DRAGI PRIJATELJI!

Živimo v času hitrih sprememb Komaj spoznamo in se prila- godimo na določeno novost, že nas obsipavajo z novimi izdelki, servisi, idejami... Te- žave v sprejemanju novitet se stopnju- jejo s staranjem človeka.Redki ostajajo 'na tekočem' v zelo zrelih letih.
Žal, pa tudi mnogi mladi ne morejo več slediti razvoju, zato postajajo čedalje bolj nezainteresirani za dogajanje okoli sebe.Ne zanimajo jih več niti najosnov- nejše življenjske potrebe in iščejo nekaj kar ne obstaja, zato živijo v iluziji.
Človek potrebuje, ne glede na leta, enakomeren ritem življenja. Če otroka 'zasujemo' z igračami, se bo počutil ob- remenjenega z mislijo, (čeprav se tega ne zaveda),za katero igračo naj se od- loči. Zato iz kupa igrač izbere najbližjo in jo vzame v roko. Še preden pa si jo dobro ogleda (in se z njo poigra), ga že privlači naslednja, ki se mu 'ponuja' s kupa. Takoj odvrže prvo in pobere dru- go. Tej 'igri' ni videti konca... Podobno smo z najrazličnejšimi stvarmi 'obsipani' skozi vse življenje.
Tudi na duhovnem področju se nam po- nujajo najrazličnejše smeri in duhovne spretnosti. Že tretjo leto zapored sto- pamo v novo pastoralno leto,ki je letos posvečeno družbeni pravičnosti. Res poudarjamo, da si leta logično sledijo in izhajajo ena iz drugih, saj drugače tudi ne more biti, ker imajo vsa temelje v evangeliju. Geslo 'pravičnost v ljubezni' temelji na pravičnosti Boga,ki je ljubezen Prav tako je krščanska dobrodelnost utemeljena v Bogu, saj je ne moremo opravljati brez ljubezni do Boga. Še to- liko bolj sveta maša, ki je najvišji izraz ljubezni Boga do človeka.
Zato se ne obremenjujmo, kaj bomo v tem letu posebnega storili, saj tudi ni- smo nehali obiskovati svetih maš ali zaključili z dobrimi deli. Ko stopimo v Božjo ljubezen, potem vsak dan živimo evangelij.  Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

srčnost in nesebičnost, foto: arhiv Misijonske pisarne

oktober

Molimo za hudo bolne, da bi jih v njiho- vem trpljenju podpirala vera v Boga in ljubezen bratov. Molimo, da bi praznovanje Svetovnega misijonskega dne med Božjim ljudstvom zbudilo navdušenje za evangelizacijo in podporo misijonski aktivnosti z molitvijo ter ekonomsko pomočjo najrevnejšim Cerkvam. Molimo, da bi se ob spravljanju in uži- vanju pridelkov narave zavedali, da je vse Božji dar.

november

Molimo za Vzhodne katoliške Cerkve, da bi drugi spoznali njihovo častitljivo tradicijo in jo spoštovali kot duhovno bogastvo za vso Cerkev. Molimo, da bi afriški kontinent našel v Kristusu moč za uresničevanje sprave in pravičnosti, ki ga je nakazala Afriška škofovska sinoda. Molimo, da bi se v naših cerkvah ne opravljale maše pretežno za pokojne, marveč vsaj v enaki meri tudi za žive (otroke,mladino,družine, starejše,bolne, državne in cerkvene voditelje itd).

Pastoralno leto socialne (družbene)  pravičnosti

»Pravičnost v ljubezni«

To geslo pastoralnega leta 2011-2012 v Cerkvi na Slo- venskem se na prvi pogled zdi zelo uče- no, teoretično, zahtevno ali oddaljeno od vsakdanjega življenja. Če se pa ob njem ustavimo in razmišljamo, kaj po- meni nam osebno, lahko odkrijemo zelo preprosto, praktično, razumljivo in kon- kretno vsebino, ki ga v naše življenje prinese.
Če besedi ali pojma obrnemo in namesto Pravičnost v ljubezni rečemo Ljubezen v pravičnosti, ali nastane kakšna vse- binska sprememba, razlika? Najbrž ne. Razliko razumem na ta način,da v obeh primerih prevladuje ljubezen in da mora ljubezen nujno postati vodilna vrednota ki bodisi prepoji pravičnost, jo v celoti obda,da nastane vse bolj le ena krepost ali da se pravičnost najde v posodi lju- bezni, kjer jo vsebina prepoji tako, da spet lahko rečemo, da gre za eno samo lastnost.
Pravičnost sama na najvišji ravni posta- ne lahko zelo nevarna. Poznamo latinski pregovor: "Summum ius,summa iniuria". (Najvišje pravo postane največja kri- vica). Pravičnost brez ljubezni je torej izredno nevarna.Samo ljubezen je pravi meter (merilo),s katerim naj merimo vse Samo ljubezen je varna pot k pravično- sti.
Ne smemo torej prezreti, da pravičnost še ni ljubezen. Kdor je pravičen, še ni stopil na pot ljubezni (dobrodelnosti). Popolna in radikalna pravičnost je dolž- nost,je skodelica,ki je potrebna gostu v restavraciji,da bo natočil kavo. Natakar ne sme reči,da je opravil svojo dolžnost dokler v skodelico ni nalil tudi kave.

Ljubezen je torej stanje in dejanje člo- veka,ki mu ovrednoti vse etične vzgibe Ljubezen namreč vsebuje vse lastnosti, ki spadajo k uresničitvi človeka. Ko bi človeške in angelske jezike govoril brez ljubezni, mi nič ne koristi, sem zveneče cimbale. (prim. 1 Kor 13,1) Neka pesem poje, da sem brez ljubezni pokvarjen tamburin. Če je ljubezen prava, je pra- vična, ponižna, potrpežljiva, je iskrena, zvesta in pogumna. Te vrednote so njeno vidno obličje in dokaz ter smer njene pristnosti in resničnosti.
Čimbolj človek dozoreva, tembolj naj bi bil prepojen z ljubeznijo in le, če člove- kove dejavnosti in drže zrastejo z lju- beznijo,dobijo pravi pomen in vrednost. Dokler vrednote pravičnosti še ne pre- veva ljubezen, je pravičnost v čakalnici in je bolje, da počaka in še ne stopi v ordinacijo.
Dr. Andrej Gosar ta vprašanja izvrstno in celovito obravnava v svoji Sodobni socialni etiki.
Etika daje smernice človekovemu rav- nanju,človek pa daje smernice ravnanju družbe. V prvem primeru gre za blagor posameznika, v drugem pa za blagor skupnosti. Socialna etika vodi ljudi k skupnemu dobremu. Osebno in družbe- no življenje pa potekata urejeno le, če ljudje spoštujemo določena pravila. Da- nes nazorno vidimo,da nič ne pomagajo še tako jasna pravila, če ljudje nimajo čuta za skupnost, da bi jim pravila po- magala, ob prizadevanju za uresničitev skupnih dobrin.
V naši družbi - v evropski in slovenski - vlada negotovost, razmerja niso jasno določena, nekateri to izkoriščajo, drugi so prikrajšani,vsem pa tako stanje pušča občutek negotovosti in nereda. Veliko ljudi meni, da ni več vzvodov, ki bi za- gotovili družbeno in osebno varnost ter trdnost družbenega prostora. Kateri so ti vzvodi?
Ljudje,ki hočejo složno in uspešno živeti se morajo zediniti v nekaterih temeljnih načelih, ki so notranje narave in se ob tem širijo na vse strani družbe. To se imenuje občestvo. Občestvo je skupina ljudi, kjer se posameznik zaveda,da živi skupaj z drugimi kot enota (družina, narod, država).

Ljudje, ki živijo vzajemno zavest oziro- ma živijo od nje, lahko potem uspešno urejajo svoje zadeve tako, da ima vsak občutek, da je njegovo početje tako, da ima vsakdo nekaj od tega.
Kapitalistična družba postavlja čim več- jo rast kapitala v ospredje,profit, in vse drugo družbeno življenje podreja temu cilju. To privede do gospodarske krize. Dr. Janez Juhant v Uvodu v omenjeno Gosarjevo delo citira papeža Janeza Pavla II.,ki je poudarjal,da je treba vse družbene procese prežeti z notranjimi silnicami, ki bodo zajeli vsa bistvena človekova dognanja in snovanja.
Socialni delavec mora natančno študi- rati družbene razmere, kajti šele potem bo mogel svetovati, pomagati in urejati zapletena ravnanja med ljudmi.
Eno temeljnih vprašanj kakšne družbe je družbena pravičnost. Če se kapital krepi in koncentrira samo v rokah malo- številnih posameznikov, se godi, da se v njih tudi koncentrira družbena moč. Drugi ljudje (tisti brez bogastva) so iz- ključeni iz družbenega vpliva. Zato je potrebno vzdrževati določen delež na- rodne imovine.
Eno od etičnih načel je zahteva: čim večji je kdo, čim večje bogastvo ima, tem večja je tudi njegova obveznost do družbe.
Etično načelo se mora razodevati tudi v delu. Družbeni način življenja kot ga živimo danes, terja okoli devet ur dela vseh dela zmožnih ljudi. Če nekateri ne delajo dovolj,se seveda to v družbenem življenju in razmerju pozna kot skrčenje dobrin ali pa morajo drugi toliko več in bolj delati, da se dobrine pomnožijo. Dobrine danes uživamo vsi kakor iz ene in iste sklede, in kolikor več zajame iz nje eden, toliko manj ostane za druge.
Etično razmerje v družbi se kaže tudi v najbolj vsakdanjih zadevah,ki se jim pra vi, koliko kaka reč stane. Cena je tržno pravična, če ustreza tržni ceni. Tržna cena pa seveda ni vedno socialno pra- vična, saj je odvisna od tega, koliko imajo ljudje primerne,za človeka vredne in stanu primerne dohodke, krivična pa tista, ki to razmerje ruši.
Iz teh vidikov lahko ocenimo, koliko imamo tankočutnosti za občutljive druž bene probleme ob poznavanju družbeno ekonomskih zakonitosti. Čeprav naj bi bila etika notranje gibalo družbenega življenja, se njena moč in njen vpliv pre takata po vseh razsežnostih družbenega življenja in posegata tudi na vsako go- spodarsko,socialno in politično področje Ker je danes človek pri gospodarskem, političnem in družbenem delovanju sploh v marsičem iztiril, se oddaljil od sebe in se predal raznim posameznim monopol- nim, gospodarskim, strankarskim in dru- gim ciljem, je kot vklopljen v družbeni organizem iztrgan iz tega okvira in je s tem v različnih ozirih propadel.

Obča blaginja ni prazen pojem, ampak vsakomur določa, kako mora delovati, da bo v blagor celote.
Krščanski družbeni red je realističen, ker upošteva vse človekove okoliščine, tudi njegovo nepopolnost in grešnost. Zato kristjani verujemo, da ni popolne ureditve na tem svetu, ampak šele v Bogu. Iz tega pa ravno črpamo moč, da prenašamo zemeljske križe. Te mora prenašati vsak človek,veren ali neveren Krščanstvo uči zanesljivejšo pot. Če človek samega sebe vključi v naravne in družbene razmere in jih dejavno spre jme, potem najde tudi pota za uresni- čitev svojih ciljev. Prek drugega najde svojo pot tudi vsakdo sam.

msgr. Tone Kompare

Spet nov intervju, novo sre- čanje, nova spoznanja. Kako dobro je, da smemo potrkati na vrata hiš in stopiti vanje. Še lepše je, ko nam vrata svojih življenj odprejo ljudje,ki jih še ne poznamo.Za tokratno številko Prijatelja nas je k sebi na obisk povabil Želko Flisar (Vidonci 125,9264 Grad). Z veseljem in brez pomislekov se je odzval na povabilo. Zakaj pa ne bi povedal kaj o sebi in svojih življenjskih izkušnjah in spoznanjih, če s tem lahko koga razveseli, obogati, spodbudi? Nje- gova mladostna energija je res neverje- tna,njegov pozitiven pogled na življenje veje tudi iz njegovih besed.
Želko, najprej lepo pozdravljen. Hvala,da si nas sprejel na svoj dom Ker te še ne poznamo, nam na za- četku zaupaj kaj več o sebi, svojem otroštvu. Rojen sem v Murski Soboti, 27.avgusta 1984.Nato sem odraščal na mamini domačiji, ki je tu v neposredni bližini. Starša sta gradila hišo, v kateri sedaj živimo od leta 1996. Sem edinec. Rodil sem se s cerebralno paralizo.Osno vno šolo sem obiskoval v Murski Soboti. Po končani osnovni šoli sem se zaposlil v VDC Sonček Murska Sobota, kjer de- lam že deveto leto.
Ali si med otroštvom živel doma in od tu obiskoval osnovno šolo? Tako je. Imel sem srečo, da me oče ni pustil poslati v zavod.Če bi šel tja,bi bil daleč od doma, starša pa tega nista želela. Oče me je tako vsak dan vozil v Mursko Soboto in nazaj. Sicer imamo še bližje osnovno šolo, vendar je nisem mogel obiskovati zaradi arhitektonskih ovir.
Kako si se v osnovni šoli srečeval z ostalimi sošolci? So opazili, da si drugačen od njih? Na začetku je bil večji problem učiteljem kot učencem. Niso se znašli, saj niso bili navajeni, da bi tudi malce "drugačni" otroci hodili v redno šolo. Šola tudi ni imela dvigala. Moral sem hoditi vsak dan dvajset sto- pnic gor in dol. Jaz sem šel spredaj, potem pa varnostnik za menoj zadaj. Tedaj v začetku sem bil edini, ki sem imel tovrstne težave na šoli.Generacije, kot sem jaz, so vse šle na šolanje v Kamnik.Ker se moj oče ni strinjal s tem, sem po privatnih vezah ostal v Murski Soboti. Sošolci so me lepo sprejeli. Mo- goče je bilo prvi dve leti nekaj težav. Potem smo se pa drug drugega navadili Tudi učenje mi je šlo dobro. Zadnji raz- red sem izdelal s prav dobrim uspehom, prej sem bil odličen.
Si lahko hodil ali si že takrat upora- bljal invalidski voziček? Jaz sem hodil takrat tako kot danes;če se za kaj pri- mem, potem lahko grem. Manjše število stopnic zame ni noben problem.Seveda mora biti ob stopnicah ograja.
Imaš kakšne lepe spomine na osno- vnošolske dni?Kakšen tak dogodek?
Iz tistih dni mi je najbolj ostalo v spo- minu to, da sem bil sprejet v šolsko sku pnost.Takrat je bila tudi tridesetletnica šole, ki sem jo obiskoval. Na obisk je prišla Štefka Kučan, žena takratnega predsednika republike. Jaz sem ji nekaj deklamiral in ji izročil šopek rož. Takrat sem bil v prvem razredu. Septembra se je šola začela, 29. oktobra pa se je že odvijal ta dogodek.Zelo lepo sem govo- ril in brez treme. Pred šolo nisem hodil nič v vrtec, ampak sem bil doma. A ta dar govora sem očitno imel.
Gotovo si imel kakšnega sošolca ali prijatelja, ki ti je bolj pomagal, ker nimaš brata ali sestre. Je bil kdo, ki se ti je bolj posvetil? Težav ni bilo. Takrat so bili do tega še nekako bolj sprejemljivi učenci iz romske skupnosti kot naši "civili", če se tako izrazim. Kar polovica mojih sošolcev je bilo Romov. Blizu Murske Sobote je največje romsko naselje Pušča.Drugi otroci so imeli zme- raj Rome za manj vredne. Jaz sem bil vedno tega mnenja: ljudje smo vsi. Z učitelji sem se zelo dobro razumel, pa tudi z drugimi. Prijateljstvo smo gradili na tem:zdrav si res,vendar sam ne veš morda samo še danes. Čeprav sem jaz bolan od rojstva, se marsikomu bolezen lahko zgodi danes. Karkoli: poškodba glave, hrbtenice...
Ko ste šli kam na izlet,so ti verjetno morali pomagati,na primer na avto- busu. Na izletih sem bil zmeraj zraven. Saj gre vse. Kjer je volja, je tudi pot.
Kakšno pa je tvoje mnenje o tem,ali bi bilo dobro, da bi otrokom s pose- bnimi potrebami omogočili šolanje v domačem kraju, če jim seveda učenje ne bi delalo prevelikih težav?
Sam sem hodil v "navadno" osnovno šolo le zato, ker se je moj oče tako za- vzel zame, drugače bi me dali v zavod. Glede na to, da sem sam hodil v šolo v Mursko Soboto, ker osnovna šola v Gradu, kamor spadamo,ni bila prilagoje- na, doma nisem imel stikov z domačini. Ko sem zaključil osnovno šolo, sem pri- šel do spoznanja, da me v domačem kraju nihče ne pozna. Če me že pozna, je težava v tem, da nismo skupaj odraš čali in nimamo skupnih dejavnosti. Tako sem bil v domačem okolju brez prijate- ljev. Zato predlagam in spodbujam vse, da bi ostali otroci do petnajstega leta, če je le mogoče,v rednih osnovnih šo- lah. Če komu ne gre, je jasno, da mora iti v šolo s prilagojenim programom.
In ti si potem pogrešal prijatelje v svojem okolju, zato, ker nisi doma obiskoval osnovne šole. To je res. Takrat se tega še nisem zavedal.Dokler hodiš drugam v šolo,imaš tam prijatelje Ko se šolanje zaključi, se pa ta prija- teljstva razgubijo. Nekateri gredo sem, drugi tja. To se je zgodilo nam vsem in se bo vedno dogajalo.
Pa si potem tukaj v svojem okolju dobil kakšne prijatelje? Poznamo se, samo nismo skupaj odraščali in to se pozna. Nekako me niso navajeni. Sicer sem hodil z njimi k verouku v župnijo Grad, kamor spadamo. Ampak oni so se obnašali tako, kot bi se me sramovali. Jaz tega nikomur ne zamerim. Vem, da se drugačnih bojijo. Žal je tako, da marsikdo od staršev ni sposoben otrok pripraviti na to drugačnost. To je moje mnenje. Dejstvo je pa tudi to, da sem bil tako rekoč prvi primer s poškodbo od rojstva. So še nekateri, ki so na vo- zičkih, vendar so zaradi raznih poškodb ali kapi.
Po osnovni šoli si potem takoj šel v VDC. Kako da se nisi odločil, da bi šolanje kje nadaljeval, če ti je uče- nje šlo dobro? Težava je bila v tem, da me oče ni mogel več voziti. Tudi on ima svoje obveznosti in skrbi in osem let je bila kar dolga doba. Srednje šole pa bližje ni bilo. Do Murske Sobote ima- mo dvajset kilometrov. Oče me je vsak dan peljal v šolo in se vrnil domov. Po- poldne je moral iti ponovno v mesto, da me je pripeljal nazaj. To so štiri vožnje. Zato se po osnovni šoli nismo odločili, da bi še nadaljeval šolanje.
V VDC-ju v Sončku pa imaš zagoto- vljen prevoz? Prevoz imam zagotov- ljen.Zjutraj me pridejo iskat in popoldne me odpeljejo domov. Tam izdelujemo razne izdelke iz gline, lesa, novoletne voščilnice. Jaz večino časa delam na štancah. Če kdo manjka, primem tudi za vsa druga dela. Sem zadovoljen. Če je potrebno kaj skopirati ali napraviti na računalnik,to opravim. Tukaj nas je se- dem sodelavcev. V naši enoti v Murski Soboti ni tega, da bi se ločevali med seboj, kdo smo uporabniki in kdo so za- posleni. Zaposleni smo vsi, z razliko, da smo mi zaposleni pod posebnimi pogoji. Prihajamo iz raznih krajev Prekmurja. Razdrobljeni smo od Hodoša do madža- rske meje na drugi strani. Smo iz tako rekoč celotnega Prekmurja. Med seboj se tudi dobro razumemo. Seveda vse- povsod pride do kakšnega kratkega stika kdaj pa kdaj, to vemo vsi. Ampak se vedno tudi pogovorimo in ostanemo prijatelji.
Vključen si tudi v društvo Sonček.
Ja, v Sončku sem že zelo dolgo,že pred osnovno šolo sem bil vključen. Društvo Sonček obstaja že od leta 1988. Člane so iskali na fizioterapiji. S Sončkom sem bil že marsikje.Niti enega trenutka mi ni žal. V Kungoti sem bil na izobraževanju en teden. Veliko lepega in koristnega doživimo skupaj. Poznam nekaj ljudi, ki so se z invalidnostjo srečali kasneje v življenju.Ti ljudje se ne bodo nikoli spri- jaznili. Imam enega zelo dobrega prija- telja,ki je pri 21.letih preživel možgansko krvavitev. Postal je zelo težko oviran. Ta človek ne bo nikoli tega sprejel, nikoli. On si to predstavlja kot kakšen zlom. Nekaj časa si v mavcu, potem si pa spet takšen,kot si bil nekoč. Žal te- ga obdobja ne bo nikoli,nikoli več nazaj Samo on bo v tem živel in v tem tudi ostal. Mi, ki smo od rojstva ovirani, je razlika v tem,da jaz sebe takšnega, kot sem,poznam. Nikoli nisem igral nogome- ta, nikoli se nisem vozil s kolesom, nič. Kar nisem delal,to me ne moti.Zato ape liram na vse: če hočeš preživeti, vzemi stanje tako, kakršno je. Ker tudi nam nič ne manjka. Mi nismo nobeni bolniki. Lahko počnemo ne ravno vsega, veliko stvari pa. Lahko smo ravno tako aktivni marsikje. Večkrat se rad pošalim:nogo- meta ne bom igral, pa plesal verjetno tudi ne, drugo pa lahko počnem.
To je zelo lepo slišati, ta optimizem, kako si sebe sprejel. Se ti zdi, da je to lahko za vsakega? To je najbrž kar težka pot, da sprejmeš to, da si drugačen od ostalih? Ja, moraš se na to navaditi. Vsi vemo, kako je v družbi, v kateri živimo. Marsikdo bo rekel, ta je pa defekten. Mnoge to moti. Ko se kje pojaviš z vozičkom, te vsi gledajo. Jaz se zmeraj rad pošalim in rečem: kaj me gledate,sem lep?Hvala,tega se zavedam
Dokler ne boste vključeni v šolski sistem, se otroci ne bodo vzgajali v tem duhu. To je problem,velik problem Moja generacija ljudi, ki so imele kakrš- nekoli težave, so bile zaprte v zavode. Tak človek je poznal le doma svojce in svoje sovrstnike v zavodu. To je bil njegov svet. Ko pa pride takšen človek enkrat ven, se ne znajde ne on in ne "zdravi" okrog njega. Danes šola traja devet let. Ko bo teh devet let mimo,bo takšen človek moral živeti še najmanj petdeset let. Moti me še ena stvar. Veliko takšnih ljudi se zapije. Če se ti zapreš med štiri stene, boš slej ko prej padel v hudo depresijo.In kaj bo potem? Nastopile bodo psihiatrične bolnišnice. In kaj je tam?Zdravila,da te zadrogirajo da za to ne veš. Jaz nikoli v svojih 27- tih letih nisem imel predpisanega nobe- nega zdravila. Pri zdravniku sem bil štiri krat v življenju,pa že od tega je 15 let.
Kako se pa ti vključuješ v družbo? Se ti zdi, da se je težko vključevati?
Meni sicer ni problem.Jaz poznam četr- tino Murske Sobote, tu me vsak pozna. Vsakodnevno grem v lokal, pa ne zaradi pijače, ampak zato,da se družim z dru- gimi,da se pogovarjamo.Sicer je pa res, da najpogosteje nihče ne bo prvi stopil v stik z menoj.Če želiš ti biti v 'navadni' družbi,moraš sam najprej koga nagovoriti
Kakšni so tvoji hobiji? Zelo aktiven sem v športnem društvu cerebralne pa- ralize Žarek.Igram dvoransko balinanje. To je podobno navadnemu balinanju, le žogice so nekoliko lažje, saj so napol- njene s peskom. Pogosto hodim na tek- movanja. Mi izvajamo štiri področna tekmovanja. Dva dni pred odhodom na tekmovanje se dobimo in treniramo. Kar sem jaz zraven, smo s pomursko ekipo zmeraj bili državni prvaki. V Sloveniji je vsega skupaj 12 ekip. V tem društvu sem tudi blagajnik. Sem tudi član izvrš- nega odbora pomurskega društva za cerebralno paralizo. Sem pa tudi aktivni član SD-ja - Pahorjeve stranke. Sem član izvršnega odbora v Prekmurju. V stranko sem se vključil pri svojih šest- najstih letih, torej l. 1999. Takrat sem se vključil v podmladek.
Te je kdo povabil v stranko ali si se sam odločil? Mene je to zanimalo. Ne- koč sem videl g. Pahorja v Gornji Rad- goni na kmetijsko živilskem sejmu.Prišel je k meni in sva se malo pogovarjala. Takoj sem se navdušil in sem čakal, kdaj bom izpolnjeval starostne pogoje, da bi se priključil.Da bi se priključil,sem si sam zaželel.Leta 2002 sem bil nosilec naše liste v občini Grad.
Lahko bi rekli, da si zgled za to,kako je kdo lahko aktiven, tudi če ima kakšno omejitev. Si imel kdaj tudi željo,da bi vozil avto? Največ omeji- tev je v glavah ljudi, povem kar narav- nost, tudi če mi bo kdo to zameril, se opravičujem. Ko sem bil star 18 let,sem imel veliko željo,da bi vozil.Takrat se je mama še malo bala. Sčasoma me je pa tudi volja minila. Če ne izpelješ stvari takrat,ko imaš voljo,je prepozno.Pravijo da je pri volji tako, če je bila včeraj, da je že en dan prepozno. V življenju se držim naslednjega načela: Ne preživijo najmočnejši, ampak prilagodljivi.
Kaj bi pa rekel tistim, ki so zdravi? Mogoče ima kdaj kdo zadrego, kako pristopiti? Nekoč sem doživel, da je prišla mimo mene neka gospa.Rekel sem ji: oblači se, potrebno bo pohiteti. Pa me je vprašala: "Ti to tudi veš, da je oblačno?" Če težje hodim,še ne pomeni da ničesar ne vem. Morda marsikdo od ljudi s posebnimi potrebami živi bolj kva litetno življenje kot marsikdo od tistih, ki je "zdrav". Naj se nihče tega ne boji. Primeri so različni, saj dva nista enaka. Ljudje naj se tudi izogibajo komentarjev Če ne vedo pristopiti,naj se raje umak- nejo. Če kdo reče: kako je pa ta ubog, je to za nas žaljivo. Naj pristopi k meni kot k sebi enakemu. Če tega ne želi ali ni sposoben,naj se raje v to ne spušča. Meni nikoli ni bilo težko.Zato od nikogar ne potrebujem pomilovanja.
Če se čutiš vernega, koliko ti vera pomaga v tvojem življenju? Jaz ve- rujem v to, da je še nekdo nad nami, ki nas uravnava.Vsak naj živi kvalitetno in dela to, kar ga veseli. Lahko pa povem, da imamo v naši hiši tudi kapelico. Pos- večena je Lurški Materi Božji v zahvalo za to, da nam je uspelo, da mi ni bilo treba iti v zavod, pač pa sem bil v os- novnošolskih letih lahko doma.
Morda je še kakšna stvar,ki bi jo že- lel povedati? Predvsem bi rad povedal da sem zelo vesel, da ste me obiskali. Vsem svetujem:ne se zapirati vase. To je najslabše, kar lahko zase naredimo. Govorim iz izkušenj, saj poznam takšne, ki se zaprejo. Niti v enem samem dnevu se ne smeš smiliti sam sebi. Vsak kaj zmore,samo na svojem področju. Nismo vsi za vse. Vsi ljudje sveta pa lahko opravimo vse stvari skupaj.

Želko nam je povedal še marsikaj. Ko smo z uradnim delom pogovora končali, sta se pridružila tudi oče in mama. Ma- ma je prinesla Želkove diplome in pla- kete, gledali smo njegova priznanja in kolajne. Vse kaže na to, kako veselo in aktivno Želko preživlja svoje življenje. Starša sta mu pri tem v veliko oporo in spodbudo. Obiskali smo tudi njihovo hi- šno kapelo Lurške Matere Božje. Želimo si, da bi Želkov zgled navdušil vse, da bi polno živeli svoje življenje. Željko - tebi pa še enkrat hvala in naj te tvoj optimizem in veselje spremljata vse dni življenja.

na obisku smo bili: Roman Travar,CM, Tone Planinšek (slike) in Polona Kemperle (zapis)

Njegovih korakov je bilo vse manj, vsak dan je bil bolj utrujen in brez moči.Vča- sih se je lažje povzpel na Triglav kot sedaj na sobno stranišče, ki je bilo dva koraka oddaljeno od njegove postelje. Čutil je, da ne bo več dolgo. Mnogi so molili za njegovo zdravje, on pa je več- krat ponavljal:"Nikoli nisem molil za svo- je zdravje, vedno le za zdravje drugih. Naj se zgodi Božja volja!" Najbolj se je bal bolečin.Ko je bila bolečina najhujša, je s prosečim glasom vzklikal: "O, moj Bog,usmili se me!" Zaradi bolezni ni mo- gel več misliti.Počutil se je izgubljenega v času in prostoru. Zdelo se mu je, da kar nekje lebdi. Domače je prosil, da z njegove nočne omarice odstranijo vsa zdravila, da jih ne bi sam narobe vzel. Največje zaupanje je imel v modro tab- letko proti bolečinam. Ko je vzel to ta- bletko, je vedel, da ga bo manj bolelo. "Božje je, ko te ne boli," je govoril. Po zaužitju te tabletke je želel imeti dve uri popolen mir in nikogar v njegovi sobi Hkrati si je želel bližino svojih domačih. Vedno, ko je žena zapuščala njegovo sobo,jo je zaskrbljeno vprašal: "Kje boš pa ti? Ali me boš slišala,ko te bom pot- reboval? Ne pusti me samega,bodi blizu mene. Če sem sam, me je tako strah."
Večino dneva je prespal, najslabše se je počutil zjutraj, najbolj buden je bil zvečer in ponoči. Ko je zvečer sedel v počivalniku s svojo družino, kjer se je počutil varnega in sprejetega, je glasno razmišljal: "Živeti je treba sproti in ne kasneje, ker ta kasneje morda nikoli ne pride. Kaj mislite, koliko časa bo še to trajalo?" Domači so molčali. Nato si je sam odgovoril:" To ve samo Bog. Kako dobro je,da ste ob meni. Sam sem tako nemočen."
Zvečer je vsa družina ob njem molila večerno molitev. On je imel sklenjene roke,a ni mogel več moliti.Njegov obraz je izžareval nek poseben mir. "Človek mora moliti takrat,ko je zdrav,ker takrat ko je hudo bolan, ne more več moliti," jih je učil.
Zjutraj je želel imeti ogledalo.S tresočo se roko je dolgo gledal vanj. Opazoval je svoje oči, barvo kože, poglobljene gube,lase in brado.Nenadoma je vzklik- nil:"Joj,kakšen sem! Kar ustrašil sem se sam sebe." Žena mu je nežno odgovo- rila: "Še vedno si moj mož in še vedno te imam rada." Moža je skrbelo zanjo, ali bo zdržala vse napore, ki jih prinaša njegova bolezen. Žena ga je potolažila: "Če zdržiš ti, bom zdržala tudi jaz."
Vsak dan je manj jedel, a še vedno se je pred vsakim obrokom spoštljivo po- križal.Ko mu je hčerka ponudila kozarec hladne vode, se ji je z nasmehom na obrazu zahvalil: "Joj,kako je voda dobra ker je tako hladna." Veliko mu je pome- nila sveža pižama, čista postelja in da je bil umit. Najbolj se je veselil nežne masaže z mazilom po vsem telesu.Manj ko je jedel, bolj je hrepenel po dotiku in bližini. Zvečer je nežno rekel ženi: "Ti si moj angel. Kaj bi jaz brez tebe in brez vseh vas!Kako dobro je,da ste ob meni!"
Poleg človeške bližine je potreboval tudi Božjo bližino. Vsako nedeljo je doma prejel sv. obhajilo. Družina je skupaj z njim molila in očetova trdna vera se je razlivala na vse.V vsakem trenutku živ- ljenja,tudi ko je bil 'prebičan' od bolečin se je zatekal v božje naročje. Ni ga bilo strah smrti, ker je vedel, da gre v na- ročje usmiljenega Boga, kjer ni bolečin.
Veliko mu je pomenilo, da ga je družina spustila iz rok. Slišal je ženo, kako je tolažila hčerko: "Če imaš koga rad, mu moraš dovoliti, da odide takrat,ko pride njegov čas."
Manj ko je bilo njegovih besed, bolj so bile za domače dragocene. Žena je vse njegove besede zapisovala v svoje srce in na papir. Zanjo so bile moževe mod- rosti najdragocenejša dediščina.Domači so mu dali vedeti, da je zanje še vedno dragocen kot mož in oče,čeprav je ne- pokreten. Trudili so se izpolnjevati vse njegove želje.

Ker je bil zelo utrujen, ni želel nobenega obiska, razen prisotnosti svojih domačih. Mnogi tega niso razumeli. Mislili so, da jih odklanja, on pa je vsem odpustil. Nekaj dni pred njegovo smrtjo mu je žena rekla: "Danes sem bila pri sv. maši zate." On ji je odgovoril. "Saj vem. Usedi se k meni,da te ne bodo bolele noge.Pazi nase,da se ti kaj ne zgodi."
Prav zaradi zavedanja minljivosti so trenu- tki bližine še bolj dragoceni. Žena je spoz- nala, če kdo trpi zaradi bolezni, ko doživlja stisko, je treba preprosto Z NJIM BITI. Če imaš koga rad, ti ni nič težko kaj storiti zanj. V sebi odkriješ neizmerne izvire skrite moči. Spoznala je, da občutje človeške in Božje bližine presega smrt, prinaša upanje in neko posebno radost ter spokojen mir.

Janja Ahčin

Tudi letos sem bil vabljen na piknik na Zaplano, ki je bil 9.7.2011. Rad se udele- žujem srečanj,saj so življenjsko bogata. Bil sem vznemirjen. Prvi smo se pripeljali na Zaplano. Bilo je prijetno toplo, kasneje pa je postalo zelo vroče. Mnogi so se zatekli v senco.
Na pikniku se nam je pridružil naš stari zna nec in nekdanji urednik revije Prijatelj,Toni Burja. Kasneje se mu je pri daritvi svete maše pridružil še Roman Travar, ki je bil svoj čas v Kanadi, kjer je sedaj Toni. V pridigi nam je Toni predstavil Slovence in njihovo življenje v Kanadi.
Po sveti maši smo bili postreženi z dobro juho, kasneje pa še z drugimi dobrotami z žara. Imeli smo tudi srečelov z bogatimi do bitki,od literature do galanterije. Kupil sem šestnajst srečk, kajti povedali so, da vse dobijo,kar je tudi prav in pravilno.Zanimalo me je,kaj se skriva v izbranih srečkah. Ve- del sem, da so dobitki dobri in da bo denar koristno porabljen za potrebe Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Ko sem šel po dobitke,mi je na pomoč priskočila Urška za kar se ji prijazno zahvaljujem.Vesel sem bil vsakega dobitka. Bojan je predlagal, naj jih spravim v kuhinjo in jih pred odhodom vzamem. Ko smo odhajali, se nisem oglasil v kuhinji, da bi se zahvalil kuharici,kot sem to vedno do sedaj naredil, zato so dobitki ostali na Zaplani. Tako sem prispel domov brez njih. Takoj sem po telefonu sporočil Ljubici in upam, da bom nekako prišel do svojih dobitkov...

Branko Merše, foto: Zlatko Novak

Na lepo, sončno soboto smo se odpravili na Zaplano, kjer smo se imeli lepo,se pogovarjali,peli, zabavali...
Rad bi se zahvalil ge. Ljubici, da je na sre- čanje povabila g. Tonija Burjo. Hvala vsem udeležencem srečanja. In nazadnje vsem dobrim žena in možem, ki so nam pomagali oblikovati naše srečanje.
Ob tej priložnosti bi se tudi rad zahvalil g. Toniju Burji in njegovemu bratu Štefanu, ki je prišel iz Argentine,da sta nas obiskala v poletnem času. Hvala za vse lepe trenutke ki sta jih preživela z nami. Bog vaju živi!

Boštjan Škulj, foto: Zlatko Novak

Spoštovani farani moje rojstne župnije Markovci na Goričkem. Dovolite,da se vam v imenu KBBI in v svojem imenu toplo zah- valim za nepozabno doživeto nedeljo 17.7. 2011, ko smo si segli v roke tako vaši starejši in bolni ter vsi ostali kot naši člani Krščanskega bratstva in drug drugemu pri- nesli dobro voljo in nasmeh na lica.
Najprej bi namenil besedo zahvale g.župni- ku, Dejanu Horvatu za topel sprejem naših članov v župnišču, za spodbudne besede pri daritvi svet maše, katero sta skupaj darovala z našim duhovnim asistentom Ro- manom Travarjem.Lepo bi se zahvalil vsem članom župnijske Karitas, katere so bile pripravljene pomagati pomoči potrebnim. Posebno zahvalo bi namenil voditeljici žup- nijske Karitas Jožici Časar,kajti prav ona je navezala stik z mano-voditeljem Pomurske skupine KBBI. Kar nekaj tednov sva preko telefona skupaj gradila most, po katerem smo se 17. julija sprehodili od župnišča do farne cerkve in nazaj do župnijske kapele, kjer smo zaključili to naše nepozabno sre- čanje. Hvala za vse dobrote, ki smo jih bili deležni med našim druženjem. Beseda zah- vale gre tudi vsem mladim, ki so bili pripra- vljeni pomagati na vsakem koraku,skratka, vsakemu, ki je dodal svoj kamenček v mo- zaik našega nepozabnega srečanja. 'Bog plati' vsem in za vse! Toplo bi se še zah- valil za prejeto pisno pohvalo s strani žup- nijske Karitas Markovci, ki mi bo vedno lep spomin, a hkrati opomin za moje še boljše delo in sodelovanje kot tudi celotnega KBBI
Vse vas lepo pozdravljam in vam želim obilo Božjega miru.

Slavko Breznjek, foto: Tone Planinšek

Že od nekdaj rada odkrivam lepote naše domovine Slo- venije - seveda, če imam možnost in še koga, ki mi pri tem pomaga.
Prilika se mi je ponudila, ko me je Slavko Breznjek povabil na srečanje na Goričko. Zbrali smo se pred stolno cerkvijo v Murski soboti in se nato skupaj peljali po slikoviti pokrajini proti kraju našega končnega cilja. Pred župniščem v Markovcih so nas poz- dravile in pogostile prostovoljke Karitas s predsednico in tamkajšnji g. župnik, Dejan Horvat. Domača 'palinka' je s svojim zdra- vilnim učinkom opravičila svoje ime.
Ko so zvonovi v župnijski cerkvi oznanjali poldan, smo zbrani v njej začeli s sveto mašo, ki jo je vodil g. Roman Travar. Ob Slavkovem pripovedovanju iz spominov na otroška leta, preživeta v tej župniji, se je marsikomu orosilo oko.
Kosilo je bilo v stilno zelo domiselnem pro- storu, okrog katerega so bile bale sena in različno poljsko orodje. Vse se je skladalo z naravo, ki nas je obdajala.
Popoldan je ob klepetu hitro minil in se zaključil z večernicami ter petimi litanijami v povsem novi kapeli, z zanimivo opremo iz naravnih materialov.
Vrlim Prekmurcem hvala za gostoljubje, Slavku za povabilo in uspešno organizacijo srečanja, pa tudi vsem, ki so mi omogočili lepo preživeti dan na Goričkem.

Jožica Ameršek, foto: Tone Planinšek

Elica in Vlado Krivec sta zadnjo julijsko nedeljo 2011 praznovala 20. obletnico poroke.Spoznala sta se v Domu upokojen- cev v Mariboru leta 1975. Vlado je v Dom prišel po nesreči v gozdu,ko mu je padajo- če drevo zlomilo hrbtenico in potem ni več mogel doma sam skrbeti zase. Elica pa je morala v Dom zaradi posledic bolezni, ki jo je posedla v invalidski voziček. Po desetih letih prijateljevanja sta se odločila, da se poročita. Zakrament zakona sta si podelila julija leta 1991.
Z molitvijo in sveto daritvijo smo najprej izrekli našo skupno zahvalo Gospodu za dar ljubezni, s katero sta svoje življenje mogla posvetiti drug drugemu. To je bil slovesen dogodek ne le za njiju,ampak tudi za člane Bratstva,ki sta nas povabila,da praznujemo skupaj z njima. Med slovesnim kosilom, ki so ga pripravili v Domu starejših občanov v Krškem, kjer zdaj živita,sta nam pripove- dovala o izkušnjah in preizkušnjah njunega skupnega življenja.
"To najino dvajsetletno skupno življenje je bilo obdano z veliko trnja, pa tudi z veliko cvetja.Če se človek za kaj odloči in obljubi potem tudi to prestane.Jaz sem Boga pro- sila,veliko molila,da bi Vlada še dolgo imela pa da bi bil zdrav... Zdaj,ko je izgubil nogo zaradi hude sladkorne, še bolj potrebuje mojo podporo. Z Vladom vsak večer moliva za bolnike in invalide, za vse,ki se jih spo- mniva ... Če midva ne bi imela vas, ki naju spodbujate, ne vem, kako bi preživela teh dvajset let. Hvala Bogu, da ste taki ljudje na svetu, ki nama pomagate nositi najino breme! Z vami, ki ste tudi nama podobni, midva laže nosiva najin križ," je poudarila Elica.Vlado je ganljivo dodal: "Nekoliko sva osamljena, saj ima malokdo čas, da pride k nama na obisk ali da nama kaj postori. Za- to je zelo dobro, da imava drug drugega. Elica mi veliko pomaga. Zato jo spoštujem in jo imam zelo rad."
Med gosti so bili tudi njuna poročna priča in bližnji prijatelji.
"Ljudje, ki smo zdravi in normalno živimo zunaj zidov Doma, vaju imamo za zgled. Opažam, da je težko najti partnerja, ki se ljubita in spoštujeta ter skupaj zdržita tudi 20 let. Ni pomembno,ali sta invalida ali ne, ali lahko hodita ali ne, pomembno je,da sta se našla kot človeški bitji in da v zakons- kem sožitju živita skupaj.Vama čestitam in vaju občudujem kot par," je povedala pro- stovoljka Tanja, ki ju redno obiskuje.
Draga Elica in Vlado,da bi z Njim mogla zdr žati vse težave in da bi bila deležna obilo milosti.To in še veliko dobrega vama želimo!

Darinka Slanovec, foto: Tone Planinšek

»Joj, kako je b'lo lepo...«

To so bile prve besede moje prijateljice - njen prvi vtis, ko smo se člani Bratstva dolenjsko - belokranjske regije udeležili Škofijskega romanja bolnikov invalidov in starejših na Zaplazu,v soboto, 27.avgusta 2011.
Romarski shod smo začeli z molitvijo rož- nega venca, ga nadaljevali s sveto mašo, pri kateri smo tudi dejavno sodelovali. Ne le s petjem in molitvijo, temveč tudi z bra- njem prošenj za vse potrebe,ki sta nam jih posredovali Katja in Darinka.
Vredno je bilo prisluhniti tudi nagovoru - pridigi g. škofa Andreja, ki nam je povedal, v čem je polnost našega življenja.Trpljenje je samo po sebi nekaj težkega, a če ga sprejmemo, nam osmisli vrednost življenja. Preko trpljenja se šele zavemo in spozna- mo,da je življenje lahko tudi lepo. Upam,da se ob tem zavedamo, da življenje ni samo trpljenje,ampak tudi darovanje, žrtev; naj- prej zame, in na koncu, kar je še največ vredno, za Boga.
Romanje na Zaplaz je eno izmed najlepših. Zakaj? Ker smo začutili, da je globoko do- živeto. Na Zaplazu, pri Mariji vnebovzeti se vsak romar lahko odpre Jezusovemu in Marijinemu srcu. Vsak lahko začuti,da nam Ona deli posebne milosti.
Da jo imamo radi,smo zato v moči Sv.Duha še istega dne poromali k Svetemu Duhu na Veliki Trn, kamor smo sicer povabili tudi škofa Andreja,a saj veste: Božja pota tudi za nas niso vselej Božja. Tako se nam škof Andrej kljub vabilu ni utegnil pridružiti, smo se ga pa zato spomnili v molitvi,ki smo jo na koncu sklenili še z litanijami Matere Božje.
Misel o srečanju članov Bratstva z bolniki in starejšimi farani Velikega Trna je zorela že od pomladi.S prizadevanjem Janje Blatnik in njene družine ter z naklonjeno podporo Občine Krško in KS Veliki Trn se je ures- ničila. Vsem, ki so darovali svoje delo in dobrote za skupno kosilo, se zahvaljujemo. Posebej hvala g. Hervinu Jakončiču in nje- govi glasbeni skupini, ki je slišala in raz- vnela tisto, kar je bilo ta dan v zraku, kar je v nas pelo in plesalo...

T. K., foto: Roman Travar, CM

Vsak človek si želi odkrivati tuje kraje ter se brezskrbno družiti s prijatelji.To še več pomeni tistim,ki jim bolezen ali invalidnost otežujeta gibanje. Zato so invalidi veseli počitnic ob morju, ki jih že desetletja prireja Prijatelj- stvo bolnikov in invalidov. Tako slovenski invalidi že več kot trideset let hodijo na počitnice na italijansko obalo.Leta 1978 so prvič letovali v Lignanu,italijanskem obmo- rskem letovišču. Bolniki in invalidi so iz vse Slovenije,tudi iz vaših krajev. Na letovanju smo kot ena velika družina. Z nami so pred vsem tisti bolniki in invalidi, ki so skozi leto večinoma doma, ki sami nimajo možnosti za letovanje, nekateri zaradi zdravja ali da vsaj malo razbremenimo domače.
Letos sem bila kot spremljevalka tudi sama povabljena na letovanje v Bibione.Odzvala sem se povabilu in bila sem zelo vesela, da sem skupaj z bolniki lahko preživela deset čudovitih dni. Vsak dan smo se s pogovori, pesmijo, molitvijo, sv.mašo povezovali med seboj in z Bogom ter pletli vezi prijateljstva Od bolnikov sem slišala veliko različnih živ- ljenjskih zgodb, katere so se globoko do- taknile mojega srca in so v neki meri spre- menile moj pogled na življenje.Vsak človek gre v življenju skozi preizkušnje, katere mu pomagajo na njegovi poti vere. Velikokrat sem se spraševala,zakaj je potrebno toliko trpljenja v življenju vsakega človeka. Ko sem odprla svoje srce in poslušala bolnike, kaj vse so pretrpeli v svojem življenju, so se mi moje težave zdele mnogo manjše. Vedno sem mislila,kako težko življenje imam tukaj pa sem spoznala,da obstajajo ljudje, ki so pretrpeli veliko več kot jaz, zato sem lahko vesela, da živim takšno 'lepo' življe- nje. Težko je opisati vse občutke, ki sem jih doživela tukaj med vami.Bilo mi je v ve- selje, da sem bila z vami in hitro so minili dnevi našega druženja.
Dragi prijatelji! Vesela sem,da sem bila lah- ko z vami. Hvala,ker ste me lepo sprejeli v svojo sredo. Med nami so se stkale drobne vezi prijateljstva tako med bolniki kot med spremljevalci. Gradimo te vezi prijateljstva še naprej, z molitvijo in dobrimi deli. Naj pa nas na vseh poteh, po katerih hodimo, spremlja naš nebeški Oče.
Naj za konec uporabim še besede s. Mihe- langele: "Koliko je vredno, če imajo roke čuteče srce in če ima srce darežljive roke" Kako dragoceno je,če lahko odpremo svoje srce za druge in pri tem pozabimo nase. V življenju je pomembno, da imamo koga, na katerega se lahko obrnemo, s katerim se lahko odkrito pogovorimo. Zato odprimo svoje srce za potrebe bližnjih in jim bodimo tista svetla luč v življenju, na katero se bodo vedno lahko obrnili.

Tjaša Dobrina, foto: s. Edith Metelko

Kako lepo je biti mlad in v srcu ostati mlad... Le redki so tisti, ki kljub težkim živ- ljenjskim preizkušnjam po petdesetih letih skupnega življenja lahko kaj podobnega trdijo.
Nada in Jože Nemanič sta lep vzor,kako se dá z medsebojnim razumevanjem, ljubez- nijo in vero premagati marsikatero oviro na poti skozi življenje.
V soboto, 20. avgusta, smo bili povabljeni na njun dom v Božakovo v Beli krajini, da tudi mi proslavimo skupni jubilej, ki sta ga praznovala že pred meseci v krogu svoje družine.
Napolnili smo dvorišče pred domačijo, kjer smo se pozdravili in nato skupaj odšli v po družno cerkev, ki meji na njihovo dvorišče. Ko je Jože opravljal 'mežnarska' dela, mu ni bilo treba hoditi daleč.
Sv. mašo je daroval g. Roman Travar. So- delovala pa je celotna Nemaničeva družina z ganljivo besedo in pesmijo domačega ansambla.
Ni treba posebej omenjati okusnega kosila, ki je sledilo po maši. Vsi smo se na svoje oči prepričali,da tiste zgodbice o taščah in snahah ne držijo. Z roko v roki,vsa družina od najstarejšega,pa do najmlajšega ustva- rja zgledno družinsko harmonijo. Ob zvokih kitar in ubranem petju je čas kar prehitro mineval.
Na žalost je vsega dobrega kmalu konec... Nada in Jože,Bog naj vaju ohrani še naprej tako vedra in ne pozabita starih prijateljev! Hvala vsem vajinim domačim za čudovito srečanje.

Jožica Ameršek, foto: s. Edith Metelko

Jožeta in Bernardo Nemanič ima Bog rad, zato jima je 'naložil pokoro'. Tako Jože že skoraj 36 let življenje spremlja z invalidske- ga vozička in se tako skupaj z ženo Ber- nardo daruje Bogu.Da pa se tako darovanje izplača, smo dokazali z mašno daritvijo na Božakovem, skozi katero so nas z ubranimi mislimi in petjem spremljali Jožetovi najbližji
Da Jožetu in njegovim najbližjim življenje veliko pomeni, smo dokazali,ne samo z ude ležbo na slavju,temveč tudi z lepo domačo pesmijo. S pesmijo na ustih in z željo po čimprejšnjem snidenju smo se tudi razšli.
Jože in Bernarda! Bog vaju naj živi in bla- goslavlja vsak dan, ki vama je podarjen!

T.K., foto: s. Edith Metelko

Od kar pomnim, sem bila precej umirjena, zadržana in k razmišljanju nagnjena oseba. Uteho sem največkrat našla v knjigah, saj zelo rada berem. Po birmi sem dolga leta hodila k sobotnim srečanjem naše mladin- ske skupine v nadžupniji Hoče. Ob vpisu na fakulteto, študirala sem smer Slovenski jezik s književnostjo, pa sem se seznanila še s študentskim katoliškim centrom Sinaj v Mariboru.
Med študijem sem kmalu zbolela. Bolezen se je začela kazati v odmaknjenosti vase, v izogibanju družbi,pa tudi sposobnost kon centracije se je močno znižala. Nisem več znala prisluhniti in slediti glasu v sebi. Po- stajala sem brezvoljna in tako nisem več zmogla opravljati študijskih obveznosti. Imela sem tudi močne prisluhe, za katere pa nisem vedela, ali se je to dejansko res dogajalo ali pa je bilo to dano doživljati sa- mo meni, kot plod moje obolele domišljije.
Nisem se hotela zdraviti, ker sem vedela, da bo zdravljenje povezano z dolgotrajnim jemanjem zdravil, jaz pa sem se bala, da bi lahko postala odvisna od njih in da bi le- ta v celoti spremenila mojo osebnost. Po prigovarjanju domačih sem se s težavo le odločila za zdravljenje na psihiatriji. Nisem imela pojma,kakšen režim in kakšna pravila veljajo tam. Bilo mi je,kot da sem si podpi- sala smrtno obsodbo in podvomila sem, da bom živa prišla od tam. Ker sem se upirala, pa tudi zato,ker me zdravstveni delavci še niso poznali,so me namestili v neko poseb- no sobo za težje primere in mi odredili t.i. mrežo. Bila sem povsem zmedena, razo- čarana, jezna, nemočna, pa tudi počutila sem se zelo, zelo ponižano.
Nekaj časa sem dobivala injekcije, ker sem odklanjala zdravila. Sčasoma pa sem se omehčala in pričela sodelovati z zdravlje- njem.Ko so me premestili v skupno bolniško sobo, še vedno na zaprtem oddelku, sem si vidno oddahnila. Spoprijateljila sem se z marsikatero sobolnico.
Čez nekaj časa so me vključili v delovno terapijo in tam sem se naučila slikati na svilo,plesti volnene lutke,preizkusila pa sem lahko tudi svoje slikarske spretnosti - za kar pa nisem preveč nadarjena. Delovna terapija mi je zelo dobro dela in rada sem se vključevala v tovrstne dejavnosti.
Ko sem bila premeščena na odprti oddelek, smo morali pacienti sami skrbeti za čistočo in urejenost naših bolniških sob.Lahko smo šli tudi ven, v park pred psihiatrijo, kjer je bila idealna lokacija stika z naravo, saj je psihiatrija med mojim zdravljenjem bila še na Pohorskem dvoru. Predvsem pa je bilo zunanje okolje zelo prijazno in mirno. Tudi pri dnevnih obrokih smo bili pacienti vklju- čeni v rehabilitacijo.Pomagali smo pri stre- žbi. Vsak teden so določili dva dežurna, ki sta potem stregla ostalim sopacientom.
Med prvim zdravljenjem so mi predlagali,da bi sodelovala pri oblikovanju literarnih ur, ki so potekale enkrat tedensko.Z veseljem in zagnanostjo sem se odzvala.
V prostem času smo se pacienti družili med seboj. Če je bil kdo, ki je znal igrati kitaro, smo skupaj tudi kaj zapeli.
Po prvi hospitalizaciji sem bila še dvakrat hospitalizirana. V tem času pa sem posku- šala, kolikor se je le dalo, pridno študirati. Uspelo mi je opraviti devetnajst izpitov.
Po tretji,do sedaj moji zadnji hospitalizaciji so me predlagali v program za usposablja- nje,ki je potekal na Inštitutu za rehabilita- cijo invalidov v Mariboru.Nekaj časa so me usposabljali tudi v t.i. ročni tiskarni,kjer mi je bil tedanji mentor v veliko oporo pri za- misli in nastajanju internega biltena, ki ga do tedaj še niso imeli. Zelo sem mu hvale- žna za moralno oporo in za spodbujanje.
Morda je sodelovanje pri omenjenem bilte- nu pripomoglo,da so se po mojem relativno kratkem času usposabljanja odločili, da me zaposlijo preko javnih del v nekem tedaj še eksperimentalnem programu znotraj omen- jenega Inštituta. Kasneje se je ta program osamosvojil in oblikoval se je samostojen zaposlitveni center. V glavnem smo se uk- varjali z ročnim obnavljanjem poškodovanih knjig za razne knjižnice.Ročno pa smo tudi izdelovali mape za diplomska priznanja.
To je bila moja prva zaposlitev in od tedaj se mi je nabralo približno pet let delovne dobe, na kar sem zelo ponosna. S sode- lavci sem se dobro razumela, prav tako s predstojniki in z mentorjem. Tako sem si pridobila prve delovne navade. To je bila moja prva resnejša odgovornost.
Ostala sem povezana tudi z dvema dnev- nima centroma za duševno zdravje, ki de- lujeta v Mariboru. To sta Dnevni center Ozara in Dnevni center Šentlent. Še sedaj s svojimi literarnimi prispevki sodelujem pri nastajanju njihovih internih glasil.
Ves ta čas sem se tudi literarno udejstvo- vala. Spoznala sem nekaj ljudi, ki jim je pisana beseda zelo pri srcu in na njihovo pobudo sem se opogumila, ter se odločila, da bom tudi jaz izdala svoj prvenec.
Za prihodnost,o kateri si kar nekaj let sko- raj nisem upala razmišljati, pa sem si zas- tavila še en cilj: če bo le mogoče, bi srčno rada doštudirala. Omogočili so mi šest me- sečni študijski dopust, da se izkažem. Ko bo čas dozorel, pa bi si rada ustvarila tudi svojo družino...

Danijela Premzl

Že šesto leto smo bolniki, zdravstveno osebje,prosto voljci, duhovniki in drugi romarji iz osrednje Slovenije in zamejstva, pridruženi romarjem iz Italije, skupaj z go- riškim nadškofom Dinom poromali v Lurd.
K lurški Gospe smo romali z mnogimi zah- valami, prošnjami, pa ne samo s svojimi, ampak tudi z vašimi, saj ste se nam mnogi priporočili, posebno starejši in bolniki.
Pred Marijo smo prinesli tudi dva posebna namena ljubljanskega nadškofa Stresa, ki jih je zapisal v pozdravu romarjem.
V Lurdu smo spoznavali, da ni nasprotja med molitvijo in služenjem, med delom in premišljevanjem, med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega.Bližina bolnikov nam je v teh dneh odkrila globoko sozvočje med molitvijo in dejanjem.
Veseli in zadovoljni smo,da smo lahko pre- živeli nekaj lepih dni,ki so nas povezali med seboj in z Bogom pri vseh slovesnostih v Lurdu.
Z romarji, ki so se srečno vrnili domov, prosim, naj sadovi tega romanja poživijo versko življenje v naših družinah, župnijah, škofijah, v vsej Slovenji in da bi vsi 'romali' naproti večji osebni veri, ki naj odseva iz naših dejanj ter prenašanja preizkušenj.

Za vas vse sem molil
in vas nesel  pred lurško Marijo, Miro Šlibar

Podpis k sliki: Slovenska maša v lurški votlini.

Spoštovani bratje in sestre, dragi romarji!
Tudi v letošnjem letu bo ljubezen do Mari- je, lurške Matere Božje, združila vaše moči na skupnem romanju v ta čudoviti kraj milosti. Vaši glasovi se bodo združevali v skupni molitvi, vaša potrpežljivost se bo preizkušala v naporih poti, vaša vera se bo krepila v vseh znamenjih povezanosti, pozornosti in pomoči. K Mariji se odprav- ljate s številnimi prošnjami, mnogi boste prosili prav za svoje zdravje. Prosim vas, ponesite k njej tudi vse tiste,ki se romanja ne morejo udeležiti, ker ležijo v bolnišnicah in domovih za ostarele.
Letos bi vaši molitvi priporočil tudi dva po- sebna molitvena namena. Prav v teh dneh se spominjamo 60. obletnice mašniškega posvečenja papeža Benedikta XVI. Zato vas prosim, da Mariji priporočite sv. očeta in njegovo poslanstvo, hkrati pa naj bo vaša molitev tudi velik klic Bogu za nove duhovne poklice. Drugi molitveni namen pa so naše družine. Prosímo Marijo, da bi bile družine res prostor ljubezni in povezanosti, v katerih bo poskrbljeno za skladen in zdrav razvoj vseh družinskih članov.
Vsem vam, dragi romarji, iz srca podelju- jem blagoslov! Naj bo srečanje z Marijo v Lurdu milostni trenutek za utrditev vaše vere in zaupanja v Božjo pomoč!

Potovanje v Lurd

Večkrat sem razmišljal, da bi šel na daljše romanje z vlakom ali z letalom. Letos se mi je ta želja uresničila, ko sem s sprem ljevalcem Mirom Pavškom odšel v Francijo, k Mariji v Lurd.
Preden je vlak odpeljal z železniške postaje nas je prišel pozdraviti škof iz Gorice, ki je drugi dan prišel za nami z letalom. Pot z vlakom je bila dolga, predvsem zato, ker se je vlak ustavljal na postajah in nanj so vstopali še drugi potniki. Opazil sem, da jih je največ bilo iz Brina. Vozili smo se 26 ur, vendar je klub temu bilo vse skupaj čudo- vito doživetje,a tudi malo strahu. V kupeju poleg naju je bil mladi pomočnik iz Zg.Gorij ki je vedno priskočil na pomoč. Bil je še starejši par in ona nas je 'zabavala' s ču- dovitimi besedami. Od kupeja do kupeja je hodil g. Tone Marinko in v vsakem zaigral del lurške pesmi ter nam krajšal čas. Čez okno sem videl veliko lepih hribovitih po- krajin in prečudovito naravo. Na vlaku pa smo imeli tudi sveto mašo, ki so jo darovali trije duhovniki.
Lurd je romarsko svetišče, kamor prihajajo invalidi in romarji z vsega sveta.Veliko sem videl, tudi marsikaj takega, kar nisem niti malo pričakoval. V spominu mi bo ostal do- godek,ko smo šli v votlino.Pri obhodu okrog oltarja sem dobil občutek, da me je lurška Marija prijela za roko, dala močno vero in ljubezen do življenja.

Udeležili smo se tudi procesije z lučkami in svete maše v različnih jezikih pred baziliko, med katero so prinesli lurško Marijo. Tega v življenju še nisem doživel in moji občutki so bili izredno lepi.
Med nami so bili slovenski in italijanski po- močniki, ki so nam pomagali pri prevozih z invalidskimi vozički. Veliko smo 'prehodili' in si precej ogledali, med drugim tudi muzej sv. Bernardke.

Vse cerkve v Lurdu so bile zelo zanimive. Meni je bila najbolj všeč spodnja bazilika (Pija X.), ki prikazuje podobe iz Svetega pisma - Jezusov pasijon.
S spremljevalcem sva doživela tudi kopel, ko so naju potopili v zdravilno lurško vodo.
Med nami sta bila tudi dva zakonska para. Eden je praznoval zlato poroko, drugi par pa sta bila mladoporočenca.
Ob slovesu je starejši možakar na železni- ški postaji še zaigral na harmoniko. Neka- teri so se prijeli za ramo in zaplesali kolo.

Domov sem odnesel lepe trenutke,ki jih ni- koli ne bom pozabil. Upam, da bom še imel kakšno priložnost,da obiščem še druga Bo- žja svetišča ali pa še enkrat lurško Marijo.
Najino romanje v Lurd se je zaključilo po- zno zvečer na našem domačem dvorišču v upanju, da se še kdaj skupaj odpraviva na kakšno daljšo pot. S stiskom rok sva se poslovila in si dejala,da ostaneva prijatelja ter nikoli ne pozabiva drug na drugega.
Za lepo romanje se zahvaljujem g. Miru Šlibarju in Katarini Trček, ki sta mi to željo uresničila. Še posebno pa se zahvaljujem svojemu spremljevalcu Miru, ki mi je nudil vso pomoč in vsak trenutek stal ob meni.

Stanko Markovič;

slike so prispevali: Miro Šlibar,
Oton Naglost, Denis Horvat, Karmen Gombač

Podpisi k slikam:
•Železniško postajo v Lurdu smo ob odhodu spre menili v prijetno druženje ob slovenski pesmi.
•Pri prehodu skozi votlino je voditelj,g.Miro Šlibar vsakega od nas pokrižal.

Potreben vsakdanji kruh in pogovor

Sobota, 18.6.2011, je bil dan, ko smo so- delavke in sodelavci Karitas odgovorili na povabilo ter se udeležili letnega srečanja na dekanijski ravni. Tokrat so nas prijazno gostili Tomajci in Dutovci.
Naše romanje smo popoldan začeli z ogle- dom domačije Srečka Kosovela, rojenega leta 1904 v Tomaju. V dvaindvajsetih letih življenja je bil zelo ustvarjalen in nam vsem zapustil lepo in bogato zakladnico pesmi, pisem, predmetov ter znanja.
Z molitvijo za domovino smo se ustavili v cerkvi Device Marije, kjer nas je pozdravil tomajski župnik g. Vasjan Kecojevič. Vas ima bogato zgodovino in se lahko pohvali z največjim številom kaplanov, ki so službo- vali v župniji. Pot, pesem in molitev so nas pripeljale v cerkev Sv. Petra in Pavla. Bo- gato opremljena cerkev nam je dala misliti, koliko truda je bilo vloženega v gradnjo Božje hiše.
Sodelavci Karitas se zavedamo, koliko tru- da, ljubezni in dobrote je bilo potrebno od leta 1990,ko smo zavzeto pomagali ljudem v stiski. Ta se najbolj kaže v potrebi po hrani in v iskrenem, preprostem pogovoru.
Za naše delovanje potrebujemo veliko mo- či in pomoči od zgoraj, ki jo obnovimo, če odrinemo od časa do časa na samoten kraj 'Puščavo' smo našli v cerkvici Sv. Antona Puščavnika pri Šepuljah.Pri maši nas je na- govoril g. dekan, Tomaž Kodrič in povedal, da je sv. Anton bil velik dobrotnik, ker je vse svoje imetje razdal ubogim; bil je kari- tativni delavec.
Hvala vsem sodelavcem in sodelavkam Karitas, ki mi z darovanjem svojih moči in dlani omogočate enakovredno delovanje med vami!

Nives Fabčič

S srcem skrbi za svojo mamo

V Kranju, nedaleč od železniške postaje, na Gorenjesavski cesti 13 (4000 Kranj), živita ga. Ma- rija Zupan in njena hčerka ga. Jolanda Žgalin. Na njuno željo,da se pred stavita bralcem Prijatelja, sem ju obiskal.
Na vratih me je prijazno sprejela Jolanda. Peljala me je do svoje mame in me predsta vila. Usedla sva se poleg mamine postelje, Jolanda pa je začela pripovedovati mamino življenjsko zgodbo in vanjo vpletala svojo lastno.
Marija se je rodila pred 81-timi leti v Ča- težu pod Záplazom.Po drugi svetovni vojni je odšla od doma. Nekaj mesecev je bila brigadirka,saj se ni ustrašila nobenega dela Nato se je za kratek čas preselila v Hrast- nik, kjer se je zaposlila v rudniku. Končno pa se je preselila v Kranj in se sprva zapo- slila kot služkinja ter si nato našla delo v Tekstilindusu, kjer je delala do svoje polne upokojitve. Spoznala je bodočega moža Vinka in se z njim poročila.V zakonu sta se jima rodili dve hčerki: Leja in Jolanda. Pred poroko pa je Marija imela še nezakonsko hčerko Marjetko, ki je bila ljubljenka starih staršev in strica Stanka. Žal pa je pri de- vetih mesecih zbolela za meningitisom in zdravniki v Novem mestu ji niso mogli več pomagati, zato so jo morali dati v Dornavo pri Ptuju, kjer je kasneje tudi umrla. Mama se jo je velikokrat spominjala in jo obisko- vala na njenem grobu.
Marija je vse življenje z ljubeznijo skrbela za svojo družino in nobeno delo ji ni bilo prezahtevno. Ko ji je umrl zet, ji ni bilo te- žko na svoj dom sprejeti svoje vnukinje Karmen, ki ji je postala druga mati in zanjo skrbela vse do konca njenega študija. Po- tem pa je pred dvajsetimi leti zbolela za sladkorno boleznijo. Bolezen se je iz leta v leto slabšala, tako da so ji morali pod ko- lenom odrezati eno nogo, zato se je pred štirimi leti k njej priselila njena hčerka Jo- landa,ki ji nesebično,s srcem in z ljubeznijo streže ter jo neguje.
Jolanda se rada spominja svojih lepih tre- nutkov iz Kranja, kjer je bila rojena in pre- živela svoja otroška in mladostniška leta. Najbolj ji je v spominu ostalo sodelovanje v pevskem zboru sv. Kancijana ali pa bra- nje beril pri svetih mašah. Dvajsetletna se je poročila in se preselila na moževo doma čijo v Brežicah. Rodil se jima je sin,ki pa ni najbolj trdnega zdravja. Tudi njen mož je bil bolan. Ni zdržal pritiska bolezni in se je predčasno poslovil s tega sveta.Na kmetiji je ostala sama s sedem letnim sinom. Na pomoč so ji priskočili sosedje in jim je nad- vse hvaležna, čeprav morda oni tega niso čutili.
Ko je Jolanda preživela deset let od smrti svojega moža, se je spoprijateljila s sose- dom, ki ji je pomagal na kmetiji. Vnela se je iskra ljubezni in rodila se jima je hčerka Mateja,ki pa je bila zelo šibka in hiperakti- vna.Jolanda je spoznala,da je ne bo mogla vzgajati in zanjo skrbeti, zato jo je oddala v rejniško družino Zupančič iz Brežic. Lepo so jo sprejeli v svojo veliko družino in ji pomagali,da se je začela vključevati v do- mače in šolsko okolje. Jolanda je z njo še vedno tesno povezana preko telefonskih pogovorov in medsebojnih obiskov. Čeprav ji je težko,pa je nadvse hvaležna,saj kakor pravi: "Bolje,da ima dve mami kot nobene."
Skrb in nega, ki jo nudi Jolanda svoji mami Mariji, zahteva veliko poguma in odpovedi. Težko je takrat,ko se pojavi kakšna doda- tna bolezen. Vendar "kdor dela dobra dela, ima srečo, pa čeprav pridejo viharji in pre- izkušnje," pravi Jolanda in nadaljuje: "Z Božjo pomočjo greva naprej."
Jolanda priznava, da ji na začetku ni bilo lahko. Pomagala ji je vera, ki jo je poglab- ljala ob poslušanju radia Ognjišče. Najbolj všeč so ji lepe in globoke življenjske zgod- be ter najrazličnejše verske oddaje, zato ga z mamo poslušata od jutra do večera.
Najtežje ji je bilo,ko je mama prišla po ope raciji na Jesenicah domov s sondo za hra- njenje.V svoji negotovosti ji je rejnik njene hčerke, Jože Zupančič rekel: "Če mamo sedaj zapustiš, boš naredila smrtni greh." Kasneje se je mamino zdravstveno stanje izboljšalo in je zopet prešla na 'normalno' hranjenje.
Mamo redno obiskuje tudi patronažna ses- tra,ki skrbi,da je mamino zdravstveno sta- nje stabilno, še zlasti pri doziranju inzulina Pohvalila je Jolando,da je že na pol 'dohtar' Jolanda je želela postati medicinska sestra vendar ji šola ni 'šla od rok'. Delo s starej- šimi jo veseli in bo morda preko socialne službe opravila 90urni tečaj nege starejših Sicer pa jih tudi brez tečaja lahko tolaži.
Marija in Jolanda sta veseli vsakega obiska Hvaležni sta sorodnikom za obiske, zlasti maminega brata Janeza in vnukinje Karmen ki ju tudi večkrat pokliče po telefonu. Vsak večer se Bogu in Mariji z molitvijo in s pe- smimi zahvaljujeta za dar življenja."Lépo je najino življenje, vendar ne bo večno, toda povezani bova tudi v drugem življenju. Bog daj, da bi se še naprej s srcem veselili živ- ljenja," še dodaja Jolanda.

Roman Travar, CM (zapis in foto)

Jezik ljubezni - usluge

Ko se učimo ustvarjalnosti v ljubezni, pre- mišljujemo letos o petih jezikih ljubezni, s katerimi lahko pokažemo,da ljubimo. O tem premišljujemo z avtorjem knjige 5 jezikov ljubezni Garyem Chapmanom. Da na hitro obnovimo naše ustvarjalno znanje o jezikih ljubezni: do sedaj smo v letošnjih številkah Prijatelja spoznali tri jezike ljubezni:besede potrditve,posvečen čas in sprejemanje daril Smo katerega od teh jezikov v preteklih mesecih preizkusili in uporabili kaj več kot sicer?Če še ne,potem je skrajni čas.Tokrat pa se bomo učili še enega jezika ljubezni, ki se mu reče 'usluge'.Na kaj najprej pomi- slimo, ko slišimo besedo usluga? Se usluge bojimo, ker se nam zdi,da jo moramo vrniti ali jo radi sprejmemo? Se počutimo izkori- ščene, če nas kdo prosi za uslugo ali je to za nas priložnost, da koga razveselimo?
Zagotovo imamo različne izkušnje in glede na to,kakšne so le te in kako pomemben je za nas 'jezik uslug',se kaže tudi naš odnos do uslug. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je usluga "kar se naredi za koga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežlji- vosti". Ne gre torej za nikakršno preračun- ljivost, kupovanje ljubezni, izsiljevanje,... kar včasih ob misli na narejeno ali prejeto uslugo razmišljamo. Usluga, ki jo naredimo ali ki smo je deležni, je znamenje ljubezni. Morda kdaj kdo tudi drugače razume uslu- go, a pustimo tiste. Zaradi nekaj ljudi, ki morda ne razumejo zastonjskosti dajanja in prejemanja uslug,se ne pustimo zavesti. Za veliko večino je usluga znamenje in govorica ljubezni. Še posebej, ko gre za odnos med prijatelji,v družini ali skupnosti, so lahko prav usluge tiste, ki povedo, da nam nekdo res nekaj pomeni, da smo zanj pripravljeni tudi kaj narediti, da prepozna- mo njegove želje in nanje odgovorimo. In nasprotno - če ne prepoznamo priložnosti, ko bi komu lahko naredili uslugo, lahko s tem spregovorimo o naši nenaklonjenosti. Zato ne spreglejmo priložnosti, če lahko komu naredimo uslugo. In če jo kdo naredi nam, bodimo iskreno veseli, saj to pomeni, da nam s tem sporoča, da nas ima rad.

In kako je Gary Chapman jezik uslug srečal pri svojem delu z zakonskim svetovanjem? Nekaj utrinkov iz njegove knjige:
"›Kaj pa vi, Jim? Se vam zdi, da vas Janice dovolj ljubi?‹
›Seveda, vedno sem čutil, da me ljubi. Saj je najboljša gospodinja na svetu: odlično kuha, moje obleke so vedno čiste in zlika- ne, čudovito zna skrbeti za otroke. Vem, da me ljubi.‹
Jimov prvotni jezik ljubezni so usluge. To so opravila, za katere vemo,da bodo part- nerja razveselila. Radi bi mu ustregli, ker s tem pokažemo svojo naklonjenost. Takih opravil je na tisoče: kuhanje kosila, pomi- vanje posode, pospravljanje, odnašanje smeti, pleskanje spalnice, brisanje prahu, vzdrževanje avta, košenje trave na vrtu, skrb za psa, mačka ali menjavanje vode v akvariju. Vsa ta opravila od nas zahtevajo razmišljanje, načrtovanje,čas,trud in ener- gijo.Če jih opravimo z dobrim namenom, jih partner razume kot iskreno izjavo ljubezni.
Tudi Jezus je preprosto, a nazorno pokazal pomen uslug kot izraz ljubezni, ko je umil stopala svojim učencem. V časih, ko so ljudje hodili okoli samo v sandalih, je bilo umivanje zaprašenih podplatov izključno dolžnost služinčadi. Ker pa je Jezus učil svoje učence ljubezni do bližnjega, jim je dal zgled tako, da je sam vzel umivalnik in brisačo in jim umil stopala kot izraz brez- mejne ljubezni. Nato je svoje učence po- vabil, naj sledijo njegovemu zgledu. (prim. Jn 13,3-17)Že dolgo prej pa je Jezus ome- nil, da bodo v njegovem kraljestvu bogati tisti, ki bodo znali služiti. V vsaki posvetni družbeni ureditvi pa so bogati tisti, ki vla- dajo nad ubogimi. Apostol Pavel je strnil to modrost v en sam stavek: ›Služite druge- mu v ljubezni.‹ (Gal 5,13)"

Naprej v knjigi avtor opisuje primer Marka in Mary,ki sta se vse od začetka skupnega življenja kregala skoraj o vsem.Pripoved je predolga za zapis v Prijatelju, a sporočilo njune zgodbe je naslednje:drug od drugega sta pričakovala usluge, a teh pričakovanj nista znala nikoli jasno izraziti. Prepirala sta se o tem, kako preživljata svoj čas in s kom se družita. Mary je možu očitala, da hodi na lov in da ne gre z njo k maši. Mark je ženi očital, da zanemarja gospodinjska dela. A pravzaprav ni šlo za to. Drug do drugega sta gojila tiha pričakovanja.Čas,ki sta ga preživljala v družbi, je bil tihi očitek za tisto, kar nista storila drug za drugega. Mark si je želel, da bi žena vsak dan pos- pravila posteljo, poskrbela za otroka, pos- pravila čevlje v omaro, skuhala večerjo,... Mary pa je od svojega moža pričakovala, da bo vsak teden umil avto,kdaj previl ot- roka,posesal po hiši in pokosil travo.Ko sta si na spodbudo svetovalca izrazila svoja pričakovanja naglas, sta razumela, da so za oba usluge jezik ljubezni. In če drug dru gemu ne delata uslug, je njun rezervoar ljubezni prazen. Seveda ni bilo dovolj, da sta drug drugemu to le povedala; počasi sta se naučila drug drugemu delati usluge, ki zanju niso bile samoumevne. Mark se je le s težavo naučil menjavanja plenic, Mary se je trudila ne pozabiti pospraviti čevlje v omaro,... Na videz morda majhne stvari, ki pa niso majhne. Z njimi izražamo ljubezen.

"Ljubezen je izbira in je ne moremo izsiliti. Mark in Mary sta se pritoževala drug nad drugim,a nista s tem ničesar rešila.Šele ko sta se odločila, da bosta raje uporabljala prošnje kot ukazovanje,se je stanje v nju- nem zakonu začelo izboljševati. Kritike in zahteve vodijo v slepo ulico.Zadosti kritike lahko partnerja celo pripravi do določenih dejanj, a to ne bo izraz njegove ljubezni. Ljubezen lahko gradimo s prošnjami: ›Rada bi, da opereš avto,‹ ali pa ›Rada bi, da ot- roku zamenjaš plenico,‹ ... nikogar pa ne moremo prisiliti v ljubezen. Vsak dan se moramo odločiti,ali bomo našega partnerja (našega bližnjega) ljubili ali ne. Če se od- ločimo za ljubezen, jo moramo izraziti na način,ki ga naš partner razume,da bo našo ljubezen tudi čutil."
Kako torej v vsakdanjem življenju sprego- voriti v jeziku ljubezni uslug? Je preprosto, a ne enostavno. Marsikdaj se moramo po- truditi in narediti nekaj, kar za nas ni samo umevno.Morda se nam zdi,da to ni primer- no delo za nas, a to misel moramo prema- gati. Kakor ni bilo nenavadno za Jezusa,da je učencem umil noge, tako tudi ne sme biti nenavadno za moža,da skuha kosilo ali za ženo,da opere avto. Premagati moramo stereotipe o tem, kaj se za koga spodobi. Ko naredimo uslugo, se kakršnakoli dejanja spodobijo.
Če mami pomagam pospraviti posodo,možu očistiti avto, ženi zlikati srajce, sosedi po- spraviti listje, prijatelju prekriti streho na garaži, ... potem spregovorim v jeziku lju- bezni uslug. Morda bi nam bilo bližje, če bi rekli, da naredimo dobro delo. Tudi to drži. A s tem delom ne opravimo le nekega de- janja,pač pa preko dejanja sporočamo tudi osebi, ki smo ji naredili uslugo,da jo imamo radi.In če mi potrebujemo uslugo? Ne boj- mo se izraziti naše želje! Nič nas ne stane, če povemo naglas, da si želimo, da bi nam kdo pomagal.Včasih smo slepi in ne prepo- znamo možnosti,kdaj lahko komu naredimo uslugo. Zato bomo drug drugemu pomagali tudi tako, da si bomo povedali,kdaj se po- trebujemo. Naredimo drug drugemu kakšno uslugo in tako naše rezervoarje ljubezni napolnimo, da bomo lažje in lepše živeli!

pripravila: Polona Kemperle

Citati so iz knjige dr. Garya Chapmana
5 jezikov ljubezni.

Iz srca sem ljubemu Bogu hvaležna za moja že pokojna starša, ki sta mi v zibelko polo- žila vero, polno upanja in ljubezni - vero v Jezusa Kristusa - razodeto vero veselega oznanila. Ljubezen in dobrota imata vedno zadnjo besedo in moč, da premagata zlo in smrt. Jezus sam je naš porok za naše vsta jenje in večno poveličano življenje, ko um- remo za ta svet in se rodimo za nebesa.

Doroteja Lampič

V SPOMIN BORISU RADUHA (1961-2011)

V sredo, 2. marca smo pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah ob spremstvu množice žalujočih k zemeljskem počitku položili Bo- risa Raduha iz Svečan 15. Spoznali smo ga v osemdesetih letih, ko je na srečanjih Bratstva spremljal brata Jožeta in bil hkrati tudi del ekipe sodelavcev. Z veseljem in dobro voljo je pomagal vsem sestram in bratom na srečanjih. Vedno se je zelo rad spominjal vseh,ki nas je spoznal na sreča- njih in se še po mnogih letih,če smo se kje videli, z enakim veseljem rokoval z nami, kot se je pred leti z nadškofom Šuštarjem ali dr. Klevišarjevo na srednjeevropskem srečanju bolnikov v Mariazellu,ki mu je os- talo globoko v spominu. Zelo rad se je tudi spominjal naših silvestrovanj iz tistih let.
V vsakdanjem življenju je bil do zadnjega diha preprost,a prepričljiv misijonar ljubezni do bližnjega in pričevalec svetopisemskih besed: "Vstani in hodi." Kot so enoglasno povedali oba govornika in snežniški župnik, g.Časl,je večkrat omagal od utrujenosti,ko se je razdajal za druge. A vedno je zmogel toliko moči, da je vstal in šel naprej. V za- dnjem obdobju se ga je dotaknila bolezen, kar je malo bolj podrobno zaupal šele ob izmenjavi božičnih voščil. Vseeno pa je v ponedeljek, zadnjega februarja,s sodelavci odšel v gozd in kot že dobrih 25 let želel pripraviti kurjavo za ogrevanje župnijske cerkve.Še preden je zagnal motorno žago, ga je obšla slabost in je omahnil na tla. Po nekaj trenutkih, ko si je opomogel, je vstal in izgovoril svoje zadnje besede: "Gremo naprej." Ob prvem koraku je še poslednjič omahnil, tokrat v Jezusov objem.
Zaradi svojega dela in vztrajnosti je bil znan daleč naokrog. V župniku Časlu pa je v dobrem in slabem imel vedno dobrega in iskrenega prijatelja. Iz senčnih in hladnih grap so pogosto prihajali poskusi, da bi ga oddvojili iz cerkvenega občestva in od nje govih bližnjih. Kot je povedal, pa se nikoli ni mogel dolgo voziti mimo cerkve, ne da bi se ustavil v župnišču, prišel k maši ali poklical bližnjih.

Katarina

Opravičilo. Članek je bil poslan v marcu 2011 in pripravljen za objavo v 2.letošnji št. Prijatelja. Ker je po pomoti izpadel, ga objavljamo sedaj. Avtorici se iskreno opravičujem.

V četrtek, 4. julija, smo se odpeljali na so- nčno Gorenjsko, v vas Zgornje Gorje, kjer smo se s sv. mašo v župnijski cerkvi in nato na pokopališču za vedno poslovili od pokojnega 86. letnega Stanka Dežmana.
Spomini so se mi zavrteli nazaj na zavod v Ponikvah pri Videm-Dobrepolju, kjer sem spoznala Stanka in kako smo skupaj opra- vljali dela v delavnicah ter si 'nabirali' de- lovno dobo za upokojitev.
Rad se je sprehajal okrog s svojim foto- grafskim aparatom in fotografiral.Veliko slik imam iz tistih časov,ki me spominjajo nanj. Bil je zelo veren in je redno zahajal k maši v podružnično cerkev v Ponikvah. Ni se ustrašil, ko so v upravi zavoda zahtevali spisek, kdo bo šel na božično noč k polno- čni maši. Vzel je list papirja, svinčnik, šel od sobe do sobe, povprašal, kdo bi šel k polnočnici in vse zapisal ter spisek odnesel v pisarno.Organiziral je tudi izlete-romanja z zavodskim kombijem. V lepem spominu mi je ostalo romanje po Gorenjski: Bled,blejski otok,grad, Vintgar,lep sprejem pri njegovih domačih v Gorjah, kjer so nam dovolili po- jesti popotno malico. Nazadnje pa smo se ustavili na Brezjah pri Mariji,da smo se za- hvalili za lepo doživet dan. Že v Ponikvah sem videla v njegovi sobi kletko, v kateri so lepo žvrgoleli ptički.
Vedno si je želel samostojnosti in uspelo mu je.Ko se je upokojil,si je v Bohinjski Beli kupil hišico. Spoznal je prijateljico Francko in pred Bogom sta si izrekla skupni 'da'. Drug drugemu sta si bila v oporo, tudi v domu za ostarele v Radovljici.
Ostal pa je velik ljubitelj ptičkov. Imel je izbico polno kletk in v njih dosti malih ptič- kov,ki so vedno lepo prepevali.Tako je bila v njegovem domu stalna pomlad.
Sodeloval je na mnogih razstavah ptičkov in prejel številne nagrade ter priznanja. Ukvarjal pa se je tudi z raznimi ročnimi deli
Bil je dolgoletni član Bratstva. Zelo rad se je odzval vabilom in se pridružil na naših srečanjih, dokler mu je zdravje dopuščalo. Tudi na naših razstavah je sodeloval, kjer je razstavljal svoje ptičke in druge izdelke.
Njegov križ je bil težek, a ga je pogumno nosil. Dostikrat je bil bolan, saj je bil že od otroštva invalid in prestal številne opera- cije. Toda zadnja bolezen je bila odločilna, saj se po operaciji ni opomogel in se je preselil v večnost.
Stanko, hvala ti za ves tvoj pogum in da- rovanje za druge. Naj ti Bog obilo poplača!

Katja M.

Ob izgubi našega ljubega moža,očka,dedka in pradedka Fonzija Mihelčiča se iskreno zahvaljujemo za sočustvovanje, podarjeno cvetje, sveče ter darove za sv.maše in za Dom sv. Mihaela v Mengšu. Hvala vsem, ki ste ga med boleznijo obiskovali in mu lajšali trpljenje.
Hvala vsem,ki ste cenili njegovo plemenito dobroto in ste ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti.
V globoki žalosti smo se od njega poslovili žena Malka in otroci: Meta, Miha, Matija, Tomaž,Urša in 15 vnukov ter 11 pravnukov

Člani in sodelavci Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov izrekamo sožalje družini, še zlasti hčerki Meti, naši zvesti sodelavki.

30. avgusta smo se v cerkvi in na pokopa- lišču v Zagradcu poslovili od pokojne mame Marije Struna, mame našega prijatelja Francija iz Grintovca pri Zagradcu.
Njeno oslabelo srce je po prihodu domov od sv. maše prenehalo biti za to zemeljsko življenje. Verujemo pa, da bije za večno.
Naj ji bo Bog bogat plačnik za vse dobro, ki ga je naredila. Franciju pa obilo poguma, vere in moči, predvsem pa Božje pomoči, še posebno zdaj, ko je ostal sam doma.

s. Edith

oddaja za bolnike, invalide
in njihove prijatelje

 Dobite jo brez recepta na Radiu Ognjišče
 3.torek ob 20.30 in ponovitvi v sredo ob 23.00

 Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva  na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno  posvetovati z zdravnikom ali  farmacevtom!

 grafično oblikoval in vabi k poslušanju Tone Planinšek

NAGRADNA KRIŽANKA

"Dvoje napotij je krivo,da pogosto prosimo in molimo, pa nas Bog ne usliši: premajhno zaupanje v začetku in opustitev zahvale po prejetih dobrotah," je zapisal blaženi Anton Martin Slomšek. Včasih se zdi, da nam v življenju manjka toliko stvari.Radi bi večji avto, lepše stanovanje,boljšo službo, radi bi več potovali,bili bolj uspešni v druž- bi,a po drugi strani moramo priznati,da ven darle tudi veliko imamo: življenje, prijatelje in znance, veliko najrazličnejših dobrin od svinčnika do telefona... Kdor vidi predv- sem tisto,česar nima, je nesrečen, kdor je hvaležen za tisto, kar ima, pa je navadno zadovoljen in srečen. Cerkev nas pogosto spodbuja k hvaležnosti za prejete darove; tudi z zahvalno nedeljo, ki jo bomo letos praznovali 6. novembra.
Rešitev (geslo v označenih stolpcih) prepi- šite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. novembra 2011 pošljite na naš naslov:PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2011:
Nagrajenci 4/2011:  1. GOLOB Julijana, Vransko 130A, 3305 Vransko, prejme kle- kljan prtiček; 2. DENŽIČ Terezija, Žol- gerjeva 6, 1113 Ljubljana, prejme knjigo Franza Werfla Pesem o Bernardki;3.COKAN Danica, Gotovlje 96A, 3310 Žalec, prejme knjigo Alexa Koenigsmarka Obisk iz temin; 4. MENCIN Janez, Drama 7, 8310 Šent- jernej prejme zgoščenko Darinke Slanovec Minute za molitev in manjši rožni venec; 5. HAUPTMAN Dragica, Cesta 3. julija 1C 1430 Hrastnik,prejme knjigo Klemena Jelin- čiča Boeta Uvod v judovstvo; 6. URBAS Ivanka,Martinjak 21,1380 Cerknica,prejme knjižico Modrost očetov in velik lesen rožni venec; 7. RUPNIK Francka, Zadlog 41, 5274 Črni vrh nad Idrijo,prejme knjigo Zvo neta Modreja Čudež ljubezni.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

OB VISOKI OBLETNICI

OB ABRAHAMU

OB OBLETNICI POROKE

OB OBISKU

"Ljubezen ne misli hudega Ne veseli se krivice,veseli pa se resnice."

(1 Kor 13,5-6)

Gospod, očisti moje misli vsega tistega, kar ne gradi in ni ljubezen.
Moja misel je tista,ki usmerja moja dejanja - naj nikoli ne mislim hudega.
Moji bližnji niso popolni,tudi jaz nisem - naj se tega vedno zavedam.
Svoje bližnje želim vsak dan ljubiti z dobro in pozitivno mislijo.
Pomagaj mi, da bom v mislih, besedah in dejanju zmogel živeti ljubezen.

Z iskreno ljubeznijo naj vedno iščem resnico in se ogibam krivice.
Resnica, pa naj bo razveseljiva ali boleča, bo pripomogla k pravim odnosom.
Zato mi daj pogum, Gospod, da bosta iskrenost in resnica temelj moje ljubezni.
Do bližnjih pa mi daj zaupanje ter razsodno in modrosti polno srce.
Daj mi svoj pogled ljubezni, da se bom z bližnjimi veselil vsega lepega, dobrega...

Polona Kemperle

V deželah tretjega sveta pomoč nudijo tudi slovenski redovniki in redovnice.