Spominjam se,kako je poleg moje domače hiše nekoč stalo drevo, ki je vsako leto dajalo toliko sa- du, da je bilo potrebno njegove veje pošteno podpreti,sicer bi se pod lastno težo zlomile. Danes tega dreve- sa ni več, saj je moralo dati prostor mlajšim in sodobnim zahtevam prilagojenim vrstam. Njegova usoda me spominja na nekdanjega papeža Benedikta XVI. O njem je teolog Anton Štrukelj dejal, da je zagotovo bodoči cerkveni učitelj, kar samo po sebi govori o vrsti sadov njegovega življenjskega drevesa.
Ne glede na to, kakšno vrsto sadu rodi člo- vek - svetost,družino,velika odkritja,trplje- nje... - in ne glede na množino tega sadu, je eno gotovo: sam od sebe ne more dati ničesar. Bog je tisti,ki pošilja sončne žarke, zaliva z dežjem in daje rast. Naše življenje je velik Božji dar!
Veliki prazniki,ki so pred nami,nas vabijo,da bi znova odkrili, kako zelo je naše življenje odvisno od Božjih darov, ki nam jih v svoji ljubezni neprestano podarja.Velika noč nam sporoča, da nam zaradi vere v vstalega Kristusa ne bo nikoli zmanjkalo življenjskega soka. Praznik binkošti nas spominja,da naša prava notranja moč izhaja iz daru Svetega Duha, ki v naše življenje vnaša voljo, upa- nje, ljubezen,smisel. Mesec maj pa kaže na mogočno priprošnjo Device Marije, ki skupaj z drugimi svetniki skrbi za zunanjo oporo našega drevesa življenja. Koliko razlogov imamo za hvaležnost! Na to nas bodo spom nili tudi prijatelji, ki so za tokratno številko podali pričevanje o tem, kako so jim ti Božji darovi omogočili novo življenje.
V njihovo zgodbo nas bo uvedel ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres, ki ima kot Kristusov namestnik še posebno skrb za preizkušane brate in sestre. Njegovemu velikonočnemu voščilu se pridružuje tudi uredništvo revije Prijatelj!

Borut Pohar CM, urednik

Ko opazujemo naravo,nas običajno ne pre- seneča hitrost sprememb, ki jih vsako leto povzročajo letni časi. Navajeni smo, da se v enem letu zvrstijo rojstvo, neizmerno bo- gastvo barv in oblik, postopno bledenje in sivenje ter na koncu smrt. To pestrost do- gajanja, ki se zgodi v tako kratkem času, je zagotovo čudež stvarstva. Pri ljudeh so spremembe bolj počasne in veliko manj dra matične. Obstajajo tudi izjeme! Ena izmed njih je zagotovo Jaka Kresnik iz Bukovske vasi pri Slovenj Gradcu, ki sem ga pred več kot tremi leti srečal na rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani. Njegovo stanje po težki prometni nesreči je zelo ustrezalo poznemu jesenskemu ozračju, ki je vladalo zunaj. A bolj ko se je bližala pomlad, bolj so se v njem začele prebujati življenjske moči, ki so sledile klicu narave po prenovi in obno vitvi prvotnega stanja.Podrobnosti tega ču- deža novega rojstva nam bo razkril Jaka sam
Jaka, pred nesrečo si bil zelo dejaven, saj si se ukvarjal z različnimi stvarmi od glasbe do športa. Kaj ti je prinašalo največ veselja? Glasba! Igral sem pet raz ličnih inštrumentov: bariton,harmoniko, bas kitaro, kontrabas in tubo. Imel sem dokaj dobro glasbeno znanje, ker sem hodil v gla- sbeno šolo. Igral sem pri orkestru harmoni- karjev »Šempetrski šopek« - pri njem igram tudi sedaj po nesreči - ter pri ansamblu »Koroška moč«. Mislim, da smo igrali dobro in bili uspešni. Z ansamblom smo nastopali tudi v Avstriji. Poleg tega sem   (več v reviji)

Dragi bolniki, invalidi in ostareli! Velika noč je največji praznik, ki nima primerjave,ker tudi dogodek Jezusovega vstajenja nima pri- merjave. Vabi nas, da se pridru- žimo velikonočnemu veselju. Četudi veliki petek še ni za nami in nas marsikateri tre- nutek našega življenja in trpljenja spominja nanj, je Jezusovo vstajenjsko zmagoslavje upanje in obljuba tudi za nas. Zato Velika noč tudi nam prinaša veselje, upanje in to- lažbo. Hkrati pa nas misel na Jezusovo lju- bezen do nas,ki jo je izpričal na križu,vnema in spodbuja k ljubezni do Njega ter do bra- tov in sester. To je tista ljubezen, ki nam edina lahko lajša trpljenje. Omogoča nam, da trpljenju damo smisel in ne klonimo pod njim v malodušnosti,ampak ohranimo pogled obrnjen kvišku, k Jezusu v njegovi slavi vstajenja, v kateri nas pričakuje.
S temi mislimi in željami vsem in vsakemu posameznemu bralcu Prijatelja voščim bla- goslovljene, srečne in vesele velikonočne praznike.

msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof

Bog je skrivnost. Skrivnost je Sveta Trojica,za katero je veliki cerkveni oče sv. Avguštin rekel, da je lažje z žlico preliti morje,kot jo razumeti Skrivnost je vsaka Božja oseba, čeprav si jih poskušamo predstavljati. Najpogosteje tako,kot jih vidimo upodobljene. Kljub pred- stavam je bil zame Sveti Duh ne le skrivno- sten, ampak tudi nedotakljivi in oddaljeni, tisti, ki se nikoli ne skloni k meni, mi ne go- vori na srce in mi ne prisluhne.
Srečanje s skrivnostjo Svetega Duha in nje govimi darovi je bilo prvič pri birmi.Spominjam se, da sem se pri birmanski devetdnevnici silno trudila,da bi razumela našega gospoda župnika, ki je vsak dan devetdnevnice pri pridigah goreče razlagal darove Svetega Duha. Vsak dan je razložil enega. V cerkvi sem sedela čisto spredaj, zaverovano gle- dala župnika in ga poslušala,da bi res razu- mela tisto,kar govori. Kot bi hotela prodreti v to veliko skrivnost Cerkve.
Vendar sem se teh dogodkov spomnila leta kasneje,ko sem se vrnila domov po petnaj- stih mesecih zdravljenja in rehabilitacije. Bila sem hroma,na vozičku,roke sem le delno uporabljala. Nekega dne sem se spomnila na svoje Sveto pismo. Kje je ostalo? Selili so me drugi, in zato se je nekam izgubilo. Našli smo ga in bila sem vesela, ko sem os- tala sama s svojim Svetim pismom. Položila sem ga na mizo. (nadaljevanje v reviji)

 

Rada bi vam povedala nekaj svo- jih misli, spoznanj in občutkov o Mariji, naši nebeški Materi, ki so bistveno zaznamovala moj živ,dejaven odnos z njo. Pred časom sem vam v svoji izpovedi vere že povedala, da mi le-ta praktično ni bila v zibko položena. Prav tako sem se z Marijo v »živo srečala« šele v petem raz- redu osnovne šole. Takrat sem tudi začela hoditi k šmarnicam, ki so mi takoj približale mater Marijo kot zelo dobro, ljubečo mater, ki je pripravljena dati življenje za svojega otroka.Kaj vse to zadnje v resnici lahko po- meni in vključuje,takrat še nisem natančno vedela.
Marijine resnične materinske vloge v svojem življenju sem se začela močneje zavedati po mamičini smrti. Takrat sta v moje življenje zelo dejavno vstopili redovnici s. Mihelan- gela in s.Edith, Marijini sestri, in me povabili na srečanja gibanja Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Z mojim vstopom v njihovo sredo se je zame začel pravi verski preporod.