DRAGI PRIJATELJI!

V septembru bomo zaključili pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti ter začeli leto socialnega - (družbenega) nauka Cerkve. Pozornost od osebne pomoči bližnjim bomo preus- merili na organizirano ali institucionalno skrb za sočloveka. Ozrli se bomo okoli sebe - na družbo, v kateri živimo.
Prvi vtis, ki ga dobimo, je pozitiven, saj slovenska družba dokaj dobro poskrbi za reveže, bolnike, invalide, starejše in druge.Ko pa pogledamo podrobneje,do- bimo občutek, ki se je pojavil v začetku novega veka (16., 17. stol.). Revščina in reveži so predstavljali socialno-druž- beno anomalijo-ki so odstopali od pravil in zato so bili nevarni.To je v nasprotju s srednjim vekom, ko je revščina po- menila srečanje z Bogom in življenjem ter je sestavljala 'kulturo spokornosti'.
Prva posledica novega pojmovanja je bila usihanje pomoči in solidarnosti. Uve ljavi se prepričanje, da vprašanje glede revščine ni mogoče prepuščati pobudi posameznika. Zanje se mora zavzeti država. Vendar se s centralizacijo po- moči začne uveljavljati tudi ločevanje ubogih iz vsakdanjega življenja. Reveže so hoteli zapreti, da bi rešili problem revščine.
S tem se ni strinjal Vincencij Pavelski (1581-1660), ki je iz svoje izkušnje, saj je prihajal iz družine revnih kmetov, v Kristusu spoznal misijonarja ubogih, ki oznanja evangelij revežem. Revežev ne smemo soditi po njihovi zunanjosti in miselnosti: "Obrnite svetinjo in v luči vere boste videli, da ti ubogi predstav- ljajo Božjega Sina,ki je hotel biti ubog." Zato je začel z ustanovami, kjer so mi- sijonarji in sestre usmiljenke z ljubeznijo stregli in pomagali najrazličnejšim reve- žem.Tako ni hotel prevzeti državne us- tanove za otroke najdenčke, ker je bila na slabem glasu, ampak je z majhnimi koraki začel na novo z novo ustanovo.
Zato z molitvijo, darovanjem trpljenja in drugo pomočjo podprimo ustanove, ki so znotraj Cerkve namenjene za dela ljubezni in usmiljenja.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Prisluhnimo brezdomcem,foto:Ema Gombač

avgust

Molimo, da bi Svetovni dan mladih v Madridu opogumil vse mlade po svetu, da bi ukoreninili in utemeljili svoje živ- ljenje v Kristusu. Molimo,da bi kristjani na Zahodu, dojem ljivi za delovanje Svetega Duha, pono- vno našli svežino in navdušenje svoje vere. Molimo, da bi na počitnicah, dopustih, izletih, romanjih in drugih sprostitvah znali prav povezati prijetno s koristnim.

september

Molimo za vse učitelje, da bi znali pos- redovati ljubezen do resnice in vzgajati za resnične moralne ter duhovne vred- note. Molimo, da bi krščanske skupnosti, raz- pršene po azijskem kontinentu, ozna- njale evangelij z gorečnostjo ter priče- vale za njegovo lepoto z radostjo vere. Molimo, da bi naše vzgojne ustanove znale in hotele posredovati mladim po- leg izobrazbe tudi spoštovanje splošno priznanih človeških vrednot.

»Drug drugega bremena nosite.« (Gal 6,2)

Koliko ima Slovenija zares revnih? 12% po oceni države, 6% po izkuš- nji Cerkve. Ali revščine sploh ni pri nas? Kako naj pri tem pomagamo?
Ko naše dobrodelne ali karitativne insti- tucije sodelujejo na razpisih države ali občine,ne bi smeli nikoli pozabiti,kakšna je naša identiteta. To naj bo naša prva skrb.Letos imamo tudi izredno priložnost za novo in še bolj razvejano organizira- no dobrodelnost v naših župnijah,deka- nijah in škofijah. Kako bi bilo, če kakšna škofija ne bi imela Škofijske karitas(ŠK) ali druge škofijske dobrodelne ustanove Enako to velja tudi za župnijo. Nezasli- šano je, če župnik z Župnijskim pasto- ralnim svetom (ŽPS) organizira verski pouk, oznanilo različnih vrst, oblikuje in vabi na najraznovrstnejša bogoslužja, na področju diakonije ali dobrodelnosti pa je pasiven. Pastoralno življenje je tam bistveno okrnjeno. Prva skrb ŽPS, župnika in župljanov naj bo v letošnjem letu: kako spoznati resnične socialne stiske in težave v župniji, kako vzpos- taviti dobro mrežo sodelavcev in pros- tovoljcev, kako ustanoviti ali poživiti Župnijsko karitas (ŽK). Letos naj bo to pastoralna prioriteta!
Kakšno stališče in držo naj zavzamejo odgovorni po župnijah? ŽPS naj bo nosi lec trojne službe v župniji, naj pogumno vzame nase križ skrbi za dobrodelnost, od redne puščice in od nabirk za uboge naj se odvaja sredstva za pomoč ubo- gim pri plačilu njihovih položnic,skrbi naj da akcije in položnice ŠK ne romajo v koš,pač pa naj bodo na razpolago vesti in odločitvi posameznim župljanom, naj o tem kaj napiše v župnijska ali druga glasila..., skratka: naj bomo vsi bolj odprti in odgovorni tudi za tretjo vejo pastorale.

Na to vprašanje je zelo težko odgovori- ti. Ne zato, ker bi bilo težko opisati ka- kšno obliko revščine. Tudi ne zato, ker bi bili v zadregi, če revščina resnično obstaja.Težko je odgovoriti objektivno, na vsem ali večini razumljiv način.
1. V nekem smislu je 'revščin' toliko,ko- likor je ljudi na svetu. V tem smislu ima prav sv. Jakob: "Priznajte svojo revšči- no" ali "Začutite svojo nesrečo, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalost in veselje v potrtost." (Jak 4,9) Kakorkoli pogledamo na svoje življenje in ga ocenjujemo s stališča zgolj člo- veškega v nas, mirno lahko rečemo, da smo veliki reveži. Naša revščina se v različnih obdobjih življenja bolj ali manj kaže. Najbolj hitro jo občutimo v bole- zni in pred smrtjo. Popolnoma odvisni in nemočni ugotovimo,da je človeško živ- ljenje izolirano od parametrov večnosti zares ena velika revščina.
2. Revščino pokažemo tudi tedaj, ko delamo razliko med ljudmi zaradi člove- ških ocen.Tudi glede tega pravi apostol Jakob: "Denimo,da pride k vašemu bogo služju revež v razcapani obleki...revežu pa rečete: ›Ti stopi tja‹ ... Ali ni Bog izbral revežev na svetu, da so bogati. Vi pa ste revežu vzeli čast." (Jak 2,2.3. 5.6)
3. Še druga revščina obstaja-material- na. Kdor ima premoženje sveta in svoje srce pred revežem zapre,kako more biti Božja ljubezen v njem. Jezus bogatemu mladeniču naroča: "Prodaj, kar imaš in daj revežem!" (Mt 19,21)

4. Ko omenjamo revščino v vsakdanjem življenju, imamo v mislih omenjena dva vidika: biti bogat v usmiljenju ali biti reven v bogastvu; biti bogat v revščini (če zmoreš deliti tisto malo, kar imaš) ali biti reven v uboštvu(če ne znaš dati dobre besede, če ne nudiš odpuščanja in razumevanja, če težiš predvsem za standardom večine ljudi in ne sprejmeš danih okoliščin kot svoje specifične poti skozi življenje).
5. Čeprav imamo vsak dan na vratih mnoge in različne prosilce ter je težko prepoznati in ugotoviti resnično stisko ali potrebo, vendarle drži to, kar pravi Marko v 14,7: "Reveže imate namreč vedno med seboj"Če bi nam uspelo priti do stalne drže, ko bi imeli to razčiščeno in močno navzoče v sebi, bi znali hitro in prav oceniti in se pravilno odločiti. Znan nam je pregovor, "da je bolje biti 99 krat ogoljufan kot pa enemu, zares potrebnemu odkloniti pomoč." Če bi že- leli praktičen nasvet glede tega, lahko rečem, da prosilca pomoči (predvsem materialne pomoči) usmerimo v njegovo lokalno in bivanjsko okolje. Tam so naj- prej dolžni pomagati, saj je človek iz njihove sredine. Če pa niso sposobni,pa ga naj vsaj priporočijo za to postavlje- nim ustanovam in obvestijo ustanovo o osebi, ki je bila spoznana kot zares po- trebna in upravičena za pomoč. Na ta način se izognemo izkoriščanju in dru- gim malverzacijam. Res je pa tudi, da šablonsko in brezpogojno tudi ta način ni popoln. Na enem zadnjih Občnih zbo- rov Škofijske karitas Ljubljana (ŠKL) smo napovedali, da bi radi postopoma razvili neke vrste Ljudsko kuhinjo, ka- mor bi pošiljali prosilce pomoči po hrani in tam bi lahko imeli tudi 'mini' sveto- valno službo. Na tako lokacijo bi prišli tudi ljudje z nizkimi dohodki in tisti, ki potujejo skozi državo in se znajdejo v kakšni potrebi.
6. Kako je skrb za reveže v začetku razvoja Cerkve močno navzoča,nam po roča apostol Pavel. Ko je bil potrjen za poslanstvo med pogani in so mu bratje zaupali,je dobil tudi naročilo in prošnjo: "Le to so naju prosili,da bi se spominja- la revežev. In prav to sem si zelo pri- zadeval storiti." (Gal 2,10)

7. Živimo v tako lepih časih. Revščina namreč postaja pravo bogastvo in bo- gastvo velika revščina.Na kakšen način je bogastvo pridobljeno, to je kriterij uspešnosti človeka. Res je, da sta si svetova zelo vsaksebi.Oba svetova sta v sebi zelo getovsko zaprta. Na nas je, da te stene prebijamo in odpiramo.Pos- lanstvo kristjana v svetu je prav v tem kar je delal naš Gospod: "Pri vratih pa je poležaval revež ... Ko je revež umrl, so ga angeli odnesli Abrahamu v naro- čje." (Lk 16,20)
8. Povečuje se revščina na čustvenem, psihičnem in bivanjskem področju. Vse več je ljudi,ki niso sposobni nositi svojih bremen, ki ne prenesejo grobosti okolja in časa, v katerem živijo, vse več je takih, ki so zašli v odvisnost vseh oblik in se ne znajo izkopati iz težav.Duša se jim zlomi in potrebujejo veliko podpore in pomoči, da sploh morejo vsaj za silo ostajati v svojem bivalnem okolju. Če pridejo v institucionalne oblike pomoči, postanejo stigmatizirani in se težko spet vključijo v življenje. Niso sposobni ali pa težko sposobni za delo. Nihče jih ne more zaposliti.Včasih pa potrebujejo zelo malo, da za silo ostanejo v ravno- težju.

msgr. Tone Kompare

S fotografom, Tonetom Pla- ninškom sva se odpravila na obrobje Dolenjske- na južno pobočje Kuma (1220m nad morjem),kjer leži prijazna vasica Svibno.Obiskala sva go. Brigito Kmetič (Svibno 16 A, 1433 Radeče). Z njo naju je povezal domači g. župnik Janez Jasenc, ki je Tonetov dober znanec. Ob prihodu naju je že čakal pred osnovno šolo in nama pred- lagal, da avto parkirava tam,saj je dom ge. Brigite nekaj deset metrov od šole. Prijazno naju je popeljal do hiše in pred stavil. Pozdravili smo se z go. Brigito in g. Mihom, njenim možem, ki sta naju že pričakovala.

Na začetku našega pogovora vas prosim,da se na kratko predstavite. Kje ste se rodili in preživeli svoja otroška leta?
Rodila sem se v Novem mestu. Živela sem v Šentjanžu.Pisala sem se Lindič,ko pa sem se poročila, pa Kmetič. Otroška leta sem preživela v Šentjanžu in dva kilometra stran v Glinem pri stari mami. Tam sem zelo uživala. Pogosto smo bili tam, saj sta oče in mama v Šentjanžu zidala novo hišo.Bila sva dva otroka. Ko pa smo se preselili v Šentjanž,se je ro- dila še sestra. Razumemo se dobro,oče je žal že pokojni, mama pa je še živa. Videvamo in obiskujemo se pogosto. Vsakih 14 dni me mož pelje na obisk in tudi oni me obiščejo. Srečujemo pa se tudi pri svetih mašah.

Ali imate morda kakšen lep spomin iz otroških let?
Najbolj se spomnim, ko smo pasli krave pri stari mami. Takrat so gnali živino iz cele vasi na pašo in vsi otroci smo pasli krave do večera.Pekli smo krompir,igrali smo se različne igre in resnično so to bili čudoviti trenutki. Ko smo živeli pri stari mami,mi je bilo najlepše.Bili so časi ko ni bilo vsega v izobilju, da bi otrok imel,kar si je zaželel.Stara mama je bila dobra in je rekla, da si lahko iz omare vzamemo,kar si zaželimo.Radi smo imeli pogreto smetano, namazano na kruh ali pa domačo slanino. To je bil užitek.

Kje pa ste obiskovali šolo?
Osnovno šolo sem obiskovala v Šent- janžu.In v 7.razredu se spomnim dogo- dka, ko je zbolela naša šolska kuharica. Živeli pa smo blizu šole.Takratni ravna- telj Dajovec je bil naš družinski prijatelj Vedel je, da zelo rada in dobro kuham. Ker ni vedel, kje naj najde nadomestilo, je prosil mene, če bi bila pripravljena pomagati za kak dan. Kuhanje ni bilo zahtevno: kava, kakav, čaj, namazi. Bilo pa je več kot 300 otrok in 'veliko opravilo' je bilo narezati kruh za toliko učencev. Meni je bilo to delo všeč, ob- našala sem se kot kakšna šefica in bilo je super. Ravnatelj pa je bil tudi zado- voljen. V petek pa so iz Sevnice prišli šolski inšpektorji in ravnatelj me je pro- sil,če bi bila pripravljena narediti zrezke v omaki. Z veseljem sem sprejela tudi to delo.Vprašal me je,če potrebujem še kaj drugega kot meso. Odgovorila sem mu, da potrebujem še začimbe,ki pa jih bom prinesla od doma. In naredila sem zrezke v omaki. Ravnatelj ni mogel ver- jeti svojemu okusu in je rekel, da tako okusnih zrezkov še ni jedel. Tudi inš- pektorji niso mogla verjeti, da sem spo- sobna napraviti kaj takega. Ko je bilo vsega konec in se je kuharica vrnila z bolniške, me je ravnatelj poklical k sebi in mi rekel: "Veš,ponosen sem na tebe, da znaš tako dobre stvari skuhati, zato boš dobila dobro plačilo." Za tisto delo sem zaslužila skoraj toliko,kolikor je za- služil moj oče ves mesec.
Ko pa sem prišla naslednji ponedeljek v šolo, smo pisali nemško šolsko nalogo. Učiteljica mi je rekla, da mi ni treba pisati naloge. Kljub temu sem jo želela pisati, vendar mi ni šlo in sem nalogo potem še enkrat pisala in jo popravila.
Ko sem zaključila osnovno šolo, sem šla v trgovsko šolo v Brežice. Tam pa mi učenje ni šlo preveč dobro,tako da sem en letnik ponavljala. Drugi letnik sem še naredila, potem pa sem prekinila s šola- njem. Odločila sem se,da grem na tečaj šivanja, ki so ga organizirali v Lisci. Te- čaj sem z lahkoto in veseljem naredila in v Lisci delala eno leto in pol. Potem sem se poročila in prišla sem gor v Svi- bno.Kmalu sem dobila pošto od sošolke Upala sem,da bom v večerni šoli dokon čala šolanje,vendar se ni dalo,ker ni bi- lo nobenega prevoza,pa še noseča sem bila.Tako pač nisem dokončala šole.

Mogoče bi nam še zaupali, kje in kako ste spoznali bodočega moža?
Spoznala sem ga v Šentjanžu na mla- dinskem plesu, kjer sva se videvala več krat. Oba sva si bila všeč in sva začela hoditi skupaj. Večkrat je Miha prišel na obisk v Šentjanž. Kmalu nato, po enem letu in pol, sva se poročila. Mož je bil z manjše kmetije, imeli pa so tudi vaško gostilno, ki jo je vodil njegov oče.
Kmalu po poroki se je rodila prva hčer- ka, ko sva še živela v stari mežnariji tik pod cerkvijo. Imela sva stanovanje,ku- hinjo in eno sobo, stranišče ter kopal- nico. Čez leto in pol sva se preselila k njegovim staršem in prostor dobila v kleti. V tistem času sva na tem mestu začela graditi hišo. S prvimi prihranki sva kupila parcelo,potem pa sva počasi iz meseca v mesec dograjevala hišo, saj ni bilo nobenih kreditov.

Tu ste si potem ustvarili dom in ro- dila se vam je druga hčerka.
Ja, mlajša hčerka je bila rojena leta 1984. Sedaj živi v Kisovcu in velikokrat pride na obisk. Starejša hčerka, ki se je rodila leta 1975, pa živi v Kranju in dela na Brdu pri Kranju.

Izučili ste se za šiviljo.Ali ste potem v tej stroki tudi delali?
Kot šivilja sem delala samo eno leto in pol. Ko sem se poročila, sem zaprosila za službo v Papirnici Radeče. Tam sem delala, zbirala samolepilne kartice, nič težkega ni bilo.Kmalu po drugem porodu sem zbolela. Šla sem k zdravniku, ker sem vsako leto težje hodila.

Pred koliko leti ste zboleli in kako se je bolezen začela kazati?
Zbolela sem pred 17-timi leti. Najprej so se pojavile težave z očmi, na desno oko nisem videla. Že pri prvem porodu pa na levo oko nisem nič videla in sem bila skoraj slepa, vendar se je po enem letu popravilo. Ko pa sem začela vleči desno nogo za seboj, so se v službi za- čeli norčevati iz mene in so mi rekli, da sem bila včasih zelo pridna,sedaj pa ne več. In zelo utrujena sem bila. Nekdo mi je rekel, da se mi še noge ne dá dvi- gniti.Te pripombe so me zelo bolele,saj so bile krivične. Vedela sem,da nekaj ni v redu.Hodila sem k zdravnikom,vendar niso takoj ugotovili, kaj mi je. Ko mi je zdravnik rekel, da takega simulanta še ni imel, sem se odločila, da grem do konca in ugotovim, kaj mi je. Nekaj dni po tistem obisku zdravnika so prijatelji moževe sestre po vezah 'zrihtali' zdra- vniški pregled v Ljubljani v Kliničnem centru. Šla sem k tistemu zdravniku. Takoj je rekel, da ni nobene ortopedske napake in me je takoj napotil k nevro- logu,ki je nemudoma postavil diagnozo, da gre za multiplo sklerozo. Potem pa sem se mu še 'izpovedala' in povedala vse, kako so me obravnavali v službi in kako so se norčevali iz mene. To me je zelo bolelo in vsak dan sem razmišljala samo o tem, kako bi normalno hodila. Težave so bile posebej izrazite takrat, ko so bile vremenske spremembe. Ta- krat sem se še slabše počutila.

Katerega leta pa ste šli na pregled v Ljubljano?
Leta 1989. Prvi sumi bolezni so se po- javili že 1972.Leta 1976 sem bila drugič slepa na eno oko-potem pa se je zade- va umirila. Po drugem porodu,leta 1985 pa so se pojavile težave z nogami. Ko sem hčerko prinesla iz spalnice, nisem mogla prestaviti noge naprej. Zdelo se mi je sumljivo, saj nisem mogla narediti koraka. Zgodilo se je samo za trenutek, potem pa sem spet lahko hodila.Trajalo je kar 17 let, da so mi postavili pravo diagnozo.

Kako pa je potem potekalo zdrav- ljenje?
V začetku nisem dobila nobenih zdravil. Ker so sprva mislili, da imam išias, sem dobila zdravila za zdravljenje išiasa: in- jekcije, segrevanje hrbtenice itd. Zdra- vili so me v napačno smer.Poslali so me v zdravilišče Laško,kjer sem bila 21 dni. Ko sem naslednjič šla k zdravniku, mi je rekel, da je tega dopusta dovolj in da bo treba začeti delati. Niso mi verjeli, da imam resne težave. Danes povsem drugače jemljejo to bolezen in takoj naredijo preiskave.

Ko ste zvedeli za diagnozo, ste se gotovo vprašali: "Zakaj ravno jaz?"
Ne.Zdravnik Jan Kobal,dober diagnostik mi je rekel, da takega pacienta še ni imel.Saj sem se ob tem,ko sem zvedela za diagnozo,iskreno nasmejala. Bila sem vesela, da bom lahko v službi dokazala, da nisem simulantka.Sem že takrat pre cej slišala o tej bolezni, vedela sem, da se z leti slabša. Pri nekaterih napreduje hitro,pri drugih počasi,pri nekaterih bo- lezen stoji. Sama sem lahko s pomočjo bergle še hodila do leta 1995.Potem pa sem kmalu dobila voziček za občasne dolge poti, npr. če sem šla v arboretum Volčji potok. Vendar pa je bilo čedalje slabše,zlasti takrat,ko sem dobila Beta- feron zdravila iz Švice, ki sem jih sama plačevala.Pomagali pa so mi tudi krajani in sodelavci iz Papirnice.Vrednost zdra- vil je bila 200.000 takratnih tolarjev (758 € - op. ur.) na mesec. To je bilo veliko denarja, vendar sva se z možem odločila, da denar, ki sva ga prihranila za nakup novega avta, porabiva za na- kup zdravil. Sosed, Rutarjev Jože, mi jih je redno nosil iz Švice. Če ne bi bilo njega, bi bilo zelo težko. Pripeljati jih je moral v hladilni torbi. Težava bi lahko bila na meji, ker zdravila pri nas še niso bila uradno registrirana. Bila sem med prvimi,ki sem jih začela uživati. Kasneje pa sem jih dobila preko zdravstvenega zavarovanja še za dobo petih let. Ker pa sem takrat obsedela na vozičku,sem se sama odločila in prekinila z jemanjem Zdravnica me je takrat vprašala, zakaj sem prekinila s to terapijo. Povedala sem ji, da zato, ker mi ni nič pomagala. Zdelo se mi je celo,da je bolezen hitre- je napredovala kot prej.Ta zdravila niso za vsakega, saj še do danes ni razis- kano, kaj bi bilo dobro za zdravljenje te bolezni.

Kako pa so mož in ostali družinski člani sprejeli vašo bolezen?
So jo kar vdano sprejeli,saj sem se ves čas, ko še nisem vedela, kaj mi je, tru- dila za izboljšanje stanja. Imela sem srečo, da se je potem, ko sem obstala na vozičku,mož lahko upokojil. Če njega ne bi bilo,bi morala iti v dom. Ne morem biti sama,saj potrebujem pomoč za vsa opravila. Sedaj, ko mi pomaga mož, je v redu, saj drugače ne bi mogla živeti doma.
Človek ne more objokovati in se spra- ševati, zakaj ravno jaz. Vse v življenju moramo vzeti za dobro. Meni ni nič hu- dega, zato ker sem tako bolna. Hkrati upam in verjamem, da bo mož Miha zdrav in mi bo pomagal še dolgo časa, da bom lahko živela doma. Pa tudi če bi morala iti kam drugam, bom to sprejela. Saj nimam nobenega v bližini, ki bi mi lahko pomagal. Vsi hodijo v službo.Tisti pa,ki so doma,so stari in mi ne bi mogli pomagati. Najlepše pa je zagotovo biti doma.

Bolezni niste sprejeli kot nekaj sla- bega, ampak kot Božjo voljo...
Veste, vsaka stvar je za nekaj dobra. Na Boga se velikokrat obrnem in molim ter zaupam,da bo bolje.Kdor ne veruje, lahko samo še joka.

Imate danes kakšno željo, da bi šli na romanja ali kaj podobnega?
Midva z možem greva velikokrat skupaj na Zaplaz,pa v Šentjanž. Greva tudi na Brezje. Rada obiščeva naše romarske kraje. Lahko rečem, da veliko potujeva.

Ob prihodu smo se srečali z vašo hčerko in vnukinjo. Rekli ste, da je to vaše sonce?
Res je, to je moja edina vnukinja, ki je pravi sonček.
Zbolela sem po rojstvu te druge hčerke in nisem mogla več streči, zato sta se hčerki naučili veliko stvari,ki jih je treba v življenju narediti. Pomagale so kuhati, pospravljati. V šoli sta bili pridni, da jih lahko samo pohvalim.Pa še sedaj priha- jata enkrat ena, drugič druga in nare- dita veliko stvari. Vedno se odpravimo skupaj na morje ali na potovanje. Sku- paj pa smo šli tudi na Zaplaz.Letos smo tam že bili in bilo mi je zelo lepo. Sedaj je lepo urejen dostop tudi za vozičke.
V družini imamo tudi duhovnika - može- vega nečaka,Matjaža Roterja.Trenutno je na študiju v Rimu, kjer je že končal magisterij. Sedaj pa bo študij nadalje- val, potem pa se bo vrnil domov.

Kako bi na kratko opisali vaš kraj Svibno?
Tu se počutim zelo dobro, še posebej, ker imamo tako dobrega župnika Janeza V Cerkvi in za župnijo je s srcem in lju- dje to čutimo. Morda je to težko izraziti z besedami. Je prava dobrota.
Svibno leži na gričevnatem predelu, ju- žno pod Kumom. Imamo tudi grad na hribu nad cerkvijo. Pod cerkvijo pa ima- mo podporni zid, ki se je začel podirati in bi ga morala krajevna skupnost sa- nirati. Ohranili smo ga takšnega kot je. Enkrat je prišel zgodovinar, g. Janko Prunk in je rekel,da oči počivajo na tem kraju.
Svibno je prafara,ki je imela 16 podruž- nic,danes pa ima še tri. V župniji je 750 prebivalcev. Prebivalstvo hodi v službo, mnogi se vozijo celo do Ljubljane. Vča- sih so hodili v papirnico,vendar je sedaj tam manj zaposlenih, zato se morajo ljudje voziti dlje. Včasih je bila tu tudi lesna industrija,ki pa je žal zaprla svoja vrata. Veliko se jih vozi tudi Celje.
Naj bralce revije Prijatelj prijazno pova- bim: "Pridite v Svibno pogledat,kako lep je naš kraj."

Kaj želite bralcem na koncu položiti na srce?
Širiti ljubezen, truditi se po svojih naj- boljših močeh in biti neobremenjen s posledicami in rezultati, to je življenje.

Po končanem intervjuju, ki je bil prvi za go.Brigito - čeprav to niti ni bilo opaziti med pogovorom, naju je g. župnik še povabil k ogledu župnijske cerkve, ki je lepo obnovljena in hrani v sebi precej zgodovinskih dragocenosti, med njimi skoraj 600 let star gotski kip pietá - Žalostne Matere Božje. Ustavili pa smo se tudi ob lepo obnovljenem podpornem zidu, ki sega precej metrov v višino in še več v dolžino - primer lepe obnove za danes in jutri.

na obisku sva bila: Roman Travar,CM (zapis) in Tone Planinšek (slike)

Podpisi k slikam:

Osnovna šola

Brat Ivo in sestra Danica

Starejša hčerka Sabina s sestrico Mihaelo.

Starejša, hudo bolna žena je prišla v ambulanto z željo,da bi ji napisala zdra- vniško spričevalo za romanje v Lurd. Prosila me je:"Moja največja želja je,da bi še enkrat lahko poromala z vlakom v Lurd.Vsak dan prihranim dva evra za to romanje. Romanje v Lurd mi bolj poma- ga kot vsa zdravila. Živim od Lurda do Lurda." Sin, ki jo je spremljal, je dodal: "Močno me skrbi za mojo mamo. Mislim, da bo to romanje zanjo prenaporno. Po stanovanju lahko naredi le nekaj kora- kov in že jo duši, oteka v noge in moč- no je utrujena."
Poslušam mamo in sina.Po pregledu na- pišem zdravniško spričevalo, da bolnica lahko roma v Lurd. Zraven priložim svojo telefonsko številko, če bi se kaj zapletlo. Bolnica se mi s hvaležnostjo zahvali: "Molila bom tudi za vas in vse vaše bolnike. Vem,da bo vse dobro, saj nas bo Marija varovala."
Po prihodu iz Lurda se je bolnica pono- vno oglasila v ambulanti in vsa navdu- šena pripovedovala: "Že dolgo se nisem tako dobro počutila kot v Lurdu. Nič me ni dušilo, veliko smo molili in prepevali. Ves čas me je spremljala prijazna pro- stovoljka. Tudi zdravniki in medicinske sestre so bili zelo dobri z menoj." Izro- čila mi je Marijino podobico. Čez dva meseca je ta bolnica mirno umrla. Ko je še lahko govorila, se je s hvaležnostjo spominjala romanja v Lurd.Njene zadnje besede so bile: "O,Marija, pomagaj mi!"
Mlajši bolnik je zbolel za razširjenim ra- kom.V bolnišnici so mu rekli,da operacija in kemoterapija nista možni.Odpustili so ga domov le z zdravili proti bolečinam. Želela sem ga obiskati na domu, a je izrazil željo, da bo sam prišel v ambu- lanto, ko bo malo boljši. Res je prišel v spremstvu žene,bil je shujšan in upadel Vsi trije smo se dolgo pogovarjali. Ne- nadoma mi je rekel: "Vi ne veste, kako je bilo lepo, ko sem še lahko kolesaril. Tako rad bi se še enkrat peljal s kole- som. Ali mislite, da se bom še kdaj?" Poznam ta občutek, ko se s kolesom spustiš po klancu navzdol in imaš veter v laseh. Rekla sem mu: "Poskusite naj- prej s krajšimi sprehodi v spremstvu žene in bogato beljakovinsko prehrano, da si ojačate mišice. Vidim, da imate zelo močno voljo."

Čez mesec dni sem se sprehajala in pokli- cal me je kolesar s čelado na glavi: "Moja zdravnica, počakajte me!" Ustavila sem se in videla, da je bil on. Rekel je: "Vidim, da ste presenečeni. Na kolesu se počutim spet popolnoma zdrav. Res, da grem bolj počasi,a se peljem." Nasmehnil se je in nje gov obraz je žarel. Od sreče so mu stopile solze v oči. Tudi meni. Nekaj korakov za njim je kolesarila njegova žena.Tudi na ko- lesu mu je zvesto sledila, s pozornostjo in ljubeznijo. Blagor bolniku, ki ima tako ženo.
Psihiater Jože Felc je v knjigi Živeti življenje zapisal: "Samo intenzivno iskanje samega sebe je pot do bližnjega. Priti do bližnjega je največja človekova sreča." Zaradi so- čutne bližine človeka in Boga človek zmore veliko več kot si misli on sam ali kot mislijo drugi. Za krepitev volje je vedno potreben nek napor. Psiholog Bogdan Žorž pravi: "Za bolnika, ki je priklenjen na posteljo, je morda silno velik napor že to, da premakne roko ali da premakne ustnice in nekaj spre govori. Torej tak človek nikakor ne živi v lagodnem brezdelju, ampak doživlja morda celo več napora kot športnik.Prav zato ve- mo, da so včasih kronični bolniki in invalidi duhovno zelo bogati ljudje!"
Velja rek: "Zdrav duh v zdravem telesu." Za ohranjanje zdravega telesa je vedno potreben nek napor ali trening.To športniki dobro vedo. Kaj pa človekova duhovnost? Bogdan Žorž pravi: "Človek, ki se prepusti neki lenobnosti, nedejavnosti, samozado- stnosti, se začne vedno bolj odmikati od duhovnih vprašanj, ki jim pravimo tudi pre- sežna."
Smo sredi počitnic. Naj bodo počitnice pri- ložnost za napor, ki ozdravlja telo, dušo in duha. Morda bo to srečanje z umetnino, melodijo, knjigo,naravo, s samim seboj, z bližnjim ali z Bogom. Blagor ti,ker si veroval in si pred Marijo lučko svoje vere prižgal za zdravje ali srečno zadnjo uro! Blagor ti, ker si veroval, ko je bila preizkušnja živ- ljenja največja! Morda si to zmogel, ker so mnogi molili zate. Phil Bosmans pravi: "Ži- veti pomeni: ljudi in stvari objeti in jih po- novno izpustiti, da lahko zelenijo in cvetijo pred Božjim obličjem."Prav takega življenja vam želim!

Janja Ahčin

V soboto, 14.maja, ko sem bila povabljena na zaroko Marije in Mitja, je bil prav lep sončen, resnično prazničen dan.
Marija in Mitja živita v domu Naša hiša v Grobljah.Tu so dobili drugi dom ljudje s po- sebnimi potrebami, ki ne zmorejo živeti sa- mi. Tu sta se tudi spoznala Marija in Mitja ter utrdila svoje prijateljstvo. Rada sta se odzvala na vabila in se večkrat pridružila na naših srečanjih Bratstva v župnišču v Jaršah. Zato sem se tudi jaz z veseljem odzvala vabilu na njuno zaroko,ko sta pred Bogom potrdila iskreno prijateljstvo drug drugemu. Ta dogodek sem ob poslušanju svetopisemskega odlomka o ljubezni še globlje doživela v grobeljski cerkvi, ki je v celoti poslikana s čudovitimi freskami.
Lepo je bilo videti njuna srečna obraza, ko smo jima z iskrenostjo in stiskom rok zaže- leli srečo ter obilo blagoslova v njunem skupnem prijateljstvu in ljubezni.
Po obredu zaroke so uslužbenci Doma pri- pravili čudovito srečanje in skupno kosilo na vrtu za hišo. Za nekaj časa so veselje popestrili člani ansambla Gamsi. Stanovalci Doma in njihovi skrbniki so se veselo zavr- teli ob taktih glasbe. Bilo je pravo veselje in praznik za vse povabljene goste.
Hvala, Marija in Mitja za povabilo. Bodita srečna in naj vaju Jezus čuva v vajinem prijateljstvu in ljubezni.

Katja M.

Duhovne vaje za KBBI 2011

O diakoniji

Lepo, sončno vreme nas je pričakalo v petek popoldan na Zaplani, kjer ima KBBI svoj dom in kamor so nas pripeljali naši po- žrtvovalni šoferji, drugi pa so pripotovali z lastnimi vozili. Čim bolj se je kazalec bližal osemnajsti uri, tembolj glasno in veselo je bilo na dvorišču našega Doma, saj se je vsak nov prihod udeležencev začel z na- smehom na ustih in veselim stiskom rok, v upanju, da bomo spet tri dni ena vesela, nasmejana družina.
Sledila je nastanitev. Dom je bil povsem za seden. Po večerji nam je naš duhovni asi- stent Roman Travar predstavil dnevni red duhovnih vaj, nakar je sledila predstavitev posameznikov, saj se je kar nekaj članov prvič udeležilo duhovnih vaj in tudi prvič obiskalo naš Dom na Zaplani. Uvodno pre- mišljevanje,kaj je dobrodelnost, je pripravil naš duhovni asistent Roman, posamezniki pa smo z veseljem sodelovali pri tem zani- mivem razmišljanju.
Sledil je ogled filma o pokojnem papežu Janezu Pavlu II. Po ogledu filma smo opra- vili večerno molitev in se odpravili spat.
Sobotno jutro nas je že navsezgodaj poz- dravilo s čudovitimi majskimi sončnimi žarki kar je dalo slutiti, da je pred nami duhovno bogat delovni dan.
Po jutranji molitvi in zajtrku se je ura hitro bližala deveti, ko je med nas prišel voditelj duhovnih vaj, g. Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske Karitas. (Prvi termin du- hovnih vaj je vodil g.Anton Založnik, stalni diakon v župniji Ljubljana-Marijino ozna- njenje - op. ur.) Po osebni predstavitvi in stisku rok je g.Jerebic že pripravil prvo pre mišljevanje: Diakonska služba v Katoliški cerkvi. Po dokaj obširni in zanimivi razlagi smo se tudi mi vključili v razpravo s svojimi vprašanji, na katere je g. Jerebic izčrpno odgovarjal, tako da smo dobili pravo sliko, kaj pomeni diakonska služba v Katoliški cerkvi. Sledil je kratki odmor, nato nam je voditelj duhovnih vaj pripravil že drugo razmišljanje: Karitas, kaj je in kako deluje? Tudi pri tej točki smo bili priča obširni raz- lagi. Kmalu so sledila naša razmišljanja in vprašanja,tako,da smo skupaj prišli do za- ključka,da smo Karitas vsi tisti,ki prejema- mo pomoč, kakor tudi tisti, ki jo dajemo. Dobrota in pomoč nimata meja.
Potem smo se pripravili za kosilo. Ko smo se telesno okrepčali, smo imeli nekaj časa za prijeten klepet. A tudi ta čas je hitro minil in že je sledila priprava na sveto spo- ved, katere pomen nam je lepo razložil g. Roman. Po spovedovanju smo imeli sveto mašo, ki sta jo darovala g.Roman in diakon g.Imre Jerebic. Po sveti maši nas je že ča- kala okusna večerja, po njej pa nadaljeva- nje ogleda filma o pokojnem papežu Jane- zu Pavlu II. Zmolili smo še večerno molitev in se odpravili k počitku.
Nedeljsko jutro nas je pozdravilo v vsej svoji lepoti in toploti. Po jutranji molitvi in zajtrku je sledilo tretje premišljevanje g. Jerebica: Karitas in pastoralno leto dobro- delnosti in solidarnosti.Po razpravi smo kaj hitro prišli do zaključka, da se tu najdemo vsi tisti, ki dobrodelnost potrebujemo in ti- sti, ki jo dajemo oziroma pri tej solidarnosti sodelujemo.
K nedeljski sveti maši smo odšli v župnijsko cerkev, kjer smo bili priča prvemu svetemu obhajilu. Naš duhovni asistent Roman Tra- var in diakon Imre Jerebic sta tvorno so- delovala pri tej evharistični slovesnosti. Mi pa smo podprli slovesnost z molitvijo in ubranim petjem. Iz srca se zahvaljujem Svetemu Duhu in nebeški materi Mariji, da nismo bili prikrajšani za to slovesnost. Kra- ljica majnika, hvala ti, saj se je vse to do- gajalo v tvojem šmarničnem mesecu.
Po končani slovesnosti smo se zbrali na dvorišču Doma in med seboj klepetali.Kma- lu se je oglasila Zlatkova harmonika. Pesmi srca in veselja so privrele na dan. In kar nismo mogli verjeti, da nas čaka še skupno kosilo in spet se bomo porazgubili na vse konce naše lepe domovine.
Besedo zahvale bi najprej namenil voditelju duhovnih vaj, diakonu Imretu Jerebicu, za duhovno bogato temo.Našemu duhovnemu asistentu Romanu Travarju za evharistijo molitve, prevožene kilometre in še bi lahko kaj dodal. Topla beseda zahvale gre tudi osebju kuhinje,ki je tako neumorno skrbelo za naše dobro telesno počutje. Zahvala gre tudi prostovoljkam in prostovoljcem za nesebično pomoč pomoči potrebnim.
Vsem članom KBBI in bralcem Prijatelja po- šiljam lepe poletne pozdrave in če bo Božja volja,že sedaj kličem na veselo snidenje na duhovnih vajah prihodnje leto na Zaplani.

Slavko Breznjek

V petek, 20. maja, smo se zbrali na Zaplani na duhovnih vajah, ki jih je vodil stalni diakon, g. Imre Jerebic, tajnik Slovenske Karitas. Razlagal nam je o delu diakonov,ki so pomoč duhov nikom pri sveti maši in opravljajo še druga dela služenja ali diakonije. Povabil nas je k medsebojni pomoči.
Med duhovnimi vajami smo si ogledali film o Karlu Woytiłi - človeku,ki je postal papež in o papežu, ki je ostal človek.
Prvi del se je začel z drugo svetovno voj- no, ko so Nemci zasedli Poljsko. Med vojno so bili ubiti mnogi njegovi prijatelji. On se je odločil za delo v kamnolomu in dramski skupini. Nekega dne ga je krojač potegnil s ceste, da bi ga skril pred Nemci. Povedal mu je,da bo le ljubezen vse premagala, ter mu izročil knjigo svetnika Janeza od Križa, ob kateri je začutil klic Gospoda,ki ga kliče na svojo pot. Stopil je v tajno bogoslovje. Njegova prijateljica Anja je to njegovo od- ločitev težko sprejela.
V drugem delu se nam predstavi kot du- hovnik, ki je še naprej rad pomagal ljudem. Kmalu je postal škof. Sodeloval je na dru- gem vatikanskem koncilu in je bil kmalu imenovan za kardinala.Ko je po 33-ih dneh umrl papež Janez Pavel I., so ga kardinali izvolili za novega papeža. Tudi kot papež je ostal dober človek. Hodil je po svetu in ljudem govoril, naj bodo drug do drugega dobri. Med svojim papeževanjem je doživel atentat, a ga je preživel. Atentatorja je obiskal v zaporu in mu povedal, da ga je rešila Fatimska Marija. Čez čas je zbolel za Parkinsonovo boleznijo,vendar je ostal de- javen vse do svoje smrti. Vsi ljudje so ga imeli radi.

Ana Kopač

11.6.2011 smo imeli srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov pri Svetem Jožefu nad Celjem. Ob 9. uri je prišel po mene in mojo kolegico Špelo g. Zlato. Srečanje smo začeli s sv. mašo ob 11:30 uri, ki jo je vodil g. Roman Travar, urednik revije Prijatelj. Po maši pa smo malo kram- ljali,nato pa je bil že čas za kosilo.Po njem smo imeli predavanje o Angoli, nato pa je Zlato raztegnil harmoniko in smo začeli ubrano peti. Ob 16. uri smo se poslovili in se odpravili domov.

Drago Robič, foto: Tone Planinšek

Bila je vroča majska sreda, 25. 5. 2011, dan mladosti, veselja in pričakovanja. Popoldan se nas je sedem prijateljev in čla- nov KBBI, s pomočjo duhovnega asistenta, g. Romana Travarja, s kombijem odpeljalo na Zemono pri Vipavi.
V objemu prelepega zelenja in narave se je zgodil dan ljubezni. Bili smo priče obredu civilne poroke med našo Polonco Malovrh in njenim izbrancem Bogdanom Kemperle. Kot vselej sta bila tudi ta dan preprosta, iskrena, vesela in srečna ob dani obljubi, ki sta jo izrekla med nami,ki ju imamo radi. Mi pa smo jima zapeli dve pesmi: Daj mi roko moj brat in tisto najlepšo - Dan ljubezni, ki dá ti vse in vse ti vzame...
Na koncu smo ju zasipali še z milnimi me- hurčki,z objemi,z najlepšimi željami za dol- go, srečno skupno pot življenja. Kot se za prave prijatelje spodobi, je vse s fotograf- skim aparatom ovekovečil naš šef, Tone Planinšek.

Nives iz Sežane, foto: Tanja Povšnar

Po civilni poroki sta se Polona in Bogdan 28. maja poročila v cerkvi sv. Helene v Dolskem. Vse je bilo slovesno. Zbor je lepo pel in zaigrali so poročno koračnico. Zelo zanimiv je bil drugačen običaj: namesto metanja riža so pihali milne mehurčke. Po poroki so nam postregli z obloženimi kruhki in nato smo se še skupinsko slikali.
Potem smo odšli na Tabor 12 v Ljubljani, kjer je Zlatko naročil pice,skuhal čaj in ka- vo ter nam postregel s piškoti.
Na poročno večerjo pa smo se odpeljali na Zaplano. Mize so bile slovesno pripravljene in ob krožniku za vsakega še majhno daril- ce. Postregle so nas prijazne natakarice: meso, mešano solato,pražen krompir,nare- zek, torto, pecivo -vse je bilo zelo okusno in zelo dobro. Pa tudi pijače ni manjkalo...
Po večerji so naprej pripravili dve igri, po- tem pa so mladi muzikantje še malo zaigrali in mi smo zaplesali. Tudi z nevesto Polono sem plesala. Ob treh zjutraj smo vsi utru- jeni odšli spat.
Ženin in nevesta sta bila oba zelo lepa. Prvič sem bila povabljena na poroko in po- ročno večerjo. Bilo mi je zelo lepo. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. Bila sem zelo srečna. Posebej bi se rada zahvalila Poloni in Bogdanu za povabilo, da sem lah- ko bila z njima na ta prav poseben dan.
V nedeljo zjutraj so nekateri šli še k maši. Po njej smo imeli še skupni zajtrk in nato odšli vsak na svoj dom.

Andreja Zemljarič

Dolgoletno sodelavko v Bratstvu Polono Malovrh je poklicala in ji(mu) je sledila.Spo znala je ljubezen svojega življenja Bogdana Kemperle in mu (ji) je sledila do poroke ko- nec maja. Svatba je bila v Domu Bratstva na Zaplani, kamor je povabila tudi svoje prijatelje iz Bratstva. Kot voditelj Bratstva in njen dolgoletni prijatelj sem ji napisal 'poročni govor'.
Draga Polona! Nekateri vemo, da si že v rani mladosti nekje globoko v sebi nosila skrito željo, da bi znala živeti polno in ve- selo. Ko si bila še srednješolka, te je sta- rejša prijateljica povabila na srečanje, kjer so bili invalidi in bolniki.Polona,najbrž se še dobro spominjaš svojega prvega srečanja z nami. Lahko obudimo spomin, kot si to sama zapisala: "Bila sem malce v zadregi. Toliko novih in nenavadnih obrazov. Skoraj vsi so se že poznali in se veselili srečanja. Ko že nisem več vedela dobro, kam naj se obrnem, me je k sebi poklicalo dekle na vozičku. ›Ti pa si danes najbrž prvič med nami?‹ me je vprašujoče pozdravila in mi zaželela dobrodošlico. Zadrega je hitro mi- nila in začeli sva se pogovarjati. Led je bil prebit in na ustnicah mi je zaigral nasmeh, ko sem počasi spoznavala imena ljudi, ki so se skrivali za temi novimi nenavadnimi obrazi. Pričakovala sem, da se bodo bolniki in invalidi pogovarjali le o svojih težavah, boleznih, nesrečah,...a sem hitro spoznala da sem se popolnoma zmotila. Skupaj smo zapeli, molili, se pogovarjali in se smejali. Ta nasmeh je na mojih ustnicah in v mo- jem srcu ostal še dolgo potem, ko smo se razšli. Domov sem odhajala obogatena in srečna, pa čeprav še sama nisem prav do- bro vedela zakaj."
Tako te je pot pripeljala v Bratstvo in pos- tala si naša sodelavka. Kar nekaj let si bila tudi voditeljica sodelavcev. Zdaj si prev- zela zahtevno nalogo kot voditeljica Doma Bratstva na Zaplani.V tem času je bilo ve- liko srečanj, obiskov, pogovorov, pisem..., priložnosti za pomoč.
Vse to je bogatilo in plemenitilo tvoje živ- ljenje. Zdaj ti ni več tuj invalidski voziček. Vzljubila si ljudi na njih. Še več.Mnogi med njimi so postali tvoji prijatelji. "Drug dru- gemu smo dar in bogatimo se med seboj le tako,če se drug drugemu darujemo." To je tvoja misel, Polona.
Pomagaš tudi v domači župniji.Tvoja velika ljubezen so misijoni. S srcem in dušo si bila vključena v projekt 'Botrstvo'. Tudi sama si postala botra enemu izmed afriških otrok Na poseben način to svojo ljubezen do mi- sijonov nadaljuješ še zdaj. V zadnjem času si zelo aktivna v gibanju Pota. Dobrota je postala tvoj način življenja. "Če osrečuješ druge, dobiš svojo srečo za nameček," večkrat rečeš.
Polona, ko te je poklicala ljubezen,si ji sle- dila. Svojega življenjskega izbranca si nam prvič v Bratstvu predstavila kot prijatelja. In ta tvoj prijatelj Bogdan je postal tudi naš prijatelj, danes pa tudi tvoj mož. Res je življenje oder,a vidva bosta sedaj igrala drugačno vlogo. Zakonca, mož in žena, starša. Čimbolj se vživita vanjo.V Bratstvu vama zagotavljamo molitveno podporo.
Ob tem velikem trenutku je v naših srcih velika hvaležnost za vso vajino pomoč v Bratstvu,še posebno tebi, Polona, in pa,da smemo ta slavnostni trenutek praznovati z vama. Gotovo bosta še ostala z nami po svojih zmožnostih.
Podelila sta si zakrament svetega zakona. Naj Bog usmerja vajine skupne korake, da bodo čimbolj usklajeni in naravnani k cilju svetosti. Naj bo bogat in rodoviten vajin zakon.
Bog blagoslovi mladi par, naj bo sonce al' vihar.

Tone Planinšek

"Sveta Helena"  z  Dolskega obiskala Bratstvo na Zaplani

Bila je prva sobota v juniju, ko so se pridni obiskovalci šmarnic,bralci za Slomškovo bralno priznanje in sodelavci Mavrice s svojim župnikom Markom Avsenikom iz župnije Sveta Helena - Dolsko odpravili na vsakoletni šmarnični izlet z avtobusom. V Letu dobrodelnosti in solidarnosti so se odločili, da obiščejo Za- plano,kjer ima Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov svoj dom in aktivno preživijo dan z invalidi.
Darinka Slanovec jim je najprej na kratko predstavila Bratstvo.Potem smo jim pripra- vili različne delavnice: vezenje vizitk, po- slušanje pravljic, hoja z zavezanimi očmi in belo palico, vožnja z invalidskimi vozički, risanje z usti.
Starejši in mlajši so se vživljali v življenje invalidov. Vozili so invalida Ano in Urbana na invalidskem vozičku, se sami posedli v voziček in se z njim vozili, tudi drug druge- ga. Na invalidskem vozičku so se povzpeli v stari kombi Bratstva in se z njim peljali nekaj krogov s šoferjem Zlatkom. Prisluhnili so slepemu Jerku Kosu, ki jim je govoril o svoji izkušnji slepote. Sami so preizkusili slepoto tako, da so si z zavezanimi očmi in belo palico utirali pot mimo ovir. Zelo za- vzeti so bili v delavnici, kjer so izdelovali vezene voščilnice pod mentorstvom Katje Miklič. Prisluhnili so pravljicam, ki jih je pri- povedovala in sama sestavila Tea Lampič. Opoldne smo se v farni cerkvi na Zaplani skupaj udeležili sv. maše, ki jo je daroval njihov župnik Marko. Po kosilu so se neka- teri odpravili peš na razgledni stolp, drugi pa so z navdušenjem vztrajali v delavni- cah. Popoldne je prišel še slikar tetraplegik Silvo Mehle, ki jim je pokazal, kako slika z usti. Z velikim navdušenjem so se še pre- izkusili v risanju z usti. Bilo je zabavno.
Tudi njihov župnik Marko se je preizkusil v nekaterih delavnicah. "Hvaležni smo vam za vse, kar ste z nami podelili. To je zgled medgeneracijskega sodelovanja in medse- bojna podelitev talentov. Prišli smo polni pričakovanj,kaj bomo tukaj doživeli.Sprejeli ste nas res lepo in tega smo se razveselili. Vi v Bratstvu ste nam zgled, saj pomagate drug drugemu,zato smo prišli k vam,da nas navdušite za dobrodelnost. Pokazali ste nam,koliko različnih potreb ima bolnik in po drugi strani talentov," je dejal ob slovesu.
Še nekaj misli iz knjige vtisov: "Videli smo veliko bolnikov. Vsi so bili zelo prijazni." - "Najboljše je bilo, ker smo se vozili z invali- dskimi vozički." Jure Selšek je tudi zapisal, kaj so delali na Zaplani in z veliki črkami zaključil svoj vtis: "TUKAJ JE SUPER."

foto in tekst: Tone Planinšek

V najlepšem mesecu maju smo se na četrto nedeljo popoldan zbrali na dekanijskem srečanju vseh kraških župnij. Pot nas je vodila k lepi starodavni cerkvi Marije vnebovzete v Dol- njih Vremah. Sv. mašo je daroval g. Vinko Lapajne ob sodelovanju g.Skapina, župnika v Sežani in g.Kecojeviča,župnika v Tomaju Ob prelepem ljudskem petju Marijih pesmi smo prejeli tudi bolniško maziljenje in se okrepčali s sv. evharistijo. Višek pa je za- gotovo bila predstavitev našega Krščans- kega bratstva,ki ga je zelo lepo in občutno podala Darinka Slanovec! Zato vam podar- jam sklepne misli, ki so se me dotaknile in se zasidrale v moje srce!
Nekdo je zapisal te čudovite misli,ki veljajo za vse nas: "Da,bolan si,a hodiš,torej,glej, dolžan si hoditi namesto teh,ki ne moremo. Težko hodiš z berglami ali težko sediš na invalidskem vozičku,prav je in potrebno,da potrpiš za tistega, ki leži in nikoli ne more priti med nas, a si tega zelo želi. Z rokami še zmoreš in delaš, zato pomagaj z vese- ljem temu,ki rok ne čuti. Imaš glas,govoriš in poješ, uporabi ta dar vsem v spodbudo, še posebno za tistega,ki je govorno-slušno prizadet. Vidiš, torej glej, občuduj okolico in brate - prijatelje po Jezusu in to posre- duj njim, ki ne vidijo sonca, a nosijo sonce v sebi. In ti, ki ne vidiš, podaj nam lepoto, ki jo imaš v sebi, a nanjo pozabljamo. Ne moreš misliti in se izražati,samo ljubeče se nam nasmej in tvoje oči naj žarijo."
Naj nas te besede spodujajo, podpirajo, utrjujejo, združujejo in vodijo v našem živ- ljenju in delovanju!
Po maši je pred cerkvijo sledila pogostitev in okrepčilo,ki jo je pripravila domača Kari- tas. Tudi za zvoke harmonike so poskrbeli, da so nas pritegnili s pesmijo.
Vreme, ki je z oblaki grozilo,da bi nas pre- gnalo,se je nazadnje umirilo in nas pozdra- vilo s toplim soncem.

Še in še bi se dalo razpredati... Odhajali smo zadovoljni in z lepimi občutki na nepo- zabno srečanje.Za vse 'ustavljene trenutke' pa je pridno skrbel s svojim fotoaparatom 'naš Tone'.
Bog poplačaj vsem! Hvala Nives Fabčič za povabilo. Hvala vsem organizatorjem in ljudem dobre volje za pomoč!
V Jezusovem in Marijinem srcu pa naj se umirijo in potolažijo vsa naša srca. Božja pomoč, ostani vedno pri nas!

Nives Ferjančič

foto: Tone Planinšek

Srečanje smo začeli z molitvijo, ki jo je vodil g. Roman. Spomnili smo se Ane Kneževič, Rafka Jurjevčiča in Marjetke Smrekar.Nato nas je pozdravila naša Ljubica
V naši sredini smo imeli dva slavljenca, ki sta letos spomladi dopolnila okroglih 40 let: Boštjan Škulj in sodelavec Zlatko Novak. Pripravili smo jima 'ustno darilo',saj je vsak prebral kakšno pesem ali kratko prozo. Vmes pa sta nam zapela Jerko in Zlatko. Nato pa jima je v imenu skupine voščila Ljubica. Naj ju Jezus vodi po pravi življenj- ski poti.Pridružil se nam je še župnik Marko s kitaro in skupaj smo zapeli voščilo. Slav- ljenca sta nam postregla z dobrotami. Med tem pa smo se pogovarjali in se veselili srečanja.
Ko je bil čas, smo se odpravili v cerkev. Pri maši so sodelovali kitaristi,ki jih je g.župnik Marko naučil igrati na kitaro. Bilo jih lepo poslušati, kako so mladi prstki po strunah 'švigali' in ustvarjali prijetne zvoke.
Po maši smo bili povabljeni še na koncert mladih kitaristov. Zato smo se preselili v župnijsko dvorano. Program je povezoval g.Marko. Prisluhnili smo slovenskim, angle- škim in celo grškim pesmim za kitaro. Med pavzo sta nastopila brat in sestra s har- moniko in klarinetom.
Koncertni večer je bil lep in lepo je videti mlade, ki so se pripravljeni še kaj več na- učiti kot v redni šoli. Na koncu je g. župnik vsakem dal priznanje in se jim zahvalil za pridno učenje kitare.
Podutiška mladina je lahko vesela, da ima takšnega župnika, saj poleg verouka zna še dosti stvari, ki jih z veseljem razdaja.

Gordana Dobrinjanin

foto: Roman Travar, CM

Dan državnosti v Kranjski Gori

Na praznik dneva državnosti 25.6.2011, smo se odpeljali na srečanje v Kranjsko Goro k naši članici Danici Hostni- kar. Srečanje smo začeli s sveto mašo v župnijski cerkvi. Prijazni žup nik je ostal z nami in stregel pri maši.G.Ro- man je vse navzoče pozdravil in se Danici in njeni hčerki Mojci zahvalil za povabilo.
Po sveti maši smo se odpravili,eni peš,drug s kombijem do gostilne Pri Rudiju. Danica nas je peljala še na grob pokojnega moža, saj pokopališče leži ob sprehajalni poti.Pred gostilno nas je sprejel Daničin vnuk Silvo. Povabil nas je k mizi, ki je bila že priprav- ljena. Zelo bogato smo bili postreženi: z dvema juhama in nato z dobro naloženim krožnikom.
Po obilnem kosilu smo se odpravili na Dani- čin dom. Tam pa nas je čakalo preseneče- nje. Obiskala nas je teta Pehta.Z veseljem smo jo poslušali,se z njo nasmejali in prepe vali.Tudi povprašali smo jo kaj.Za vsakega izmed nas je imela pripravljeno darilce: ču- dežne kapljice iz jagod, ki dozorijo vsakih 30 let.
Ko smo bili malo radovedni, smo izvedeli,da je teta Pehta sestrična od Danice, ki že več kot desetletje ali dve igra teto Pehto. V mladosti si je želela biti igralka, a se ji sanje niso uresničile,toda v jeseni življenja je prava igralka, ki navdušuje tako otroke kot odrasle po Gorenjski in tudi drugod po Sloveniji.
Hitro je minilo popoldne. Mojca pa je še vsakemu postregla s sendvičem in pijačo. In že smo se morali počasi posloviti. Polni lepih vtisov in nadihanega gorskega zraka smo se zahvalili našima gostiteljicama. Hvala tudi Silvestru, ki nas je tako lepo stregel v gostilni.
Na Daničinem obrazu smo opazili veselje in zadovoljstvo,ki jo bosta spremljali še nekaj časa.

Gordana Dobrinjanin

foto: Tone Planinšek

Kot že nekaj desetletij smo tudi letos v prelepem me- secu juniju, ko še posebej večer za večerom častimo presveto srce Jezusovo,v velikem številu prišli na Brezje počastit njegovo mater Marijo (Pomagaj).
V prvi vrsti je to romanje namenjeno vsem bolnim in trpečim, ki dan za dnem kličejo in prosijo Marijo Pomagaj, naj jih reši bolečin in tegob, naj jim pomaga nositi križ, ki jim ga je naložil njen sin Jezus. Mislim, da je Marija odgovorila na njihov klic,na široko je odprla svoje ljubeznivo srce in jim poma- gala nositi križ s tem, ko je izprosila milost pri svojem Sinu, da jim je dal moč, vero, upanje, da so odšli na pot iz vseh koncev naše domovine, dal jim je šoferje, pomoč- nike,ki so jim neumorno pomagali in stregli. Bog lonaj vsem, ki ste se razdajali pomoči potrebnim.Da ne omenjam lepega vremena ki je tudi pripomoglo k lepoti te nepozabne slovesnosti.
Po čudovitem petju in molitvi rožnega ve- nca so se kmalu oglasili zvonovi in nazna- nili začetek svete maše. Med nas se je začela pomikati procesija z lepim številom duhovnikov,s škofom dr.Stanislavom Lipov- škom in podobo Marije Pomagaj na čelu. Iz čudovitega škofovega nagovora, bi omenil besede, ki jih med letom večkrat slišimo iz Božje knjige: kakor je Marija šla k Elizabeti na obisk, tako smo prišli na obisk k Mariji Pomagaj na Brezje. Prispodoba, da lepše ne more biti. Med evharistijo so delili tudi zakrament svetega maziljenja, bila je tudi procesija z najsvetejšim. Vse pa je sprem- ljala pesem iz tisočih grl. Po zaključku te nepozabne slovesnosti, je sledil mimohod pred milostno podobo Marije Pomagaj v cerkvi, kjer so se najprej zvrstili bolniki na vozičkih in težje pokretni, za njimi pa vsi ostali. Tudi popoldansko bogoslužje je na- polnilo cerkev do zadnjega kotička in kdor je imel le malo moči, je lahko veselo sode- loval pri petih litanijah Matere Božje. Ura se je že nagibala proti tretji, ko smo začeli počasi zapuščati Marijino svetišče, si segli v roke in z nasmehom na ustih izrekli proš- njo Marija Pomagaj varuj nas in še v več- jem številu nas zberi drugo leto pri sebi na Brezjah.

Slavko Breznjek

foto: Tone Planinšek

Dobrodelna tombola

Dne 1. 7. smo se odpeljali k sv. maši v Šentjakob ob Savi.Vodil jo je g.Vlado ob somaševanju g. Romana. Nato smo šli na igrišče kjer je bila tombola. Najprej je bila pred- stavitev 15. dobrodelne tombole. Sledila je slovenska himna v čast dneva državnosti. Potem je na harmoniko zaigral Zlatko. Po- zdravni govor je imel Tone Planinšek, ki je predstavil Bratstvo, saj je del dobička bil namenjen za nov kombi Bratstva. Med od- mori je potekal kulturni program,zato sem z Vesno Vilčnik zapela pesem Med iskrenimi ljudmi ter z Zlatkom našo himno Vstani in hodi. Vsi, ki smo igrali tombolo, smo zadeli lepe nagrade.

Ana Kopač

foto: Tone Planinšek

Iz Jarš na Zaplano

2.7.2011 je bilo celodnevno srečanje kam- niško-domžalske skupine, ki jo vodita Katja Miklič in Marija Vraničar.
Dan smo preživeli v Domu bratstva bolnikov in invalidov na Zaplani. Poudarek srečanja je bila duhovna misel Romana Travarja,du- hovnega voditelja bratstva. Izpostavil je verska doživetja,ki so mu ostala v spominu še iz otroštva,in nas spodbudil,da smo tudi sami obudili spomin na najgloblja doživetja vere. Nekateri od nas so zelo podoživeli trenutke, ki so zaznamovali njihovo dojem- ljivost za Božjo navzočnost. Sama iz svoje izkušnje vem, da mi trenutki umiritve v molitvi prinesejo veliko mero utehe.
Ves dan je izzvenel kot počitek, predajali smo se toplim sončnim žarkom in medseboj nemu pogovarjanju. Rada bi se zahvalila vsem, ki so nam ta dan stregli in poskrbeli za naše udobje.

Nina Skitek

foto: Tone Planinšek

Že sama vest me je razvese- lila, ko sem prejela telefonsko vabilo za prvomajsko srečanje Še večje veselje je bilo, ko sem nekaj dni preživela skupaj s svojimi prijatelji in prija- teljicami. Dogodki so se kar vrstili. Vseh ne morem zapisati,ker bi zmanjkalo prostora...
Še preden smo se nastanili v Vrbju pri Žalcu, se je nekaj posrečenega zgodilo. He,he;najraje vam ne bi izdala. Naj ostane zavito v tančico...
Dež nas prav nič ni oviral. Kasneje je posi- jalo tudi sonce. Molitev nam je dajala moč in z njo smo se zahvaljevali za vse prijetno kar smo doživljali.
Potep s kombijem nam je približal mnoge kraje; od Savinjske doline pa vse tja do Ptujskega polja in čez. Eden izmed mnogih krajev, ki mi je bil zelo všeč, je bila romar- ska cerkev na Ptujski Gori. Prvič sem bila tam. Pa še ob pravem času, saj smo bili priča poroki in trenutku, ko sta si mlado- poročenca 'dahnila' svoj da.
Ko je bilo najbolj 'luštno', smo z lepimi vtisi odšli na svoje domove.
Ves čas so nam pomagale s. Edith, s. He- lena in prijatelj Peter. Ker pa nas je zaradi obletnice poroke predčasno zapustil, se je oddolžil s čokoladno torto.
Ob tej priliki vsem trem izrekam HVALA. Že vnaprej pa se veselim naslednjega srečanja

Ana

Bilo je oblačno jutro. Odpravil sem se proti Ljubljani. Spotoma sem pobral še prijatelja Staneta in skupaj sva se odpravila proti Štepanji vasi. Pot smo nadaljevali proti Vrbju pri Žalcu, kjer smo bili nastanjeni v škofijskem domu. Po prenovi smo bili prvi gostje. Vsa zahvala g. dekanu Pribožiču, da nam je bilo omogočeno to neprecenljivo druženje.
V spominu mi je ostala pot na Ptujsko Goro V cerkvi je bila poroka.Nikoli še nisem videl da bi na koncu maše župnik, potem, ko je blagoslovil vino, ga natočil in nazdravil z ženinom, nevesto ter pričama. Kot v Kani Galilejski.
Svoje druženje smo zaključili na obisku pri Zofki. Videl sem lahko,v kakšnih hribih živi. Bilo je lepo!
Bili smo vesela in razigrana skupina. Vsak dan smo se zbrali pri skupni molitvi in sv. maši; prosti čas pa smo izkoristili za igre. Veliko smo se nasmejali in se tudi učili vztrajnosti ter potrpljenja pri sestavljanju kocke.
Takšna srečanja se mi zdijo zelo koristna in potrebna,saj se veliko družimo,pogovar- jamo in poskrbimo, da si naberemo novih duhovnih moči ter se dobre volje razidemo vsak na svoj dom.

Anica

foto: s. Edith Metelko

Ko zazeleni pomlad,ko se oglasi kukavica in zacve- te majnik, Marijin mesec, tedaj Marija v Leščevju vabi v svoj objem svoje trpeče otroke.To povabilo seveda najprej zaslišijo Marijine sestre in nam ga posredujejo.
Več let, letos že štiriindvajsetič, smo se 14. maja srečali pri Mariji. Za organizacijo sta poskrbeli s. Edith in s. Helena.
Pred pokopališčem na Viču, kjer smo se zbi rali, je bilo najprej prisrčno pozdravljanje, saj se z mnogimi redkeje srečamo. Z molit- vijo in blagoslovom z lurško vodo je g. Miro Šlibar,bolniški župnik,začel romanje. Potem pa se je zvrstila kolona z vozički in peš.Na koncu te procesije pa je bila s. Helena s kombijem in v njem vsi tisti, ki nismo mogli iti peš. Da se v procesiji moli rožni venec, seveda tudi v kombiju nismo pozabili.
Ko smo se bližali cilju, so zapeli zvonovi Mariji v čast in nam za dobrodošlico. Pred cerkvijo so nas pričakale članice Karitas s svojimi dobrotami. Seveda smo se dobrot hvaležno 'poslužili'.
Središče našega romanja je sveta daritev, ki jo je vodil naš dolgoletni prijatelj g. Jože Štupnikar. V prisrčnih besedah nam je pri- kazal pogum in moč Svetega Duha,ki so ga bili deležni apostoli.In tako tudi nam zaže- lel moči in poguma ob teži vsakdanjega življenja. Somaševal je in kratko priporočil zaupanje v Marijino varstvo tudi g. Šlibar. Upokojeni g. župnik Golob, ki je romarje vedno z veseljem sprejemal, pa se je letos somaševanju le tiho sede pridružil.
Po končani sveti maši smo odšli na hribček v samostan Marijinih sester, kjer nas je že čakalo kosilo. Upajmo,da je in ostaja Jezus bogat plačnik, kar smo si vsi udeleženi iz srca želeli ter Njega 'zadolžili za plačilo'.
Za zaključek romanja smo se popoldan še enkrat zbrali na samostanskem dvorišču za Marijine litanije in pesmi Njej v čast. Kako se je iz srca v pesmi izlivala hvaležnost za tako lepo doživetje,za bogat dan, lepo ro- manje! Seveda je za lepoto dneva in naše veselje poskrbela tudi Marija z lepim vre- menom. Ko bi bilo naše romanje le dan po- zneje,bi za vreme Zofki gotovo ne bili tako hvaležni.
Za slovo smo prejeli še blagoslov,potem pa smo se počasi začeli razhajati s tiho željo, da se prihodnje leto spet srečamo. Če pa se ne srečamo več, se nas pa spomnite, je v srcu ostala neizgovorjena tiha želja!

Angelca

foto: s. Edith Metelko

Zadnjo soboto v maju smo se srečali pri naših dveh prijateljih Tončki in Ludviku na Vinu pri Škofljici. Naše druženje je pope strila pesem in prijateljski klepet. Vsekakor pa je bila vrhunec sv. maša, pri kateri smo se Bogu zahvalili drug za drugega in tudi zato, da se še lahko srečujemo,saj nam je vsak dan podarjen.
Ni manjkalo smeha in petja, prežarjenega z dobro voljo.
Tako smo se pozno popoldan razšli z ob- ljubo, da se ob letu osorej spet snidemo.
Hvala Tončki in Ludviku za prijetne trenut- ke in gostoljubje.

navzoči prijatelji

foto: s. Edith Metelko

Zopet smo preživeli čudovit so- botni dan. Dopoldne smo se z Marijinimi sestrami odpeljali na Brezje, kjer je potekalo romanje bolnikov,invalidov in starejših. Popoldne pa smo se z Brezij odpeljali na Jezersko,kamor nas je povabil naš prijatelj Matjaž in nje- gova izvoljenka Katarina.Želela sta namreč z nami deliti svojo srečo in veselje, saj sta si ta dan pred Bogom obljubila večno zve- stobo.
Pot z Brezij do Jezerskega se mi je zdela neizmerno dolga, narava pa mi je postajala vedno bolj všeč, saj se je razkazovala v vsej svoji mogočnosti. Gozdnate planine so se mi zdele sicer blizu, a vseeno se jih nisem mogla dotakniti.
Polna enkratnih vtisov in prijetnih občutkov sem se še z nekaterimi prijatelji, invalidi in spremljevalci udeležila poročne sv. maše. Težko najdem besede, s katerimi bi opisala zanimivo svečanost poroke z mašo.Zanimi- vo zato, ker jo je tamkajšnji g.župnik vodil v vsej svoji preprostosti in veselju, saj v tem kraju,kot nam je povedal sam,že dolgo ni bilo nobene poroke. 'Pika na i' je bila pri- diga z iskrenimi željami, polnimi spodbudnih misli za srečen zakon. Tudi pevci so pos- krbeli, da so s svojimi izjemnimi glasovi do- polnili slavje.
Nato smo se zbrali pred cerkvijo, kjer smo mladoporočencema stisnili dlan tudi mi in jima zaželeli blagoslova ter sreče na njuni skupni poti.
Druženje se je nadaljevalo ob klepetu in prigrizkih, ki so nam jih postregli prijazni domačini neveste Katarine.
Kljub temu, da je bilo vreme za ta čas hlad no in vetrovno (kar je za ta kraj značilno), nam je bilo zagotovo pri srcu toplo in lepo.

Saša Rolih

foto: s. Edith Metelko

Ob petnajsti obletnici odhoda v večnost smo na dan državnega praznika prijatelji obiskali grob drage pokojne s. Mihelangele.
Bila je pobudnica in motor Prijateljstva bol nikov in invalidov. Z vsem srcem je živela zanj.Tudi ko je čutila,da je bolezen močnej ša od njenih moči za delo v Prijateljstvu; ko je čutila,da se poslavlja, je še naročala v 'svoji oporoki': "Ostanimo povezani, da bi zmogli strmo pot prehoditi vsak dan,ki nam ga Gospod še daruje."
Marijine sestre,zlasti sestri Edith in Helena ki dejansko nadaljujeta delo, potem, ko je smrt pretrgala nit življenja s.Mihelangeli,so organizirale,da smo se skupaj ob tej oblet- nici mogli zbrati ob njenem grobu.Tako smo pokazali, da smo njeno naročilo sprejeli, da njeno delo in trud nista bila zaman.
Že med vožnjo z avtobusom je vladala ne- ka spoštljiva zbranost, ki je dokazovala namen naše poti. Ne le, da bi ob spominu nanjo prosili za pokoj njene duše, pač pa, da se ji priporočimo, naj ona prosi za nas, da bomo ostali zvesti, povezani v Božji ljubezni in med seboj. Ob grobu, po nekaj trenutkih tihega razgovora z njo, pa se je oglasila tudi njej najljubša pesem in del ča- stitljivega rožnega venca. Molitev je vodil g.Janez Drnovšek, saj je v skupnem delu s s. Mihelangelo zorel tudi njegov duhovniški poklic.
Od groba smo odšli na Doberdob, kjer nas je pričakal dolgoletni prijatelj g.župnik Am- brož Kodelja. Skupaj z g. Janezom sta da- rovala sveto mašo posebno njej v spomin. Upam,da je tudi druge prevevala misel,po- dobna moji, da nas draga sestra vidi, nas spremlja in seveda, nas je vesela, ko vidi, da s svojim delom tudi ona sama še živi med nami.
Po končani maši nas je g.župnik ljubeznivo povabil na svoje župnijsko dvorišče, kjer je bilo že vse pripravljeno za kosilo. Zanj so poskrbele sestre in je potekalo v pravem prijateljskem razpoloženju.
Gospod Kodelja nam je še razkazal muzej. V filmu pa smo spoznali veliko zanimivosti s Krasa,celo nekaj ostankov prve svetovne vojne. Spregovoril nam je tudi o zgodovini cerkve sv.Martina, pa, žal, tudi o sedanjih težavah, ki jih Slovenci doživljajo; npr.: procesija sv.Rešnjega Telesa ni dovoljena, ker je slovenska. Ta prepoved nam je po- kazala, kako je naš dragi prijatelj Kodelja z vsem srcem Slovenec.V tako zanimivi dru- žbi je ura kar prehitro tekla, da je bilo po- trebno misliti na slovo ter oditi proti domu. G. Ambrož se nam je za del poti pridružil v avtobusu, da je pokazal in povedal še ne- kaj zanimivosti, pa morda tudi zato, da je nasmeh pregnal neko rahlo otožnost z nje- govega obraza.
Naše lepo razpoloženje na poti in ob obis- ku groba s. Mihelangele se je kazalo tudi v prijetnem vremenu. "Saj naša sestra v ne- besih vé, kakšno vreme za tako pot potre- bujemo," je že pred leti ugotovila s. Edith.
Ob tako lepo preživetem dnevu mi je v srcu ostala neka zavest o povezanosti Cerkve. Niso le na oltar postavljeni svetniki, ne- pregledna je množica teh, ki gledajo Boga in so pri Bogu lahko naši priprošnjiki. Zau- pajmo,da je ena izmed njih s. Mihelangela, ki pri Bogu spremlja vse, ki nadaljujejo delo v Prijateljstvu in jih podpira s svojo pripro- šnjo!
V imenu vseh, ki so 'poskrbeli' za čudovito lep dan,prisrčna zahvala: sestrama, duho- vnikoma, spremljevalcem, potrpežljivemu šoferju, posebno pa hvala Bogu!

Angelca Škufca

foto: s. Edith Metelko

Na videz preproste, a v vsakdanjem živ- ljenju težko udejanjene besede. Že res, da lepa beseda lepo mesto najde... toda, ali še znamo, zmoremo in je res potrebno ubogati za vsako malenkost?
Smo v letu krščanske dobrodelnosti in kari tativnih dejavnosti v Cerkvi na Slovenskem Zato so morda na mestu še toliko bolj be- sede evangelista Janeza, ki nas po Jezusu nagovarja in obenem tudi prosi: "Karkoli vam reče, storite."
Prepričan sem, da so se besede evange- lista Janeza dotaknile tudi nas, ki smo v naši župniji Mirna Peč ustanovili župnijsko Karitas (ŽK).
Karitas pa ne pomeni samo dobrodelne us- tanove. KARITAS pomeni tudi ljubezen do bližnjega.Pomeni pomagati svojemu bližnje- mu in drugim okrog sebe za skupno srečo in dobro vseh nas. Poklicani smo, da vsi - vsak po svojih močeh in zmožnostih - pos- tanemo usmiljeni Samarijan,in njegovo delo tudi opravljamo.

Tone Kovačič

Slikarka samoukinja

Ob bližajoči veliki noči sem prejel voščilnico iz Šmartna ob Paki. Podpisana je bila Bogomira Jeromel (Šmartno ob Paki 7, 3327 Šmartno ob Paki). Poleg voščil je do- dala še vabilo,naj jo obiščem in predstavim v Prijatelju,da se morda ne bi prej poslovila s tega sveta.
Tako sem se po predhodnem dogovoru od- pravil na obisk.Bogomira in njena mama sta me že čakali pred hišo. Povabili sta me v dnevno sobo. Nemudoma sem opazil stene ki so jih krasile slike in risbe,delo Bogomire, njenega brata in mame. To je bil le del kolekcije, zato me je Mirka (kakor jo kliče mama) povabila še v svojo sobo, kjer je bilo prav tako obešenih mnogo slik.
Bogomira se je rodila kot druga izmed dvoj- čic. Ker je bil porod zaradi materine gripe prezgodnji, sta bili obe v nevarnosti za ži- vljenje. Mateja, njena sestra dvojčica, se je rodila z zelo temnim obrazom in ker ni zajokala, so jo takoj odpeljali na otroški oddelek. Bogomira pa se je rodila z nogi- cami naprej in zato je prišlo do poškodbe glave in vratu, kar je vzrok za cerebralno paralizo. Mati ju je smela videti šele čez tri dni. Bogomira ima še starejšo sestro Marijo in mlajšega brata Metoda. Prvi otrok pa ni zagledal luči sveta.
Zaradi poškodbe glave se je Mirkin telesni razvoj upočasnil. Shodila je pri dveh letih. Med misijonom v domači župniji se je zgo- dil čudež, ko je Bogomira nepričakovano dvakrat preletela domačo kuhinjo. Njeni prvi samostojni koraki so bili povod, da je čez dva meseca shodila. Ni bila povsem gotova v hoji, zato je večkrat padla in si ranila obraz. Spregovorila je pri petih letih. Čeprav težko govori, je vesela,da se lahko sama sporazumeva.
V otroških letih,ki jih je z družino preživlja- la v Malem vrhu, nedaleč od sedanje hiše, je rada poslušala slovensko domačo glasbo ki jo je 'ustvarjal' dobri stari gramofon. Ko se je rodil mlajši brat, so morale starejše sestre v vrtec, kjer pa se niso počutile prav dobro, zato so po mesecu dni ostale doma. Mama jih je zaposlila podobno kot vzgojiteljice v vrtcu. Takrat se je pokazal umetniški talent Bogomire,saj je precej pre kašala svoje vrstnike in ni bila zadovoljna s svojimi izdelki ter jih je želela še izboljša- ti, zato je marsikateri papir končal v košu za smeti.
S svojim umetniškim darom je prispevala slike za otroško versko revijo Mavrica in z njimi sodelovala vse do dvanajstega leta starosti. Na povabilo urednika Mavrice je leta 1976 s svojimi slikami sodelovala na mednarodnih mladinskih razstavah v Milanu in Bologni.S slednje je prejela tudi diplomo.

Redno šolanje je začela v Domu za invali- dno mladino Kamnik. Prvi tedni so bili zelo težki. Bogomira je šolanje v Kamniku razu- mela, kot da jo je družina zapustila, ker je nimajo več radi.V pismih domačim je to ja- sno povedala,saj je znala že pisati, preden je odšla v Kamnik. Na lastno odgovornost so jo starši po šestih mesecih vzeli iz Do- ma v Kamniku. Mama pa si je prizadevala, da bi jo vpisala v redno osnovno šolo v domačem kraju.To ji je tudi uspelo.Mirki so določili osebno spremljevalko, ki ji je delala zapiske in ji nudila drugo pomoč. Ko je za- ključila peti razred, so jo oprostili šoloob- veznosti.
Ko je bila stara enajst let, je hudo zbolela za 'skrivnostno' boleznijo,ki je zdravniki ni- so mogli diagnosticirati.Krvavela je z ustnic in imela črne nohte. Še danes se spominja tistih zimskih januarskih dni. Takrat je tudi doživela čudež narave, saj jo je nekega jutra prišel 'obiskati' rjavi metulj,ki se je u- sedel na okno. Mama ga je spustila v sobo ter ga ujela v posebno posodo.Tisti metulj je Bogomiri dajal veliko energije in veselja v njeni hudi bolezni.
Spomni pa se tudi posebnega dogodka pri dvaindvajsetih letih. Ko je zjutraj vstala, ji je v glavi ali vratu počilo. Čeprav so bile hude bolečine, ki jih občuti še danes, se Bogomira spominja, da pred tem dogodkom nikoli ni sanjala, danes pa sanja zelo po- gosto.
Leta 1977 se je skupaj z mamo prvič ude- ležila srečanja Bratstva v Nazarjah. Pova- bila jo je s. Mihelangela, ki jo je pred tem obiskala na domu skupaj s Cerarjevo ma- mo, Kati in Helen Urh. Leta 1984 pa je bila na morju v Lignanu. Žal pa ji izpostavljanje soncu ni ugajalo, zato je imela glavobol. Redno pa sodeluje na razstavah Krščans- kega bratstva bolnikov in invalidov v Ljub- ljani. S pismom jo je k sodelovanju povabil Branko Merše že v sedemdesetih letih.
Bogomira je zadovoljna doma in ima rada samotarsko življenje. Je pridna in vztrajna gospodinja. Njena želja je, da bi čim lepše slikala in risala, čeprav zaradi težav v ro- kah čedalje težje ustvarja.

Roman Travar, CM (zapis in foto)

Jezik ljubezni - sprejemanje daril

"V Chicagu sem študiral antropologijo.Štu- dij etnografskih posebnosti me je vodil po celem svetu in obiskal sem mnogo zanimi- vih narodov. Obiskal sem Južno Ameriko in proučeval napredno kulturo Majev in Azte- kov.Prečkal sem Pacifik in raziskoval nava- de plemen v Maleziji in Polineziji.Raziskoval sem običaje Eskimov v severni tundri in domorodcev plemena Ainus na Japonskem. Proučil sem vedenjske vzorce dvorjenja in poročnih obredov v različnih kulturah in ugotovil, da je bilo poklanjanje daril v vseh okoljih eden izmed glavnih elementov.
Antropologi so navdušeni nad podobnostjo običajev različnih kultur. Je mogoče pokla- njanje daril tako osnoven izraz ljubezni, da prehaja kulturne pregrade? Je ljubezensko čustvo vedno povezano s principom daja- nja? Ti vprašanji nas vodita v bolj filozof- sko razmišljanje, a če je odgovor na obe pritrdilen, bi bilo to zelo pomembno tudi za naše izražanje ljubezni.
Ena izmed mojih antropoloških raziskav me je popeljala na Dominikansko otočje. Imel sem namen proučevati kulturo karibskih In- dijancev in na svoji poti sem spoznal Freda Ni bil sicer Karibčan, a temnopolti osemin- dvajsetletnik. V nesreči pri ribarjenju z di- namitom je izgubil eno roko in s tem je bila njegova ribiška kariera zaključena. Časa je imel torej na pretek, jaz pa sem bil vesel, da mi je delal družbo.Cele ure sva govorila o posebnostih družbe, iz katere je prihajal.
Ko sem ga prvič obiskal v njegovi hiši,me je vprašal: ›Gospod Gary, vam lahko ponudim sok?‹ Z navdušenjem sem pritrdil.Obrnil se je k svojemu mlajšemu bratu in mu rekel: ›Prinesi gospodu Garyju sok.‹ Njegov brat se je obrnil, šel po prašni poti do prve ko- kosove palme, splezal nanjo in se vrnil z zelenim kokosovim orehom. ›Odpri ga,‹ je rekel Fred. Le tri hitre zamahe z mačeto in vrh oreha je imel majhno trikotno odprtino. Fred mi je potisnil oreh v roke in dejal:›Sok za vas.‹ Sok je bil čudne zelene barve, a sem ga izpil, ker je bil to poklon. Bil sem njegov prijatelj in prijateljem postrežeš s sokom.
Nekaj tednov kasneje,ko sem se pripravljal na odhod, mi je Fred poklonil zadnje darilo kot izraz naklonjenosti.Dal mi je skoraj me- ter dolgo, skrivenčeno palico, ki jo je našel naplavljeno na obali. Bila je čisto gladka. Fred je dejal, da je ta palica dolgo živela na obali Dominikanskega otoka in hotel je, da jo vzamem s seboj domov kot spomin na ta čudoviti otok. Še danes si predstav- ljam šumenje valov Karibskega morja, ko jo pogledam.Ni samo spomin na Dominikansko otočje, pač pa tudi na moje prijateljstvo s Fredom.
Darilo je nekaj, kar lahko vzamemo v roke in si rečemo: ›Poglej, mislil je name,‹ ali ›Spomnila se je name.‹Če je oseba v naših mislih, ji poklonimo darilo. Darilo je simbol teh misli. Ni pomembno, kolikšno denarno vrednost ima. Pomembna je misel. A samo misel, zakopana v naši glavi, še ni dovolj. Misel moramo tudi izraziti in si zagotoviti, da jo naš bližnji razume. To pa si zagoto- vimo z darilom.
Mati si zapomni dan, ko ji njen otrok prvič kot darilo prinese šopek rožic z vrta.Začuti ljubezen svojega otroka,pa četudi ji prine- se rožo, ki je ne bi smel utrgati. Že v rani mladosti so otroci nagnjeni k poklanjanju daril, kar je lahko še en dokaz, da je lju- bezensko čustvo že nagonsko povezano s principom dajanja."

Ko v letošnjem letu v ustvarjalnem kotičku premišljujemo o '5 jezikih ljubezni',s kateri- mi lahko izražamo ljubezen svojim bližnjim, smo prišli do jezika ljubezni 'sprejemanje daril'. Že avtor sam nam z 'imenom' tega jezika ljubezni dá misliti.Tega jezika ljubezni ni naslovil 'dajanje daril',pač pa 'sprejema- nje'. Seveda gre za obojestransko poklan- janje:ko eden daje,drugi sprejema; in ta,ki sprejema, pravzaprav daje.Kaj pa je lažje- sprejeti ali dati darilo?Kakor za koga.Morda pa je vseeno bolj kakor dajanje pomembno sprejemanje - sprejemanje z veseljem, hvaležnostjo, pozornostjo.
Vsakomur se je najbrž že kdaj zgodilo, da je bil skoraj zavrnjen, ko je hotel koga ob- darovati. "Joj, saj ni treba!" "Prav ničesar ne rabim!" "Kaj se škoduješ in kupuješ da- rila!"...Pa najbrž darila nismo kupili zato,ker radi zapravljamo ali ga pripravili zato, ker imamo preveč časa. Z darilom smo želeli nekaj povedati: izraziti hvaležnost, naklo- njenost, prijateljstvo, ljubezen.
In sprejemanje daril? Se sploh zavedamo, koliko daril sprejmemo vsak dan? In kako jih sprejemamo? Kaj ni pripravljen zajtrk darilo? Tudi zlikana srajca,opran avto, po- košena trava, zapeta pesem za dobro jut- ro, enourni pogovor... so lahko neke vrste darilo, ki ga ne smemo spregledati. Seveda pa so darila tudi šopek rož, presenečenje pred vrati, polna darilna vrečka... Darilo brez besed sporoča, da nekdo misli na nas in nas ima rad. Zato je prav,da znamo da- rilo sprejeti in darovalcu izraziti svojo hva- ležnost. Na drugi strani pa je prav tudi, da tisti, ki nas obdari, v zameno za darilo ne pričakuje povračila. Če bi ga,potem 'darilo' ne bi bilo resnično - bilo je le prošnja in zahteva, da nekaj dobi v zameno. To pa ni več darilo, pač pa trgovina.
Naj povem zanimivo zgodbo nekega darila- Marijine slike.Avtorica jo je podarila člove- ku,ki zaradi svoje vloge vsak teden prejme vsaj nekaj daril. Razveselil se je slike,a ker so njegovi prostori prepolni daril, je s sliko želel še koga razveseliti. Zato je sliko po- daril za srečelov v dobrodelne namene.Sli- ko je na srečelovu zadela moja prijateljica. In k njej je nekega dne prišla na obisk avtorica te slike, saj sta se poznali. Vsa presenečena je bila ob spoznanju,da slika, ki jo je podarila znani osebi, visi na steni v prijateljičini sobi. Bila je nekoliko užaljena in razmišljala je celo, da bi jo vzela nazaj. Meni pa še danes ni povsem jasno, zakaj užaljenost. Mar ni lepo, če darilo razveseli več ljudi. Seveda s tem ne zagovarjam, da moramo vse,kar prejmemo, dati naprej. Če pa za nekakšno darilo presodimo, da ga bo lahko še kdo vesel, se mi ne zdi narobe,če tudi ga podarimo naprej. Le ne podarjajmo tistega, kar za nas nima nobene vrednosti. To ni pravi razlog za podarjanje naprej.

"Obstaja še eno darilo, ki ga je včasih tež- ko spoznati, a izraža več ljubezni kot ka- terokoli drugo nekomu, čigar prvotni jezik ljubezni je sprejemanje daril.Imenujemo ga darilo osebne prisotnosti, kar pomeni, da smo prisotni v trenutkih, ko nas bližnji naj- bolj potrebuje. Če vam partnerjeva prisot- nost (prisotnost prijatelja) veliko pomeni, mu to povejte. Ne pričakujte, da vam bo bral misli. Ko slišite svojega partnerja (pri- jatelja) reči: ›Res bi rad, da bi bil jutri ob meni,‹ vzemite njegovo prošnjo zelo resno Mogoče se vam ne bo zdelo tako pomem- bno. A če ne boste uslišali prošnje,se vam lahko zgodi, da bo partner (prijatelj) to razumel drugače, kot si želite.
V vseh knjigah o ljubezni je omenjeno, da je bistvo ljubezni dajanje. V kateremkoli od petih jezikov ljubezni iščemo način, kako partnerju nekaj podarimo.Najbolj učinkovito sredstvo pa je pogosto prav obdarovanje. Ni nujno, da so darila draga. Prav tako ni nujno, da obdarujemo partnerja (prijatelje) vsak teden. Nekaterim darila ne pomenijo denarne vrednosti, ampak celo premoženje v ljubezni."

pripravila: Polona Kemperle

Citati so iz knjige dr. Garya Chapmana
5 jezikov ljubezni.

K Bogu Očetu je odšla Alojzija Lipovec iz Vidanovcev. Vedno se je veselila maja, šmarnic in poletja, ker sva se nekajkrat vsaj za nekaj trenutkov srečali.Govorila je: "Čakala te bom, veš, Marta, tvoj nasmeh, stisk roke,ki ga potrebujem,da lahko molim za našo skupnost KBBI."
Mislim, da ljubeče prosi in nas čaka v ne- besih. V molitvi in z dobrimi mislimi se je spominjajmo.

Marta Janežič

Mnogo prezgodaj, 9.6.2011, v 46. letu starosti, nas je zapustil in se preselil v večnost naš dol- goletni član KBBI in dober prija- telj mnogih, Marjan Toplak, z Vičancev 51.
Že v rani mladosti se je srečal z boleznijo, ki mu je jemala vid, z leti pa se je stanje vidno slabšalo tako, da je njegova sprem- ljevalka vedno bolj postajala bela palica. A Marjan se ni vdal, ampak je ohranil v sebi vedrega in nasmejanega duha. Še v pred- božičnem času, ko ga je Zlatko popeljal na obisk k članom KBBI in njegovim dobrim prijateljem, sta se ustavila tudi pri meni, kjer smo veselo pokramljali. Ob slovesu, ko smo si segli v roke in drug drugemu zaže- leli blagoslovljene praznike ter vse dobro v novem letu, nihče od nas ni slutil, da je to Marjanov zadnji obisk in da mu bodo tako kmalu zapeli zvonovi v njegovi domači žu- pniji, ko smo ga pospremili k večnemu po- čitku.
A je že tako. Božja pota niso naša pota, zato se ga radi spominjajmo v molitvi in ga ohranimo v lepem spominu in v svojih srcih

Slavko Breznjek

V drugi polovici aprila je gospodar življenja k sebi poklical dr. Mladena Viharja. V solkanski mrliški vežici smo se 18. aprila od njega poslovili stanovski tovariši,sodelavci, mnogi njegovi pacienti in številni drugi.Slo- vo je bilo izraz spoštovanja in hvaležnosti do človeka z velikim srcem, do zdravnika,ki je imel čut za bolnika. Bil je redkobeseden, a njegova beseda je bolniku vlivala zaupa- nje.
G.doktor ni delal razlik med pacienti. Lahko pa rečem, da je imel veliko srce za revne. Pred seboj je videl samo bolnega človeka, zaslužek je bil pomemben, a ne na prvem mestu. Marsikomu izmed nas bo še dolgo v spominu ostalo njegovo toplo vprašanje v ambulanti: "Kako ste?" Sam je poznal te- žave in preizkušnje, zato nas je še kako dobro razumel.
Naj bo teh nekaj besed njemu v spomin. HVALA, g. doktor, za vaše nesebično raz- dajanje. On, v katerega je globoko verjel, naj mu bo bogat plačnik!
Tisti, ki smo ga spoštovali in imeli radi.

Helena Škvarča

oddaja za bolnike, invalide
in njihove prijatelje

 Dobite jo brez recepta na Radiu Ognjišče
 3.torek ob 20.30 in ponovitvi v sredo ob 23.00

 Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva  na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno  posvetovati z zdravnikom ali  farmacevtom!

 grafično oblikoval in vabi k poslušanju Tone Planinšek

NAGRADNA KRIŽANKA

Osrednji verski dogodek v mesecu avgustu je praznovanje velikega šmarna oziroma Marijinega vnebovzetja.Marija je mati Cer- kve. Po svojem vnebovzetju ni pozabila na nas, ampak nas še naprej spremlja s svojo priprošnjo, zato jo imenujemo tudi Priproš- njica,Pomočnica in Besednica. Kakor otroci posnemajo svoje starše,tako naj bi tudi mi posnemali Marijo. K temu nas - kot lahko preberemo v knjigi Molite takole, ki jo je napisal Anton Nadrah - spodbuja tudi sv. Hieronim: "Vi, ki ljubite in častite Marijo, dobro premislite, da jo resnično ljubite le, če se trudite, da bi jo posnemali. Največja čast,ki ji jo morete izkazati, je posnemanje njenih čednosti."
Rešitev(geslo v označeni vrstici in stolpcu) prepišite na dopisnico ali karton v njeni ve likosti ter jo do 1. septembra 2011 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana;s pripisom:KRIŽANKA. Hkrati izre- žite in nalepite kuponček,ki je pod križanko

Rešitev nagradne križanke št. 3/2011:
Nagrajenci 3/2011:  1. ŠTAMOL Marija, Rimska c.85, 3311 Šempeter,prejme knjigo Mareka Halterja:Marija; 2. BOHINC Anica Žiganja vas 7, 4294 Križe, prejme knjigo Wilhelma Hünermanna: Svetnik in njegov demon;3. ŠALE Darinka,Korpule 16C,3240 Šmarje pri Jelšah, prejme knjigo Tima Gué- narda: Močnejši od sovraštva; 4. VOVNIK Ivanka, Ročevnica 58, 4290 Tržič, prejme knjigo Ivana Otta: Otroci, žrtve vojne; 5. VOZEL Zvonko,Hribska pot 6,1290 Grosu- plje,prejme knjigo Franca kardinala Rodeta: Vera in kultura v Evropi; 6. PODOBNIK Lenča, Bedrih 44, 4226 Žiri, prejme knjigo Janje Blatnik:Na poti življenja ni sreče brez trpljenja; 7. KRAŠNA Nina, Vrhpolje 117A, 5271 Vipava,prejme knjižico Luigija Mezza- drija:Življenje za druge ter obesek za ključe

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

V SMEH ME SPRAVLJAŠ Z NEPALJSKO PONUDBO.

TETA PEHTA, PRIDI ŠE TI NA NAŠE SREČANJE BRATSTVA.

MOTORIZIRANA ENOTA BRATSTVA.

STARČEK JE ŽE TALE KOMBI BRATSTVA

"Ljubezen ne išče svojega ne da se razdražiti..."

(1 Kor 13,5)

Polona Kemperle

V mestih se na vsakem koraku ponuja pri- ložnost,da prisluhnemo stiski brezdomcev.