Dragi prijatelji!

Staro leto se je zame kon- čalo s posebno milostjo. 29. decembra sem prisostvoval taizejski molitvi na trgu sv. Petra v Rimu,ki jo je vodil papež Benedikt XVI. Po spletu okoliščin sem se znašel le nekaj deset metrov od odra, tako da sem lahko videl obraz svetega očeta, ki je pred nagovorom množice mladih tai- zejskih romarjev v tišini nekaj trenutkov kleče molil pred križem.
Prav zaradi te nedavne izkušnje sem s posebnimi občutki prebral letošnjo nje- govo poslanico ob enaindvajsetem sve- tovnem dnevu bolnikov, ki bo 11. feb- ruarja. Papež nam za zgled postavlja usmiljenega Samarijana, da v tem po- stnem času ne bi odvračali pogleda od ubogih. Jezusove besede »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37) so več kot priporočilo. So konkreten poziv, ki ga je treba vzeti resno. In če nam bo to us- pelo, bomo veliko noč 31. marca lahko praznovali skupaj s tistimi, ki jim bomo podarili luč vere, upanja in ljubezni.
A kaj, ko velikokrat ostajamo samo pri željah in dobrih namenih,saj nam primanj kuje prave volje in motivacije. Vendar nam številni zgledi ne samo svetnikov, ampak tudi potujoče Cerkve sporočajo, da ima prav vsak človek - seveda ob pomoči Božje milosti-možnost,da bese- dam evangelija vdihne življenje. Nekaj primerov teh velikanov krščanske ljube- zni nam podaja že sama okrožnica.
V tokratni številki revije Prijatelj se ne bomo ustavili ob njih, ampak ob liku sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink - njen god smo praznovali 27.januarja-,ki bi ji lahko dali tudi vzdevek »tolažnica trpečih in preizkušanih«. Poglejmo si, kaj se skriva za temi besedami in kako njen zgled in zgled usmiljenega Samari- jana živijo njene duhovne hčere, sestre uršulinke.
Vsem skupaj voščim Božjega blagoslova v postnem času in obilo notranjega ve- selja ob prazniku Kristusovega vstajenja!

Borut Pohar CM, urednik

Prispevke za št. 2 pošljite do 1. marca 2013.

februar

Molimo, da bi bile zdomske družine,zlasti matere, v stiskah deležne podpore in spremljanja. Molimo, da bi ljudstva,vpletena v vojne in medsebojne spore, usmerjala svojo pot k izgrajevanju mirne prihodnosti. Molimo, da bi se stari, bolni, invalidi in sploh vsi preizkušani,zavedali,da s svo- jim trpljenjem dopolnjujejo Kristusovo odrešenje sveta (prim. Kol 1,24).

marec

Molimo,da bi naravo vedno bolj spoštovali zavedajoč se,da je vse stvarstvo Božje delo, zaupano človekovi odgovornosti. Molimo, da bi bili škofje, duhovniki in diakoni neutrudni oznanjevalci evangelija do kraja zemlje. Molimo, da bi kristjani resno vzeli klic Cerkve, naj se v postnem času čemu prijetnemu in dovoljenemu odpovemo ter se tako pridružimo Kristusu v puščavi.

podpis k sliki: Paul Troger, Kristus na Oljski gori

Sv. Angela Merici -

tolažnica trpečih in preizkušanih

»Prejeli boste moč, ko pride v vas Sveti Duh in boste moje priče...« (Apd 1,8) Te Jezusove besede v trenutku, ko je odhajal k Očetu, niso veljale le navzočim učencem,ampak kri- stjanom vseh časov. Od apostolskih časov dalje nikoli ni zmanjkalo prič, v katerih je deloval Sveti Duh in so bile za sodobnike utelešena podoba Jezusa Kristusa,njegove ljubezni do Boga in do vsakega človeka. To so svetniki, živa knjiga evangelija. Tudi papež Benedikt XVI. je ob razglasitvi leta vere spomnil, da zares oznanjamo evangelij samo ta- krat, kadar pričujemo.
Danes se zazrimo v eno izmed Jezusovih pričevalk, sv.Angelo Merici, ustanovite- ljico uršulink, za katero so sodobniki ob pričevanju za svetniški proces izjavili: "Bila je polna Božjega usmiljenja in pove zanosti z Bogom. Bila je žejna in željna odrešenja in dobrega vsakemu človeku, tako,da je bila pripravljena dati ne samo eno, ampak tisoč življenj za odrešenje tudi najmanjšega. Z materinsko ljubez- nijo je objemala vsako bitje. S tistim, ki je bil najbolj grešen, je bila najbolj lju- beča. Njene besede so bile goreče,mo- čne in blage, povedane s takšno novo močjo in milino,da je vsak, kdorkoli se ji je približal,mogel zatrditi:Tu je resnično navzoč Bog." Tako njen tajnik Cozzano. Druga priča pa je povedala: »Bila je kot ogenj in plamen ljubezni, ki je vse vne- mal; bila je kot sonce, ki je vse razsve- tljevala; bila je kot Božji prestol, ki je vse učila.«
Angela je bila od rane mladosti učljiva in zvesta Svetemu Duhu,ki jo je v življenju korak za korakom vodil k uresničenju Božjega načrta in kateremu je popolno- ma zaupala. Tudi njena molitev je bila podobna tisti, ki jo je kasneje izrazil bl. J. H. Newman: »Vodi me, dobrotna Luč … V temi hočem za Teboj … Ena sama svetla Luč žari pred nami,dovolj močna, da nam kaže pot skozi vse težave.«
Angela je odraščala v družini,ki je živela v Desenzanu ob Gardskem jezeru (Italija) Očetovo branje o življenju svetnikov je malo Angelo že zelo zgodaj vodilo v pri- jateljstvo z Jezusom,ki je postal, kot je kasneje zapisala, njeno »edino življenje in upanje, njen edini zaklad«. Zgled svetih devic iz prvih časov krščanstva je spodbujal otroka k junaškemu prena- šanju malih težav vsakdanjega življenja in k otroškemu posnemanju,ki je včasih šlo neverjetno daleč. Tudi preizkušnje v domači družini, ko ji je najprej umrla ljubljena sestra,kmalu za njo pa še mati in oče ter so otroci postali sirote, so jo naredile občutljivo za trpljenje drugih. Nežnost in ljubezen svojega srca je pre nesla na uboge, žalostne, na vse tiste, ki so trpeli; znala jim je lajšati bolečine. Svoje življenje je zelo zgodaj popolno- ma posvetila Kristusu. V premišljevanju njegove ljubezni do vsakega človeka, ki je dosegla vrhunec v njegovem trpljenju in smrti,se je tudi njeno srce razplam- telo v ljubezni do Boga in ljudi, na po- seben način do tistih, ki so bili najbolj potrebni tolažbe, dobre besede, pomoči ali opomina k poboljšanju.
Poleg vsakdanjih opravil,ki jih terja kme čko življenje,je Angela s svojim čutečim srcem videla potrebe ljudi okrog sebe in jim s tiho in ljubečo požrtvovalnostjo znala priskočiti na pomoč s tolažilno in opogumljajočo besedo ali z določenimi dejanji. Že mlada je stopila v tretji red sv. Frančiška,da je lahko pogosteje,kot je bilo tedaj v navadi,prejemala sv. ob- hajilo. Nočne ure je posvečala molitvi,ki jo je vedno bolj upodabljala po Jezuso- vem Srcu. Tu je črpala razsvetljenje, moč in ljubezen za dela usmiljenja. Njen način življenja ni ostal neopazen in glas o njeni vdanosti Bogu in dobroti se je začel širiti.
Sredi dnevnih opravil je Angelo prese- netil klic duhovnega voditelja, naj gre v Brescio. Nekdaj cvetoče in bogato mesto je bilo po vojni med Francozi in Bene- čani popolnoma opustošeno.Še bolj kot materialno razdejanje so bolele krvaveče

rane mnogih src, ki so potrebovala an- gela tolažnika, da bi lajšal trpljenje in pomagal obnoviti zaupanje v Boga.Brez obotavljanja je Angela pohitela h gospe Katarini Patengola, ki se je po izgubi moža in treh otrok znašla v veliki stiski, misleč,da se od rodnega kraja poslavlja le za kratek čas. A to je bil le začetek uresničevanja načrta, ki ga je imel Bog z njo. Brescia je postala Angelin drugi dom. Besede tolažbe, ki jih je prinesla v hišo Patengola, so bile Božje besede, polne moči in tolažbe Svetega Duha. An- gela je ne le dobro poznala Sveto pismo, iz njega je tudi živela in v Božji besedi našla odgovor na vsako človeško stisko Tako ni čudno,da so k njej,ki je izžare- vala in širila okrog sebe Božjo dobroto in blagodejen mir, kmalu začeli trumoma prihajati ljudje različnih stanov,poklicev z najrazličnejšimi nadlogami ter pri njej iskali nasvet,pomoč in tolažbo. Govorila jim je o bratski ljubezni, odpuščanju, o pomenu prizadevanja za mir, tolažila je

žalostne,pomagala preboleti razočaranja sestaviti oporoko,pripeljati do sprave v družini ali med sprtimi v mestu.Velikokrat je rešila,kar je bilo videti nerešljivo. Še preden je ustanovila Družbo sv. Uršule, so jo v Brescii vsi imenovali Madre An- gela,mati Angela. Ko so priče v procesu za njeno beatifikacijo govorile o njej,so jo imenovale benedetta Madre (blago- slovljena Mati), tako zelo je ta ponižna devica izžarevala svojo dobroto, ljube- zen in človekoljubnost. Priče so pove- dale, da so k njej prihajali tudi teologi in pridigarji, da so se z njo posvetovali glede kakega težje razumljivega mesta v Svetem pismu. Milanski knez France- sco II. Sforza se je po izgubi kneževine zatekel po tolažbo k tej ponižni Božji ženi, o kateri je slišal, da zna pomagati vsakomur. Govorila mu je o zveličavni poti trpljenja, o zaupanju v Boga, ki v

vseh okoliščinah življenja,če so še tako težke in boleče, želi samo naše dobro, saj »tistim,ki Boga ljubijo,vse pripomore k dobremu« (Rim 8). Knez jo je prosil, naj ga sprejme za svojega duhovnega sina.
Pri vsem tem je bilo Angelino glavno vo- dilo dvojna in edina zapoved ljubezni - do Boga in bližnjega.Večkrat je v svojih spisih hčeram naročala: V vsem, karkoli delate,naj vas vodi le ljubezen do Boga in bližnjega,gorečnost za zveličanje duš Tako bodo vsa vaša dejanja, če bodo zakoreninjena v tej dvojni ljubezni, mo- gla obroditi le dobre in zdravilne sadove Tako kot pravi naš Zveličar: Dobro dre- vo, to je srce in duh, prežeta z ljubez- nijo, moreta obroditi le dobra in sveta dela (prim. Prvo volilo).
V središču Angeline duhovnosti je Kris- tusovo odrešenjsko delo,predvsem nje- govo trpljenje in smrt.Želja,da bi bila na tistem svetem kraju, kjer je Odrešenik iz ljubezni do nas prelil svojo kri, jo je kljub mnogim nevarnostim na kopnem in morju gnala, da je leta 1524 poromala v Sveto deželo. Na poti tja je začasno izgubila vid,a ji telesna slepota ni bila v oviro. Nasprotno, po pričevanju njenih spremljevalcev je z duhovnimi očmi še

globlje doživljala svete kraje. Predvsem Kalvarija je ostala globoko vtisnjena v njeno srce in spomin.Tu je doživela po- sebno milost. V svojih molitvah in spisih se neprestano vrača k Jezusovemu tr- pljenju, k njegovi krvi, preliti iz ljubezni do nas. Svoje duhovne hčere imenuje preljube sestre v krvi Jezusa Kristusa. Duhovno doživetje Svete dežele je ob- novila, ko je poromala na goro Varallo na severu Italije, kjer je v več kot štiri- desetih kapelah upodobljeno Jezusovo življenje,zelo pretresljivo pa tudi njego- vo trpljenje in smrt.
Angela je mogla biti tolažnica trpečih, ker je doumela,da na tisti večni zakaj? ob vsakem trpljenju-telesnem,duševnem ali duhovnem -, najdemo pravi odgovor le v trpljenju Božjega Sina, ki nas je vzljubil in samega sebe daroval za nas (prim.Gal 2,20).Prek vseh težav in stisk pa usmerja naš pogled tudi na končni cilj, v družbo tistih, ki so prišli iz velike bridkosti in jim Bog sam obriše solze z njih oči (prim. Raz 7, 14. 17). Tam se bomo, po besedah sv. Angele, v družbi Božje Matere,vseh svetnikov in svetnic ter angelov v polnosti veselili novega življenja v naročju presvete Trojice.

s. Marija Jasna Kogoj

Podpisi k slikam:
• Sv. Angela Merici, bazilika sv. Petra v Rimu
• F. Bergant: Sv. Angela Merici, uršulinski samostan v Ljubljani.
• Sestra Jasna ob nestrohnjenem telesu svete Angele Merici v Brescii.

POT V JERUZALEM    (Mr 10,32-34)

s. Gracija Premrl, uršulinka

Podpis k sliki:Trevor Stubley,Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem.

Pogovor z uršulinko
sestro Metko Capuder

Bilo je prvič v mojem življenju, da sem prestopil klavzuro uršulinskega samo- stana v Ljubljani.Sestra Maja me je pri- čakala pri vhodnih vratih in me po strmih stopnicah popeljala v tretje nadstropje, kjer sem potrkal na ena izmed številnih vrat, ki naj bi bila vrata sestre Metke Capuder. Še nikoli v življenju se nisem srečal z njo, niti je nisem poznal po ka- kšni fotografiji.Intervju z njo so predla- gale sestre uršulinke, saj naj bi ta mla- da sestra kljub enainštiridesetim letom imela zelo veliko povedati bralcem revije Prijatelj, predvsem zaradi svoje težke izkušnje z rakavo boleznijo. Ko so se vrata odprla in se je pred menoj zarisala nasmejana mladostna podoba, polna ži- vljenja,sem se vprašal,če sem prišel na pravi kraj. Izkazalo se je,da je bil pravi. Občudovanja vredno tekoče pripovedo- vanje sestre Metke mi je razkrilo, da je bil moj vzpon pravzaprav vzpon na goro Kalvarijo,saj se je izkazalo,da se v sen- ci njene svetle podobe skrivajo kaplje krvavega potu. Njeno pričevanje nam razkriva njihov izvir.

Ker domača družina nedvomno dá osnovni pečat našemu življenju, bi te najprej prosil, da nam na kratko predstaviš svoj dom.
Prihajam iz Moravč pri Domžalah, iz tra- dicionalno verne družine.Imam štiri brate in eno sestro. Z bratom dvojčkom sva najmlajša v družini. Imela sem možnost ne samo videti zglede svojih bratov in starejše sestre, ampak tudi učiti se boriti za svoje pravice. Ker je namreč večkrat obveljalo mnenje starejših, sem si zato kot najmlajša svojo veljavo mo- rala priboriti sama. Danes se lepo razu- memo. Vsi bratje so že poročeni, tako, da imam sedaj že dvajset nečakov.
Družina je bila kar velika. Med nami je živela tudi teta, očetova sestra ter kar nekaj let tudi stara mama po mamini strani. Prav njuna navzočnost je bila tista, ki mi je dala posebne poglede na življenje. S staro mamo sva nekaj časa tudi skupaj spali,se veliko pogovarjali in skupaj molili.S tem mi je gotovo na nek način vtisnila poseben pečat verske raz sežnosti. Teta pa je bila po naravi zelo praktična in delovna ter me je uvedla v delo in odgovornost do vsega.

Domača družina ti je torej položila temelje vere.Kako pa ti jo je obliko- vala župnija?
V župnijo sem bila močno vključena že od vsega začetka. Pela sem v osnovno šolskem zboru - najprej v otroškem, za tem v mladinskem -,poleg tega sem bila vključena tudi v mladinski verouk, saj mi je bilo samoumevno,da po končanem verouku nadaljujem versko vzgojo, ki sem jo sicer prejemala doma.Vse te de- javnosti so v tistem času vplivale name in poglabljale mojo vero.Na moji poti so imeli pomembno vlogo tudi zakramenti, predvsem birma. Ta zakrament sem do- jela kot zakrament, preko katerega po- stajam vedno bolj zrela kristjanka, torej pripravljena oznanjati vero tudi drugim.

Omenila si močna zgleda tete in sta re mame.So kasneje prišli še kakšni drugi?
Zgled mi je bil domači župnik, ki je bil v župniji trideset let,saj je v meni prebujal odgovornost do vere. Poudarjal je, da je vero potrebno gojiti, jo hraniti z za- kramenti in vsakdanjo molitvijo. Vse to sem še posebej občutila ob dogodku, ko smo odšli z ministranti in zborom na duhovno - počitniški teden na Kolpo. Tam smo se seveda kopali, a gospod župnik je to priložnost izkoristil tudi za oznanjevanje. Spomnim se, kako se je pripravljal na razlage evangelija. Takrat sem ga prvič doživela hkrati kot duhov- nika in kot človeka - kot tistega, ki se mora truditi, se poglabljati v vero.

Marsikakšen človek ima danes veli- ke težave najti pravo pot v svojem življenju. Kako si jo odkrila ti?
Kot sem omenila že prej, je bil zame na poti vere ključen zakrament sv. birme. Verovala sem, da si lahko z vztrajno molitvijo izprosim dar Svetega Duha, v moči katerega bom bolje prepoznavala, kaj Bog želi od mene.Odločila sem se,da preizkusim resničnost teh besed. Tako sem štiri leta vsak dan prosila, da bi odkrila svojo življenjsko pot.Vedela sem da obstajajo tri možne poti:poročenost, samskost ali posvečeno življenje. Vsak dan sem torej molila molitev, ki nam je bila predstavljena pri birmi: »Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih...«.
V srednji šoli sem večkrat obiskovala duhovne vaje v tišini in tam spoznavala tudi sestre uršulinke. Prej osebno nisem poznala nobene redovnice.Obiski duho- vnih vaj v tišini so v meni počasi pre- bujali tudi vprašanje o moji poklicanosti v posvečeno življenje. O tem in sploh o svojem življenju sem se pogovarjala in dopisovala z eno od sester uršulink.

Te je s sestrami uršulinkami pove- zovala kakšna posebna značajska lastnost oz. talent? Morda veselje do poučevanja?
Zagotovo. Ob koncu srednje geološke šole, sem naredila precejšen preobrat ter se vpisala na Pedagoško fakulteto, smer razredni pouk. Ob koncu srednje šole sem namreč ugotovila,da imam dar in veselje za delo z otroki. V drugem letniku srednje šole sem začela obisko- vati katehetski tečaj, ker me je župnik povabil, da bi sodelovala v župniji kot katehistinja.To sem z veseljem sprejela in v treh letih opravila tečaj, tako, da sem že v četrtem letniku poučevala predšolske otroke in vodila birmansko skupino. Ves ta čas me je zaznamovalo intenzivno spraševanje, kaj Bog želi od mene.

Ko človek najde pravo pot,potrebuje tudi pogum za odločitev,da stopi na njo. Kako gledaš na to najbolj pome mbno dejanje v svojem življenju?
Po končanem prvem letniku fakultete sem v sebi čutila, da je dozorel čas za odločitev. Poleti sem prav s tem name- nom šla na duhovne vaje v Stično.Tam sem se odločila,da vstopim k uršulinkam v veliki veri in zaupanju, da sem izbrala prav. V tistem trenutku se je vame naselil globok mir. Domači so odločitev težko sprejeli,še posebej mami. Predla- gali so mi, naj najprej dokončam študij, a sama sem čutila, da je to pravi tre- nutek za odločitev, saj bi bilo kasneje lahko prepozno.Čas odločitve doživljam kot trden temeljni kamen, na katerega se vračam posebej v času, ko je moj poklic na preizkušnji.

Oditi v samostan pomeni pustiti vse in začeti novo življenje. So bila sa- mostanska vrata zelo težka?
Preden sem stopila v samostan, sem se počutila negotovo. Vse sem videla te- mno in težko, kot en sam križ. Vendar sem si ob tem rekla: Človeku se lahko uprem, Bogu pa se upirati ne morem in ne smem. Počutila sem se kot prerok Jeremija, saj se tudi on ni mogel upreti Božjemu klicu, kar še posebej lepo izra- žajo njegove besede: »Zapeljal si me, GOSPOD, in dal sem se zapeljati.« (Jer 20,7) Na koncu pa sem se vendarle od- ločila in sem šla.

Katerih lepih trenutkov iz samostan skega življenja se še posebej rada spominjaš?
Prvo presenečenje v samostanu je bil smeh,pravzaprav ogromno smeha. Dru- žba sester se je znala resnično prisrčno nasmejati čisto drobnim stvarem, v čemer sem jih kmalu začela posnemati tudi sama.Ravno takšen smeh mi je po- menil zelo veliko, ker je v meni potrdil mojo osebno naravnanost,da se je lepo veseliti tudi na videz nepomembnim stvarem. V srednji šoli je bilo namreč veliko praznega govorjenja in smejanja, kar se mi je zdelo nekako odveč.
Drugo presenečenje me je čakalo v zvezi s plesom. Zaradi velikega veselja do plesa sem skoraj opustila misel na samostan,saj sem mislila,da se mu bom morala odpovedati. Vendar je bil strah odveč,saj mi ni le ostala pravica do plesa ampak je le ta celo postal del mojega poslanstva. Sestre smo zaplesale ob najrazličnejših praznovanjih, še več pa je bilo plesa pri delu v vrtcu, kjer sem pravzaprav plesala vsak dan in v tem resnično uživala. Tako sem na sebi zelo močno doživela izpolnitev Božje obljube da bo stoterno povrnil vsakemu, ki bo zaradi njegovega imena zapustil vse (prim. Mt 19,29).
Kot tretje naj poudarim notranji mir, ki sem ga doživljala v samostanu. Ta mir me spremlja vse od trenutka moje od- ločitve.

Ob vstopu v samostan si morala tudi spremeniti svoj zunanji videz.
Da. Hlače sem morala zamenjati za krilo ter se ločiti od kite in dolgih las.Ostrigla sem si čudovito dolgo kito in jo podarila Marijinemu kipu.Ravno takrat je namreč s strani neke župnije do sester prispela prošnja,da bi obnovile omenjeni kip. Ker je imela Marija že zelo slabe lase, sem kito dala sestri,ki je poskrbela za to, da so moji postali del Marijinega okrasja. Tako je naneslo, da Marija nosi moje lase (prijeten smeh).

Je bilo omenjeno delo v vrtcu tvoje glavno delo?
Delala sem različne stvari. Sestre pra- vimo, da ne opravljamo dela, temveč poslanstvo, saj smo od nekoga poslane v svet. Delamo torej v imenu našega Reda. Ne delamo tega, kar bi si izbrale same, temveč to, kar naši predstojniki prepoznajo kot potrebno. Tako sem sko raj deset let - od noviciata dalje -, na različnih župnijah učila verouk in vodila otroške pevske zbore.Rada namreč tudi pojem in igram flavto.

In po tolikih letih dela po župnijah si končno dobila poslanstvo v domači ustanovi sester uršulink. Si se tega razveselila?
Zelo! V procesu denacionalizacije smo uršulinke dobile nazaj kar nekaj prosto- rov nekdanjih uršulinskih stavb, v kate- rih so nekoč delovale uršulinske šole. Sestre so se ob tem spraševale, kako bi s pomočjo tega novega premoženja poživile naš apostolat, ki je bil do druge svetovne vojne usmerjen v šolsko pod- ročje vse od vrtca do gimnazije. Zaradi politike povojne oblasti se je bila naša skupnost primorana usmeriti v bolj ka- tehetsko področje, sedaj pa je zopet nastopil čas in potreba po poživitvi pr- votnega poslanstva. Poleg študentske- ga doma je tako sedaj na novo zaživela tudi vzgoja otrok v vrtcu. Odprle smo Angelin vrtec, ki je postal moje novo delovno mesto.To poslanstvo sem spre jela ne le zaradi obljube pokorščine,am- pak tudi iz lastnega veselja do dela z otroki.V vrtcu sem delala osem let,naj- prej kot vzgojiteljica,pet let pa tudi kot ravnateljica, ker se je prejšnja ravna- teljica poročila in ustanovila svoj vrtec. To delo me je zelo obogatilo.

V čem se vaš vrtec še posebej loči od državnih?
Delamo po načelih Marije Montessori. Otroke vzgajamo tudi v veri s pomočjo Kateheze dobrega pastirja, ki je osno- vana na montessori pedagogiki. Obe metodi sta z odprtjem vrtca v Sloveniji postali novost. Ta vrtec je tudi naša prva lastna uršulinska ustanova v obdo bju po osamosvojitvi, saj smo prej de- lovale le v drugih ustanovah ali skupaj z drugimi. Veliko izkušenj sem dobila pri sodelovanju s starši in drugimi ustano- vami. Trenutno pa sem z delom v vrtcu povezana preko molitve in obiskov.

Kaj je bil razlog, da si prenehala s tem delom?
V našem Redu je navada, da se kakšnih deset let po zaobljubah odpravimo na probacijo oz.enoletni odmik od aktivnega dela. Na ta način red sestram omogoči, da se ponovno poglobimo v zaobljube in da naredimo refleksijo svojega življe- nja. Ker je velik poudarek tudi na med- narodnosti, se probacija odvija v Rimu, in sicer v enem od tujih jezikov.

In v tem času probacije so se začele pojavljati zdravstvene težave?
Tako je. Že kmalu po začetku probacije so se začele pojavljati bolečine v tre- buhu. V Rimu sem odšla k zdravniku, ki pa ni odkril nič posebnega. Imela sem le žolčne kamne oz. pesek, ki naj bi ga odpravila zdravila. Bolečine kljub temu niso popustile in so bile od časa do ča- sa zelo močne. Za novo leto sem zato odšla v bolnico in za nekaj časa se je moje zdravstveno stanje izboljšalo. V začetku marca pa so se bolečine poja- vile v tako močni obliki, da sem morala ponovno v bolnico.Naredili so mi dodat- ne raziskave,na podlagi katerih so prišli do zaključka, da bo potrebna operacija. Ker je bila nuja zelo velika, so me ope- rirali še isti dan, čeprav je bil petek po- poldne in so že skoraj vsi odšli domov.
S to operacijo se je zame začelo novo življenje in novo iskanje smisla. Morala sem se začeti soočati z dejstvom, da sem obolela za rakom, ki je včasih oz- dravljiv,velikokrat pa tudi ne.Nisem ve- dela, kakšna bo moja prihodnost in kaj bo sledilo. Prenehala sem s probacijo in se odpravila v Ljubljano,kjer sem nada- ljevala z zdravljenjem.

Kako je potekalo zdravljenje v Ljub- ljani?
Sledil je prvi cikel kemoterapij.Na koncu teh terapij so se, neverjetno,kljub red- nim pregledom bolečine ponovno javile. Pol leta po prvi operaciji sem bila torej ponovno operirana,saj se je tumor raz- sejal in pojavil na jajčnikih.V tem obdob ju bolezni sem se morala soočiti s svojo ženskostjo in vprašanjem,kaj to pomeni zame. Ponovno so sledile pol leta traja- joče kemoterapije,katere sem kar težko prenašala posebno v drugem delu zdra- vljenja. Vsemu temu je sledil enoletni premor s pomočjo biološkega zdravlje- nja. V tem času sem se počutila bolje. Odšla sem tudi v hribe,celo nad dvatisoč metrov, kar je bil zame velik dosežek, saj sem bila pred tem prepričana, da ne bom mogla nikamor več.Ravno po enem letu, letos maja, pa so se že znane bo- lečine ponovno javile.Sledila je operaci- ja,ki jo skorajda nisem preživela. Komaj so me operirali, so namreč ugotovili, da se mi v trebušno votlino izliva kri, zato so me takoj ponovno operirali. V tistem trenutku je nastopil drugi moment moje bolezni in življenja, saj sem bila prvič tako rekoč na robu smrti. Trenutek za trenutkom sem se zavedala, da lahko odidem in da me Gospod lahko sprejme k sebi.

Kako si v teh težkih trenutkih doživ- ljala Božjo prisotnost, njegovo var- stvo in podporo?
V teh trenutkih sem doživljala veliko krizo vere.Prvič v življenju sem doživela močno temo.To ni bil obup,temveč tema vere. Spraševala sem se, zakaj Gospod to dopušča. Počutila sem se, kot da bi padla v nekakšno jamo oz.brezno.Čutila sem, da se iz nje lahko rešim le preko molitve drugih, mojih sosester in tistih ljudi,ki zame molijo. Zagotovo lahko re- čem,da sem iz te jame splezala po mno gih njihovih molitvah. To je bila zame močna in dragocena verska izkušnja, na podlagi katere lahko sedaj bolje ra- zumem ljudi, ki se nahajajo v takšnem ali podobnem stanju,ne zaradi svojega grešnega življenja, temveč zaradi Bo- žjega dopuščenja.

Težko je biti v trpljenju sam. Kako si težke in lepe trenutke doživljala z drugimi bolniki?
V bolnici sem po tretji operaciji ostala dva meseca in v tem času sem doživela marsikaj, ne samo hudega, marveč tudi lepega.Kar nekaj bolnikov je v tem času umrlo, enkrat celo v moji sobi. Ob tej bližini smrti so me obhajali posebni ob- čutki, saj sem umirajočo bolnico sprem- ljala in zanjo molila.So časi,ko je nemo- goče moliti. Tako obdobje se je pojavilo tudi pri meni. Kljub temu sem srečevala ljudi,ki sem jim lahko dala besedo tolaž- be. Potem pa je prišlo tudi lepše obdo- bje, ko sem kateri od bolnic priskrbela bolniško maziljenje ali obhajilo. Posebej se spomnim bolnice, ki je umrla dan po prejemu zakramentov. To je bilo zame res veliko potrdilo in tolažba, da lahko Bog deluje po vsakem človeku,ne glede na njegovo stanje. To je svetla plat te zagotovo dragocene izkušnje. Poleg malo bolj grenkih trenutkov so bili torej vedno tudi lepi, ko so me bližnji tolažili in mi zagotavljali, da je v tem trenutku prav, da sem, kjer sem.

Zdravljenje torej še ni končano in bole zen je tako trenutno del tvojega življe- nja. Kako se spoprijemaš z njo? Ali ti je pri tem tudi v pomoč duhovnost Angele Merici,redovne ustanoviteljice uršulink?
Zagotovo. Stanje je sicer trenutno dobro, saj je bolezen raka v mirovanju.S sestrami molimo k blaženemu Alojziju Grozdetu za popolno ozdravitev.Že to je čudež,da sem preživela,zato se mu še naprej priporočam Četudi ne ozdravim popolnoma, vem, da mi lahko on izprosi mnoge milosti,pogum, moč in tolažbo. Tudi to je čudež, da človek v moči Božje milosti lažje prenaša svoje trp- ljenje in ga pridružuje Kristusovemu. Z eno besedo: trudim se biti nevesta Kristusa križanega. Naša ustanoviteljica sv. Angela je zelo močno poudarjala: Ve ste neveste Jezusa Kristusa. Te misli včasih nisem razu mela. Prav skozi svojo bolezen in trpljenje pa sem doživela,da sem lahko nevesta Kri- žanega še posebno takrat, ko pridružujem svoje trpljenje Njegovemu.

Torej si v svoji bolezni in trpljenju našla globok smisel,ki ti omogoča,da preizku šnjo sprejemaš kot dar,s katerim lahko tudi bolj ceniš življenje.
Trenutno sem v bolj mirnem obdobju spre- jemanja svoje bolezni, so pa prisotne tudi manjše bolečine.Zavedam pa se,da je mo- je življenje res minljivo in da me Bog lahko vsak trenutek pokliče k sebi. Zavedam se tudi, da moram v polnosti živeti prav vsak trenutek življenja. Sedaj se resnično ve- selim vsake stvari: rože, srečanja z ljudmi, odhoda v mesto, pogovora s sestrami... Lahko rečem, da svoje življenje tudi kot redovnica znova čutim izpolnjeno in polno. Predvsem pa sedaj v svojem stanju lahko bolje čutim s trpečim človeštvom. Vesela sem te izkušnje,ki je bila na nek način pri- sotna tudi že prej,a vendarle ne v taki meri Amen. Konec. Kaj naj še rečem?

Draga sestra Metka,vesel in hvaležen sem, da si nam podarila košček svojega življenja in bogato izkušnjo smisla v trpljenju. Pre- pričan sem, da boš s tem svojim zgledom marsikomu pomagala pri sprejemanju raka- vega obolenja, ki je dandanes vedno bolj pogosto.Naj te dobri Bog spremlja s svojim blagoslovom!

Intervju smo opravili:
Borut Pohar CM, Marko Lajovic (zapis),
foto: Peter Škrlep in osebni arhiv.

Podpisi k slikam: • Angelin vrtec, ples; • Večne zaobljube, z domačimi.

Šteti dneve

»...da pridemo do srčne mo- drosti.« (Ps 90,12) Stvarnik mi je naklonil sedem let več, kot je človeške norme.Psalmist namreč pra vi: »Dni naših let je sedemdeset let.« (Ps 90,10) Moj jaz se je torej enajstkrat pre- novil (11 x 7). In kaj mi ostaja? Življenjski realizem z očali vere, da sem ustvarjena za srečo,da sem Božji otrok,oskrbljena z vsem kar potrebujem za življenjsko potovanje od Alfe do Omege.
Na tem potovanju sem imela veliko prilož- nosti srečevati se tako ali drugače s preiz kušanimi in trpečimi, se spraševala zakaj, čemu,kako da... Vedno se učim.Vedno bolj spoznavam, da se človek lahko zelo veliko nauči ter postaja ustvarjalen in zaslužen tudi drugače,kot navadno mislimo.Dana mi je milost spoznanja, da lahko vedno molim, darujem in sprejemam, slavim Boga, zato se zatekam v velikonočno skrivnost.Z ma- šnikom se zlasti pri sveti maši pridružujem Jezusu, glavi zmagoslavne, trpeče, prega- njane in potujoče Cerkve približno tako: Jezus Kristus, ti si vzel nase vse, kar je človeškega in vse dvignil k Očetu kot dar. Tako hočem združena s teboj tudi jaz. Vso našo človeško bolečino, neuspehe, grehe, zmote in zablode,vso nravno pokvarjenost vse bolezni, socialne krivice,vse sovraštvo v politiki in mednarodnih odnosih..., vse konkretno in resnično življenje okoli nas z vsemi napakami, slabostmi in bolečinami; vse to naj zajame moje darovanje pri sv. maši in vse to usmeri k Srcu našega Boga.
O moj Bog, naj ne bo po moji nevrednosti izgubljena odkupnina za duše, za katere si se Ti daroval kot zadostilna žrtev.Prinašam pred tebe,Gospod, in ti darujem vse trplje- nje ljudstva, nevarnosti narodov, vzdihe jetnikov, delo sirot, stisko popotnikov, po- manjkanje bednih, zaskrbljene zdihe jetni- kov,solze vdov,obup bolnikov, osamljenost in nebogljenost starčkov, molitve mladine, stiske družin,prizadevanje cerkvenih in dr- žavnih voditeljev...Naj se Tvoje usmiljenje razlije na vse in ne odtegni svoje ljubezni nobeni stvari, ki si jo naredil Ti.
Pridružujem se angelovi molitvi in pastir- čkom v Fatimi za mir in zadoščevanje ter Boga rada slavim s slavospevi iz Razodetja: »Vreden si, da vzameš knjigo...« (Raz 5,9)
V občestvu Device Marije,angelov in svet- nikov: pozdrav, hvala, čast, moč in oblast na vekov veke, poklon starešin, hvalnice treh mladeničev,vsega stvarstva,Te Deum vse himne nebes in zemlje, vso ljubezen Presvete Trojice: Očeta, Sina in Svetega Duha,vso ljubezen svetnikov,Device Marije vseh živečih, češčenje svetnikov,delo, lju- bezen in gorečnost misijonarjev, delavcev, mož, žena, fantov, deklet, prijateljev, ot- rok, ljubezen,vdanost in trpljenje bolnikov, Očetu pa vso Sinovo ljubezen, vdanost, dopadenje ter ljubezen vseh kristjanov.
Ko premišljujem Jezusovo življenje, pogre- šam zgledov za starost(33 let glede na 70 let je malo), se spomnim, da je človekova starost nadaljevanje Jezusovega življenja v njegovem Skrivnostnem Telesu Cerkvi. Bolniki, obrobni, stari in zapuščeni so po- daljšek Jezusovega življenja, ki dopolnjuje to, kar manjka Kristusovemu trpljenju. Kri- stus, ki živi med nami kot trpin, dokler bo še eden človek na svetu, ki trpi.

s. Fidelis Bratina, uršulinka

podpis k sliki:Sestra Fidelis (desno) ob sestri Marjeti v samostanskem koru.

Pismo uršulinke in misijonarke s. Fani Žnidaršič

Dragi bralci in bralke revije

Prisrčno pozdravljeni z juga Afrike,iz Južno afriške republike,kjer prebivajo ljudje raznih narodnosti, barve kože, jezikov in kjer je pisana mavrica kultur.
V tem letu vere bi z vami rada spregovorila o SPREDu.To je okrajšava za SPRED (SPe- cial, REligious Development), ki je program kateheze za ljudi s posebnimi potrebami. Imenujejo se PRIJATELJI. Jezus je rekel svojim učencem: "vas sem imenoval prija- telje" (Jn 15,15).
Oznanjamo Besedo, Besedo,ki se je učlove čila in se naselila med nami, da bi se lahko v nas utelesila,zaživela. Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti. Vsak ima osebno, enkratno poslanstvo na zemlji, da podeli z vsemi,ki jih sreča v življenju,svoje posebne darove. V veri rastemo s podeljevanjem in skupnim učenjem. Spremljevalci sami mo- rajo biti žive besede, kot je apostol Pavel pisal Korinčanom: »Očitno ste Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src.« (2 Kor 3,3)
Koliko ljudi je v skupini SPRED? Šest prijate ljev in šest spremljevalcev, kjer delo pote- ka individualno. Skupini pomagata tudi dva odgovorna, koordinator in voditelj liturgije, tako da skupina šteje štirinajst članov. Vsak prijatelj ima 'spremljevalca v veri', ki si vzame čas,da deli z njim življenje in vero Živa občestva igrajo ključno vlogo pri rasti v veri. Tam je okolje odprtosti,sprejetosti, varnosti, pripadnosti, ljubezni. Vsakemu s posebnimi potrebami je zagotovljena pri- merna oblika pomoči, da lahko razvija svoj odnos z Bogom in da se na njemu lasten način odzove. V skupino so vključeni ljudje različnih starosti, saj SPRED želi gojiti živ- ljenje v veri in pomagati pri rasti v odnosu z Bogom. Kako poteka ta kateheza? Preden pridejo prijatelji, ostali pripravijo dva prostora: za srečanje in za praznovanje, kjer je pouda- rek na čutu za sveto. Koordinator čaka pri vhodu,da pozdravi vsakega prijatelja in ga pripelje k njegovemu spremljevalcu v veri. Nato gresta skupaj k ostalim, da jih pozdra vijo, potem pa gresta k mizi. Na njej so na razpolago barvice,svinčniki, kocke, puzzle, voda, školjke, itd. da lahko izbereta, kaj bo delal. Vsi sedijo okoli mize na stolih ali invalidskem vozičku. Igra instrumentalna glasba, je tišina, kar pomaga,da se umirijo, zberejo. Po približno dvajsetih minutah ko- ordinator povabi prijatelja in spremljevalca da pospravita materiale, si umijeta roke in se usedeta na stole v krogu. Nato voditelj liturgije pozdravi vsakega posebej še en- krat in nato gre v prostor za praznovanje. Tu je miza,na kateri je Sveto pismo, sveča in znan simbol, ki se ga da videti, otipati, vonjati,ter cvetje.Pare povabijo v prostor, voditelj liturgije vodi katehezo, vsi sodelu- jejo. Izhaja iz življenja,se pogovorimo, be- remo iz Svetega pisma, izluščimo sporočilo ki bo vsakega osebno hranilo do prihod- njega srečanja. Voditelj liturgije pristopi k vsakemu, ga pokliče po imenu in izreče to sporočilo: npr.Jezus ti danes pravi: Rad te imam. Sledi pesem in odhod v sobo za sre- čanja.Pripravimo mize in hrano.Vse je pre- prosto, v molitvenem ozračju in praktično: priprava, praznovanje in agape. Ko pridejo PRIJATELJI k sv.maši, so tako zaradi kate- heze nanjo dobro pripravljeni.
Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem in vsakemu posebej za vso vašo duhovno podporo, darovanje trpljenja,molitve,žrtve, saj verjetno naredite več kot pa mi tu. V molitvi se vas spominjam! Bog z vami!
Hvaležna,

s. Fani Žnidaršič, uršulinka in misijonarka

podpisi k slikam:
• Skupina SPRED v župniji svetega Petra Klaverja
• Sestra Fani pri delu v misijonu.

RAZMISLEK O VERI IN SVETI TROJICI

II. del razmišljanja ob Letu vere

Verujem v Cerkvi

Iz razmišljanja v prejšnji številki Prijatelja izhaja, da je vera dar. Bog ima pobudo in nam prihaja naproti;tako je vera odgovor, s katerim jo sprejmemo kot trdni temelj našega življenja. Je dar, ki spremeni naše življenje in nas odpira za ljubezen do Boga in do ljudi (prim. Benedikt XVI.,splošna avdienca, 31 okt. 2012). Toda vprašajmo se: Ali ima vera samo osebni, zasebni značaj? Je zgolj moja osebna zadeva? Ali živim mo- jo vero sam zase? Seveda je dej vere emi- nentno oseben dej, ki se odvija v notranji globini in ki zaznamuje spremembo smeri, osebno spreobrnjenje: je moje bivanje, ki prejme novo orientacijo.
Toda to moje verovanje ni rezultat mojega lastnega razmisleka,temveč je sad mojega odnosa, dialoga, katerega sestavlja poslu- šanje, sprejemanje in odgovor. Je stik z Jezusom, ki mi omogoči izhod iz mojega »jaza«,ki je zaprt sam vase,da bi me odprl ljubezni Boga Očeta. Je kot novo rojstvo, v katerem se združim ne samo z Jezusom, ampak tudi z vsemi tistimi, ki so hodili in ki sedaj hodijo po isti poti. Ne morem si ust- variti osebne vere v nekem zasebnem dia- logu z Jezusom,kajti Bog mi je podaril vero po vernem občestvu,ki ga imenujemo Cer- kev, in me tako vključil v množico vernih,ki ni samo sociološka in družbena stvarnost, ampak je zakoreninjena v večno ljubezen Boga, ki je sam v sebi občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha; je sam trinitarična ljubezen. Naša vera je resnično osebna samo, če je tudi občestvena; more biti res moja vera le, če živi v »mi« Cerkve, če je včlenjena v skupno vero edine Cerkve.

Tako ima vera občestveno razsežnost, predstavlja vključitev v »občestvo svetih« »Jaz« vere se mora vključiti v »mi« vere. »Jaz verujem« (apostolska vera,krstna ve- roizpoved) pomeni, da je vera odgovorna in osebna odločitev posameznega človeka. K njej ne moremo nobenega prisiliti proti njegovi volji in prepričanju. »Verujemo« pa pomeni,da ne more nihče verovati sam za- se. Nihče tudi ne more vere ohraniti zase, ampak jo mora posredovati drugim; kajti vera se krepi s podarjanjem.
Katekizem nas opozarja,da »vera ni osam- ljeno dejanje ... Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih« (KKC 166) Zato drži: »En kristjan ni noben kristjan«, (Tertulijan). Od zasebne vere se moramo obračati k občestveni veri. V tej posamez- nik ne izgubi svoje enkratnosti,ampak prav to enkratnost postavi "v službo" celotnega občestva. Tu govorimo o občestvu oseb. Verujemo z drugimi in verujemo za druge. Občestvo ljubezni spada k jedru evangelija saj izhaja iz udeleženosti pri občestvu (communio) treh Božjih oseb. »Človek je namreč do globin svoje narave družbeno bitje in brez odnosov do drugih ne more ne živeti ne razvijati svojih darov« (CS 12,4; prim. 24,3). "Jaz" naše vere prejema v "mi" Cerkve svoj življenjski prostor.

Cerkev torej ni samo predmet vere,temveč tudi sama veliki »vernik«. Klasični avtorji večkrat govorijo o veri Cerkve,o verujočem občestvu. Pri maši prosi duhovnik Boga tik pred prejemom obhajila: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve!« To je izvirni pomen pojma fides ecclesiastica (cerkvenostna vera). Ta »cerkvena vera« je prišla do izraza že od vsega začetka pri vprašanju krsta otrok. Avguštin in za njim še mnogi drugi so poudarjali, da so otroci »verniki«,kolikor so vključeni v vero Cerkve Če bi torej krstu otrok manjkala solidarnost z vernim občestvom,ne bi bil ta zakrament vere v pravem pomenu. Vera Cerkve pa ni pomembna samo za otroke, ampak tudi za odrasle.Malo jih je,ki imajo nezmotljivo po- znanje vseh resnic,v katere Cerkev veruje Naša vera ostaja v večjem delu implicitna, se »pridruži« veri Cerkve. Po vsej pravici smemo reči,da verujemo,kar veruje Cerkev
Cerkev je tista, ki ohranja spomin na Kris- tusove besede, ona izpoveduje iz roda v rod vero apostolov. Kakor mati,ki uči svoje otroke govoriti in prav s tem razumevati ter posredovati, nas Cerkev,naša mati, uči govorice vere, da bi nas uvajala v umeva- nje vere in življenje iz vere (prim.KKC 171) Torej:»›Verovati‹ je cerkvenostno dejanje Vera Cerkve prehiteva, poraja, nosi in na- hranja našo vero. Cerkev je mati vseh ve- rujočih. ›Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater‹« (sv. Ciprijan: KKC 181).
Evangelij ni nikakršno zasebno oznanilo, ki naj bi ga Cerkev ohranila zase. Evangelij je Cerkvi zaupan kot veselo oznanilo za vse človeštvo. V zavesti tega poslanstva se Cerkev obrača k vsem narodom.Vera sama sili k pričevanju.V Cerkev ljudje vstopajo in v njej ostajajo predvsem zato,ker in kolikor v njej srečajo Kristusa. »Cilj kateheze je: Privesti ljudi v občestvo z Jezusom Kristu- som in do globoke domačnosti z njim; on edini nas more privesti k Očetovi ljubezni v Duhu in nas napraviti deležne življenja Sve- te Trojice« (KKC 426). Kristjan tako veruje »v Cerkvi«; zato je njegova vera cerkve- nostna ali pa ni krščanska! To resnico lepo izrazi Katekizem katoliške Cerkve: »Veruje najprej Cerkev in tako nosi, nahranja in vzdržuje mojo vero ...V Rimskem obredniku vpraša krstitelj katehumena: ›Kaj želiš od Cerkve Božje?‹ In odgovor je: ›Vero‹. ›Kaj ti da vera?‹ ›Večno življenje‹« (KKC 168). Zato je Cerkev mati, ki nas v zakramentu svetega krsta rodi za večno življenje,hkrati pa tudi mati, ki nas uči nauk večnega živ- ljenja ter ustvarja prostor uresničevanja krščanske poklicanosti:»Zveličavno odreše nje prihaja samo od Boga; ker pa življenje vere prejemamo po Cerkvi, je ona naša mati: ›Verujemo Cerkvi kot materi našega novega rojstva, in ne v Cerkev,kakor da bi ona bila povzročiteljica našega zveličav- nega odrešenja.‹ Ker je naša mati, je tudi vzgojiteljica naše vere« (KKC 169). Kakor mati, ki uči svoje otroke govoriti in prav s tem razumevati ter priobčevati, nas Cerkev, naša mati, uči govorico vere,da bi nas uvajala v umevanje vere in v življenje iz vere.
Sklenimo z besedami Drugega vat. koncila, ki pravi: »Bog hoče ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne med sebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo« (C 9).Če se vrnemo h krstnemu obredu,po izpovedi vere krstitelj povzame: »To je naša vera, to je vera Cerkve, ki jo ponosno izpovedujemo v Jezusu Kristusu.«

Dr. Ciril Sorč

podpis k sliki: Taizejska molitev

RAZMISLEK O CERKVI

Razumeti pomene

Zborne molitve so prava preiz- kušnja naše pozornosti.
Le na kaj pomislimo,ko na primer izrekamo tisti del veroizpovedi, ki se glasi: Verujem v sveto katoliško Cerkev.? Veliko- krat se samo prepustimo valovom molitvene dinamike, ne da bi mislili na vsebino izre- čenega. Tudi v osebni molitvi je kdaj tako. Naša misel se odlepi od vsebine, in ko se zavemo, da smo se oddaljili od nje, hitimo začenjati znova. Pa spet ne pridemo prav daleč; niti do konca očenaša, kaj šele de- setke rožnega venca.
Spovedniki verjetno ne morejo prešteti na- ših obtožb na račun molitvene raztreseno- sti.V njej najbrž kdaj prepoznajo tudi sebe kdo ve.
Verujem v sveto katoliško Cerkev.Trije po- meni se mi zdijo pomembni: Verujem! To pomeni:ne dvomim o tem,kar mi zagotavlja
V sveto. Vprašam se,mar res sveto,ko nas pa od vseh strani poučujejo o njeni greš- nosti in pravi notranji gnilobi? Vem: sveto, ker je Kristusova; kakršna koli že je v svoji zgodovinskosti.Navsezadnje smo njeni člani in s tem jo oblikujemo:žlahtnimo in pačimo.
Katoliško. Zakaj ne raje krščansko, kakor jo označujejo evangeličani? Krščanska ta- ko in tako je, a je obenem vsepresežna, katoliška. To me dodatno razveseli.
Mogoče se je težko zavedati vseh treh po menov hkrati in še četrtega: da je Cerkev - Božje ljudstvo. A je dovolj,če se zavemo vsaj po enega. Zavedajoč se pomena,nam izpoved vere zagotavlja vnemo za dejav- nost na različnih področjih. V družini, v družbi,v občestvu, ne glede na to, ali pre- kipevamo od zdravja ali nemara bolehamo in na nas pritiska teža let.
Kaj pa,kadar nas hromijo razočaranja, skr- bi,osamljenost? Kako naj vriskam ob izgubi najdražjega človeka: sozakonca, otroka, staršev, prijatelja ... Ali naj prepevam, če ostanem brez službe? Vriskam zaradi ne- ozdravljive bolezni? Plešem od veselja, ker se me nihče več ne spomni?
Iz zadrege nas reši apostol Pavel. Korinčane spodbuja,naj bodo trdni v zaupanju,vendar tudi nam velja njegova beseda,da »hodimo v veri, ne v gledanju« (prim. 2 Kor 5,7). A da ne bomo pozabili na Jezusa; poudarjal je prav moč vere. Tvoja vera ti je poma- gala ... Velika je tvoja vera (prim. Mt. 15, 28). Naša vera se hrani iz molitve. Najbrž smo že izkusili, da nas zaupanje v moč molitve ni pustilo na cedilu.Z molitvijo se v veri obračamo na Boga.V človeški po- dobi so Jezusa, drugo Božjo osebo, mogli srečevati le njegovi rojaki. Vendar se ni srečal z vsemi in tudi ozdravil ni vseh. Za vse pa je postal eden izmed nas in vsem velja njegovo zagotovilo,da ostaja z nami. Vidno in oprijemljivo v podobi Kruha, zdru- žujoče nas v Cerkev kot občestvo verujočih. Sveto zaradi Njega, katoliško zaradi nas.
Ko se zamislimo v pomen posameznih poj- mov veroizpovedi ali kakega molitvenega obrazca, se nam ti razkrijejo kot pomembni mejniki zaupanja v Božjo Navzočnost. Saj bomo besedila v zboru še marsikdaj izrekli bolj mehanično kot zavestno,a če se skle- nemo pogosteje zamisliti nad pomenom posameznih besed, se bomo začeli bolje zavedati zaklada, s katerim smo obdarjeni.
Leto vere je oklicano zato, da bi vero do- življali bolj poglobljeno. To lahko dosežemo tudi s tem, da se zamislimo nad pomenom tako vsakdanje molitve, kot je na primer očenaš. Oče naš, ki si v nebesih ... Oče naš, ki si v nebesih ... Tako bodi! Amen.

Berta Golob

VERA V USTVARJANJU

S SVETIM PISMOM

naproti postnemu času

Če znamo biti nekoliko ustvarjalni,iz marsi- katere življenjske situacije lahko naredimo kaj lepega.Odzvanja mi preprosta misel ene izmed preteklih nedelj, ki jo je duhovnik ob koncu maše namenil kot spodbudo vsem zbranim: »Nasmejte se,namenite drug dru- gemu kako lepo besedo in kaj dobrega na- redite.« Čisto preprosto, a mnogokrat tako težko, kajne? Morda pa nam k optimizmu in dobroti lahko pomaga vera. Toda, kje je moja vera? Mi daje upanje in pomaga v ljubezni? Morda lahko naredimo kak korak, da bi bili ustvarjalni tudi na našem verskem področju?
Eden izmed dobrih pripomočkov za ustvar- jalnost na področju poglabljanja vere je Sveto pismo. Sveto pismo je zapisana Bo- žja beseda in če želimo narediti kak korak bližje Bogu, je prav,da prisluhnemo njegovi besedi. Sveto pismo lahko odpremo zjutraj in v njem najdemo spodbudo za dan, lahko ga vzamemo v roke v trenutku stiske in v njem poiščemo tolažbo, v trenutkih osam- ljenosti družbo, v veselih trenutkih besede zahvaljevanja, ... Lahko ga beremo od za- četka do konca,lahko si izberemo en odlo- mek, lahko pustimo, da se nam odpre, kjer nam je namenjeno,... Neskončno možnosti in neskončno priložnosti.
Kako zelo lahko nagovori Sveto pismo,sem izvedela že mnogo let nazaj, ko sem spoz- nala fanta, ki mu je Sveto pismo rešilo živ- ljenje. Njegovo ime je Ivo. Odraščal je sam z mamo in že v zgodnjih najstniških letih odšel od nje, saj si je želel svobode. Cena svobode pa je bila precej visoka. Našel je družbo, s katero je zabredel zelo globoko. Kraje,kriminal,na koncu tudi droge.Večkrat se je skušal osvoboditi raznih zasvojenosti a je bilo težko. Našel si je službo in v njej spoznal sodelavca,ki ga je vsak dan znova občudoval zaradi njegove dobre volje in optimizma. Od kje črpa moč za veselje? Zakaj je že navsezgodaj zjutraj prijazen? Kako da pomaga, brez da bi kaj zahteval? Ta in še druga vprašanja je Ivo postavljal sodelavcu,on pa mu je razkrival razlog svo jega upanja, optimizma in dobre volje. Ne- kega dne mu je izročil Sveto pismo in mu povedal, da v njem najde moč za življenje tudi takrat, ko je utrujen ali razočaran. Ivo je Sveto pismo vzel in ga zvečer odprl. Prve strani so bile tako dolgočasne, da je ob njih zaspal in že v naslednjih dneh na Sveto pismo pozabil. Življenje je teklo na- prej, meseci in leta so prinesla spet marsi- katero preizkušnjo. Znašel se je v zaporu zaradi ropa. Postajal je vedno bolj obupan in nesrečen in ni videl več nobenega smisla življenja. Nekega večera, ko je bil spet v svojem majhnem najemniškem stanovanju, je začel razmišljati o samomoru. Zabredel je tako globoko,da ni videl več smisla svo- jega življenja. A kot utrinek se je v njem zbudil spomin na nekdanjega sodelavca. Poiskal je njegovo Sveto pismo,obrisal prah iz njega in ga odprl.Stavek,ki ga je prebral ga je presunil: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16) Božja beseda ga je nagovorila.Bog je spregovoril in se dotaknil njegovega srca z besedo Svetega pisma. Ob tem stavku je začutil v svojih očeh solze. Vedel je, da je še upanje. Odpravil se je do prve cerkve,v njej poiskal duhovnika in mu povedal svojo zgodbo. Od tistega dne naprej je Ivo živel novo življenje. Seveda ni bilo vse lahko in marsikdaj je moral opravljati pokoro za svo- je lahkotno svobodnjaško življenje.A v veri in Svetem pismu je našel prijatelja, našel je Boga. Z Njim je premagoval nadaljnje preizkušnje v življenju. Ko sva se spoznala - z njim sem preživela slabo leto v Medna- rodni šoli za evangelizacijo - je bil videti iskreno srečen. Večkrat je pripovedoval to svojo zgodbo,kako se ga je Bog dotaknil in vedno znova nas je nagovorila. Bog nam s svojim Svetim pismom govori in če mu bo- mo dali priložnost, lahko nagovori tudi nas.
Le nekaj tednov je mimo,kar smo vstopili v novo leto in morda premišljevali, kaj bi na- redili v letošnjem letu, da bi poglobili svojo vero. Kmalu bomo začeli postni čas. Naj zapišem en ustvarjalni predlog za trenutke z Bogom:poiščimo Sveto pismo in ga posta vimo na vidno mesto v svoji sobi,v svojem domu. Določimo si čas v dnevu, morda dan v tednu,ko bomo dovolili,da nas Bog nago- vori s svojo besedo. Vzemimo Sveto pismo in se "priklopimo" na linijo z Bogom.Naj nas nagovori Njegova beseda. Morda nam bo potem lažje izpolniti spodbudo duhovnika, ki sem jo zapisala na začetku: »Nasmejte se, namenite drug drugemu kako lepo be- sedo in kaj dobrega naredite.«

Polona Kemperle

Foto: Peter Škrlep

Nekaj mesecev so jo bolele noge,postajala je vedno bolj utrujena. Čutila je,da gospo- dinjska dela vedno teže zmore. Od nekdaj se je zelo bala zdravnikov in preiskav,zato je čakala, da bo minilo. A ni. Začelo jo je boleti okoli pasu.Med obiskom pri osebnem zdravniku je rekla:»K vam bom še kdaj pri- šla,kam drugam me pa ne pošiljajte. Veste še nikoli nisem bila v bolnici.« V nekaj dne- vih je bil ugotovljen rak.
Sprejeta je bila v bolnico, kjer so ji naredili le paliativen (blažilen) operativni poseg.Bolj kot diagnoza, jo je skrbelo, ali bo pravo- časno dobila nočno posodo. Nerodno ji je bilo, ker so jo sestre umivale v postelji, pri odprtih sobnih vratih. Počutila se je kot v izložbi,vsem na ogled. Rekla je: »Veste, ta bolnišnična medicina ni zame.Tukaj je toli- ko posegov,preiskav in tako malo besed in človeške bližine. Največ se lahko pogovar- jam s strežnico. Drugim se vsem tako mudi Imam občutek, kot da se me izogibajo. Ko je vizita, so pri meni vedno najkrajši čas.«
Na njeno željo so jo odpustili domov med domače. Zanjo sta sočutno skrbeli hčerki, dopoldan ena in popoldan druga. Kako ve- sela je bila obeh vnukinj, ki sta ji prebirali iz knjig. Začela je bolj jesti, zanimalo jo je, kaj se dogaja v šoli. Za novo leto si je za darilo želela sliko, na kateri bi bila upodob- ljena pomlad.S kakšnim veseljem jo je gle- dala iz postelje. Mamina radost se je raz- livala na vso družino. Nič jim ni bilo težko storiti zanjo.Nekega dne se je mami stanje nenadoma poslabšalo, srce ji je začelo ne- enakomerno utripati. Mama je mirno rekla: »Ali ni boljše, da hitro umrem zaradi srč- nega infarkta kot počasi zaradi raka. Kako dobro je, da ne vemo ne ure ne dneva, kako in kdaj bomo umrli. Včasih mislim, da je že tako slabo, da slabše ne more biti in kasneje ugotovim, da je lahko še mnogo slabše.« Vsi so se čudili mamini mirnosti in modrosti.

Ponudila sem jim oskrbo hospica. Hčeri bi jo sprejeli, a mama jo je zavrnila: »Veste, zelo težko se navadim na tuje ljudi. Med svojimi se najbolj varno počutim in ob njih mi prav nič ne manjka.Ne vem,kako bi bilo, če bi nekdo iz hospica prišel v našo hišo in bi jaz ugotovila,da nisva za skupaj.Gotovo bi ga prizadelo, če bi ga odklonila.« Čeprav ta družina ni poznala načel paliativne oskrbe in nihče ni bil na nobenem izobraževanju hospica,so umirajočo mamo spremljali tako da so bili učitelji meni in patronažni sestri. Ni jih vodilo znanje,ampak ljubezen do ma- me, babice in tašče. Hčerka mi je rekla:»Mamina bolezen nas je prizadela in hkrati spodbudila k zavedanju, da je čas življenja omejen in zato drago- cen. Ne prej in ne potem, sedaj je čas, da zaživimo košček nebes med nami. Še nikoli si nismo bili tako blizu.«
Staro in preizkušeno načelo je, kar je za zdravega dobro, je za bolnika komaj dobro So družine,ki znajo same napolniti življenje umirajočega svojca z bližino. In so družine ki se v takih situacijah slabše znajdejo.Tem družinam so vrata hospica vedno odprta. Do tja, kamor je vredno priti, nikoli ni bliž- njic.Hospic ni bližnjica do lepe smrti,hospic je pot prebujanja k zaznavi bližine.
Rada prebiram pesmi Minke Korenčan, ki je po operaciji izgubila glas. Ker ni mogla go- voriti, je začela pisati pesmi. Zapisala je: »Zapri oči in videl boš dlje in svetleje.Zapri oči in videl boš življenje.Vse izveš na sveti stezi, onstran črk in besed, kjer je mesec vrtnar noči in rastejo dnevi drugačne le- pote. Vse izveš na pragu smrti, v rodovitni bolečini srca.« Grozdje je najslajše takrat, ko je v njem največ sonca. Človek je naj- bolj moder takrat,ko se bliža objemu smrti.

Janja Ahčin

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV

Skupina Podutik - srečanje s svetim Miklavžem

Ta najljubši decembrski svetnik je tudi letos obiskal našo sku- pino,ki se zvesto zbira ob povabilu delovne Ljubice. Najprej so prišli trije angelčki,ki so nam predstavili manjšo igrico in zaigrali na klaviature, oboo, kitaro in triangel. Glasba je privabila sv. Miklavža, ki je kmalu nato potrkal na vrata. Prijazno se je ustavil ob vsakemu od nas, se z njim malce pogovoril in ga obdaroval.Potem se mu je pa že mu- dilo v sosednjo vas,kjer so ga komaj čakali pridni otroci.Mi pa smo se malce posladkali ob dobrotah in popili sok, obenem pa se sproščeno pomenkovali in si že voščili za božič in novo leto.Po maši smo se poslovili in se veseli vrnili med svoje domače. V na- ši sredi ni bil potrošniški veseli december, ampak mesec pričakovanja našega Kralja vesoljstva,ki prihaja k nam kot Dobri pastir in Odrešenik.

Doroteja Lampič, foto: Tina Rot

V prejšnji številki revije Prijatelj (št. 6, letnik XLIV) sta se v prispevek »KBBI na svetopi- semskem maratonu« prikradli dve napaki, ki sta posledici moje roke:
- Katja obiskuje svetopisemske večere v župniji Jarše in ne v župniji Preserje
- Bratstvo je sodelovalo na svetopisemskem maratonu od 16. do 18. ure in ne od 14. do 16. ure.
Avtorici Katji Miklič se za nastale napake iskreno opravičujem!

Dobrota presega vse

21. decembra 2012 je praz- noval svoj 50. rojstni dan naš prijatelj in dobrotnik Janez Galjot iz Lahovč na Gorenjskem. Janez in njegova družina so dobro poznani mnogim našim članom. Vrata domačije nam je na stežaj odprl že leta 1993, ko so v sodelovanju z vaščani pripravili prvo srečanje za bolnike, invalide in sodelavce Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. V Lahovčah smo se srečevali 15 let, zadnji dve leti pa nadaljujemo z manjšimi srečanji v Domu na Zaplani.
S skupnimi močmi smo naredili veliko lepe- ga za bližnje in ustvarili čipko prijateljstva, ki nam vsem dá vedeti,da v življenju nismo sami. Zato bi se rada Janezu in njegovim iskreno zahvalila za vso dobroto, odprtost, naklonjenost, razumevanje... Za vse da- rove, ki smo jih prejeli.
Naj bo Bog bogat plačnik tvoji velikodušnosti in te še naprej ohranja in blagoslavlja v krogu domačih in prijateljev.

Ljubica Zakovšek, foto: Tone Planinšek

Skupina Kamnik - Domžale na silvestrovanju v Jaršah

V četrtek, 27.decembra, smo se zbrali v pričakovanju in veselju,da bomo spet skupaj. Kot vsako leto povabimo tudi naše člane iz zavoda Prizma Ponikve. Tudi letos so se nam z veseljem pridružili. Kot gost je bil z nami g. Srečko Turk,ki trenut- no biva v Domu sv. Katarine v Mengšu.
Za medsebojno obdaritev je vsak prinesel darilce. Tega smo si prislužili s pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje. Kviz je pripravila in vodila Petra Hribar,ki je čla- nica združenja Marijanske vincencijanske mladine v Mengšu. Popoldne je popestril Zlatko Novak z igranjem na harmoniko in petjem,kateremu smo se radi pridružili tudi mi. V prijetnem in veselem razpoloženju je popoldne hitro minilo.
Proti večeru smo skupaj z župljani ob ču- dovitih jaslicah molili rožni venec in bili pri sveti maši. Ta dan je godoval apostol in evangelist Janez in temu primerna sta bila tudi berilo in evangelij.
Prvo Janezovo pismo nas je vabilo, da bi sprejeli oznanilo o večnem Življenju, Jane- zov evangelij pa nam je sporočal veselo oznanilo o praznem Jezusovem grobu. Po obhajilu smo se Jezusu zahvalili,da se nam je daroval v podobi kruha ter za vse dobro v iztekajočem se letu in se priporočili za novo leto.
Gospod, hvala ti,ker ostajaš z nami in nam na poti življenja daruješ toliko lepega in dobrega,pa tudi preizkušnje,po katerih nas učiš življenja. Gospod, po Tebi hvala tudi vsem tistim, ki so nam priskočili na pomoč, da smo bili lahko skupaj združeni v prijet- nem popoldnevu.

Katja M., foto: Tone Planinšek

Skupaj smo stopili v novo leto

Od 29. decembra do 1. januarja je silvestrska ekipa v Domu Bratstva na Zaplani delila drug z drugim prijetne ure in dni. Štirje sončni dnevi so nam že zaradi svoje lepote vlivali veselja in optimizma.
Že v sobotnem spoznavnem večeru smo začutili,da smo prijetna in raznolika drušči- na. Nedeljski dan smo začeli s sveto mašo in obiskom Zaplanincev, pred kosilom pa smo brali stare Prijatelje. Po kosilu je prišel na vrsto sprehod, popoldan smo zaključili z ogledom filma. Zvečer smo drug drugemu podelili,kaj lepega smo doživeli v letošnjem letu. In že je bil tu ponedeljek.Dopoldne je bilo delavno. Okraševali smo dvorano, pri- pravljali kosilo in silvestrsko večerjo,se do- govarjali za program. Po kosilu smo šli spet na sonce in hitro je prišel mrak.Po naši lepi tradiciji smo se zbrali k družinski molitvi in blagoslovu. Sledil je program z Zlatkovo harmoniko in Jerkovo trobento, med nami je bila Jasna Kuljaj (pa ne čisto prava), od krivali smo skrite talente, ogrevali vozičke in pete za ples. Res prijetno vzdušje smo nadaljevali pri silvestrski večerji in po njej v veselem večeru. Ko je bila ura enajst, smo imeli sveto mašo in jo končali še pred polnočjo. Tako je naneslo, da smo v novo leto vstopili s pesmijo Dan ljubezni. Naj bo res polno ljubezni to novo leto! Potem se je praznovanje nadaljevalo še dolgo v noč, menda za nekatere vse do jutra nasled- njega dne, ko smo se morali posloviti.
»Bogu hvala za najlepše silvestrovanje v življenju!« je rekel eden od udeležencev. Hvala vsem, ki smo ga sooblikovali, saj je prav vsak prispeval k temu,da smo v novo leto vstopili srečni in veseli.

Polona Kemperle, foto: Tone Planinšek

NAŠE SLUŽENJE BRATOM IN SESTRAM

Obiskal nas je sveti Miklavž!

Končno je prišel december, z njim pa tudi mnogo veselih pra- znikov. Eden izmed njih je god svetega Nikolaja (Miklavža), katerega se otroci najbolj veselimo,saj nas vedno obil- no obdari. Šest deklet iz Ivanške župnije se nas je zbralo, da bi pričarale posebno razpoloženje ob tem prazniku. Lotile smo se zgodbe Berte Golob: PO DOBREM DIŠI. Zgodba govori o skupini otrok, ki so se že- leli pripraviti na ta veseli praznik in narediti čim več dobrih del. Za mnenje so povpra- šali g. kaplana. Ta jim je razložil, da se v Miklavža spremenimo,kadar ga posnemamo z dobrimi deli. To so spoznali tudi otroci. Po dobrem je dišalo, ko smo razveseljevale invalide in starejše v Celju, Ivančni gorici in Ljubljani, medtem, ko so čakali, da jih Miklavž obišče. V pričakovanju so bili tudi otroci v cerkvi sv. Jožefa v Ivančni Gorici. Zelo lepo je,ko vidiš,da lahko drugemu pri- čaraš nasmeh na obraz.

Lara in Anja, foto s. Edith

Miklavža imamo radi...

O, da bi se v božični noči
kot mnogo zvezdic naša vera
zasvetila in v letu 2013
vsa naša pota osvetlila. (A.K.)

Pa še res je – tudi starejši imamo spomine na otroška leta. Prisrčna radost me navda in veselje, ko se bližajo dnevi sv. Miklavža. Letos smo bili bolni in invalidi povabljeni k Marijinim sestram na Mekinčevo 12,da smo se srečali in lepo pozdravili. Pripravili smo se na sv. mašo, ki jo je daroval g. Janez Drnovšek. Stopili smo v adventni sveti čas Na venčku smo prižgali prvo svečko, ki nas opominja, naj se z Brezmadežno Devico Marijo lepo pripravimo na rojstvo Božjega Sina Jezusa.Po sveti maši smo imeli še eno spodbudo. Iz Ivančne Gorice so prišle ve- roučenke s svojo katehistinjo Renato. Na srce so nam položile zgled sv. Miklavža, dobrotnika, da bi ga posnemali. Hvala vam za lepo predstavljeno igrico. Naj nam bo vsem v spodbudo, da bi znali drug drugega razveseliti.
Zaželeli smo si lep in blagoslovljen adventni čas ter radosti polne božične praznike, v novem letu pa živo vero,upanje in ljubezen

Marija Kos, foto s. Edith

Prišel je sveti Miklavž

S prijetnimi mislimi in s toplim vznemirjenjem v srcih smo se na povabilo Marijinih sester zbrali v adventnem nedeljskem popoldnevu 10. decembra, v župnijski cerkvi Svetega Duha v Celju. V občestvu z nami je sveto mašo daroval nekdanji bolniški župnik Miro Šlibar.
Na oltarju smo prižgali že drugo svečko,kar pomeni, da smo že pošteno stopili v čas močnega hrepenenja po odrešenjski Svet- lobi. Pri sveti maši smo se Bogu zahvalili za naše življenje ter za vse naše dobrotnike, ki sv. Miklavžu vsako leto (in še velikokrat vmes) pomagajo »napolniti« koš z bogatimi darili. Za vse obdarovance je imel Miklavž veliko prijaznih, šaljivih in spodbudnih misli, za redke nagajivce pa tudi obzirno karajo- če besede. Mladi iz Prečne so se nam, pod vodstvom njihove katehistinje in naše pri- jateljice Renate,predstavili z igrico Miklav- ževo darilo.
Miklavževe pozornosti in njegovih daril smo se razveselili s prijetnim,toplim občutkom v sebi. Bogu, Marijinim sestram, župniji Sveti Duh in vsem Miklavžem iskrena hvala!

Alenka Oblakovič, foto s. Edith

Slovenska karitas in svetovni dan boja proti AIDS-u

Na Slovenski karitas želimo opozoriti, da AIDS v državah v razvoju,še posebno v Afriki ni samo bolezen,ki ogroža življenja milijonov ljudi, ampak je fenomen, ki je tam močno povezan z revščino in vpliva na širšo druž- beno strukturo-na šolstvo, zdravstvo, za- poslovanje,migracije in gospodarstvo. HIV/ AIDS tako še dodatno povečuje revščino, neenakost med spoloma in socialno izklju- čenost. Stigmatizacija okuženim povzroča najhujšo bolečino.
Katoliška Cerkev je močno vključena v preventivo in oskrbo okuženih s HIV/AIDS- om,saj oskrbuje več kot četrtino okuženih. Tudi mednarodna in slovenska Karitas sta zelo dejavni na tem področju.
V letih 2008 in 2009 pa smo v Sloveniji iz- vajali projekt ozaveščanja javnosti o pro- blematiki AIDS-a v Afriki pod geslom »Aids zaznamuje Afriko-Ali nam je mar?«. Pripra- vili smo gradiva za izvedbo delavnic o tej problematiki za slovenske šole. Ob svetov- nem dnevu boja proti AIDS-u v letu 2012 smo že petič povabili vse šole k izvedbi teh delavnic in mlade spodbudili k izražanju solidarnosti do ljudi, ki najbolj trpijo zaradi posledic HIV/AIDS-a in revščine v Afriki.
Naše sestre in bratje v revnih državah, okuženi s HIV, nam lahko odprejo oči, da zmoremo na to problematiko pogledati tudi z drugega zornega kota.Tudi nam se lahko namreč zgodi,da se nekoč znajdemo v tem krogu.

Jana Lampe,

sodelavka Slovenske karitas

Predbožično srečanje starejših na Brdu

Praznike nekateri priča- kujejo z veseljem, drugi z žalostjo. Starejši farani župnij Brdo in Zlato polje se jih ve- selijo, saj dobro vedo, da se pred prazniki srečajo pri sveti maši in pri prijateljskem druženju, ki ji sledi. Tudi letos so stopili v predbožični čas s srečanjem.
V soboto 15.decembra,pred tretjo advent- no nedeljo, sta ga pripravila domači župnik Andrej Svete in župnijska Karitas Brdo-Zlato polje.Duhovni pripravi na praznike je sledila sveta maša, ki jo je daroval duhovni po- močnik Ivan Povšnar. V homiliji je poudaril, da so Božja pota polna lepih presenečenj. Na koncu svete maše nas je pozval, naj radi prisluhnemo Božjemu nagovoru, ki nam nenehno šepeta:»Ne bojte se! Veselite se! Izražajte svoje želje, podprte z molitvijo, in uslišane bodo!« Čestitke za praznike sta izrekla še domači župnik Andrej Svete in predstavnik Karitas.Prijetnemu druženju ob pogostitvi kar ni hotelo biti konca, saj je lepo biti v družbi ljudi z enakimi težavami in enako močnim zaupanjem v Boga.

djd

Relikvije sv. Bernardke v Sloveniji

V Sloveniji so bile od ponedelj- ka 17. do torka, 18. decembra 2012,na obisku relikvije sv.Bernardke Lurške Namen obiska relikvij in Bernardkino roma- nje v treh škofijah po Sloveniji v letu vere je bil predvsem ta,da se po relikvijah sreča mo z mlado svetnico, ki je verujočim blizu zaradi lurških prikazovanj,in nam bo prav v letu vere veliko povabilo k večji poslušnosti Božjemu klicu in bolj doslednemu življenju po evangeliju.
Bolniški duhovnik Miro Šlibar je o romanju relikvij in bogoslužjih,povedal:»Veliko srečo imamo, da vsako leto slovenski romarji romamo z Italijani - z njihovim združenjem romarjev UNITALSI-v Lurd.Prav oni so nam ponudili možnost,da relikvije sv. Bernardke dobimo za dva dni v Slovenijo. Zakaj? Ker vsi ne morejo v Lurd in v Nevers, kjer je sv. Bernardka pokopana.«
Z relikvijami smo se ustavili na petnajstih krajih.Posebna želja je bila,da se ustavimo v bolnišnicah in domovih za ostarele. Moli- tveno srečanje v domovih za ostarele smo imeli na petih krajih in v štirih bolnišnicah. Večja srečanja so bila v ljubljanski stolnici, pri frančiškanih v Novem mestu, v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku in v Mari- jini kapeli pri sv. Jožefu. Osrednje slavje je bilo v župniji sv. Antona Padovanskega na Viču. Sveto mašo je ob somaševanju da- roval upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih. Povabil je navzoče,ki so se v velikem številu iz različnih krajev zbrali na prvi dan devetdnevnice pred božičem, k prijatelj- stvu z Bogom,posnemanju Marije in zgledu svetnice 19. stoletja.

M.Š.

Luč miru iz Betlehema razveselila tudi

bolne in ostarele

Tudi ti iščeš nekoga, ki bi ti delal družbo.
Osamljenost siromaši, srečanje in
sloga pa bogatita in delata ljudi boljše, ustvarjalnejše ... srečnejše.
Samo s skupnimi močmi in ko - kljub različnosti - gledaš z drugimi v isto smer, lahko delaš svet lepši, svetlejši in bolj človeški.
Tudi ta Luč bo gorela in razsvetlila svet, ko boš odprl svojo roko in jo podaril.
Ne skrivaj je, ne skrivaj se, stopi v korak s človekom, ki ga srečaš.
Srečnejši in bogatejši bomo takrat, ko bomo po svetu stopali Z ROKO V ROKI.

Tudi letos smo skavti, taborniki in odrasli skavti Luč miru iz Betlehema odnesli v ka- pelo Kliničnega centra. V četrtek pred bo- žičem smo pri sveti maši izročili plamen in prebrali letošnjo poslanico Z roko v roki.
Plamen je gorel v kapeli do božiča in kdor je želel,si ga je lahko prižgal.Seveda skav- tski stegi tudi v svojem kraju poiščejo mo- žnosti, kako prinesti plamen tistim, ki so ga zelo veseli. Mnogi obiščejo bolnišnice in domove za ostarele. Plamen pa prinesejo tudi na dom in sicer predvsem tistim, ki si ga želijo, pa sami ne morejo priti ponj.
Skavtinje in skavti iz stega Breznica 1 so Luč miru iz Betlehema ponesli v Dom upo- kojencev dr. Franceta Berglja Jesenice. Predajo Plamena so pospremili s poslanico. V nadaljevanju programa so skupaj s sta- novalci izdelovali okraske iz časopisnega in zavijalnega papirja.Druženje so že kar tra- dicionalno zaključili s petjem ob harmoniki, ob katerem so se gostitelji zelo razživeli - nekateri so celo zaplesali.
Člani druge ekipe smo želeli razvedriti bolne otroke na otroškem oddelku jeseniške bol- nišnice. Pripravili smo jim delavnico in pri- nesli Luč miru iz Betlehema. Toda bili smo presenečeni,saj so tisti vikend pred božičem vse otroke poslali domov. Tako so lahko praznovali doma, mi pa smo plamen izročili zaposlenim na oddelku in jim voščili lepe in mirne praznike.
Plamen raznašajo tudi Bratovščine odraslih skavtov. Fužinski skavti so ga ponesli tudi k sv.maši v kapelo Univerzitetnega rehabi- litacijskega inštituta RS-Soča, Celjski pa v Center za varstvo in delo Golovec in tako stanovalcem polepšali predbožične dni.
Plamen Luči miru iz Betlehema naj bi gorel na božični večer v vsakem domu in doma- čim prinašal mir. Tega pa so zelo potrebni tudi bolni, ostareli, osamljeni, ki jim topel plamen svečke,prižgan v votlini Jezusovega rojstva, prinese toplino in mir.
Mir in veselje pa se širita tudi na vse,ki pla men prinesemo in osrečimo sočloveka tudi s svojim obiskom, s pozornostjo, da nekdo misli nanje tudi med prazniki.

Barbara Polda

Praznični obisk bolnikov obolelih za rakom

Prostovoljke Info centra Dru- štva onkoloških bolnikov Slovenije na Onko loškem inštitutu v Ljubljani smo v okviru programa Pot k okrevanju tudi letos pred božično-novoletnimi prazniki -21.decembra -po bolniških sobah obiskovale bolnike obo- lele za rakom.
Spekle smo dobrote in jih skupaj z voščilom podarile vsem, ki so bili na zdravljenju ali so okrevali po operaciji. Ta obisk pomeni veliko tako bolnikom,kakor tudi nam prosto voljkam. Bolniki so zelo veseli,da se jih ne- kdo spomni in jim vošči ob praznikih, saj jih morajo preživljati zunaj kroga domače dru- žine in prijateljev.

Jožica Mestnik, foto: Janez Platiše

Vera in luč, novoletno druženje Vil v Kančevcih

Letos smo se na novoletnem druženju Vil v Kančevcih zbrali že sedmič. Organiziramo ga z željo in namenom, da skupaj z lučkarji preživimo praznike nekoliko drugače.Veliko se družimo predvsem pa se posvetimo našim lučkam, s katerimi delimo svoj čas, prijateljstvo in talente. Sama se tega novoletnega druže- nja vedno znova veselim. Bratje kapucini nas toplo sprejmejo.
Dogaja se veliko stvari in nikoli ne vemo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Animacij- ska skupina sicer pripravi okviren program, a največkrat se dogovarjamo sproti.Pri tem s svojimi predlogi in idejami aktivno sode- lujejo tudi naše lučke. Program je pester, saj vsak od nas v njega vloži delček sebe. Enako raznoliki so tudi naši gostje. Veseli smo tudi gospoda Boštjana Čeha, ki nam pripravi duhovni dan, ter skavtov iz Beltin- cev in Črenšovcev. Slednji pripravijo lov na skriti zaklad in z nami delijo svoj čas, prijateljstvo ter talente.
Na silvestrovo skupaj z družinami, ki imajo duhovno obnovo,skupaj pripravimo večerni program ter okrasimo prostor. Hiša je ved- no polna otroškega živžava, nasmehov, pomoči drug drugemu in vsega, kar bogati ta naš svet.
Ja lepo je. Drugače se ne bi vedno znova vračali. Ne samo zaradi pokrajine, temveč zaradi ljudi.
Mi smo vam delček tega našega lučkarske- ga sveta predstavili. Kaj sporoča in kakšen je, pa mora vsak izmed vas ugotoviti sam.

Voditelja druženja:
Lojze in Nevenka, foto Alojz Gerold

Spoštovani g. urednik!

Res se pogosto ne oglašam, vendar sem v mislih z vsemi,ki urejate revijo Prijatelj.Ve- dno jo komaj čakam in sem jo vesela, ko jo dobim. Hvala in upam, da mi jo boste še pošiljali v dar.
Vsem na uredništvu, bralcem in poverjeni- kom, naročnikom, vsem ljudem dobre volje želim blagoslovljene božične praznike in blagoslov in zdravje v letu 2013.

Dragica

V našo radost, v našo bedo,
je prišel Otrok, ki je Pastir,
rešit izgubljeno čredo
in nam pokazat pravi mir.

Dijaki, zaposleni in vodstvo
Škofijske gimnazije Vipava

Vesele in blagoslovljene Božične praznike naj Božje Dete prinese na svet in obilo Bo- žjega blagoslova v letu 2013.
Vam, vsem bolnim in invalidom želi

Mihelčič Marija

Dragi prijatelji!

Božični prazniki so za nami. Pošta, ki sem jo dobila, je bila od vseh,ki so najzvestejši in vedno odgovorijo. Pravzaprav ste v gla- vnem odgovorili vsi. Jaz sem skušala biti prva.
Tudi v adventu niso izostale stiske in temni občutki. Tako sem rekla Gospodu, da je peklenska tema, ki jo doživljam. S pomočjo milosti adventa in Božjega blagoslova sem vse zmagala. Bog je bil z mano v boju.
Bolj ko se je bližal božič,bolj sem mislila na Dete, ki se smehlja, ker nas rado ima. To je zapisala sestra Edith v božičnem pismu. Spodbujala nas je k podarjanju nasmeha. Kajti le ta je najkrajša pot do srca.
V božičnih dneh sem živela v upanju in mi- ru, kar ste mi tudi zaželeli dragi moji.
V teh prazničnih dneh sem prebirala Prija- telja in ga skoraj v celoti prebrala. Biser je članek Slovo od s. Almire. Pa bogatejši je za prilogo športa...

Kati Ribič

Dragi Prijatelj in vsi prijatelji v Gospodu!

Približuje se čas,ko še bolj mislimo drug na drugega in z vami se srečujemo predvsem v molitvi in po Prijatelju. Mir in vse dobro, tiho srečo ob jaslicah in naj nas vse, po- sebej pa še najbolj trpeče in izgubljene, pozabljene,spremlja blagoslov Božjega De- teta vse dni tudi v novem letu 2013!

Družina Ketiš iz Prevalj

 F rančiška Kanc,Pristavica 22,Veliki Gaber 23. novembra smo se poslovili od Kančeve mame, mame našega prijatelja Toneta Kanca. Slovo najdražjih je vedno prehitro in boleče.
Bila je žena,ki je zorela v preizkušnjah in se z vso skrbjo posvetila sinu po njegovi ne- sreči. V zadnjem času njenega življenja pa je prav on ljubeče skrbel zanjo. Zato sta bila še toliko bolj povezana in njen odhod bolj boleč.
Mama je poleg obilice dela vedno razdajala toplino in ljubezen, potrpljenje in poveza- nost z Bogom. Prav zaradi te razdajajoče ljubezni upamo,da se raduje v nebeški slavi in prosi še posebno za svoje domače.

s. Edith

Z nami je, a drugače

 M arija Kregar, Spodnje Stranje 3a, Sta- hovica.
8. decembra, na sam praznik Brezmadežne- ga spočetja Device Marije, smo z žalostjo in vstajenjsko radostjo sprejeli novico o njenem odhodu. 12. decembra ob 12. uri smo se od nje poslovili v Stranjah.
Z možem sta leta 1977 imela hudo prome- tno nesrečo.Od takrat dalje je dobrih petin trideset let preživela na postelji popolnoma nepokretna. Voljo, moč in veselje do živ- ljenja je vsak dan znova črpala v molitvi, darovanju in hvaležnosti,da sme spremljati v odraščanju svoja sinova in kasneje tudi vnuke.
Hvala ti, draga Marija, za zgled tihega da- rovanja in izgorevanja,za zgled življenja za druge. Hvala za spodbudo,molitve in blago slove. Domačim pa izrekam iskreno sožalje ob izgubi drage žene, mame, ... in obljubo, da ostanemo povezani preko molitve.

Renata Strmole

 J ana Vovnik, Dom starejših občanov, Ročevnica 58, Tržič.
Mineva štirideset let našega poznanstva z družino Vovnik, v kateri so bili vsi trije ot- roci, Mirko, Jana in Majda, zaznamovani z boleznijo. Globoka in doživeta so bila naša srečanja z njimi.
Najprej je Bog poklical k sebi očeta. Še med njegovo boleznijo so se otroci preselili v Dom starejših občanov.Že pol leta zatem je umrl Mirko, osem let za njim Majda, in zdaj po osmih letih, 19. decembra, še Jana Z molitvijo in sveto mašo smo se od nje poslavljali v rodnih Križah.
Dokler je mogla, se je rada udeleževala sre čanj, kljub temu da je vse težje govorila in se sporazumevala. Vesela je bila obiskov in vedno se je zanimala za vse prijatelje. Molitev in daritev je bilo njeno veliko pos- lanstvo. Bogu smo hvaležni za dar njenega življenja, Jani pa za njeno pričevanje, za iskreno in zvesto prijateljstvo ter za vse darovane žrtve. Hvala tudi mami za zgled požrtvovalnega razdajanja družini do konca; za zgled velike ljubezni in vere.

s. Edith

NAGRADNA KRIŽANKA

Ruski vojskovodja Grigorij Aleksandrovič Potjomkin (1739-1791) je mel veliko zaslug za širitev Rusije proti jugu.Osvojena ozem- lja,kamor je naselil koloniste iz domovine in tujine,je s spremstvom obiskala tudi carica Katarina Velika. Da bi poudaril rezultate svoje uspešne politike, je dal Potjomkin ob njeni poti zgraditi namišljene vasi. Tudi naše življenje je pogosto podobno takim lažnim Potjomkinovim vasem z blestečimi pročelji in prazno notranjostjo. Zato je postni čas kot nalašč za majhno spremembo. Pustimo nekoliko ob strani svoj zunanji videz in se lotimo pospravljanja notranjosti, pa bo na- še življenje bogatejše in lepše.Ne samo na videz, ampak zares.
Rešitev križanke (geslo v označeni vrstici in stolpcu)prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. marca 2013 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko. Nagrajenci 6/2012:  1. VOGRIN Janez, Laze 4, 8261 Jesenice na Dolenjskem, prej me knjigo Alojza Rebule,Ob babilonski reki; 2. SUŠANJ Metka, Pod Mirco 4 A, 4270 Jesenice, prejme knjigo Franca Sodje,Pred vrati pekla; 3. MODRIJAN Marija,Sidol 1B 1219 Laze v Tuhinju, prejme knjigo Jožka Kraglja,Iz vojne v novo življenje;4.BOBNAR Vida, Vašca 12, 4207 Cerklje na Gorenj- skem, prejme knjigo Toneta Pavčka, Nina; 5. NOVAK Anica, Baragova 15, 8360 Žu- žemberk,prejme knjigo Janje Blatnik,Na poti življenja ni sreče brez trpljenja; 6. GOLJA Andrej, Dovje 50, 4281 Mojstrana, prejme zgoščenko Darinke Slanovec, Minute za molitev; 7. JENKO Marija, Zgornji Brnik 75 4207 Cerklje na Gorenjskem, prejme knjigo A.Fink, P.Mohar in A.Sečnik, Domača nega

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

prijatelj 2013

posamezen izvod:    1,95 €
letna naročnina:
• posamezniki: . . . 11,70 €
• poverjeniki: . . . . 10,50 €
• podporna: . . . . . 23,00 €

uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
e-mail: revija.prijatelj@rkc.si
urednik - GSM: 051/268-751
uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96
uradne ure (v Ljubljani):
ponedeljek,sreda in četrtek od 9h do 12h

Iz obletnic pri Galjotovih (fotografije)

• 80 LET MAME MARIJE (2009)

(skupinska slika slavljenke z invalidi - napisi na torti v obliki knjige: Mariji za 80. let - Večja sreča je dajati kakor prejemati-Galjotovi mami naj Bog podari vse, kar sama si želi! )

• 50 LET HČERE MARICE (2010)

(skupinska slika slavljenke s sorodniki)

Foto: Tone Planinšek

Kakšna je prava ljubezen? Skromna je,živi skrito.Ljubi to,kar je za vse,preprosta je,navadna, ima in dela to, kar imajo in delajo drugi. Bog sam spreminja naša dela v zlato. Dobri Bog ne potrebuje velikih,izrednih del, samo ljubezni hoče. V Visoki pesmi beremo: Ti, moja ljubljena, si ranila moje srce z enim svojih las. Kaj je manjšega, manj vrednega kot en las? Ali nam ne da Bog s tem razu- meti, kako je najmanjše dejanje ljubezni prijetno in dragoceno v njegovih očeh? O da, za ljubečega Boga ni nič majhnega v ljubljeni duši. Kakšna tolažba za nas!

blažena Blandina Merten, uršulinka

Foto: Janez Medvešek