DRAGI PRIJATELJI!

Nič na tem svetu ni naključje To je trditev, ki jo radi izre- kamo verniki, včasih pa tudi neverniki. Svet je to občutil ob beatifikaciji Božjega služabnika pa- peža Janeza Pavla II., ki je potekala v Rimu, 1.maja letos. Bila je druga veliko- nočna nedelja,tudi bela nedelja, katere ime izhaja iz starokrščanske tradicije, ko so novokrščenci, ki so prejeli sveti krst na velikonočno vigilijo, ves teden prihajali k bogoslužju v cerkev in slavili Boga ter se mu zahvaljevali za prero- jenje v krstni kopeli. Na nedeljo - osmi dan - pa so prišli v belih oblačilih in bili sprejeti v polno občestvo krščanske skupnosti.
Na isto nedeljo pa obhajamo tudi nede- ljo Božjega usmiljenja, ki jo je leta 2000 razglasil pokojni papež Janez Pavel II. na osnovi posebnega razodetja,ki ga je od Jezusa prejela poljska sestra Favsti- na Kowalska o Božjem usmiljenju.
Hkrati pa se letos ta nedelja ujema s praznovanjem 1. maja, ko je praznik svetega Jožefa Delavca in začenjamo mesec šmarnične pobožnosti, posveče- ne Devici Mariji.
Vsa našteta praznovanja in imena ne- delje so tesno povezana s pokojnim pa- pežem, ki ga je sveti oče Benedikt XVI. razglasil za blaženega.
Da ljudje nismo na svetu po naključju, je s svojim življenjem in delovanjem izpričeval blaženi papež Janez Pavel II. Njegov življenjepis je dokaz tega.Že od rojstva naprej ga je vodila Božja roka in kaj kmalu se je tega zavedel, saj so ga družinske preizkušnje (zgodaj mu je u- mrla mati ter kasneje še brat in oče) in druga svetovna vojna pripeljali na pot duhovništva. Vojne razmere in povojni komunistični režim sta ga utrdila v veri v Jezusa Kristusa, ki je postal temelj in opora njegovega življenja.
Naj nam podoba in zgled vélikega pa- peža ob koncu in na prelomu tisočletja pomaga, da bomo gradili svoja življenja na trdnem temelju Jezusu Kristusu, ki nas je odrešil in nam usmiljeno odpira vrata v Nebeško kraljestvo.

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Medgeneracijska solidarnost, foto:Andrej Gombač

junij

Molimo, da bi bili duhovniki, zedinjeni ob Srcu Jezusovem, vedno resnične priče vnete in usmiljene Božje ljubezni. Molimo,da bi Sveti Duh prebudil v naših skupnostih številne misijonske poklice, pripravljene, da se popolnoma posvetijo širjenju Božjega kraljestva. Molimo,da bi se ob slovesnostih prvega obhajila in birme ne zadovoljili z zuna- njostjo, marveč bi iskali njihov notranji pomen.

julij

Molimo, da bi kristjani, posebno v naj- revnejših deželah, pomagali premagati materialno in duhovno trpljenje obolelih za AIDS-om. Molimo za redovnice, ki delajo v misi- jonih, da bi bile priče evangelija in živo znamenje Kristusove ljubezni. Molimo za duhovnike, da bi moč za vztrajnost v poklicu in premagovanje težav črpali iz svete evharistije, iz če- ščenja Device Marije in zakramenta, ki so ga prejeli.

»Drug drugega bremena nosite.« (Gal 6,2)

Kakšne rezultate lahko pričakujemo od leta krščanske dobrodelnosti in solidar- nosti ter leta socialnega nauka Cerkve, ki bo sledilo?
Razveseliti se sebe kot enkratnega bitja ki je bil poklican na ta svet s posebnim namenom. Odkriti, da si oblit z Božjo ljubeznijo kot keksi s čokoladnim preli- vom in da nihče ne more zmanjšati ali zmaličiti vrednosti, ki jo imaš, če v sebi začutiš,odkriješ, spoznaš,se razveseliš, s ponosom priznaš ter oznaniš navzoč- nost Božje naklonjenosti do sebe. Ko to odkriješ,si odrešen, tudi če te okolje, v katerem živiš,ne razume in te ne podpira
Šele kadar sam v sebi spoznaš Božje delo in si zanj hvaležen, znaš to opaziti ter ceniti tudi pri sočloveku. Pozitivno razmišljati o bližnjem in spoštovati nje- govo skrivnost,se primerno ter po svojih močeh odzivati in pomagati, to bogati tebe osebno in tvojega partnerja. V Letu ubogih je v tem največje vlaganje v 'plemenite kovine',ki jih tatovi ne mo- rejo pokrasti, jih molj ne more uničiti.
Najtežje pri tem je dejstvo ali resnica, da mnogi ljudje niso sposobni panoram- skega razgleda. Žal, mnogi gledajo na življenje predvsem subjektivno in manj objektivno.Zanimajo se bolj za svoj svet svoje cilje in potrebe; skupni projekti in skupno dobro ter kaj lahko za to storijo tudi sami,pa jim niso tako blizu.Pogosto se sprašujem, kako bi prosilce pomoči pridobil, da bi postali tudi darovalci tis- tega, kar imajo sami.
Če bi rešili vprašanje televizije in reklam nih spotov,bi rešili marsikateri družbeni problem. Kdor je podvržen tem vsiljiv- cem, postane dovzeten za vse, kar mu ponujajo. Pozabi na to, da bi lahko tudi sam kaj ponudil drugim. Če pride v hišo kdo, ki prodaja knjige, mu najmanj tudi jaz lahko ponudim svoje knjige. "Zame- njajva, pa sem za," mu rečem. Takrat se zgodba prekine. Torej, ti meni lahko prodajaš,jaz tebi ne smem. Ti me lahko prosiš za pomoč, jaz tebe ne smem. Ti od mene smeš nekaj pričakovati, jaz od tebe ne smem.Vprašanj revščine in so- cialne izključenosti bi bilo veliko manj, če bi aktivirali te sile.
Priložnost izgubljena ne vrne se nobena Ta pregovor je kruta resnica izkustva človeka, ki ni bil sposoben spoznati ča- sa Božjega obiskanja.Iz čisto drobnih in preprostih dogodkov ter znamenj pozor nosti, ljubezni in dobrote je sestavljeno uspešno in bogato človekovo življenje. O, kako nam bo žal, zakaj nismo bili na to bolj pozorni,ko je bil še čas. Tudi mi- nuta izgubljena ne vrne se nobena. Ko gledamo kakšen film ali beremo knjigo, občudujemo osebe, ki so imele modrost usmiljenega in čutečega srca. Tudi v kavbojskih filmih je navzoča ta zakoni- tost. Že kar naprej vemo, da bo konec srečen za tistega,ki je bil bolj plemenit, se bolj razdajal, bil pravičen, pošten in zvest. Zakaj to tako težko opazimo v svojem osebnem filmu?
Tisti, ki imajo redni zaslužek, so dolžni od tega dajati za druge: en odstotek, dva,tri ali pet,nekateri celo deset. Sre- dstva tega sveta so last vseh ljudi, ki živijo trenutno na našem malem planetu Ni vprašanje, kaj bodo s podarjenimi sredstvi naredili, bolj pomembno je, če smo jih sposobni dati. Nekatere institu- cije (npr.Jezusova Cerkev) so dolžne in poklicane, da dajejo civilni družbi zgled in da svoj nauk potrjujejo z zgledi in de janji. Bogati posamezniki so dolžni skr- beti za svoje zaposlene,jim pravočasno in pošteno dajati plačo,tisti,ki oblikujejo zakone in odločajo o razdelitvi skupnih sredstev, pa morajo biti pošteni in ne ozko usmerjeni zgolj za potrebe nekate- rih.Visoka stopnja odgovornosti zagota- vlja višjo stopnjo kvalitete družbenega življenja.
Zelo bi se motili, če bi menili, da bomo kdaj ustvarili pravično družbo.Dokler bo človek podvržen izvirnemu in osebnemu grehu in dokler Bog ne bo zavzel vsega prostora človeškega srca, bodo navzo- če razlike, stiske, krivice, pomanjkanje, goljufije, prevare ter druge anomalije družbenega in osebnega življenja.Jezus je zato jasno povedal, da bomo imeli uboge vedno med seboj. Uboštvo in revščina se zmanjšata in umikata toliko bolj, kolikor je človek odrešen. Zato človeštvo tako potrebuje Odrešenika.

Na mestu so vprašanja,kako to razsež- nost živim v osebnem življenju,v družini na delovnem mestu, v javnosti? Ali sem ubog? Ali čutim, da nisem kos nalogam, ki jih opravljam? Ali sem v medčloveških odnosih uravnotežen, stabilen,zanesljiv in zrel? Ali sem precej ubog? Kje vidim v kolektivu med sodelavci nemoč in revščino, socialno izključenost...? Ali so tudi med našimi najbližjimi taki, ki bi jim bilo potrebno nuditi več pomoči, dajati več pozornosti, jim vlivati samozavest, dajati občutek sprejetosti? Kako naj dosežem, da bom bolj pazil na porabo vode, električne energije, čistilnih sred- stev, hrane, pijače? Kaj pa cigarete, alkohol,kava in druge razvade? Kaj bom v teh letih predlagal svojim bližnjim, otrokom, mladim, bolnikom in invalidom v svojem okolju?
Zgled: Ko je k indijskemu voditelju Gan- dhiju mlada mati pripeljala svojega sina, da bi mu povedal kaj spodbudnega, ker uživa preveč sladkarij in bo zaradi tega zbolel, je Gandhi ženi naročil: "Pripeljite mi sina čez tri dni." Žena je to storila. Ob drugem obisku je oče Indije otroku blago rekel: "Nikar ne jej toliko sladkarij Zbolel boš."Mama je bila razočarana.Ko sta zapuščala stanovanje, je Gandhiju rekla:"Zakaj mu tega niste rekli že pred tremi dnevi."Gandhi ji je odvrnil:"Takrat sem tudi sam še jedel sladkarije."
Predlog: Morda bomo v tekočem pa- storalnem letu uvedli redna mesečna izobraževanja za odrasle na temo pas- toralnega leta. Morda bomo vsak dan vključevali pri bogoslužju tudi eno pro- šnjo ljudstva za potrebe ubogih. Lahko bomo organizirali delavnice na to temo. Poiskali bomo strokovno literaturo in jo priporočali drugim...

msgr. Tone Kompare

V Domu Bratstva na Zap- lani se v toplejših mesecih pogosteje srečujemo. Med mnogimi, ki radi pridejo na različne dejavnosti in sre- čanja na Zaplano, je tudi Andreja Zemljarič (Vojkova 33, 5271 Vipava). Pravi, da je Zaplana njen drugi dom,kjer se čuti res sprejeto in ljubljeno Pogovor,ki ga ravnokar prebirate,je na- stal na Zaplani na delovno-družabnem vikendu zadnje dni aprila. Andreja še nikoli ni bila v vlogi, da bi z njo priprav- ljali intervju, zato je bilo za začetek prisotne nekaj treme. A zlahka smo jo premagali in od Andreje izvedeli marsi- kaj. Škoda je le, da ni video-zapisa, saj njen nasmeh in žareče oči povedo še mnogo več kot le izrečene besede.
Andreja, vemo, da je to tvoj prvi intervju. Povej nam najprej nekaj o svojem otroštvu - od kod prihajaš, kje si bila rojena?
Doma sem iz Dornave, rojena sem bila na Ptuju,imam polbrata in polsestro. Do dveh let starosti smo živeli pri babici v Dornavi, potem pa so me dali v bolnico v Stari Gori pri Gorici. Tam sem ostala do sedmega leta.Potem pa sem prišla v Zavod v Vipavi.Tu sem hodila v osnov- no šolo, potem pa sem hodila v institu- cionalno varstvo odraslih. Najprej smo v Zavodu imeli eno skupino in smo tam delali. Marca pa je minilo eno leto, od- kar hodim delat v delavnico.
Ali se morda spomniš kakšnih do- godkov iz otroštva? Moji spomini na otroštvo niso kaj dosti lepi. Želela sem biti doma, s svojimi starši, s svojo dru- žino, a tega nikoli ni bilo. Zaznamovala me je moja bolezen - cerebralna para- liza. Zato sem morala od doma že, ko sem bila stara dve leti. Ni bilo lahko in sem se upirala.Danes nimam več stikov s svojimi domačimi,saj imam občutek,da jih ovira moja bolezen in sem jim verjet- no v breme.Žal,sta se oče in mati kma- lu razšla,kar je še oslabilo naše odnose.
Na Staro Goro pa imaš najbrž že kakšne spomine?S kom si tam žive- la? Se morda spomniš, kaj ste tam delali? Ko sem prišla v Vipavo, nisem znala nič sama narediti,še obleči se ne. Potem so me vsega naučili v Vipavi. V Stari Gori sem živela v bolnici - to je bolnica za predšolsko mladino. Tam so me razvajali. Spomnim se tudi medi- cinske sestre, ki me je imela zelo rada. Negovala me je in me imela skoraj za svojo hčerko. A ko sem odšla v Vipavo, je nisem več srečala.
Ali si imela še koga v sobi, morda še kakšne prijatelje? Spomnim se samo tega, da sem imela vsak teden obisk in sem vsak teden dobila novega 'dojen- čka', ki mi ga je prinesel moj oče. Zelo rada sem se igrala z dojenčki. A moja mama in oče sta se ločila in potem oče ni več prihajal k meni.
Kako pa si doživela prihod v Vipavo med nove sošolce, sošolke? Se še spomniš, koliko vas je bilo v razre- du? Je bilo težko začeti? Tega se pa žal nič ne spomnim. Rekli so, da sem že velika punčka. Bila pa sem trmasta. Od prvega do tretjega razreda je bilo lepo, ker sem imela isto učiteljico, ki je še vedno v Vipavi. Bila je zelo dobra. Tudi sošolce sem imela iste. Iz kasnejšega obdobja se spomnim, da nisem marala hoditi k fizioterapiji, včasih sem šla tja po stopnicah kar po vseh štirih.
Ali si se rada učila? Ne najraje. Zelo težko sem se učila, trikrat sem bila v prvem razredu.Zaključila sem osemletko Potem sem šla na delo v delavnice.
Že ob rojstvu si imela cerebralno paralizo - ali si lahko kdaj hodila s pomočjo hodulje?
S hoduljo sem hodila nekaj časa. Potem sem šla na operacijo,ker sem imela čis- to zvita stopala in od takrat nič več ne hodim. Tako da se s pomočjo vozička premikam že od tretjega razreda dalje.
Kako si sprejela svoja dva pomoč- nika - vemo, da imaš dva vozička?
V redu. Ja,res imam dva -navadnega in električnega. Raje imam tega drugega, ker je hitrejši, pa še z njim grem lahko sama ven,medtem ko pa z navadnim ne morem.Včasih grem lahko ven s prijate- lji, včasih grem pa kar sama po Vipavi. Električni voziček imam že dalj časa.
In kaj delaš, ko greš ven? Grem na sladoled, na pošto, po svojih opravkih, pa tudi v delavnico se lahko sama od- peljem z vozičkom, saj delavnice niso daleč in potrebujem samo pet minut vožnje z vozičkom. Sedaj bodo v Vipavi začeli graditi novo stavbo za 24 oskrbo vancev in se že veselim, da bom lahko morda živela tam.
Vipava je tvoj drugi dom. Pa si rada v Vipavi?
Ja, vendar ne bi bila več v Zavodu, šla bi kam drugam,če bi imela možnost. Saj so sedaj v Vipavi sami otroci in se ne moreš z njimi pogovarjati, rada bi bila med svojimi vrstniki, s fanti in dekleti.
In kaj se pogovarjate s tistimi, s ka- terimi se lahko? Kar pač pride. O vsa- kodnevnih dogodkih, o prijateljih, šoli, delu. Pogrešam sovrstnike, saj bi se z njimi lažje pogovarjala. Nekaj jih je,med njimi imam tudi prijateljico Selvedino.
Si zaupata tudi skrivnosti? Si že kaj zaljubljena? Ja,z njo si veliko zaupava Ja, nekateri fantje so mi všeč, vendar so že vsi zasedeni.
Povedala si nam,da hodiš v delavni- ce. Kaj pa tam delaš?
Šivam vizitke, predvsem za veliko noč in novo leto. Uporabljam zlato nitko, pa tudi pisane nitke.Pa vsak dan pripravim mizo za kosilo.
Ali nam lahko na kratko opišeš,kako poteka tvoj dan? Zbudim se med še- sto in sedmo uro. Potem se oblečem in pojem zajtrk.Potem počakam,da mi ob- lečejo bundo ali vetrovko, nato pridejo po nas, da gremo v delavnico. Tam de- lamo do treh, vmes imamo tudi kosilo. Potem pridemo nazaj in imamo malico. Po malici gremo ven, včasih pa grem delat še gobelin, lepljenko. Kakšen dan grem na fizioterapijo ali pa v bazen. Ob šestih je večerja, po večerji pa grem malo na računalnik.
Kaj pa najraje delaš na računalniku?
Najraje klepetam s prijatelji, saj imam veliko prijateljev na Facebook-u.Včasih napišem tudi kakšno pismo po elektron- ski pošti, rada napišem tudi članke za Prijatelja o dogodkih iz Zaplane. Največ pa mi računalnik pomeni, ker se lahko tam srečujem in pogovarjam s prijatelji.
Potem lahko povabimo tudi bralce Prijatelja,da ti kaj napišejo po elek- tronski pošti? Ja, bom zelo vesela no- vih prijateljev. Vam bom dala svoj elek- tronski naslov: azemljaric@gmail.com
Ali se lahko še sama oblačiš? Koliko časa potrebuješ zjutraj,da se urediš in oblečeš? Ja, oblečem se lahko še sama. Prej ko sem bila še manjša, so mi morali pri tem pomagati, sedaj pa se lahko sama. Ne potrebujem stalne nege in sem dokaj neodvisna. Zjutraj pa po- trebujem skoraj uro, da se oblečem in potem si na koncu umijem še zobe.Sem pa res vesela,da to lahko naredim sama in ne potrebujem pomoči. Le za zave- zati čevlje potrebujem pomoč.
Praviš, da delaš v delavnicah. Ali za to delo, ki ga opraviš v delavnicah, dobiš plačilo, kaj zaslužiš? Dobim nagrado enkrat na mesec in to nagrado lahko porabim sama. Višina nagrade je odvisna od tega,koliko naredim in koliko dni sem v delavnici. Negovalke nam po- magajo tudi šivati in takrat vidijo, kdo se trudi in veliko naredi. Potem se zme- nijo in tudi povišajo nagrado. Vizitke rada šivam, saj sem jih tudi tukaj na Zaplani. To mi je res v veselje.
Na Primorskem imaš eno družino, ki te včasih povabi na svoj dom. To je družina Šček.Kako si se z njimi spo- znala? Spoznali smo se na Zaplani na srečanju Bratstva.
Kdaj pa si se srečala s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov?
Tridesetega decembra je bilo eno leto, od kar poznam Bratstvo. Torej pred enim letom in pol. Na silvestrovanje na Zaplano me je povabila Andreja Golob. Njo poznam še iz otroštva, saj smo bili skupaj tudi v Zavodu.
Iz Zavoda gre večina za vikende in čez praznike domov. Ti te možnosti nimaš, saj te domov že nekaj let niso povabili. Ja, prav zato sem bila včasih za praznike osamljena. Ker je Andreja Golob to vedela,me je povabila na Zaplano. Zelo sem ji hvaležna, saj mi je tu res lepo.
Ali imaš še kakšno drugo prijateljico iz Zavoda? Ja, omenila sem že Selve- dino. Je prijazna, rada pomaga, nič ji ni težko narediti, včasih greva tudi sami ven. Ko sem imela rojstni dan, sva šli skupaj na večerjo.Tudi ona je invalidka, težko hodi. Stara je 24 let in je tudi še v Zavodu.
V Zavodu sem v sobi skupaj tudi z Joži. Z njo sva bili že večkrat skupaj na mo- rju. Tam je bilo 'fajn', saj zelo rada pla- vam.Sedaj mi je pa še posebej všeč,ker sem se s pomočjo spremljevalca Bošt- jana naučila tudi plavati na trebuhu in mi gre prav dobro. Prej sem namreč znala plavati samo na hrbtu in me je bilo malo strah,saj nisem imela kontrole
Na morje greš s s. Edith. Kje si jo srečala? Ali te je ona povabila na morje ali te je kdo drug? Povprašala je pri svetovalni delavki in ta ji je pove dala, da nimam kje preživljati počitnic. Zato me zdaj vsako leto povabijo na morje. Tudi letošnjih počitnic se že ve- selim, saj vem, da nam bo lepo.
Kaj sicer še rada počneš?
Najraje pridem sem na Zaplano. Tu mi je vse všeč. Imam veliko prijateljev in dobro družbo. Pogovarjamo se, pojemo, se smejimo, molimo, gremo na sprehod, dobro jemo...Tu sem dobila svojo drugo družino, mami in atija, sestro in brata.
Kaj pa imaš najraje na Zaplani: družabne vikende, duhovne vaje, silvestrovanje, sprehode?
Najraje imam silvestrovanje in tortilje. Tortilje imam najraje zato, ker jih jem samo tu na Zaplani. Zelo rada imam tudi kalamare, no, pa tudi osliča pojem. Rada jem dobro hrano.
Nisi nam še povedala, kaj drugega še ustvarjaš razen vizitk? Delam go- belin in lepljenko. Tudi na svilo sem že risala.Te stvari delam predvsem takrat kadar pripravljam za koga kakšno darilo
Ali lahko sicer sama kaj pomagaš pri kuhanju v Zavodu?
Ne, ker nam kuhajo takrat, ko smo mi v delavnici. Samo enkrat na mesec, ko imamo praznovanje rojstnih dni, nam negovalci in inštruktorji vse pripravijo za slavje. Jaz pa rada pripravim mizo in pomagam pospraviti. Včasih imam kar težave,ker je miza velika in visoka,tako da jo težko pobrišem.
Morda nam poveš še kaj o svoji veri saj si verna, kajne? Povej nam, pro- sim, kdaj si prejela zakramente in kje? 30. septembra 2006 v Želimljah - takrat sem prejela prvo obhajilo in birmo Krščena pa sem bila, ko sem bila čisto majhna, krstiti so me dali starši. Tam, v Želimljah je bilo srečanje -eni spremlje- valki sem izrazila željo,da bi rada prejela obhajilo in birmo. Ona je mojo prošnjo prenesla naprej g. Jožetu Štupnikarju. In potem smo vse uredili tam.
Kako pa to,da si sama izrazila željo, da bi prejela prvo obhajilo in birmo?
Moji starši mene niso dali k prejemu zakramentov, sama pa sem si to zelo želela. Moj polbrat in polsestra imata vse zakramente, mene pa niso hoteli dati. Potem pa sem svojo željo izrazila spremljevalki nek večer, ko nas je prišla v sobo pogledat in res sem si želela biti del krščanskega občestva.
Kako pa ti občutiš vero,ti v življenju pomaga? Ja,pomaga mi predvsem, ka- dar mi je težko. Včasih tudi sama molim
Kakšne želje pa imaš še v življenju?
Moja velika želja je,da bi spoznala fanta in potem z njim živela skupaj,vendar ne v bivalni skupnosti ali zavodu, ampak posebej v privatnem stanovanju.
Sedaj pa nam lahko poveš kakšen lep utrinek iz svojega življenja, ko si morda bila kje na romanju, ali pa s prijatelji. Kadar si žalostna, na kaj takrat pomisliš? Zdaj vedno pomislim na Zaplano in na vas, ki ste tu. Veliko mi pomenite. Sicer pa se rada spomi- njam tudi prijetnih trenutkov na morju, rada grem tudi na sprehod po Vipavi. Vsi lepi trenutki, predvsem pa prijatelji, mi pomagajo takrat, ko je težko.
Morda nam še poveš,ali bereš Prija- telja.Kdaj si ga začela brati? Seveda ga berem, res pa ne vem,katerega leta sem ga začela brati. Se mi zdi, da mi je prvič prišel v roke,ko sem bila na morju. Prelistam ga in pogledam, če najdem v njem sebe in svoje prijatelje. Pa tudi preberem ga. Rada pa tudi napišem kakšen članek, tudi to mi je v veselje.
V pogovoru velikokrat omenjaš pri- jatelje. Kaj ti pomeni prijateljstvo?
Prijateljstvo mi pomeni veliko. Pomemb- no je zaupanje, da lahko povem svoja občutja, ko me je npr. strah, pa da si zaupamo tudi lepe stvari.
K tebi prihajajo tudi prostovoljke?
Ena prihaja iz Ljubljane, ker študira so- cialno delo in pride čez vikend k meni - doma je iz Vipavskega Križa. Pride za dve uri in greva ven, ali pa sestavljava 'puzzle' ali pa igrava spomin, človek ne jezi se,karte... Imela sem še eno, ki me včasih še pride obiskat.
Kaj ti pomenijo prostovoljci? Letos je leto prostovoljstva in je morda priložnost, da navdušimo še koga, da postane prostovoljec. Prostovolj- ci mi veliko pomenijo, saj imam družbo in čas takrat drugače mine, ker se po- govarjamo. Čas takrat res hitro mine. Res bi svetovala tistim,ki bi bili priprav- ljeni biti prostovoljci,da se gredo poza- nimati v kakšen zavod, da bodo videli, kako poteka življenje tam. Se mi zdi, da se tudi prostovoljci bogatijo s tem.
Kaj je še treba povedati o tebi vsem tistim, ki te še ne poznajo, pa bodo brali ta intervju? Sem vesela, nasme- jana, rada imam prijatelje, se znam za- hvaliti in biti pozorna do drugih. Najbolj vesela sem, kadar koga razveselim s kakšnim majhnim presenečenjem ali iz- delkom, ki ga sama naredim. Ko druge razveselim, sem tudi sama vesela. Za darilo najraje naredim kakšen gobelin ali sliko na svili. Ko to delam, vedno mislim na tisto osebo,ki ji je darilo namenjeno.

V vseh izrečenih besedah je eno samo povabilo -bodimo drug drugemu prijate- lji, imejmo se radi, drug drugega razve- seljujmo, naredimo kaj za naše bližnje, ki so morda osamljeni,... Draga Andreja hvala za to tvoje sporočilo in povabilo. Hvala tudi za vse nasmehe in veselje,ki ga prinašaš na Zaplano in povsod, ka- mor greš. Veseli smo te. Ostani takšna, kot si!

intervju smo pripravili:
Roman Travar, CM, Tone Planinšek (slike) in Polona Malovrh (zapis)

Blaženi papež Janez Pavel II. je bil prvi na različnih področjih delovanja. Bil je prvi papež Slovan,prvi je prestopil prag sinagoge in mošeje. Na 104 apostolskih potovanjih je prepotoval 1,5 milijonov kilometrov. Razglasil je 482 svetnikov in 1338 blaženih.Prvi je zbral predstavnike različnih veroizpovedi pri molitvi za mir v Assisiju. Bil je prvi papež, ki je obiskal Slovenijo.Napisal je 14 okrožnic in bil je prvi, ki je govoril o dostojanstvu žene. Prvi je dal pobudo za svetovni dan mla- dih in svetovni dan družine. Gotovo je bil papež, ki so se ga ljudje največkrat dotaknili in tudi on se jih je z ljubeznijo dotikal, ker jih objemal.
Dan po izvolitvi za papeža je izrazil željo, da bi njegova apostolska služba postala "služba ljubezni v vseh njenih izraznih oblikah". Pri srcu mu je bil člo- vek, ker sta njemu bila pri srcu Bog in Mati Marija. Posebno pozornost je iz- kazoval bolnim, trpečim, revnim in naj- manjšim bratom in sestram.
Leta 1984 je v okrožnici Odrešenikovo trpljenje zapisal: "Trpljenje je zato na tem svetu, da prebudi ljubezen, spod- budi k dejanjem ljubezni do bližnjega in vso človeško kulturo spremeni v civili- zacijo ljubezni." Kako resnične so nje- gove besede: "Vsaka človeška oblika bolečine nosi v sebi obljubo odrešenja. Vsako človeško življenje je dar, ki ne neha biti dragoceno niti tedaj, ko ga zaznamujejo telesna nemoč in druge omejitve."
Ves čas svojega delovanja je bil vnet zagovornik življenja. Matere je nagovo- ril:"Bodite vedno izviri življenja,ne smrti" Bil je tudi zagovornik družine. Rekel je: "Družina, zasnovana na zakonski zvezi, je zaklad človeštva."
Če bi sedaj ta zapis prebral, bi gotovo pripomnil: "Mene poskušajo razložiti od zunaj,toda mene je mogoče razumeti le OD ZNOTRAJ." Ob 25. obletnici njegove papeške službe je kardinal Joseph Rat- zinger rekel: "V vašem življenju beseda križ ni samo beseda. Dopustili ste, da vas je ranila na duši in telesu." Če hoče Bog iz duše nekaj lepega narediti, jo pošlje v šolo križa. Janez Pavel II. nas uči,da je križ rodoviten le,če ga nosimo s Kristusom.
Križ ga je spremljal že od ranih let. Pri devetih letih je izgubil mater,pri dvanaj stih brata, pri enaindvajsetih pa očeta. V njegov spomin se je močno vtisnila podoba očeta, ki je ob bratovi krsti po- navljal besede: "Zgodi se tvoja volja!" Po atentatu leta 1981 je 164 dni prebil v bolnišnici. Njegovo telo, skrčeno od bolečin, je postalo oznanilo.
Leta 1980 je v oporoko zapisal:"Vsakdo mora imeti pred očmi možnost smrti." Leta 2000 je v oporoki dodal: "On, ki je edini gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje" (po atentatu).
Morda je prav zato, ker je zgodaj iz- gubil svojo mamo, toliko bolj ljubil Božjo Mater Marijo in si za škofovski in pape- ški grb izbral geslo 'Totus Tuus' (Ves Tvoj). Bil je človek nenehne molitve. Pogosto je noč prebedel v molitvi, leže na tleh pred tabernakljem, zlasti ob sve tovnih dnevih bolnikov in ob duhovnih vajah za bolnike. Križi življenja so ga naučili, da ima trpljenje, ki ga živimo s Kristusom,v Božjih očeh veliko vrednost
Bil je človek odpuščanja. Njegove prve besede po atentatu so bile: "Prosim za brata,ki me je ranil in mu iskreno odpuš čam. Svoje trpljenje darujem za Cerkev in svet. Tebi, Marija, ponavljam Totus Tuus." Vernikom se je zahvaljeval tudi za molitev,ki je bila zanj "najdragocenej še darilo in najučinkovitejše sredstvo v bolezni". Večkrat je pripomnil: "Kaj je moje trpljenje v primerjavi z Jezusovim!"
Ko so mu po gripi leta 2005 v sapnik namestili dihalno cevko in ni mogel več govoriti, je na listek papirja zapisal: "Še vedno Totus Tuus!" Kljub oslabelosti je še vedno maševal,molil brevir,angelovo češčenje in križev pot. Priznal je: "Tudi tukaj v bolnišnici še naprej služim Cer- kvi in vsemu človeštvu."
Zame je bil papež Janez Pavel II. naj- bolj dragocen takrat, ko je javno živel svojo bolezen in nemoč. Zadnjo veliko noč je stopil k oknu svojega stanova- nja. Večkrat je poskušal spregovoriti, a glasu ni bilo z njegovih ustnic. Naredil je znamenje križa z utrujeno desnico in nam sporočal,da nas ima še vedno rad. Zadnji dan svojega življenja je kljub vi- soki vročini in hudi slabosti skupaj molil z navzočimi. Popoldan je nenadoma za- šepetal s. Tobiani: "Pustite me oditi h Gospodu."
Njegovi ljubljenci so bili mladi. Ob koncu življenja se je mladim zahvalil:"Iskal sem vas, zdaj pa ste vi prišli k meni. Zahva- ljujem se vam." Mlade je nagovarjal s svojo preprostostjo, iskrenostjo, pred- vsem pa z zgledom.Ohranil se je košček močno porumenelega papirja, na kate- rega je mladi Karol Wojtyla lastnoročno napisal besedilo posvetitve in ga je več krat prepognjenega vedno nosil pri sebi kot škapulir. Besedilo se končuje z be- sedami: "Vse za Té, presveto Jezusovo Srce!"
Blaženi papež Janez Pavel II. se je ves izročal Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Nosil nas je v svojem srcu in nas zato ljubil do konca.Posnemajmo ga v molitvi darovanju in zaupanju v Božje usmiljenje

Janja Ahčin

V marcu smo se zbrali v Po- dutiku, saj radi nekaj uric na mesec preživimo skupaj.Tisto popoldne pa je bilo nekaj po- sebnega, saj smo med seboj imeli našega slavljenca, duhovnega pomočnika Romana Travarja, ki je letos praznoval svojo okro- glo obletnico življenja. Že v januarju je napolnil točno 40 let. Spomnili pa smo se tudi tistih, ki so praznovali godove.
Ko smo se vsi zbrali v učilnici,nas je Ljubica pozdravila,nato pa besedo dala Romanu,da nas je povabil k skupni molitvi. Z molitvijo Očenaš in Zdravamarija smo se spomnili tudi naše sodelavke Ane Kneževič, ki je daleč od nas. Prvič je bila med nami tudi naša nova članica Matilda, ki smo jo z ve- seljem sprejeli v svoje vrste. Po kratkem pogovoru in klepetu smo se zbrali okoli na- šega slavljenca, gospoda Romana, da smo mu voščili. Ljubica mu je toplo stisnila roko in mu rekla: "Roman, vse najboljše in Bog naj te živi!" To je bilo voščilo naše skupine Izročili smo mu tudi darilo. Praznovanje smo nadaljevali s pesmijo Vse najboljše ter s pogostitvijo in pogovorom.
Naš duhovnik Roman ima v sebi vero, zato ga je Jezus poklical, naj hodi za njim. Lepo je bilo,ko smo bili skupaj,res z malo zamu- do, vendar smo kljub temu z iskrenostjo praznovali njegov rojstni dan.
Hvala, gospod Roman, da smo se lahko ob tvoji obletnici skupaj s teboj poveselili. Zato je bil tisti popoldan za vse praznično obarvan.
Po končanem praznovanju smo šli še na eno praznovanje - k sveti maši. Dan prej smo začeli postni čas, zato smo še bolj 'objeli' Kristusa na križu in v sveti evhari- stiji. Po maši smo se poslovili in si izrazili željo, naj nas postni čas povezuje.

Gordana Dobrinjanin

8. aprila letos smo bili pred stavniki Bratstva bolnikov in invalidov povabljeni v župnijo Sora pri Medvodah,da jim predstavimo svoje gibanje
Njihovega zanimanja smo se iskreno razve- selili.Srečala sem se s tamkajšnjo skupino, ki se zbira pri pogovoru na temo Šole za življenje. Sama sem na kratko predstavila poslanstvo Bratstva. Roman Travar je po- udaril pomen duhovnega spremljanja bol- nikov in invalidov. Tone Planinšek pa je s fotografijami prikazal nekaj utrinkov iz na- ših srečanj in drugih dogodkov.
Ob tem smo se pogovarjali o položaju bol- nikov in invalidov v Cerkvi. Čutimo, da je še premalo konkretnega sodelovanja, saj v mnogih župnijskih cerkvah ni opaziti invali- dov na vozičkih, zaradi različnih ovir.

Darinka Slanovec,

foto: Tone Planinšek

Za mesec april radi rečemo da je muhast,saj se ne vé, ali bo sonce ali pa dež. Toda letošnji april je bil nekaj posebnega. Njegov 'sloves ne- stabilnosti' se je malo spremenil, saj nas je spremljalo sonce in topli dnevi.Tako je bilo tudi 7. aprila popoldne, ko smo imeli naše mesečno srečanje.
Ob prihodu v Podutik smo se drug drugega razveselili.Kljub lepemu,sončnemu vremenu nas je učilnica, pripravljena v 'delavnico pirhov',že čakala in nas 'vabila' k delavnosti
Kot vsako srečanje smo tudi tega začeli s pozdravom in z molitvijo.Z nami je bila go- spa Anka, ki je pripravila vse za našo de- lavnico in jo tudi vodila. Že nekaj let pred velikonočnim praznikom barvamo bela pla- stična jajčka. Toda vsako leto uporabimo drugačno tehniko ali postopek barvanja, oziroma oblikovanja velikonočnih pirhov. Gospa Anka si je letos zamislila zanimivo metodo barvanja pirhov.Dala nam je navo- dila, naj plastično jajce s pomočjo čopiča namažemo z lepilom in ga potem posujemo s peskom različnih barv. Opozorila nas je, naj z lepilom namažemo le del jajca in ga posujemo s peskom, potem pa postopoma tako nadaljujemo. Tako so nastali različni vzorci - lepi in pisani.
Hitro smo začeli z delom ter polni veselja in navdušenja oblikovali svojevrstne pirhe, ki so drug za drugim postajali lepši. Med delom pa smo se seveda pogovarjali, saj radi ohranjamo povezanost drug z drugim.
Ljubica nas je prosila,da bi izbrali nekaj le- pih pirhov in jih podarili za razstavo pirhov na Sveti Gori. Vsak se je potrudil,da bi na- redil čim lepši pirh, ki bi na cvetno nedeljo krasil razstavni prostor v romarski cerkvi frančiškanskega samostana na Sveti Gori. Hkrati pa je napovedala obisk družine, ka- tere gospa občasno pomaga v naši skupini
Nismo še zaključili z delavnico, ko je napo- vedana družina stopila v učilnico.Niso prišli brez razloga. Najmlajši sin Urban je prav na ta dan praznoval svoj peti rojstni dan. Pripravil nam je presenečenje in nas poča- stil s slastnim pecivom v obliki medvedkov. Mi pa smo mu v zahvalo zapeli znano pe- smico Vse najboljše in mu izročili darilce. Nato pa so se nam še pridružili v delavnici in vsak si je naredil eno ali pa tudi več pirhov.
Sledila je še kratka pogostitev, saj so urini kazalci že kazali pot v cerkev. Nekateri smo v cerkev odšli prej,da smo zmolili rožni venec,drugi pa so se nam pridružili za sve- to mašo. Pri maši,ki jo je vodil naš duhovni pomočnik, somaševal pa tamkajšnji župnik Marko, smo se priporočili Kristusu, ki se v postnem času še posebej daruje za nas.
Po sveti maši smo še nekaj časa ostali v cerkvi, saj smo imeli molitveno uro pred izpostavljenim Najsvetejšim.
Po končani molitvi smo v učilnici vzeli vsak svoje pirhe in si segli v roke z voščili za velikonočne praznike.

Gordana Dobrinjanin,

foto: Roman Travar, CM

5. slovenski klekljarski dnevi v Žireh

Žiri, prav prijetno naselje v Poljanski dolini. Ravno tja se nas je nekaj članov KBBI od- pravilo v sredo, 27. aprila. Varno in potr- pežljivo nas je vozil in vodil naš duhovni pomočnik, gospod Roman Travar.
V Žireh so nas prisrčno pozdravili naši člani in gostitelji: Nada, Fanči, Anica, Tone in drugi.
Takoj smo se ustavili ob stojnici s čudovi- timi malimi in večjimi klekljanimi spominki. Vendar smo se najprej odpravili v Galerijo Svoboda.Tam nas je vodila z razlago skozi razstavljene izdelke gospa Marica Albreht, ki je tudi organizatorka in duša razstave.
Letos so si izbrali dve temi: OBRAZI in DREVESA.
Kako čudoviti obrazi, kolikokrat prepletene bele in barvne nitke. Ne da se izmeriti tru- da in volje,ki sta bili potrebni,da so nastale take mojstrovine.
Obraze so klekljale in oblikovale s čipko po raznih predlogah.Nekatere so jih celo same narisale,ali kot predlogo izbrale fotografije- Franceta Prešerna, Kofetarico, Butalskega policaja in celo svoje vnuke. Enake obraze so na različne načine popestrile z barvnimi nitmi.
Nekaj posebnega pa so bila drevesa in njih plodovi.To pobudo so članice Klekljarskega društva Cvetke Žiri z veseljem prevzele, saj je leto 2011 leto gozdov.
Koliko truda je bilo potrebnega že v pripra- vah in kaj vse so morale narediti, preden so s tankimi nitkami ustvarile podobe naj- lepših dreves. Ena od članic je šla celo v gozd z barvnimi sukanci v žepu,da je lahko primerjala barvo lubja, listov, plodov.
V kotu so postavili lipovo vejo, katere ve- jice so bile oblečene v čipko, na njej pa je bilo pritrjenih več kot 400 klekljanih lipovih listov.
V drugem razstavnem prostoru na Občini Žiri smo lahko na stenah občudovali klek- ljane uokvirjene izdelke mladih ustvarjalcev Nekateri so že pravi umetniki.
Razstavljali so tudi invalidi in upokojenci: pogled se je ustavil na čudovitih šopkih sončnic, planik in drugih cvetlic ter lično kvačkanih izdelkih-od velikonočnih zajčkov piščet do copatkov in še marsikaj.
Naše oči pa so lahko občudovale tudi izdel- ke članic Društva Faros iz Portoroža. Tam že deset let poučuje klekljanje domačinka iz Žirov, ki jo je življenjska pot zanesla na slovensko obalo.Občudovali smo njen klek- ljan nakit ter izdelke drugih članic:Piransko cerkev,Solinarko,vsa znamenja horoskopa, zavese in prte.Razstavljale pa so tudi roč- no izdelano narodno nošo Šavrink, v kateri so všivane ročno izdelane čipke.
In vse to še ni bilo dovolj, kajti v kapeli Male Cvetke pri cerkvi sv. Martina nas je čakalo novo,nepozabno presenečenje.Tam je razstavljala 85-letna gospa Vida Mlinar. Kaj vse je nastalo v mnogih letih pod nje- nimi čudežnimi rokami, se ne dá opisati. Prekrasni, natančno izdelani prti,na katerih so bili šopki klekljanih barvnih vrtnic, za- vese s klekljano čipko, kvačkane bluze. Z zlato nitko izvezene čipke krasijo šatulje, postavljene na klekljane prte, ki pokrivajo ročno izrezljane mizice.
Na koncu so nas naše prijateljice še pogo- stile in ob klepetu smo še marsikaj izvedeli o njihovem delu.Neizmerno število ur,skra- jna potrpežljivost in srčno veselje je vtkano med bele in barvne nitke drobnih čipk, ki so sestavljene v čudovite slike.
Prav nobene hiše ni v Žireh, kjer ne bi vsaj kak član družine klekljal. Zato nimajo skrbi, da bi izdelava čipk zamrla.Vsako leto imajo v klekljarski šoli po 100 učencev in učenk, ki z vztrajnostjo in veseljem nadaljujejo več kot 100 letno tradicijo klekljanja.
Ob koncu iskrena hvala našim gostiteljem in seveda vsem ustvarjalcem prelepih umetnin.

Marija Presekar,

foto: Roman Travar, CM

V petek, 29.aprila popoldne, se je nekaj članov in sode- lavcev KBBI zbralo na Zaplani Zvečer smo praznovali 40. Lojzetov rojstni dan in rojstna dneva Ane in Andreja. Sku- paj so nam pripravili čudovito pogostitev z odličnim kuharjem Senadom.
Ob zvokih Zlatkove harmonike smo prepe- vali in se veselili skupaj z Lojzetom, Ano in Andrejem. Naj vsi trije najdejo v zaupanju do vstalega Jezusa obilo moči in veselja v nadaljnjem življenju.Kar prehitro nas je ura opomnila, da je potrebno iti k počitku.
V soboto zjutraj smo se najprej pridružili župljanom v župnijski cerkvi pri sveti maši. Bogu smo se priporočili za uspešen delovni dan - ki je tudi bil. Okrepljeni z duhovno in telesno hrano, smo se po zajtrku razdelili v štiri skupine.Fantje so lepšali okolico doma Dekleta pa so v nadstropju temeljito očis- tile okna in bivalne prostore.Tretja skupina je v kuhinji poskrbela za naše izpraznjene želodčke. Nekaj pa nas je šivalo vizitke za dar Bratstvu. Iskrena hvala vsem pridnim rokam!
Kljub utrujenosti smo si po večerji v doma- čem kinu ogledali film o novinarju,kateremu je Bog za nekaj časa podaril vse darove, s katerimi je lahko prosto razpolagal in si s tem nabral mnogo izkušenj.
V nedeljo smo se po zajtrku z župljani Za- plane zopet združili pri sveti maši.Duhovnik nas je v pridigi spomnil na pokojnega Sve- tega Očeta, papeža Janeza Pavla II. Pred- stavil nam je nekaj njegovih izbranih misli, saj ga je prav to nedeljo papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega.
Dopoldne se nam je pridružilo še nekaj čla- nov Bratstva in Darinkine prijateljice Vlasta Mihaela in Polona iz Društva animatorjev Norma 7, kjer tudi sama sodeluje.
Skupaj so pripravile bogat kulturni program z razstavo podob slikarke Mihaele,ki nam je tudi predstavila slike obrazov. S tem smo poudarili tretjo obletnico obnove našega Doma na Zaplani.
Po skupnem kosilu smo sončni popoldan izkoristili za klepet.
Že se je bližal večer, ko smo se morali po- sloviti od prijateljev.Le skupinica nas je še podaljšala vikend na praznični ponedeljek, ki smo ga poleg pospravljanja izkoristili še za sprehod v naravi.
Vsem, ki so pripomogli za skupno čudovito preživete dneve, iskrena hvala. Naj vam Bog obilno poplača.

Katja M.

Praznično-kulturno druženje na Zaplani

Naše sodelovanje z Društvom animatorjev Norma 7 iz Brij pri Ajdovščini se poglablja in postaja vse bolj prisrčno. To trditev po- trjuje tudi praznični dogodek, ko je Norma 7 že drugič gostovala v Domu Bratstva na Zaplani, tokrat ob tretji obletnici odprtja prenovljenega Doma, ki smo jo praznovali 1. maja 2011. V kulturnem programu smo sodelovale Vlasta Dolenc Rebek,Mihaela M. Tihelj, Polona Kresal Bizaj in Darinka Sla- novec. S pesmimi Nine, Mihaele M. Tihelj, Marjetke Smrekar, Janje Blatnik in Darinke Slanovec ter z odlomki iz knjig Benjamina Žnidaršiča in indijskega pisatelja Anthonya de Mella smo pripovedovale o stvareh, ki so prav s pesniško občutljivostjo postale dostopne in prepoznavne kot splošne,naše
Kakšna je povezava meseca maja s preta- kanjem človeških moči? Mnogo zelenine in modrine,mnogo trav in cvetja. Vmes in vse naokrog pa ljubezen kot pojem za poeno- tenje in za sožitje, ljubezen kot pojem za preobrazbo osebe in sveta.
Pesnica Mihaela M. Tihelj se nam je pred- stavila tudi kot slikarka. Na stenah smo si lahko ogledali njene slike z izrazitimi obrazi ki pa niso prepoznavni kot portreti, ampak bolj kot podobe,ki razkrivajo njen čustveni odnos do narave in ljudi. Poteze ljubih ob- razov je uglasila s svojim svetom zasebnih odmevov do sebe, do drugega, do vsega, kar jo obdaja in sestavlja. "Ne vem, zakaj, ampak tako je,da na koncu navadno nasta ne nekaj drugega, malo drugačnega, kakor pa sem hotela naslikati, ker se nekaj pri- takne, nekaj, kar nezavedno pride globoko iz mene," je povedala.
Za nadvse prijetno glasbeno spremljavo so poskrbeli kar vsi zbrani člani in gosti v dvo- rani, ki so se sproti iz poslušalcev spremi- njali v nastopajoče pevce,ob zvokih kitare Polone Malovrh. Tako se je zgodilo, da skoraj ni bilo nikogar,ki ni nastopil v našem prazničnem programu.
Nadaljevali smo s kosilom in prijetnim dru- ženjem še celo popoldne.

Darinka Slanovec,

foto: Tone Planinšek

Predvelikonočno srečanje starejših faranov župnij Brdo in Zlato polje

Da si starejši želijo po- govorov,da potrebujejo pogovor in druženje, se lahko prepričamo na vsakem srečanju, ki ga pripravlja župnijska Karitas Brdo-Zlato polje Tudi v soboto pred cvetno nedeljo, ko je na Brdu potekalo že tradicionalno druženje starejših pred prazniki, je bilo tako, saj so mnogi prišli že več kot uro pred uradnim začetkom srečanja.
Na srečanju imajo starejši priložnost za sveto spoved pred prazniki v malce večjih prostorih,kakor je spovednica. Vrsta je bila iz minute v minuto daljša, tako da smo sveto mašo začeli z malce zamude. Pa kaj minuta, dve, saj imajo čas. Pogovor z Bo- gom in sveta maša sta pred prazniki nekaj posebnega v družbi sebi enakih.
Tudi letos je sveto mašo vodil duhovni po- močnik Ivan Povšnar. V svojem nagovoru je omenil dogodek, ki se je zgodil 2.marca, ko so Talibani na cesti prestregli pakistan- skega ministra za manjšine Shabasa Bha- ttija in ga ustrelili. Minister se je zavzemal za pravice kristjanov in preganjanih ter je bil eden izmed mlajših,saj ni imel še 43 let. Bil pa je tudi edini kristjan v vladi. Svoje življenje je dal za vero, saj so mu ponujali visoke službe v vladi, če bi se odrekel boju za pravice kristjanov, a je bila vera v Kris- tusa močnejša in zaradi nje je izgubil živ- ljenje. Ko je prejemal grožnje, da ga bodo ubili, je izjavil: "Kot kristjan verujem, da je Jezus moja moč. On mi je dal moč in mod- rost ter nagib, da služim tistim, ki trpijo. Sledim svoji vesti, pripravljen sem umreti in žrtvovati svoje življenje za svojo vero." Papež Benedikt XVI. je pri nedeljski opol- danski molitvi 'Angelus' povedal: "Prosim Gospoda Jezusa, da ta pretresljiva žrtev življenja pakistanskega ministra Shabasa Bhattija ponovno zbudi v ljudeh pogum in doseže svobodo vere za vse človeštvo ter enako dostojanstvo za vse." Glejte, kako velikega mučenca je naša Cerkev dobila pred mesecem in pol! Nam zelo verjetno ne bo potrebno dati življenja za Kristusa na tako krut način in vendar tudi mi lahko nekaj damo Kristusu trpečemu in od mrtvih vstalemu. Lahko mu damo to, da potrpe- žljivo prenašamo križ starostnih tegob, bolezni, zoprnosti, ki nas tlačijo. Lahko mu damo naš obisk svete maše, naše molitve, ker ne moremo več veliko delati.Lahko več molimo in tudi te molitve damo Jezusu. La- hko mu damo naše 'ta mlade', naše vnuke, ki jih včasih ne razumemo. Lahko mu damo veselje, ko vidimo naše hčere in sinove,da so na pravi in dobri poti. Lahko mu damo našo dobro voljo,naš trud za dobro in pra- vo pot vseh okoli nas. In če je v duši še kakšna stvar, ki nas skrbi, ki nas peče, ki nas dela premalo srečne, kaj je treba sto- riti? Izročiti se v Božje roke, sprejeti Boga in ga prositi v molitvi: Jezus, tvoje vstaje- nje naj od mene in od nas prežene vse temine, ki bi nas naredile nesrečne in pre- malo zadovoljne. Svetloba slavno vstalega Jezusa Kristusa naj prežene temine telesa in duha od vseh nas. S temi besedami je zaključil svoj nagovor Ivan Povšnar.
Po izraženi želji so lahko prejeli še bolniško maziljenje, nato pa je sledil še blagoslov zelenja in butaric, ki so jih kasneje starejši odnesli na svoje domove. Blagoslovljene praznike so jim poleg mašnega pridigarja zaželeli še domači župnik Andrej Svete in predstavnica Karitas Brdo-Zlato polje.
Letošnje srečanje je pokazalo potrebo po večjem prostoru za druženje starostnikov, saj se jih je zbralo že skoraj sto. A vendar starejši prostorske stiske sploh niso opazili ampak so se imeli prav prijetno.
Ob odhodu so stisnili organizatorjem in domačemu župniku roko z besedami: "Bog lonaj!" In če Bog dá, se srečamo na binko- šti, če ne že prej...

djd

Slovenska provinca šteje 36 skupin, v ka- terih se srečujemo enkrat mesečno z na- menom, da se skupaj poveselimo, srečamo z Jezusom pri molitvi in sveti maši ter se pogovarjamo med seboj in tkemo trdne pri- jateljske vezi. Enkrat na leto imamo orga- nizirane duhovne vaje, poleti pa potekajo štirje duhovno počitniški tedni, na katerih se lahko sprostimo, se srečamo s starimi prijatelji in se tudi duhovno obogatimo.
Vsi starši, ki medse sprejmejo otroka, ki je drugačen od večine svojih vrstnikov,se ve likokrat znajdejo na sredi temnega tunela vprašanj,ki jim ni konca. Zakaj,kako, kdaj? Poleg neskončne vrste vprašanj nanje pritiska tudi okolica, ki dostikrat ne razume in mnogi niti ne vedó, kako pomagati, kako stati ob strani. Tako otrok kot tudi starši pa si želijo samo eno: sprejetosti in ljub- ljenosti. Prav tako si tega želimo vsi, tudi tisti, s katerimi 'na zunaj' morda ni nič na- robe, a se vseeno počutijo osamljene in zapuščene. Vera in luč je odgovor prav na takšno trpljenje.V naših skupinah se trudi- mo sprejemati in ljubiti vsakega posamez- nika, saj se zavedamo, da smo vsi Božji otroci ter bratje in sestre med seboj. Prav zato smo hvaležni za svetovnih 40 let na- šega gibanja.
Na Zaplazu smo se v velikem številu zbrali - kar okrog 800 nas je bilo, ter se Mariji in Jezusu zahvalili za dar pri slovesni sveti maši, ki jo je daroval nadškof Anton Stres ob somaševanju stiškega opata, g. Janeza Novaka ter ostalih duhovnikov iz naših sku pin. Poleg nas, slovenskih lučkarjev, pa so se z nami veselili tudi predstavniki Sloven- ske Barke in Hrvaške Vijere i svijetlo. Po sveti maši je sledilo kosilo ob prijetni spre- mljavi harmonik. Najlepše od vsega pa je bilo spet srečati stare prijatelje iz drugih koncev Slovenije, se objeti,izmenjati nekaj spodbudnih besed ali pa preprosto le biti z njimi nekaj trenutkov v edinosti.
Hvala vsem, ki ste nam kakorkoli (s finan- čnimi sredstvi ali kako drugače) pomagali omogočiti naše srečanje. Hvala tudi vsem prijateljem v Veri in luči, ki ste z nami v veselih in težkih trenutkih, čeprav bi lahko brez težav svoj čas porabili drugje. Hvala vam, dragi starši naših Lučk! Zaradi vas in vašega trpljenja je gibanje pravzaprav na- stalo in obrodilo že toliko dobrega po vsem svetu. Na koncu pa gre seveda največja zahvala našim Lučkam. Ve ste naši najve- čji glasniki veselja, ki nas sicer v hitečem in materialističnem svetu opozarjate na tisto, kar je v življenju najpomembnejše: na Ljubezen.

Urška Čuk

V soboto, 9. aprila, so na
Zaplazu na Dolenjskem naši

bratje in sestre iz Vere in luči praznovali 40. letnico mednarodnega gibanja. Gibanje Vera in luč se je začelo v Lurdu, ko so or- ganizirano romali duševno prizadeti otroci s svojimi starši in prijatelji. Ljudje z dušev- no motnjo so od zdravih nerazumljeni, češ, da so moteči za okolico.Zdaj se povezujejo srečujejo in razbijajo predsodke.
Okrog tisoč slovenskih 'lučkarjev' je bilo na Zaplazu, dolenjskih Brezjah, zbranih pri Mariji okrog oltarja, med njimi tudi nadškof dr. Anton Stres, ki je vodil somaševanje s številnimi duhovniki, ki so njihovi prijatelji in duhovni voditelji regijskih skupin.
"Dragoceni ste za Cerkev in za družbo,če- prav živimo v svetu, kjer štejejo le znanje, dobiček in brezhibnost.Vi pričujete za dru- ge vrednote, brez katerih človeška družba ne funkcionira," jim je dejal v nagovoru nadškof. Prebrali so tudi poslanico papeža Benedikta XVI., ki jo je poslal vodilnim v mednarodnem gibanju.
Pred mašo so pred cerkvijo prikazali križev pot, po maši pa so se še poveselili in se srečali s prijatelji. Veselje jih še posebno povezuje.

Tone Planinšek (foto in tekst)

Vicešampion specialne olimpiade

Deset minut za Ireno, sestro dvojčico je ugledal svet Iztok Gubanc (Ulica Emila Adamiča 16, 1356 Dobrova). Prvi dan njegovega življenja je potekal, lahko bi rekli,normalno. Naslednji dan pa je zdravnik ugotovil, da mu primanjkuje kisika v možganih, ki so že začeli 'upadati', zato so ga dali v inkubator. Vendar se je kljub temu pojavila cerebralna paraliza in Iztok je od starosti treh mesecev moral začeti hoditi k najrazličnejšim zdravnikom.
Shodil je,ko je bil star dve leti in nekaj te- dnov s pomočjo električnih stimulatorjev,ki jih je imel po dva nameščene pod kolenoma Še prej pa je imel longeti na obeh nogah, ki pa mu nista dosti pomagali pri hoji.
V zgodnjem otroštvu je imel dve operaciji. Ko je bil star štiri leta in se je rodila mlajša sestra Marjetka, so mu operirali zgornji Ahilovi tetivi in čez eno leto so jih spodaj operativno še podaljšali. Da bi tetivi obdr- žali nov položaj, je moral Iztok cel mesec imeti na obeh nogah mavec, tako da se ni mogel niti usesti za mizo.Vendar je bilo vre dno potrpeti, saj danes samostojno hodi.
Pri devetih letih je šel v prvi razred v Za- vod Vipava in ker je prišel sredi šolskega leta, je prvi razred ponavljal. Kasneje je uspešno zaključil osnovno šolo in se vrnil domov.
Iztok je rad bival v Vipavi in hodil v šolo, saj je spoznal nove prijatelje, s katerimi se še danes srečuje v Varstveno-delovnem centru (VDC) Sonček v Ljubljani, v Šiški. Zato gre enkrat na leto obiskati Zavod v Vipavi,kjer pa je vse manj njegovih nekda- njih kolegov, a zato rad obišče svoje bivše učitelje in vzgojitelje.
Poleg srečanja z znanci pa ima na vipavski Zavod lepe spomine. Iztok je rad sodeloval z učitelji in fizioterapevti, da bi si pridobil čim več veščin za kasnejše življenje. Tako se je pridružil Šoli smučanja in se rad ude- leževal smučarskih tednov in dni, ki jih je organizirala učiteljica telesne vzgoje, ga. Tanja Princes na Arehu na Mariborskem Pohorju in na Kaliču pri Postojni. Njej gre zasluga, da je osvojil precej medalj, saj so se redno udeleževali specialnih olimpiad Slovenije v zimskih športih,kjer je Iztok do- segal vrhunske rezultate in si tako zago- tovil mesto v olimpijski ekipi,ki je leta 1997 (bil je star 17 let) odpotovala na svetovno zimsko specialno olimpiado v Collingwood - Toronto v Kanadi. To je bilo veliko dožive- tje ne le za njega, ampak tudi za Zavod, saj je bil njegov edini predstavnik na sve- tovni olimpiadi. Vrnil pa se ni praznih rok. Osvojil je kar tri medalje v alpskem smuča- nju: eno srebrno in dve bronasti.
Kljub trem osvojenim medaljam, ki jih Iztok ponosno pokaže,se njegov spomin raje us- tavi pri samem potovanju čez 'lužo'."Nisem mogel verjeti, da bom sploh kdaj letel z letalom," pripoveduje navdušeno.Že na le- tališču Brnik je bilo kljub zgodnjim jutranjim uram živahno. Veliko prtljage -imel je pov- sem novo smučarsko opremo,ki jo je prejel od sponzorjev specialne olimpijske ekipe, je bilo potrebno skrbno zapakirano predati ob prijavi na let. Sledilo je poslavljanje od domačih in prijateljev iz Vipave, ki so ga številčno prišli pospremit na pot, nato še prehod skozi letališko kontrolo in končno je prišel na svoj sedež na letalu. Začelo se je enajsturno potovanje, s presedanjem v Zürich-u v Švici. "Presenečen sem bil, da se je tako veliko letalo, z veliko težo sploh lahko dvignilo," se je spraševal Iztok.
Kot sem omenil, se je Iztok domov vrnil s tremi medaljami. Postal je olimpijski vice- šampion. Zato so mu v domačem kraju ob proslavi materinskega dneva podelili nagra- do - kolo, s katerim se še danes rad vozi. Osebno mu ga je izročil takratni predsednik krajevne skupnosti Dobrova.Tudi v Zavodu Vipava je doživel topel sprejem, kjer pa je prejel denarno nagrado. "Ne zgodi se vsa- kemu, da bi šel na takšne igre," in dodaja: "Vse življenje mi bo to ostalo v lepem spo- minu."
Kmalu nato se je vrnil domov in se zaposlil v VDC Sonček na Vojkovi ulici v Ljubljani in kasneje na Rožanski ulici ter lansko leto v novih prostorih v Šiški.
Iztok je dejaven tudi v domačem kraju.Za- dnjih pet let ob delavnikih pomaga ministri- rati v domači župnijski cerkvi. Od lanskega leta pa poje tudi v mešanem mladinskem zboru.
Na povabilo Gordane se je konec leta 2009 prvič pridružil srečanju Bratstva na Zaplani -na silvestrovanju. Bilo mu je zelo všeč,še zlasti ples ter glasba s harmoniko in kitaro, saj včasih tudi sam kaj zaigra na svojo kitaro. Priključi pa se nam tudi ob drugih priložnostih, saj pravi, da mu je vse všeč, kjer se kaj dogaja.Zato je njegove želja,da bi še čim večkrat šel na Zaplano in spoz- nal čim več novih prijateljev ter še dolgo ostal zdrav.

Roman Travar, CM (zapis in foto)

Jezik ljubezni - posvečen čas

Kaj je ljubezen? Poznate odgovor na to vprašanje? Najbrž je odgovorov skoraj to- liko, kot ljudi na tem našem planetu. Vsak- do živi s svojim izkustvom ljubezni, vsakdo sanja o večni in brezpogojni ljubezni. Prav vsi pa smo kdaj v ljubezni razočarani, do- življamo meje ljubezni, občutimo bolečino ljubezni,izgubljamo vero v ljubezen...Zakaj? Ker se ljubezni ne dá kupiti, ne moremo je zahtevati, ne moremo je 'imeti'. Kar tako iz radovednosti sem odtipkala vprašanje 'kaj je ljubezen?' na iskalnik na internetu in na- šla veliko zapisov. Izbrala sem dva izmed njih. Ne, ker bi bila najboljša. Le nagovorila sta me:
Maja je v svojem spletnem dnevniku tako- le zapisala: "...Vsekakor drži, da ima vsak svojo predstavo o ljubezni. In tako je prav Kar lahko naredim, je to, da poskusim ugo- toviti, kaj je ljubezen zame. Na misel mi pride film Forrest Gump.Jenny bolna leži na postelji. Forrest ji razlaga, kje vse je bil, kaj je prepotoval in doživel. Ona mu reče: ›Želim si, da bi bila tam s teboj.‹ On: ›Saj si bila.‹ Ker jo je ljubil in jo nosil v srcu s seboj."
Na neki spletni strani, ki se imenuje 'šola življenja', je razmišljanje o več ravneh lju- bezni:"Vprašanje,kaj je ljubezen,ima veliko odgovorov.Lahko jih strnemo v tri pomene: Eros - pomeni telesno ljubezen,ki je vedno koristoljubna. Eros išče stvari in osebe za- radi užitka in se do drugih obnaša potroš- niško. Filia - pomeni prijateljsko ljubezen, ki pogojuje. Kolikor daje, toliko želi tudi prejeti. Če ne prejme, postane njen obstoj vprašljiv. Je omejena. Agape - ljubezen, ki ni toliko občutje srca, ampak bolj odloče- nost uma in volje. Je odločitev, da bomo ljubili vse ljudi, tudi tiste, ki nam niso všeč in morda tudi nas ne marajo.Daruje se brez pogojev. Veseli se, ko se razdaja. To je ljubezen, ki ne pozna in ne priznava meja. Ni usmerjena le k dobrim, in tudi slabi je ne morejo omejiti. Uresničuje se tako, da os- rečuje druge. Ne pozna ne narodnostnih, ne verskih,ne spolnih meja. To je ljubezen, ki vodi v mir, ki zajema vse. Ta ljubezen ni ošabna, ni nevoščljiva,ni ponosna, temveč služi. Ta ljubezen zdravi tesnobo in zaskr- bljenost. Ta ljubezen daje življenje."

In še bi lahko razmišljali naprej o tem, kaj je ljubezen... Ker pa dokončnega odgovora ne bomo našli,je bolj prav,da se posvetimo temu, da bomo v vsakodnevnem življenju ljubezen živeli in jo prav izražali. Potrebno se je zavedati, da govorimo različne jezike ljubezni. V prejšnji številki Prijatelja je bil omenjen jezik ljubezni - besede potrditve. Danes poglejmo drugi jezik ljubezni - pos- večen čas.
Gary Chapman, avtor knjige 5 jezikov lju- bezni, daje mnogo konkretnih primerov o tem, kako posvečen čas izraža ljubezen, ki izpolnjuje in osrečuje. Sledi nekaj stavkov iz njegove knjige. Morda nas nagovorijo,da se bomo v tem tempu življenja,ko pogosto ne najdemo več časa drug za drugega, znali kdaj pa kdaj ustaviti in spregovoriti ta jezik ljubezni.

"Glavni cilj posvečenega časa je skupno preživljanje časa in ustvarjanje bližine, in to ne kot pasivno sobivanje, ampak kot aktivno posvečanje pozornosti eni osebi. Tudi dve osebi, ki sedita v isti sobi, sta si prostorsko zelo blizu, ni pa nujno,da sta si tudi čustveno. Občutek bližine se ustvari s posvečanjem pozornosti eni osebi. Ko oče sedi na tleh v dnevni sobi s svojim sinom in si podaja žogo, njegova pozornost v bi- stvu ni posvečena žogi, ampak njegovemu otroku. Če pa se oče pogovarja po telefo- nu,medtem ko si s sinom podajata žogo, je njegova pozornost deljena ali pa usmerjena celo popolnoma drugam. Nekateri možje in žene so prepričani, da so si blizu in si pos- večajo čas, ko so si v resnici samo pros- torsko blizu.Posvečen čas ne pomeni samo trenutkov, ko si zremo v oči. To je čas, ko nekaj delamo skupaj in pri tem svojo popol no pozornost posvečamo svojemu bližnjemu Pomembno za našo čustveno dobrobit je, da si posvečamo čas in gradimo občutek bližine. Stvar, s katero se ukvarjamo, je zgolj sredstvo za doseganje občutka bliži- ne ...
Tako kot drugi jeziki ljubezni, ima tudi jezik posvečenega časa veliko narečij.Eno izmed najpogostejših je dober pogovor. Dober pogovor pomeni prijazen pogovor dveh oseb v prijateljskem ozračju. Na ta način delite svoje izkušnje, misli, čustva in želje s svojim bližnjim. Dober pogovor se precej razlikuje od prvega jezika ljubezni. Bistvo besed potrditve je, kaj hočemo povedati, medtem ko je bistvo dobrega pogovora,kaj hočemo slišati. Ko želimo deliti ljubezen s svojim bližnjim v jeziku ljubezni posveče- nega časa in hočemo ustvariti pogoje za dober pogovor, moramo bližnjega pozvati k pripovedovanju in ga z zanimanjem poslu- šati. Postavljali bomo vprašanja, ki pa ne smejo zveneti kot zasliševanje,ampak mo- rajo vsebovati iskreno željo, da bi razumeli njegov način razmišljanja, čustvovanja in njegove želje ...
Dober pogovor pa ne zahteva samo pripra- vljenosti poslušati, ampak tudi izražanje čustev. Razkrivanje čustev za nekatere ni samo po sebi umevna lastnost. Marsikdo izmed nas je odrastel v družini, ki je obso- jala izražanje misli in čustev. Ko si je otrok zaželel neko igračko, je poslušal pridigo o slabem finančnem položaju družine. To mu je zbudilo občutek krivde,da je sploh izrazil svojo željo,in tako se je naučil,da je bolje, če ne pove svojih želja. Ko je otrok izrazil svojo jezo, so ga starši ostro ošteli. Naučil se je, da se pokazati jezo ne spodobi. Ko je pokazal svoje razočaranje, da ne sme iti z očetom v trgovino, so mu spet zbudili občutek krivde. Tako se je naučil skrivati svoje razočaranje. Do takrat,ko odrastemo smo se že naučili zanikati svoja čustva do te mere, da svojih čustev sploh ne pozna- mo več ...
Nismo vsi v stiku s svojimi čustvi,ampak ko moramo govoriti o njih,je veliko odvisno od tipa naše osebnosti. Opazil sem dva osno- vna tipa osebnosti.Prvi tip sem poimenoval mrtvo morje. V Izraelu, majhni državi na Bližnjem vzhodu, se izteka Galilejsko morje po reki Jordan v Mrtvo morje. Mrtvo morje pa ne odteka nikamor. Sprejema, a ničesar ne daje. Ta tip osebnosti torej sprejema veliko izkušenj,čustev in misli preko celega dne.V sebi ima velik rezervoar,kamor spra- vlja vse te informacije, in čisto nobene potrebe ne čuti, da bi govoril o tem. Če osebnost tipa mrtvo morje vprašate:›Ali je kaj narobe? Zakaj si danes tako redkobe- seden?‹, vam bo odgovorila:›Nič ni narobe Zakaj pa misliš,da bi bilo lahko kaj narobe?‹ In to je tudi iskren odgovor. Ugaja ji, da ji ni treba govoriti. Lahko bi se brez besed peljala iz Chicaga v Detroit in se pri tem čisto dobro počutila. Druga skrajnost pa je žuboreči potoček. Za ta tip osebnosti pa je značilno, da mora komentirati vse, kar je videla ali slišala. In če ni doma nikogar, ki bi jo poslušal, vzame v roko telefonsko slušalko in pokliče koga ... Ko se hočemo naučiti novih vedenjskih vzorcev, lahko začnemo tako, da določimo uro in čas, v katerem se vsak dan pogovorimo o treh stvareh, ki so se nam zgodile, in o naših občutkih ob tem.
V jeziku ljubezni posvečenega časa obs- taja še eno narečje, ki mu rečemo skupne dejavnosti.Skupne dejavnosti so lahko vse karkoli je všeč enemu od partnerjev (ali našemu bližnjemu). Ni važno, kaj počneta, ampak zakaj to počneta. Cilj je skupna izkušnja in da se vrneta domov z mislijo: ›Čutim,da me ljubi.‹...To je prava ljubezen in za nekatere je to najmočnejša oblika iz- kazovanja ljubezni ... Pomembne sestavine skupnih dejavnosti pa so: (1) vsaj eden mora biti navdušen, (2) drugi je pripravljen poskusiti in (3) oba vesta,zakaj to počne- ta - da bi si izkazala ljubezen s skupnim preživljanjem časa. Dodatna korist skupnih dejavnosti je, da prinaša banko spominov, iz katerih črpamo v prihodnjih letih ..."

pripravila: Polona Malovrh

Citati so iz knjige dr. Garya Chapmana
5 jezikov ljubezni.

Razmišljanje o papežu Janezu Pavlu II.

Papež Janez Pavel II. pravi, da je Jezus v letih, ki jih je preživel med ljudmi, "razodeval bogastvo svojega notranjega življenja z vsakim svo- jim gibom, svojim pogledom, svojo besedo, s svojim molkom".
Povabim vas, da bi razmišljali v duhu te papeževe misli tudi o njem samem, ki je bil 1. maja letos razglašen za blaženega.
Že kot otrok je kmalu doživel smrt svoje matere in kasneje svojega starejšega bra- ta. Očeta je večkrat videl moliti na kolenih in se mu tudi sam pridružil. Tako je o sebi rekel,da je bilo to njegovo prvo semenišče Kot mladenič se je navduševal nad litera- turo, gledališčem, pesnjenjem in pisanjem. Ob vsem tem pa je dozoreval tudi za duho- vni poklic. Delal je kot delavec v kamno- lomu in spoznaval življenje težaških delav- cev, ki pa so ga radi sprejeli medse in mu dostikrat prizanašali ter ga stražili, da je lahko študiral. V duhovnika je odraščal v hudih vojnih letih. Obiskoval je bogoslovje v skrivnem semenišču. Postal je duhovnik, kardinal in papež.
Papež za vse verne in neverne ljudi. V svojem, skoraj 27. letnem pontifikatu je združeval ljudi različnih verstev. Obiskal je sinagogo,mošejo in molil pred zidom žalova nja v Jeruzalemu.Jude je imenoval za 'naše starejše brate'.V svojih številnih apostols- kih obiskih po svetu je opogumljal vse ljudi še posebej mlade, naj se ne bojijo, naj se odprejo Jezusu,ker je Ljubezen in Življenje V naročje je jemal otroke. Rokoval se je z bolniki. Želel je, naj bodo bolniki v prvih vrstah pri njegovih mašah. Pri neki maši, kjer so le nekaj bolnikov pripeljali predenj, ostale pa zagrnili z zaveso, je papež Janez Pavel II. zahteval, naj zaveso odstranijo, da se je lahko rokoval z vsemi. Z vsakim svojim gibom, pogledom, besedo in s svojo človeško toplino je vabil ljudi:"Vsi si želimo približati viru žive vode, vsi želimo piti iz Božjega Srca.Ob njem prejemamo Svetega Duha, ki se neprestano daje vsem, ki se v ponižni molitvi in z ljubeznijo bližajo Kristu- su,njegovemu Srcu.Le v tem Srcu moremo črpati svetost za svoje človeško življenje."

Tudi v svoji bolezni je bil ves predan Jezu- su in Mariji. Nekoč je zapisal o Jezusovem Srcu kot viru vse tolažbe: "Tolažba, ki je prišla iz Kristusovega Srca, je pomenila njegovo sprejemanje človeškega trpljenja, z željo, da ljudem omili tesnobo, odvzame žalost in dá otipljivo znamenje prijateljstva V svojih tolažilnih besedah in dejanjih je čudovito združeval globoko čutenje in uči- nkovito dejavnost. Učil je: ›Blagor žalost- nim, kajti potolaženi bodo.‹"
Najmočneje pa je svetu spregovoril v zad- njih urah svojega življenja. Želel je, naj mu najbližji berejo iz Janezovega evangelija. Na véliki petek je spremljal križev pot v svoji sobi in se trdno oklepal križa.Njegove zadnje besede so bile: "Pustite me oditi v Očetovo hišo."
Jezus je naše vstajenje! Janez Pavel II. pomenljivo pravi: "Ob vsakem soočenju s smrtjo, je Kristusovo Srce globoko priza- deto. Iz ljubezni do Očeta in ljudi, svojih bratov in sester, je svoje življenje naredil za 'čudovit dvoboj s smrtjo'. Z eno samo besedo je vrnil telesno življenje Lazarju,pa tudi sinu vdove iz Naima ter Jairovi hčerki. Z močjo svoje usmiljene ljubezni je znova podaril duhovno življenje Zaheju, Mariji Magdaleni, prešuštni ženi in vsem, ki so sprejeli njegovo odrešujočo navzočnost."
Verjamem, da nam bo blaženi papež Janez Pavel II.vsem ostal v trajnem spominu tudi kot 'naš' papež, saj nas je dvakrat obiskal in razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Med prvimi je tudi priznal našo samostojno državo Slovenijo in ver- jamem, da zdaj moli za nas vse in za ves svet.
Radi se mu v molitvah priporočajmo!

Teja Lampič

Spomin na papeža Janeza Pavla II.

V nedeljo, 1. maja, je papež Benedikt XVI. razglasil papeža Janeza Pavla II. za blaže- nega. V glavi so se mi odvijali spomini na maj leta 1996, ko nas je prvič obiskal v Sloveniji.
Dana mi je bila možnost, da sem ga lahko med množico ljudi v Šentvidu, na križišču gorenjske avtoceste in Celovške ulice pri- čakala,ko je prihajal z Brezij. Bila sem toč- no nasproti prihoda z avtoceste. Počutila sem se kot v sanjah. Nisem mogla verjeti lastnim očem, da ga resnično vidim tako od blizu. Papež v svojem avtu, spremstvo, njegov pozdrav in vzkliki množice, njemu v pozdrav; vse to je bilo veličastno.
In Stožice... Že zgodaj zjutraj sem se z avtom odpeljala v Štepanjo vas k Marijinim sestram. Od tam smo se skupaj z avtobu- som odpeljali v Stožice. Le tako smo se lahko pripeljali povsem blizu prizorišča in ni bilo potrebno od daleč pešačiti. Z vseh strani so se zgrinjale velike množice ljudi in se 'stapljale' s tistimi, ki so že bile zbrane okrog veličastnega oltarja. Minute so se vlekle, ko smo čakali na prihod papeža in ko smo ga ugledali, smo mu v pozdrav vzklikali ter mahali s šali z napisom: OČE, POTRDI NAS V VERI!
Zadonele so orgle, zapel je množičen zbor in začela se je sv.maša: veličastna,z nav- zočnostjo vseh naših škofov in mnogimi du hovniki.Papežev očetovski pogled množice Slovencev se je prilegel njegovim besedam: PAPEŽ 'MA VAS RAD,ki jih je kasneje izrekel mladim v Postojni.
Še dolgo mi je zvenel in še danes mi zveni njegov pomirjujoči glas, ter me spominja na vso lepoto in Božjo dobroto, ki smo jo doživeli tiste dni.
Ne morem mimo spomina na drugi prihod Janeza Pavla II. v jeseni leta 1999 v Mari- boru. Tudi tja mi je bilo dano iti,da sem se pridružila množici Slovencev pri papeževi slovesni sv. maši z vsemi slovenskimi škofi in številnimi duhovniki. To je bil veliki pra- znik za vse Slovence, saj nam je med slo- vesnostjo podaril v zgled našega prvega blaženega Slovenca, škofa Antona Martina Slomška. Naj nas skozi vse življenje spre- mlja Slomškova misel: SVETA VERA BODI NAM LUČ.
Papeža Janeza Pavla II. sem spremljala tudi v napredovanju njegove bolezni, saj je bil v svojem trpljenju najbolj povezan z nami bolniki in invalidi.
Težko doumljiva je bila vest 2. aprila 2005 zvečer, ko se je papež Janez Pavel II. po- slovil s tega sveta.Neznano velike množice iz vsega sveta so se zgrinjale v Rim, da se še zadnjič srečajo z njim.
Sedaj je naš priprošnjik v nebesih, a med nami živi kot glasnik vere,upanja in ljubezni

Katja M.

Dnevi

Mesec maj, Marijin mesec, ki ga katoličani zaznamujemo predvsem s šmarnicami, je dopolnjen tudi z različnimi dnevi.
Tako smo iz sredstev obveščanja lahko slišali, da je 5. maj Evropski dan čistih rok, kar bi lahko izzvenelo že nekoliko smešno. Če bi čistoča rok v vseh pomenih še kako usodno krojila naše življenje, posebej še, če je človek bolan ali invaliden.
Isti dan je posvečen tudi babicam, tistim ženskam v porodnišnicah, ki novorojenčku pomagajo na svet. Včasih se je to dogaja- lo doma in meni je doma pomagala na svet ženska, ki je tudi sama rodila osemnajst otrok.
Četrtega maja je bil dan posvečen ljudem s cerebralno paralizo,kakor sem dan potem razbral iz prispevka na hrvaški televiziji. Bil je eden boljših prispevkov,ki je pokazal vso bogato raznolikost teh ljudi.Poudarek je bil predvsem na dejstvu, kako pomembno je, da jim vsi ljudje pomagajo razviti talente in živeti čimbolj običajno življenje.
Pri sosedih je ljudi s tem obolenjem z raz- ličnimi oblikami 3%, kar pomeni, da je zelo verjetno, da jih bomo srečali.Kako in koliko zdravo se bodo obnašali ob srečanjih, pa zelo pogosto vpliva na kvaliteto in odprtost do življenja vsakega prizadetega.

Jože Raduha

V 99.letu starosti je umrla Pepca Beričič. Več kot dve desetletji sva sobivali v Domu počitka Mengeš. Opazovala sem jo in se navduševala nad njenim zgledom. Izžare- vala je globoko vero in pobožnost. Bila je zvesta načelom. Veliko se je premagovala in postila.
V začetku je obhajala oskrbovance. Zelo je želela, da bi jo kdo nadomestil, ko ne bo mogla več. In res, Bog jo je uslišal, da je do zadnjega prejemala sv. hostijo, saj je 'Jezus njen največji zaklad', je zapisala. To je potrdila z dvakratnim obiskom sv. maše vsak dan.Tudi ko je morala uporabljati vo- ziček, je vse storila,da je šla k maši. Nekaj let je v vsakem vremenu hodila v Ljubljano k čaščenju Najsvetejšega.
Potem pa je opešala in bila priklenjena na bolniško posteljo. Potožila je, da duhovno in telesno zelo trpi. Vedno je povpraševala po mojem počutju. Skušala sem jo hrabriti. Zadnji dan je z menoj zmolila molitev: "Je- zus, Marija,Jožef, naj združena z vami mir- no izdihnem svojo dušo." Tudi v tem je bila uslišana. Naj počiva v miru.

Kati R.

Dragi bralci revije Prijatelj

Čeprav ste v prejšnji številki prejeli polož- nico, s katero ste lahko nakazali za novi kombi Bratstva, smo tokrat prejeli prošnjo g.Zorana Kodele,župnika župnij Sv.Venčesl v Zgornji Ložnici in Tinj ter direktorja in odgovornega urednika Exodus TV, da v revijo Prijatelj vstavimo njihovo zloženko z dodano položnico.
Zavedam se, da živimo v težkih časih in vsaka prošnja za pomoč pomeni obremeni- tev za vas. Vendar naj se vsak izmed vas sam odloči,koga ali kaj bo podprl.Tako sem se odločil,da priskočim na pomoč Slovenski krščanski televiziji (Exodus TV), saj lahko vam, dragi bolniki, invalidi in starejši s sliko in zvokom prinaša evangelij in druge verske vsebine v vaše domove ter vas duhovno in telesno hrani.
Zahvaljujem se vam za dobro voljo in se hkrati opravičujem tistim,ki sem vas morda s tem vabilom vznemiril.

Roman Travar, CM, urednik

oddaja za bolnike, invalide
in njihove prijatelje

 Dobite jo brez recepta na Radiu Ognjišče
 3.torek ob 20.30 in ponovitvi v sredo ob 23.00

 Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva  na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno  posvetovati z zdravnikom ali  farmacevtom!

 grafično oblikoval in vabi k poslušanju Tone Planinšek

NAGRADNA KRIŽANKA

Šestdeset dni po veliki noči obhajamo pra- znik Svetega Rešnjega telesa in krvi, ki ga poznamo tudi po imenu Telovo. Na ta dan so v navadi procesije, s katerimi navzven izkazujemo svojo vero. "Telovske procesije so se razvile v dve smeri: v mestne in v podeželske," je v knjigi Praznično leto Slo- vencev zapisal Niko Kuret."V mestih je te- lovska procesija manifestacija,ki ima svoje gledalce. Na deželi je telovska procesija pobožnost, ki gledalcev pravzaprav nima. Če le more, se je vsak faran udeleži, v njej sodeluje." Cerkev nas seveda vabi, da bi v verskem življenju sodelovali z vsem srcem (to lahko storimo tudi, če smo bolni in ne moremo v cerkev). Saj je tudi Jezus učen- ce vabil,naj se mu pri zadnji večerji pridru- žijo ob mizi - ne pa, naj stojijo ob strani in samo gledajo, kaj se dogaja.

Rešitev (geslo v označenih stolpcih) prepi- šite na dopisnico ali karton v njeni veliko- sti ter jo do 1. julija 2011 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 2/2011:
Nagrajenci 2/2011:   1. HORVAT Ana, Pečarovci 113, 9202 Mačkovci, prejme knjigo Jožeta Urbanija, Soldat Klement; 2. VEHAR ŠTUCIN Erna, Idrijske Krnice 24, 5281 Spodnja Idrija, prejme klekljan cvet ter knjižico Adolfa L'Arca,Poročen s križem trpljenja; 3. JEREB Valentin, Pristava 26 E, 3253 Pristava pri Mestinju, okrasno, iz slame ročno pleteno košarico ter rožni ve- nec; 4. POTOČIN Stanka, Zabukovica 91, 3302 Griže, prejme knjigo Vinka Grgiča, Pomorščakov kruh; 5. PIŠLJAR Marjan, Ravne 3, 4226 Žiri, prejme knjigo Romane Batič,Na krilih ljubezni; 6. KOS Franc,Mar- tinja vas 9, 8230 Mokronog, prejme zgoš- čenko Darinke Slanovec,Minute za molitev 7. POTOČAR Marija,Trubarjeva c.9, 8310 Šentjernej, prejme knjigo J. Le Goffa in J. L. Schlegla, O srednjem veku za otroška ušesa.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

VERA IN LUČ - 40-letnica svetovnega gibanja

PRIJATELJICA LUČK

VESELJE MED LUČKARJI

PASTIR POZDRAVLJA SVOJE OVČICE

LUČKARJI PRINAŠAJO SONCE VESELJA

"Ljubezen se ne napihuje, ni brezobzirna..."

(1 Kor 13,4-5)

A ne moja šibka in mnogokrat sebična ljubezen,

le Božja ljubezen je tista,s katero se smem v vsej hvaležnosti ponašati.

Bog me ljubi in le zato zmorem biti skromen odsev Njegove ljubezni.

Naj naši odsevi ljubezni dajejo nov okus našim odnosom, vsemu svetu...

A ne moja šibka in mnogokrat sebična ljubezen,

le Božja ljubezen je tista, ki je resnično dobrohotna in prizanesljiva.

Naj bo moja ljubezen čim bolj odsev Božje obzirne ljubezni.

V vsakomur želim videti človeka, vrednega Božje in moje ljubezni!

Polona Malovrh

Vzemimo si čas za obisk osamljenih, ostarelih in onemoglih. »