Depresija je najbolj pogosta du- ševna bolezen. Po nekaterih po- datkih naj bi bilo depresivnih kar okrog sto tisoč Slovencev. Kljub očitni vsesplošni razširjenosti,pa se lahko čudimo njeni skritosti. Malokdo jo bo namreč pripravljen priznati in o njej od- krito spregovoriti, saj se človek z duševno boleznijo še vedno boji zaznamovanosti s strani okolja.
Bogu hvala, današnja medicina in psiholo- gija vsem obolelim z raznovrstnimi pristopi nudita ustrezno pomoč. Vendar pa veliko- krat pozabljamo,da človek nima le telesa in duše, ampak tudi duha. In dalje, da so vse tri človeške komponente med seboj tesno povezane.Kadar zboli ena,posledice bolezni občutita tudi ostali dve. Če želimo torej uspešno zdraviti tako depresijo kakor tudi ostale bolezni,moramo v proces zdravljenja vključiti tudi Boga in njegovo odrešujoče delovanje.
Veliko namigov za to nam daje Sveto pismo ki o problemu depresije govori zelo odkrito. Razkriva nam, da so se z njo morali boriti Mojzes, Elija, David in Job. Iz tega boja so z Božjo pomočjo izšli kot zmagovalci in nas sedaj vabijo,da bi jim v ravnanju sledili tudi mi. Sveto pismo ne bi bilo to, kar je, če ne bi verniku ponudilo rešitve in upanja tudi v najbolj mračnih trenutkih njegovega življe- nja.Prekipeva od spodbud,naj se v teh te- žkih trenutkih ne zanašamo na lastne moči, ampak naj svojo moč in upanje črpamo iz Boga.
Tokratna številka revije Prijatelj poskuša podati nekaj vzpodbud oz. napotkov, kako se proti tej nadlogi boriti z osebno vero. Kakorkoli se že bomo lotevali svojih življenj skih preizkušenj,se moramo zavedati,da na poti skozi življenje nismo nikoli sami.Praznik vseh svetih nas spominja,da nad nami bdijo in nas s svojo priprošnjo podpirajo naši ne- beški zavetniki,še posebej Božja Mati Marija.

Borut Pohar CM, urednik

Jezuiti so močno zaznamovali življenje katoliške Cerkve v pre- teklosti,pomembno pa prispevajo k njenemu razvoju tudi danes. Brez ignacijanskih du- hovnih vaj,duhovnega spremljanja in njiho- vega delovanja na področju izobraževanja, si Cerkve skoraj ne moremo predstavljati. O njihovi pomembni vlogi pričuje tudi sedanji papež Frančišek, ki izhaja prav iz njihovih vrst. Če računamo na dejstvo,da je bil nji- hov ustanovitelj Ignacij Loyolski pred svo- jim spreobrnjenjem vojak, lahko sklepamo, da se tudi dediči njegove karizme odlikujejo po redu,disciplini in pogumu.Da to zagotovo velja glede poguma, izpričuje pripravljenost p.Viljema Lovšeta,da bralcem revije Prijatelj zaupa svojo osebno izkušnjo z depresijo. Ni namreč veliko takšnih,ki bi bili tako pogum- ni in bi spregovorili o temi, ki nima javnega značaja. Prav zaradi tega smo lahko toliko bolj hvaležni tako za njegovo zgodbo,kakor tudi za vsa spoznanja, ki bodo zagotovo marsikomu v pomoč.
Mnogi vas poznajo kot duhovnika in je- zuita.Kako se je začela vaša življenjska zgodba?
Sedaj, pri svojih petdesetih letih, živim in delam na Poljanah v Ljubljani, pod Gradom. Lepo je, mirno in domače. Kot majhen otrok sem pa vsak dan gledal Kamniške planine. Tistega leta,ko so mamo peljali v Ljubljano, da bi rodila mene, se je ravno začenjal 2. vatikanski cerkveni zbor. Povila me je na- tanko tu, kjer sedaj delam in živim. Na tem mestu je zdaj kapela Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok, ki niso imeli enake sreče kot jaz. Ostal sem živ. Danes sem duhovnik in redovnik jezuit. Prav nekaj posebnega je maševati na prostoru, kjer si zapustil ma- terino telo in vstopil v skrivnost Življenja.
Že kot otrok sem se navduševal nad bra- njem knjig. Kot smrkavec sem bral Antona Trstenjaka in Črne bukve, seveda poleg Winnetouja in Pod svobodnim soncem. Na strojni tehnični srednji šoli se mi je odprl svet vrstnikov, ki hrepenijo in iščejo Srečo, tako kot sem jo iskal sam. To nas je močno povezalo. Še danes smo povezani. Skupaj smo odkrivali Kristusa in njegovo vabilo, da bi bili ljudje po Božji podobi. Takrat še ni- smo razumeli, da je za to potrebno iti skozi ognje različnih preizkušenj in težav... Kakor mati Terezija iz Kalkute,ki je rekla,da nikdar ne hodi okrog sama, ampak vedno z Jezu- som. Nisem mogel pozabiti. »To bi pa tudi jaz rad,« sem si mislil.
Stična, Taizé in Lurd, pa hribi in neskončno zvezdnato nebo, ko smo - (nadaljev. v reviji)

Depresija - rak rana sodob- nega časa, ki nas najeda v središče naše duševnosti in duhovnega sta- nja. Velikokrat vemo, kaj nas je pahnilo va- njo, včasih pa nam ni jasno,zakaj smo brez volje, zakaj ne moremo delati in se imamo celo za lene ter se zaradi tega obtožujemo. Tolažbe, ki jih takrat dobivamo od svojcev ali prijateljev, nič ne zaležejo. Vendar, ko smo s prijatelji ali svojci, nismo sami, kajti samota pri depresiji še mnogo bolj poglobi občutek groze.
Bipolarna motnja je še bolj grozljiva, saj se lahko stanje depresivnosti in evforije pogo- sto izmenjujeta. Vendar ni razloga za obup! To motnjo so doživljale tudi nekatere zna- ne osebe (Ernest Hemingway, Vincent van Gogh...) in so preživele.
Pomoč iščemo vsepovsod: tako od zdravni- kov telesa (splošni zdravnik),zdravnika duše (psihiater in psihoterapevt),zdravnika duha (duhovnik ali celo eksorcist). Dostikrat je depresija tako močna, da ne prvi ne drugi ne tretji ne morejo kaj bistveno pomagati, sploh ne na kratki rok. Nobeden tudi nima čarobne palice, da bi nas rešil tega zla ozi- roma včasih prave groze.

VSI, KI SE BORITE S TOVRSTNIMI TEŽAVAMI, LEPO VABLJENI V BOLNIŠKO ŽUPNIJO NA NAŠA SREČANJA. INFORMACIJE DOBITE PRI P. TONIJU, TEL. 041 61 33 78.

Zato je zelo pomembno, da smo vedno pri- pravljeni in imamo vso bojno opremo v bli- žini. Ta pa je naslednja: zdravila, ki jih je predpisal psihiater, svojega terapevta, če je le mogoče in nam finančno stanje to do- pušča, ter svojega duhovnega voditelja, ki nas spremlja in prej opazi,kaj se z nami do- gaja,kot bi to zaznali sami. Za tiste, ki smo verni, pa je dobrodošel v žepu kak rožni venec ali preprost molitvenik ali križev pot- morda prof.Tomislava Ivančića. (več v reviji)

V neznosni vročini, ko ti no- bena hladna pijača in nobena senčica ne dajeta prave osvežitve, sanjaš o morju. Take sanje se večkrat uresničijo. Res pa je, da morje samo še ni tisto pravo, dokler ga ne okusiš v vsej veličini.Ko ti med plavanjem valovi božajo telo in imaš preveč odprta usta, nehote postaneš pokuševalec morske vode, začinjene z njeno vsebino. Pravijo, da je to koristno za odpornost or- ganizma.
Srečo sem imela, da sem bila povabljena v Bibione na letovanje in sem si tako lahko privoščila zdravstveno 'kuro'. Poleg morja in sonca je k uspeli terapiji pripomogla prijetna družba prijateljev. Ker je bilo vreme pretež- no lepo, so bili najbolj zaposleni 'taksisti' na relaciji: ležalnik - morje in nazaj...
Mislim,da brez duhovnega življenja ne bi bilo vse tako popolno. Naši vsestranski 'dušni pastirji' so poskrbeli, da smo se tudi na tem področju duhovno obogatili.Tekoča nit vsak dan je bila veroizpoved. - (nadaljev. v reviji)

Sončno, lepo ohlajeno jutro, primerno za potepanje. Pot naju iz Ljubljane pelje v Novo mesto, od tu naprej preko slikovitih Gorjancev v vinorod- no belokranjsko deželo. Še nekaj ovinkov in sva na domačiji Jožeta Nemaniča v Boža- kovem.
Srečanje smo pričeli s sv. mašo v podruž- nični cerkvi sv. Magdalene. Uvodna pesem "Vsakdo mora imeti prijatelja" nas je pove- zala med seboj in z Gospodom.Po maši smo z zanimanjem prisluhnili zgodovini obnov- ljene cerkvice, nato pa smo odšli k Jožetu domov. Po okusnem in skrbno pripravljenem kosilu je za glasbo poskrbela domača zased- ba.Lepo petje in igranje raznovrstne glasbe nas je zibalo in vabilo k petju. (več v reviji)

Na 24.poletnem raziskoval- nem taboru slepih in slabo- vidnih Slovenije je bilo tako lepo, da želimo nekaj veselja in hvaležnosti podeliti tudi z bralci revije Prijatelj.
Od 14. do 21. julija 2013 smo bivali v žup- nijskem domu v Bohinjski Bistrici. Skupaj z našimi spremljevalci nas je bilo kar 50.Želeli smo še bolj spoznati ta lepi košček naše domovine pod Triglavom in smo v nekatere okoliške kraje odšli kar peš.Najprej v bližnjo vas Nemški Rovt, kjer je konec junija letos nadškof dr.Anton Stres blagoslovil lepo ob- novljeno cerkvico sv. Ahaca iz 15. stoletja. Naslednjič smo se povzpeli po 553 kamnitih stopnicah do čudovitega slapa (več v reviji)