo gotovo rodil bogate sadove pri našem delu z bolniki in invalidi. Naša želja je, da bi se v bodoče srečevali vsaj enkrat na leto na pogovor- nem srečanju.

Zlatko Novak, foto: Tone Planinšek

Podutiška skupina se je fe bruarja 'razdelila' na dvoje Eni so šli na svetovni dan bolnikov,11.2.2011 k sveti maši v UKC Ljubljana; drugi pa na dobro- delni koncert Karitas v Domžale, 25.2.2011
Na god Lurške Matere Božje,ko smo bolniki in invalidi imeli svoj praznik, smo se zvečer zbrali v avli Kliničnega centra. Bolniški žu- pnik, g.Miro Šlibar, je v uvodu svete maše vse pozdravil in nas, še zlasti bolnike in invalide, priporočil Lurški Mariji. Prvič je med nami bil celjski škof, msgr. Stanislav Lipovšek. V pridigi je poudaril, kako je po- trebno v bolezni in invalidnosti zaupati v Jezusa in imeti ob sebi človeka, da se mu lahko zaupaš. Ni lahko, ko pride bolezen, toda v veri se dá bolečine in stiske daro- vati...
Po maši smo imeli pogostitev in medseboj- no druženje.Ob koncu pa nas je presenetil prihod lazarista Kolja iz Ukrajine. Še malo smo z njim poklepetali in nato odšli na svo- je domove.

Petkov večer na koncertu Karitas je bil glasbeno zelo bogat. Program sta povezo- vala Jure Sešek in Mateja Feltrin Novljan. Zbrana sredstva so namenili za otroke v Afriki.
Ob 20-letnici Župnijske Karitas sta g.Tone Kompare, direktor Škofijske Karitas in g. Janez Kastelic, tajnik Župnijske Karitas Domžale in tudi podporni član KBBI priza- devnim članom podelila priznanja.Dobila ga je tudi naša sodelavka Krščanskega brat- stva bolnikov invalidov, Meta Zupančič.
Vsak od nas v sebi čuti,če naredi kaj dob- rega za sočloveka. Bodimo drug drugemu v pomoč in stisnimo roko tistemu,ki jo potre- buje.
Po končanem koncertu so nas povabili še na prigrizek in prijeten klepet.

Gordana Dobrinjanin, foto: Tone Planinšek

Zbrali smo se v petek dopoldan, 11. marca 2011. Na Zaplano sem tokrat prispela prva, zato sem bila zelo srečna.To sem si želela,da bi bila vsaj enkrat v svojem življenju prva v našem Domu na Zaplani.
Ko sva s Polono čakali še druge člane in udeležence tečaja, sva čas izkoristili za pogovor.Ko pa smo bili v glavnem že zbra- ni, smo skupaj popili kavico in pojedli nekaj piškotov. Ker pa po kosilu še ni bilo neka- terih udeležencev, smo se odpravili na sprehod. Ob vrnitvi smo se še malo pogo- varjali, jaz pa sem čas izkoristila, da sem šivala vizitko. Naredila sem velikonočnega piščančka.
Naposled smo se vsi zbrali,zato smo začeli s tečajema. Nekateri smo začeli z računal- ništvom, drugi pa so se pridružili klekljar- skemu tečaju. Komaj smo ponovili lansko snov, že smo morali zaključiti prvi del, saj

nas je čakala večerja. Po njej je sledila predstavitev udeležencev srečanja, ki smo jo zaključili z večerno molitvijo.
Drugi dan je bila sobota.Ves dan nam je bil na razpolago za učenje in pridobivanje no- vih spretnosti pri računalništvu, kakor tudi pri klekljanju.Ustavili smo se samo za obe- de, da smo se telesno okrepili in za odmor, ko nas je Polona postregla z borovničevim in regratovim likerjem ter pecivom. Seveda smo se tudi sprostili, ko smo po kosilu odšli na sprehod ter postregli nekaj obiskovalcem Ta dan smo osvojili precej novega znanja. Ni pa še bilo konec sobote. Po večerji smo si ogledali še diapozitive s potovanja na Nordkapp,zmolili večerno molitev in utrujeni zaspali.
V nedeljo po zajtrku smo se ob devetih zbrali pri sveti maši.Po njej nas je čakal še zadnji del našega tečaja. Ob koncu pa se je zelo prileglo okusno nedeljsko kosilo in kavica s sladico. Sledilo je še skupno foto- grafiranje in slovo.
V treh dneh smo se naučili veliko novega. Bilo mi je zelo lepo in upam, da se kmalu spet srečamo.

Andreja Zemljarič, foto: Lojze Vetrih

Živeti vero v vsakem okolju

Že v zgodnjem otroštvu sem bil zaradi svo je invalidnosti precej drugačen od zdravih vrstnikov. Zelo zgodaj sem bil iztrgan iz varnega družinskega okolja. Pošiljali so me na zdravniške preglede in preiskave. Še preden sem se dobro zavedal svojega živ- ljenja, sem že nekaj časa preživel v Stari gori pri Gorici in v Valdoltri.
Osemletko v posebni šoli sem začel obisko vati pozno. Ko smo tam dobili novega rav- natelja, mi je veliko pomagal, da sem bil sprejet v ZUIM Kamnik. Življenje v Zavodu se je bistveno razlikovalo od življenja v domači družini.
Ko sem bil nekoliko večji, sva z mamo šla na sprehod v mesto in k maši v frančiš- kansko cerkev. Mama mi je naročila, da ne smem povedati, da sva bila pri maši. Nisem je razumel, zakaj mi je to rekla. Čudno se mi je zdelo, da se v Zavodu o veri ni smelo govoriti, še manj,da bi kdo molil. Ker svoje vere nisem kazal na zunaj, nisem čutil no- benih pritiskov.Le enkrat so pri meni opazili podobice. Bil sem deležen zasmehovanja, razumel pa nisem, zakaj.Res sem se morda včasih na tiho vprašal: "Zakaj je temu tako?" A sem si sam pri sebi odgovoril: "Že mora tako biti, kaj več pa ni mogoče."
Ker prihajam iz kmečke družine,ki svojo moč črpa iz krščanstva, sem doma živel tako, kot so me učili in želeli domači, v Zavodu pa, kot je zahteval red.
Zelo lepo mi je bilo pri srcu, da sem lahko prejel prvo sveto obhajilo s svojimi vrstniki Mama je prosila g. župnika za možnost, da se tudi jaz pridružim slovesnosti prvega svetega obhajila v domači župniji. G.župnik je prošnji ugodil in premaknil slovesnost za dva tedna, da sem lahko hodil k verouku. Pri ponavljanju snovi mi je pomagala tudi stara mama Urška, ki je s svojim možem vsak večer molila rožni venec. Vnuki smo velikokrat sodelovali. Dokler je bil rožni ve- nec,je šlo.Ko pa so na vrsto prišle različne prošnje in dodatki, je bilo težko zdržati do konca. Gotovo pa je molitev starih staršev pripomogla h globljemu verskemu življenju v družini.
Z veseljem se spominjam pomembnejših dru žinskih in cerkvenih praznikov. Velika maša ali veliki šmaren je eden takih.Že nekaj dni pred praznikom smo čutili neko vznemirjenje in pričakovanje. Pri nas so velikokrat oprali Marijino obleko. Pekli so in kuhali, da smo lahko postregli vsem, ki so prišli. Zvečer pred praznikom se je na Tinskem zbrala množica romarjev.Ker sem težko hodil,sem moral ostati doma.Z zanimanjem sem opa- zoval procesijo z lučkami in prisluhnil ljuds- kemu petju.Na sam praznik se je zbralo še več ljudi, tudi ob delavniku. Takrat nihče ni delal, razen tistih, ki so hodili v službo. Še danes se zbere veliko ljudi.
S svojimi vrstniki sem se pripravljal tudi na sveto birmo. Bil sem že nekoliko večji,zato me je snov pri verouku zanimala,saj je za- me bila nekaj novega.Priprave v počitnicah so bile pestre. Pomagal mi je tudi sosed Jože Planinšek, sedanji župnik pri Sv. Jo- žefu nad Celjem. Birmoval pa me je g. škof Držečnik.
Ko sem zapustil Zavod v Kamniku,sem 'pri- stal' doma, saj za nadaljnje šolanje nisem bil sposoben, službe pa tudi nisem mogel dobiti. Sreča je bila, da sem znal brati in pisati,čeprav sem pisal težko in grdo.Doma smo imeli naročeno Družino in Ognjišče. Posebej me je pritegnilo Ognjišče in prek Poštnega predala dobrote sem spoznal zdaj že pokojno Cvetko Benko. Ona je bila prva,ki je redno odgovarjala na moja pisma Prva me je tudi povabila na romanje na Brezje.Za prevoz pa sem prosil takratnega kaplana iz Rogaške Slatine, g. Grobelnika. Drugič pa me je peljal g. župnik Krašovec. Obiskal pa me je tudi g.Alojzij Uran, takrat še kot kaplan. Z gospo Benko sta mi pri- peljala prvi TV sprejemnik. Zelo dobro se spomnim, da je takrat v naši hiši odmevalo lepo petje.
Po reviji Ognjišče sem navezal stik še z g. Janezom Oberstarjem, ki mi je pomagal, da sem se povezal s cistercijani v Stični. Prvo bivanje je trajalo devet dni, drugo pa kar dvanajst let.
V Stični sem svoje krščanstvo šele zaživel v pravi luči. Dve leti sem obiskoval mladin- ski verouk, ki ga je vodil kaplan, p. Janez Novak, sedanji opat. Tista leta so bila lepa in bogata. Sprejeli so me tako rekoč za svojega, mi pomagali,me spodbujali. Dokler sem lahko, sem hodil tudi na kor. Zelo lepo je bilo med kosilom in večerjo poslušati bra nje meniha. Ko pozneje ni bilo več mogoče sem to zelo pogrešal. Takrat sem spoznal, da ne živimo samo od kruha...
Zavedam se, če ne bi bilo teh ljudi, ne bi našel službe v Stični in si zaslužil pokojni- ne, ki sicer ni velika, je pa moja. Še bolj pomembno je, da sem 'opravil življenjsko akademijo' ter v tistem obdobju pridobil mnogo lepega in koristnega za življenje.
Vera mi je veliki meri pomagala v življenju, kakor mi tudi še danes. Res pa je, da je razlika, ko sem doma živel v krščanskem okolju, ki me je spodbujalo in pa danes, ko sem 'prepuščen' sam sebi. Ni lahko krščan- sko živeti v okolju,ki z žaljivkami in negati- vnimi mnenji smeši duhovnike,da me zaboli v dno duše. Sam se moram potruditi za obisk svete maše. Redko se najde kdo,ki bi me povabil k maši,ali me celo peljal. Skoraj vedno moram sam dati pobudo in naročiti taksi. Lažje je s prevozom po sveti maši, saj se velikokrat zgodi, da me kdo pelje domov, pa čeprav mora narediti tudi malo daljši ovinek. Hvala Bogu za dobre ljudi! Zelo se že veselim toplejših dni,saj se bom lahko sam zapeljal k maši v našo župnijo Teharje.

Lojze Čokl

Srečanje bolniških duhovnikov

V torek, 18.januarja letos, smo se bolniški duhovniki že 23. srečali. Gostila nas je Bolniška župnija v Ljub- ljani. Najprej nas je poz- dravil domači župnik, g. Šlibar, ki je voščil za god g. nadškofu dr. Antonu Stresu, saj nas je na začetku srečanja pozdravil in izrazil priznanje Cerkve na Slovenskem za delo, ki ga opravljamo bolniški duhovniki. Poudaril je, da je bolezen pomemben tre- nutek za bolnika in sorodnike. Bolnik je v marsičem prikrajšan.Zgodovina krščanstva je močno povezana z bolniki. Zato so tele- sna in duhovna dela usmiljenja najstarejši socialni program.Skrb Cerkve so tudi obiski bolnikov po domovih. Cerkev tega ne sme pozabiti v letu dobrodelnosti in solidarnosti Na koncu se je nadškof še enkrat zahvalil in zaželel vsem Božjega blagoslova.
Po pregledu preteklega leta -obhajanju 25. obletnice Bolniške župnije, smo prisluhnili predavanju dr. Janje Ahčin z naslovom: Duhovna in verska oskrba bolnikov.
Začela je z ugotovitvijo, da dajemo velik poudarek človekovemu telesu, premalo pa njegovi duhovnosti.Težko razumemo bolni- ka,če sami nismo bili resno bolni. Ob delu z bolnikom ne pozabimo, da je človek predv- sem duhovno bitje in so temeljne duhovne potrebe vsem enake. Najhujše je trenutno trpljenje.
Na vprašanje, kdo je zdrav, odgovarja, da tisti,ki ima odgovor na vsa življenjska vpra šanja. Jezus je zdravil z besedo, dotikom in odpuščanjem, zato je naloga duhovnika, da pomaga bolniku "povzpeti se na goro, kjer vidi nova obzorja". Bolnika se lahko dotaknemo na različne načine: že s svojim prihodom,pogledom, kretnjami,poslušanjem pa tudi z molkom, drobno pozornostjo.
Verska oskrba je pri vsakem bolniku zelo pomembna. Zato naj duhovnik skrbi, da bo ob bolniku najprej človek, nato duhovnik. Vzgoja za zakramente je potrebna, ko je človek še zdrav, zato naj duhovnik ničesar ne stori proti bolnikovi volji. Pusti naj, da bolnik napreduje in zori za zakramente. Ni- koli ni primerno obsojati bolnika ali svojce. Ob vsem delu ne smemo prezreti molitve za bolnike v župniji. Zato so dobrodošle kapele po bolnišnicah, ki naj bodo čim dlje odprte za bolnike, zdravstveno osebje in spremljevalce.
Sledil je družaben pogovor s predavateljico ki nam je iz svojih bogatih izkušenj pribli- žala svoj poklic v luči vere.
Druženje smo zaključili s kosilom in z vabi- lom na prihodnje srečanje.

Franc Novak, foto: Roman Travar, CM

Novi apostolski nuncij v Sloveniji

Papež Benedikt XVI.je za novega apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji s funkcijo apostolskega delegata na Kosovu 10.februarja 2011 imenoval naslovnega nad- škofa mesta Caorle msgr.Juliusza Janusza.
Nadškof Juliusz Janusz se je rodil 17.marca 1944 v Łyczani na Poljskem. V duhovnika krakovske nadškofije je bil posvečen 19. marca 1967. Po diplomi iz kanonskega pra- va na Papeški cerkveni akademiji leta 1973 je stopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Služboval je na papeških nuncia- turah na Tajskem, v Skandinaviji, Nemčiji, Braziliji, na Nizozemski in Madžarskem. Za odpravnika poslov na Kitajskem je bil ime- novan leta 1992, za naslovnega nadškofa mesta Caorle in apostolskega nuncija v Ruandi leta 1995, nato za apostolskega nuncija v Mozambiku in za apostolskega nuncija na Madžarskem. Nadškof Juliusz Janusz poleg poljskega jezika govori še angleško, francosko, italijansko, kitajsko, madžarsko, nemško, nizozemsko, portugal- sko, rusko in špansko.

vir: Tiskovni urad SŠK

Sprememba na škofijskem sedežu v Mariboru

V stolni cerkvi sv.Janeza Krstnika v Mariboru je v nedeljo, 6.marca 2011, potekala slovesnost ob spremembi na sedežu mariborske nadškofije in metro- polije.Dosedanjega nadškofa in metropolita msgr. dr. Franca Krambergerja je zamenjal novi nadškof in metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek.
"Služba, ki mi je bila zaupana, me presega. Vse vas zato iskreno prosim za podporo z molitvijo in darovanjem vašega trpljenja. Še posebej se priporočam vam,dragi trpeči bratje in sestre, saj sem prepričan,da vam je Gospod prav po vašem trpljenju še po- sebej blizu,"nas k molitveni in zakramentalni podpori ter povezanosti vabi novi maribor- ski nadškof in metropolit.
Novemu nadpastirju mariborske škofije že- limo obilje blagoslova v obdelovanju Božje- ga vinograda.

Krščansko Bratstvo in uredništvo Prijatelja

Vesela med pranečaki

Tokrat sem se odpravil na lju- bljanski mestni avtobus in se odpeljal proti spodnji Šiški,kjer sem izstopil pri cerkvi sv. Jerneja ter pot nadaljeval peš k Francki Grm (Kavškova 7, 1000 Ljubljana).
Ga. Francka me je že pričakovala in se kot vedno tudi to pot razveselila mojega priho da. Povabila me je v svoje prisrčno in skr- bno urejeno stanovanje. Po nekaj uvodnih besedah sem jo povabil, da se nam pred- stavi v Prijatelju. Takoj je bila pripravljena spregovoriti in je dodala: "Karkoli me boste vprašali, vam bom povedala..."
Čeprav je večino svojega življenja preži- vela v Ljubljani, skoraj na istem naslovu (prvih nekaj let je živela v sosednji hiši, na Kavškovi 5, nato pa se je preselila v seda- nje stanovanje), se je ga. Francka rodila na Dolenjskem, v Videm-Dobrepolju. Imela je starejšo sestro Terezijo, ki pa je umrla pred tremi leti.
Doma so imeli manjšo kmetijo, zato so se morali privaditi na skromno življenje.Vendar to ni bila ovira, ki je go. Francko zaznamo- vala v njenih otroških letih.Največja preiz- kušnja je bila bolezen, ko je pri štirih letih zbolela za kostno tuberkulozo, ki jo je za nekaj let priklenila na posteljo in pogoste obiske pri zdravnikih v bolnicah ter drugih zdravstvenih ali rehabilitacijskih ustanovah Spominja se zelo boleče preizkušnje, ko ji je nekaj mesecev iz hrbtenice polzela teko čina, kar ji je povzročalo hude bolečine; ali pa kako je morala enajst mesecev skupaj preživeti v bolnici; ali ko je morala iti daleč od doma - v bolnišnico Šempeter pri Novi Gorici.
Bolezen je bila dolgotrajna, saj v tistih časih pred drugo svetovno vojno še ni bilo primernih zdravil za hitro okrevanje.Vendar je imela srečo,da ji je stari stric iz Amerike lahko poslal zdravilo za zdravljenje tuber- kuloze in da je vsako leto imela možnost za zdravljenje in rehabilitacijo v bolnišnici Valdoltra.
Zaradi bolezni je morala izpustiti šolanje. Učila se je doma v postelji. Pomagala ji je starejša sestra,da je osvojila nekaj znanja zlasti branje, pisanje in računanje. Ko se ji je zdravstveno stanje izboljšalo, se je pri- učila šivanja in si želela zaposliti pri eni od dveh šivilj v domačem kraju. Žal je ena ni sprejela,drugo pa so v drugi svetovni vojni odpeljali v internacijo. Zato se je vrnila na svoj dom.

Po vojni se je odpravila v Ljubljano, kjer si je poiskala stanovanje in nedaleč od nove- ga doma dobila službo v šiviljski delavnici Moda, kjer so izdelovali obleke po meri. V tej službi je ostala dvajset let,vse do svo- je upokojitve. Nekaj zadnjih let je zaradi zdravstvenih težav delala po štiri ure na dan. Delo je bilo odgovorno, saj so šivilje morale obleko sešiti od razreza do končne- ga izdelka. Ga. Francka je bila pri svojem delu natančna,zato ji nikoli ni manjkalo dela
Njena starejša sestra je ostala na domačiji in se po drugi svetovni vojni poročila. V zakonu se ji je rodilo pet otrok. Med njimi je eden - France Novak postal duhovnik. Z vsemi nečaki in nečakinjami je ga. Francka tesno povezana.Zelo rada gre za nekaj dni k svojemu nečaku, ki si je ustvaril družino na njenem domu in v veselje ji je,ko se la- hko srečuje s pranečaki in pranečakinjami, ki so jo sprejeli za svojo. Pravijo ji 'tetka' in se radi družijo z njo,ko jih pride obiskat. Najmlajši pranečak - četrti po vrsti- je ne- koč rekel svojemu očetu: "Zakaj si odpeljal tetko?"
Čeprav si ga. Francka zaradi bolezni v otroštvu ni mogla ustvariti svoje družine in kot sama pravi,si je tudi ni nikoli želela,ker se je zavedala, da mora človek biti zdrav in sposoben, če si želi ustvariti družino, pa

ji je v veliko zadovoljstvo povezanost z nečaki in sedaj s pranečaki ter njhova med sebojna ljubezen in dobrota. Če je le mo- goče,jih obišče in se z njimi zadrži v pogo- voru ali pa tudi pri igri.Skoraj redno skupaj z njimi obhaja osebne in druge, predvsem verske praznike.
Zelo rada pa tudi potuje na izlete ali pa na romanja. Tako se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločila, potem, ko je prebrala oglas v časopisu, za romanje v večno mesto Rim. Tam se je srečala še z drugimi bolniki in invalidi, s katerimi je ro- mala tudi s.Mihelangela. Povabila jo je, naj se pridruži Bratstvu (takrat Prijateljstvu) bolnikov in invalidov. Ga. Francka se je z veseljem odzvala povabilu in se vključila v to duhovno gibanje. Tisto romanje jo je po leg obiska središča krščanstva povezalo z novimi prijatelji, ki so tako kot ona morali v svojem življenju iti skozi najrazličnejše pre- izkušnje. Z njimi se je potem začela redno srečevati na srečanjih,piknikih, romanjih in izletih. Še danes se rada odzove vsakemu povabilu in je redna udeleženka ljubljanske skupine,ki se srečuje v župnijskih prostorih župnije Ljubljana-Podutik. Romala pa je tudi v Lurd, kamor si želi iti še enkrat, če ji bo zdravje dopuščalo. Še vedno pa vsako leto roma k Mariji Pomagaj na Brezje na vseslovensko romanje bolnikov in invalidov
Ga.Francka je kljub mnogim preizkušnjam v življenju vesela in nasmejana ter kot sama pravi, se počuti dobro, tako v svojem sta- novanju v Ljubljani kot pri svojih sorodnikih na svojem domu iz otroštva. Njena zadnja želja pa je, da bi svoj večni mir našla v domači rodni zemlji.

Roman Travar, CM (zapis in foto)

Pesem srca

Note, ki so pred menoj, niso note kake popevke, tudi ne kakšne resne glasbe, to so note srca. Nisem posebno glasbeno na- darjena. Čutim pa utrip srca, ki igra sedaj nekaj žalostnega. Mogoče je to primerno le letnemu času. V božičnem času bodo bolj veselo igrale. Sedaj v postnem času, pa je tudi zvok orgel v cerkvi bolj otožen. Prišla bo pomlad, z njo tudi velika noč. Do takrat bo zborovodja zamenjal že nešteto listov z notami. Zopet bodo orgle zapele v vsej svoji lepoti glasu, ki se skrivajo v njih. Tudi glas zvonov bo naznanil čas,ki mu vsi kličemo: "Aleluja, Gospod živi, naš Gospod je vstal." To je čas,ko je smrt premagana, to je čas, ko se tudi v naravi vse prebudi. Tudi bolnikovo počutje je vsaj za ta čas bolj veselo.
V postnem času je vsak izdihljaj kot krik samotarja, ki je podoben klicu umirajočega v puščavi. Nihče ga ne sliši. Zelo počasi teče čas, ko si sam v brezizhodnem polo- žaju. Čudovito je,ko se prijatelj vsaj za hip ustavi in vpraša: "Kako se počutiš, prišel sem na obisk." Vsak bolan in osamljen je vesel obiska. "Hvala, tisočkrat prijatelj."
Pred leti smo bili v toplicah. Vsak je imel znanca iz preteklih let. V toliko letih se spoznaš z veliko ljudmi sebi podobnimi. Vsi z enako usodo, na invalidskem vozičku.
Sedeli smo v lokalu ob kavi. Poleg mene je bil gospod. V rokah je držal pettisočak -na njem slika znane slikarke in je rekel: "To je zame Bog." Naročil je pol litra vina. Gledala sem ga - besede mi niso bile všeč.
Denar je pokvaril svet,sprl ljudi. Res je,po- trebujemo ga za preživetje. Letovanja je bilo konec. Od prijatelja sem zvedela, da si je tisti gospod s pettisočakom vzel življenje Ali je bil zanj denar res prav vse.Pozabil je da mu je Bog podaril življenje in edino on ga ima pravico vzeti. Slabič je bil, v prvem trenutku pod križem bolezni je klonil. Vera je več kot denar.Pet tisoč ni nič v primer- javi z življenjem.
Tudi meni je včasih težko. Toda za trenu- tek pogledam križ in pozabim na breme bo- lezni. Bolj me zabolijo besede nekdaj tako ljubljene osebe,ki ti zabrusi: "V takem sta- nju si zame le še predmet, brez vrednosti." Bolj bi me ne mogel prizadeti.Ko bi to rekel otrok za svojo pokvarjeno igračo, bi razu- mela.
Tako vidim, da tudi odrasli ne gledajo ne na besede, ne na note. Preveč je ljudi, ki jim denar in trenutni užitki pomenijo vse. Premalo cenijo tisto, kar jim daje Gospod in vera. Koliko jih je, ki gledajo le za mate- rialnim bogastvom, veliko denarnico, polno zlata okoli vratu in okoli zapestja. Drugim je vse lepa hiša ali stanovanje in avto, ki ga čistijo sleherni dan, ko bi polovico časa namenili raje za dušo.
Vera je najboljša opora v življenju.Zato naj bodo te note zahvalne pesmi, ki naj zveni sleherni dan našega življenja.

Marinka

Jezik ljubezni - besede potrditve

V letošnjem letu smo lahko že na različnih krajih slišali povabilo k solidarnosti in dobro delnosti. Tudi postni čas nas vabi k temu. Morda se naša dobrodelnost in solidarnost lahko dopolnita tudi tako, da razmislimo, na kakšen način lahko povemo ljudem okoli nas, da so dragoceni, da jih imamo radi. Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala z eno izmed slovenskih misijonark, ki je štiriintri- deset let svojega življenja delila z ljudmi v osrednji Afriki.Po nekaj mesecih v Sloveniji pravi, da jo najbolj pretrese to,ko vidi med nami toliko nasprotij - po eni strani imamo veliko materialnih dobrin, a kljub temu smo velikokrat prazni in razočarani. Kljub vsem modernim oblikam povezovanj je mnogo ljudi osamljenih. V našem okolju je sicer precej skrita,a zelo velika lakota in žeja po ljubezni, pozornosti, odnosih.
Ko mi je pred kratkim prišla v roke knjiga 5 jezikov ljubezni, sem ob prebiranju ugo- tovila,da je pomembno tudi to,kako znamo izraziti svojo ljubezen. Mnogokrat smo ne- spretni in morda lahko celo koga prizade- nemo, ko mu neprimerno izrazimo svojo naklonjenost, simpatijo, ljubezen. In kot sem obljubila v prvi številki Prijatelja, bodo letošnji ustvarjalni kotički prepleteni z mis- limi in vsebino iz omenjene knjige 5 jezikov ljubezni.
Prvi jezik ljubezni, ki ga knjiga omenja, so besede potrditve. Že v Svetem pismu naj- demo v Knjigi pregovorov lepo spodbudo: "Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje." (Prg 12,25) Le nekaj stavkov naprej pa je zapisano: "Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kdor ga rad uporablja,bo jedel njegov sad" (Prg 18,21) Beseda, ki jo izrečemo, lahko daje življenje ali smrt. Človeku lahko nariše nasmeh na obrazu ali mu vzame pogum v trpljenju. Naše besede, ki jih izrečemo, so tako zelo pomembne. Res bi bilo dobro, da bi zmogli vsako besedo,preden jo izrečemo,zadržati toliko časa, da bi presodili, kakšen sad bo obrodila,ko ji iz naših ust dovolimo poleteti do ušes naših bližnjih. In če ne bo obrodila dobrega sadu, potem je bolje,da jo za ve- dno zadržimo. Beseda, ko našega bližnjega pohvalimo, zagotovo ne more obroditi sla- bega sadu, če je naša pohvala iskrena.
Gary Chapman, avtor knjige 5 jezikov lju- bezni, daje mnogo konkretnih primerov o tem,kako besede potrditve izražajo ljube- zen, ki izpolnjuje in osrečuje. Naj zapišem samo nekaj stavkov iz njegove knjige:

»Mark Twain je nekoč izjavil: ›Dva meseca bi lahko živel samo od enega komplimenta‹ Če vzamemo njegovo izjavo dobesedno, potem bi mu lahko šest komplimentov na leto napolnilo njegov čustveni rezervoar ljubezni. Eden izmed načinov, kako izraziti ljubezen,so torej besede,ki našega bližnje- ga pohvalijo in povzdignejo. Besedna hvala ali besede občudovanja so zelo intenzivno sredstvo za izražanje ljubezni ...
Nekaj let nazaj sem sedel v svoji pisarni, ko skozi odprta vrata stopi ženska in me vpraša: ›Imate minutko časa?‹
›Seveda, kar naprej.‹
Usedla se je na stol in začela:›Dr.Chapman problem imam. Nikakor ne morem pripraviti svojega moža, da bi prepleskal stene v spalnici. Že celih devet mesecev mu ne dam miru. Poskusila sem že vse mogoče in zdaj mi je jasno,da ga ne bom pripravila do tega.‹
Najprej sem pomislil:›Gospa,niste se obrnili na pravi naslov.Tukaj ni pleskarski servis.‹ A raje sem rekel: ›Povejte mi kaj več.‹
Nadaljevala je: ›Krasen primer je recimo za dnja sobota. Se spomnite,kako lepo vreme je bilo? In veste, kaj je moj mož počel cel dan? Čistil in loščil je avto.‹
›In kaj ste počeli vi?‹
›Stopila sem k njemu in mu rekla: 'Bob, sploh te ne razumem. Danes bi bil idealen dan za barvanje sten v spalnici. Ti pa čis- tiš avto.'‹
›In je prepleskal stene v spalnici?‹ sem se pozanimal.
›Ne. In so tudi ostale neprepleskane. Ne vem več, kaj naj naredim z njim.‹
›Vas lahko nekaj vprašam?‹ Prikimala je. ›Ali vam ni všeč očiščen in zloščen avto?‹
›Seveda mi je. Ampak jaz si želim na novo prebeljeno spalnico.‹
›Ste prepričani, da vaš mož vé, da si vi to želite?‹
›Prepričana sem,da vé,‹ je odgovorila.›Saj mu to že devet mesecev kar naprej trobim na ušesa.‹
›Ali vas lahko vprašam še nekaj?‹ Spet je prikimala. ›Ali vam mož kdaj pomaga pri hi- šnih opravilih? Ali kdaj odnese smeti, vam očisti vetrobransko steklo, preden greste sami na daljšo vožnjo, napolni bencinski tank, plača račun za elektriko ali pa pos- pravi vaše čevlje v omaro?‹
›Ja, seveda. Marsikdaj naredi kaj takega.‹
›Potem vam svetujem dvoje. Prvič: Nikoli več ne omenite pleskanja spalnice. Pou- darjam, sploh tega ne omenite več.‹
›Ne vem, kako naj bi to kaj pomagalo,‹ se je začudila.
›Poglejte, ravnokar ste mi povedali,da vaš mož točno ve,da si želite na novo preples- kano spalnico.Tega vam ni treba več pona vljati. Moj drugi nasvet pa je, da pohvalite svojega moža vsakič, ko naredi nekaj ko- ristnega za vas ali vaše gospodinjstvo...‹
›Ni mi čisto jasno,kako bom s tem prišla do prepleskane spalnice.‹
›Vprašali ste me za nasvet in dobili ste ga. Pa še zastonj je.‹ sem odvrnil.
Ko je odhajala skozi vrata pisarne, ni bila videti ravno zadovoljna. Tri tedne kasneje pa se je vrnila in mi priznala: ›Uspelo je!‹ Spoznala je vrednost besedne hvale in ugotovila, da deluje bolje kot večno prito- ževanje.
Ne zagovarjam pa laskanja, ki ga uporab- ljamo z namenom, da pripravimo partnerja (op. ali bližnjega) do opravljanja stvari na- mesto nas.
Cilj naše ljubezni ni dobiti želeno stvar, ampak narediti nekaj za dobrobit ljubljene osebe. Ko slišimo besede potrditve, smo veliko bolj motivirani, da bi uslišali želje ljubljene osebe in ustregli tudi njegovim ali njenim željam ...«

pripravila: Polona Malovrh

Citati so iz knjige dr. Garya Chapmana
5 jezikov ljubezni.

Tolažilne postaje križevega pota

Letošnji postni čas iz dneva v dan premiš- ljujem Križev pot z Marijo po škofu dr. Gregoriju Rožmanu.
Včasih me spreleti moja osebna grešnost tako zelo, da globoko občutim,kako Jezus, ki je brez greha, trpi zaradi mojih sebičnih misli, zaradi mojega upiranja Njemu, ki je odrešil svet, ki se mi daje v hrano in zve- ličanje v vsakodnevni mašni daritvi, ko se trdovratno utapljam v že davno odpuščenih grehih, ga preizkušam ter hočem znamenj, ki naj bi mi postala dokončen dokaz Njego- vega bivanja.
Drugič prebiram in premišljujem le tiste od- lomke, ki so v posamezni postaji križevega pota namenjeni Mariji v njeno priprošnjo in podporo pri premagovanju naših življenjskih križev.
To drugo branje me je spodbudilo, da sem se osredotočila na misel, da nam je Kristu- sov križev pot dan,da se ob premagovanju lastne grešnosti le obrnemo k usmiljenemu Bogu Očetu. Prosimo ga, ko mu darujemo telo in kri, dušo in Božanstvo njegovega preljubega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta. Molimo rožni venec Božjega Usmiljenja in zbrano ponavljajmo: po Nje- govem prebridkem trpljenju,usmili se nas in vsega sveta. Obenem se sama zadržujem še v premišljevanju tolažilnih postaj križe- vega pota.
Ko Jezus prvič pade pod križem, mu Bog Oče pošlje sveto Mater Marijo,ki jo drži po- konci njeno vdano zaupanje v nedolžnost njenega Sina. Njega, ki k nam grešnikom prihaja na pomoč po zakramentih krsta in pokore.
Usmiljenost Nebeškega Očeta je neizmerna in ko Jezus nadaljuje pot proti Golgoti, ve- dno bolj obtežen z našo trdovratnostjo in vztrajanjem v grehu, se mu približa Simon iz Cirene ter mu pomaga,čeprav nejevoljen nositi križ. Tudi v naši bedi se nam pridru- žijo ljudje, ki jim njihov poklic narekuje, da so do nas usmiljeni. Mi pa se jih s hvalež- nostjo spominjamo.
Verjetno je bil vsak v preizkušnji življenja deležen tudi del usmiljene in sočutne ose- be - Veronike,ki se nam je vdano približala in nam otrla pot z izmučenega čela.Jezusu je podala potni prt, v katerega je odtisnil svoje obličje. Veronike so naši vrli duhov- niki, ki nas po spovedi odvežejo grehov in nam podelijo sveto maziljenje. Dostikrat nas tako okrepijo,da se nam zdravje vidno izboljša ali pa mirno zaspimo v Bogu.
Veliko hvaležnosti mi je v srce vlila 12. po- staja, ko Jezus umre na križu. Pod križem stojita močna žena Mati Marija in njegov zvesti učenec, apostol Janez. Oba pred- stavljata domače in prijatelje, ki so nas spremljali ob našem križu bolezni do konca in so poskrbeli za duhovnika.
V 13. postaji,ko mrtvega Jezusa položijo v Marijino naročje, škof Rožman prosi Marijo za vse nas: "Pred očmi tvojega mrtvega Jezusa te prosimo: V njegove rane nas izroči,v njegove rane nas skrij. Tam se ču- timo varne."
Mene je objela prijetna toplota. Premišlje- vala sem: Po smrti se telo vrne v zemljo, duša pa se po molitvah naših svojcev in prijateljev očiščuje in čaka vstajenja - roj- stva za nebesa.
In v uteho še litanije k usmiljenemu Jezusu; njegovo usmiljenje izliva iz njegovih svetih ran in,ki njegovo usmiljenje izvira iz njego- vega presvetega Srca. Amen.

Tea Lampič

Molitev za duhovne poklice

Četrta velikonočna nedelja je tudi nedelja Dobrega pastirja, namenjena za prošnje in molitve za nove duhovne in redovne pokli- ce ter za njihovo svetost in stanovitnost. Vedno bolj jih primanjkuje in mnogo župnij je že brez duhovnika;na podeželju ponekod en župnik skrbi za več župnij skupaj in ob delavnikih sta le ena ali dve sveti maši.
Če bi se morala postaviti na mesto duhov- nika, ne vem, če bi zmogla, saj ta poklic zmore opravljati le močan človek, ki zaupa v Božjo pomoč. Kar hudo mi postane, ko vidim,koliko dela imajo. Vsakodnevne maše verouk, skrb za bolnike in ostarele ob prvih petkih,potem razne priprave na zakramen- te, pogrebi itd. Pri vsem tem pa mora biti tudi dober gospodar, kuhar, saj gospodinj po župniščih skoraj ni več.Zakaj jih ni? Ker mlajša ženska po mišljenju faranov ni pri- merna, starejše pa takega dela ne zmorejo več opravljati.
Večkrat razmišljam, v kako težkih časih smo sedaj, tudi vesoljna in naša Cerkev v Sloveniji. Toliko pritiskov je na duhovnike in zdi se, kot da nihče drug kot le oni ni pedofil, homoseksualec, ali kaj drugega, k čemur so ljudje nagnjeni. Razumem, da to obstaja in takšni ljudje se mi smilijo in mno- gi so nesrečni celo življenje. Ne razumem pa, zakaj v medijih pišejo in govorijo samo o njih, večina ostalih ljudi, ki so tudi javni uslužbenci, pa s takimi grehi ostajajo ano- nimni.Včasih se takšna novica pojavi,če je v njo vpleten kakšen nepriljubljen politik, mogoče učitelj,a to se hitro pozabi. Duho- vnike pa vedno znova omenjajo.
Zadnje čase se mi večkrat postavi vpra- šanje,zakaj tisti prizadeti tožijo duhovnika, ko preteče že več let?Zakaj tega ne store takoj,ko se zgodi tisto, kar se ne bi smelo? Mislim pa tudi, da je v mnogih primerih vse skupaj le velika laž, da se oblati določene- ga duhovnika in potem pade senca še na druge. Žal opažam,ko obiskujem veliko slo- venskih cerkva, da nekateri ljudje hodijo v cerkev samo iz navade, ne iz potrebe in zato,da imajo potem kaj opravljati. V tak- šnih primerih pa tudi ugibajo, ali je mogoče tudi njihov župnik na nepravi poti.
O Bog, kako ubogi smo ljudje. Ubogi zato, ker ne znamo prav razmišljati, pravično presojati, odpuščati, moliti, namesto ne- opravičeno obrekovati. Tu se zopet vidi, kako šibka je naša vera. Zakaj bolj ne ve- rujemo v Boga, ki je edini pravičen sodnik, saj vedno dobroto plačuje in vse hudo kaznuje. Ljudje se nočemo zavedati, da je mogoče že jutri naš zadnji dan na tem svetu in da bo vsak dobil plačilo pri Bogu, kakršnega zasluži. Obrekovanje je smrtni greh.Naši dušni pastirji so tudi samo ljudje, pred Bogom še bolj odgovorni za svoja de- janja, in Bog se jih usmili, če je kdo naredil greh zoper nemočnega otroka. Vsi ljudje bi se morali ponovno začeti zavedati pravih vrednot in po njih živeti.
Sama veliko molim v ta namen, toda to ni dovolj. Vem tudi za molitvene skupine, ki v molitve vključujejo te namene, vendar se zdi, kakor da nič ne zaleže. Vem pa, da bo enkrat pomagalo, samo mnogo več molitev je potrebno, molitve širšega kroga ljudi. Jezus je rekel, "da Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala!" Zaupati moramo Je- zusu in več moliti ter mu darovati svoje trpljenje, dobra dela in svoje življenje.
Še enkrat prosim verne kristjane,molímo za duhovnike, za njihovo svetost in stanovit- nost ter za mlade fante in dekleta, da bi se več odločali za duhovne poklice, ki jih tako zelo potrebujemo.

Janja Blatnik

Kako čudovito je naše življenje! Ja, polno je veselja, nasmehov, spodbud, tudi trp- ljenja, skrbi, bolezni,... in v to se je naselil Bog,v vse te trenutke pride On sam.Zakaj? Da nam je blizu.
Hvaležna sem Bogu, da mi je bilo dano v letih prijateljstva to bližino doživljati ob naši Angelci Sadar iz Krške vasi 29a, Krka S svojo blago in čisto dušo je sprejemala dan kot enkratno priložnost biti blizu Njemu ki jo je poklical v življenje. Vse, kar je bila, je z veliko ljubeznijo, vedrino, mirnostjo in hvaležnostjo neprestano delila z vsemi, ki smo jo poznali.Njen pogled nas je pomiril in hvaležna drža razveselila. S svojo bogato napisano besedo pa nam je odpirala pogled v njeno čisto dušo, ki je oznanjala veličino Božje ljubezni.
Od božične skrivnosti do vstajenjske zarje - to je naše življenje. Draga Angelca!
Ko se oziram nazaj na začetek našega poznanstva, se ne spominjam, kako se je pričelo.Vem le to,da je bilo od začetka pri- srčno, iskreno in zvesto do konca. Pa tudi to,da bi Ti lahko še marsikateri dan polep- šali s svojim obiskom, pa velikokrat nismo 'našli' časa. Oprosti nam! Morda se bomo iz tega kaj naučili.
Vedno si se nas tako razveselila, za vse neštetokrat zahvaljevala. Zelo rada si se udeleževala srečanj s prijatelji - najsi bo v Ivančni Gorici, Želimljem, na Žalah..., ali na romanjih na Dobrovo, Brezje in drugam. Tudi morje si z nami občudovala. Toliko le- pih spominov ostaja na to.Za vse si dajala Bogu hvalo, pri Njem, zlasti v evharistiji, si iskala moči in tolažbe. Bila si svetel zgled življenja z Gospodom.Bila si blaga duša,kot Te je imenovala Janja, ko sem ji povedala o Tvojem slovesu.
Znala si vedno odpuščati,obračati na dobro občudovati male stvari in vse sprejemati iz Božjih rok. Tudi tisto težko.
Neizmerno si bila hvaležna za vsako pomoč predvsem pa za ljubečo skrb Tvoje sestre Marije, ki Ti je do konca stala ob strani,da si se lahko poslovila v domačem krogu.
Bogu hvala za najino zadnje srečanje ob koncu leta, za kolednike, ki so Te obiskali ob postelji. Hvala za prisrčen in močan ob- jem, kot da bi čutila, da je to zadnji.
Hvala za vse Tvoje molitve in darovano trpljenje - naj bo za domače, župnijo ali Prijateljstvo in slehernega med nami. Naj obrodijo sadove.Zdaj boš lahko še bolj pro sila za nas! Bodi srečna pri Bogu in prosi, da bomo tudi mi srečno romali proti oblju- bljeni deželi ter se nekoč sešli pri Njem.

s. Edith

Kot so se poslavljali zadnji poletni dnevi, tako se je počasi poslavljalo tudi srce naše drage prijateljice Ivanke Tepej, Hudinja 1 Vitanje. Tako kot je tiho živela, se je tudi poslovila od nas. Za njeno slovo smo izve- deli šele kasneje.
Z njo nas je povezovalo dolgoletno prijatelj stvo,ki ga je vzpostavila še s.Mihelangela. Tako rada se je udeleževala vsakoletnega srečanja v Celju,se vedno zanimala za vse prijatelje,bila povezana z nami prek pisane besede in telefonskih klicev. Nadvse rada je prebirala revijo Prijatelj. Še več,želela je da se z njo obogatijo še drugi. Posojala jo je in razdeljevala mnogim, saj je velikokrat prosila še za dodatne izvode.
Bila je majhna po postavi, a velika po duhu in dobroti srca. Bila je žena žive vere. Vse je sprejemala iz Božjih rok in vanje vse iz- ročala. Zato je lahko vztrajala tudi v pre- izkušnjah življenja.
Na srečanju novembra v Šempetru smo se pri sveti maši, ki se je darovala zanjo v zahvalo in priprošnjo za večno srečo, pos- lovili od nje.Med nami pa ostaja živ spomin nanjo.
Sinu Jankotu in njegovi družini v imenu pri- jateljev še enkrat izrekam iskreno sožalje. Zdaj jih spremlja od zgoraj. Že tu je govo- rila,da bo najbolj vesela in za kar je vedno molila, da bi tudi vnuki ostali povezani z Bogom in v medsebojni ljubezni.
Ivanka, hvala vam za vse. Odpočijte se na Božjem in Marijinem srcu!

s. Edith

V prvih dneh novega leta je odšla domov k Očetu Rezka Kostanjšek,Dom upokojencev Celje.
Prišlo pa je tudi sporočilo, da je bil 15. ja- nuarja pogreb Jordanovega očeta, očeta našega prijatelja Slavka, Jelenik 14, Raka.

Nepričakovana in zato še bolj boleča je bila novica, da je 12. februarja za ta svet pre- nehalo biti srce našega prijatelja Andreja Fojkarja iz Škofje Loke.Leta 2000 se nam je pridružil kot spremljevalec v Lignanu in ohranil mnoge vezi z novimi prijatelji, še posebej s preizkušanimi.
Bogu hvala, da smo ga smeli poznati, imeti v svoji sredi in z njim preživeti marsikateri lep trenutek.Hvala mu,za njegovo odprtost in veselje, ki ga je izžareval, za vso pomoč in pripravljenost za vse, kar je bilo iskreno in dobro.
Dan mu je bil čudovit glas,s katerim je za- dnjih pet let prepeval pri Triu Quartet. Po- grešali ga bodo,predvsem pa domači. Naše iskreno sožalje in spomin v molitvi.
Poslovili smo se od njega v prepričanju, da že prepeva večno hvalnico Gospodu!

Vem, da tam prebivaš, kjer je večni maj; tam Boga uživaš, o presrečni kraj!

s. Edith

oddaja za bolnike, invalide
in njihove prijatelje

 Dobite jo brez recepta na Radiu Ognjišče
 3.torek ob 20.30 in ponovitvi v sredo ob 23.00

 Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva  na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno  posvetovati z zdravnikom ali  farmacevtom!

 grafično oblikoval in vabi k poslušanju Tone Planinšek

prijatelj 2011

Posamezen izvod: . . 1,95 €
Letna naročnina:

posamezniki: . . . 11,70 €

poverjeniki: . . . . 10,50 €

podporna: . . . . . 23,00 €

Uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
E-mail: revija.prijatelj@rkc.si
Urednik - GSM: 040/157-201
Uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
Tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96
Uradne ure (v Ljubljani):
ponedeljek,sreda in četrtek od 9h do 12h

NAGRADNA KRIŽANKA

Slovenski pregovor pravi,da za dežjem ve- dno posije sonce.Sredi težav in preizkušenj na to modrost ponavadi pozabimo, saj je v stiski težko ohraniti zaupanje, da se bo na koncu vse dobro izteklo. Tudi apostolom je upadel pogum, ko je po Jezusa prišla mno- žica s koli in z meči. Zapustili so ga in se razbežali, saj so bili prepričani, da je vse izgubljeno. A "zmaga v boju ni odvisna od velikosti vojske, ampak od moči, ki pride z neba" je zapisano v Prvi knjigi Makabejcev Tega, da pri Bogu ni nič nemogoče in da je zmaga v njegovih rokah, nas vedno znova uči tudi velika noč.
Rešitev (geslo v označenih stolpcih) prepi- šite na dopisnico ali karton v njeni veliko- sti ter jo do 1. maja 2011 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 1/2011:
Nagrajenci 1/2011:  1. GORKIČ Sonja, Vrtojba - Zapučke 17, 5290 Šempeter pri Gorici, prejme klekljan prtiček z velikonoč- nim motivom; 2. ŠTURM Elza, Livek 45, 5222 Kobarid, prejme lesen rožni venec ter knjižico s sonetnim vencem Ave, brezma- dežna; 3. ROBIČ Drago, Zg. Slemen 4, 2354 Bresternica,prejme knjigo Alessandra Pronzata,Križev pot bolnika pot upanja ter obesek za ključe; 4. DJOKIĆ Ranko, Ulica svobode 109,6330 Piran,prejme knjigo Rozi Ternik, Križev pot ter svečke; 5. MEGLIČ s. Makarija, Zavrti 45,1234 Mengeš, prej- me knjigo Janje Blatnik, Na poti življenja ni sreče brez trpljenja; 6. SIMONČIČ Jože, Gorenje Vrhpolje 85, 8310 Šentjernej,prej- me zgoščenko Darinke Slanovec, Minute za molitev; 7. SEŽON Marina, Notranjska c. 1, 1380 Cerknica, prejme knjigo A. Fink, P. Mohar in A. Sečnik, Domača nega.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

UMETNIK Z MOČNO VOLJO

ZELO DRŽI NAPISANO

KO MOJA MATI PRAZNUJE

INVALIDNOST NI OVIRA ZA VESELJE

"Ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša."

Polona Malovrh

Ljudem v stiski pomagajo prostovoljci iz raznih karitativnih ustanov. »