Iz otroških let mi v zelo lepem spominu ostaja večerni ogenj na prostem.Ko se je začetni plamen- ček razplamtel v velik rumeno- rdeč plamen, smo zaradi vročine morali stopiti korak ali dva nazaj. Kako pri- jetna je bila ta toplota!
Hudo je sicer, če nas zebe, vendar je še dosti huje, če takšen mraz zaveje v med- človeških odnosih. Najhuje pa je, če topel plamen ljubezni ugasne v domačem ognjišču
Pozabimo za trenutek na ta precej pogost pojav sodobnega sveta in se zazrimo v be- tlehemske jaslice. Marija in Jožef se skupaj z angeli in pastirji ljubeče sklanjajo nad Bo- žje dete in mu poskušajo vsaj malo olajšati zemeljski mraz. Kako hladni morajo biti člo- veški medosebni odnosi v primerjavi s pla- menečo ljubeznijo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom! Vendar je ob Mariji in Jože- fu Jezusu kljub temu toplo. Že večkrat sta namreč dokazala, da sta zanj pripravljena zastaviti ne samo dobro ime, ampak celo življenje. Z vsakim takšnim dejanjem sta položila še eno poleno na ogenj domačega ognjišča ljubezni.
V tokratni številki bomo iskali odgovor na vprašanje, kaj je pravi dom. Vsak si ga želi in po njem hrepeni, marsikdo žal zaman. Je dom mogoče ustvariti samo v družini? Kaj pa tisti, ki so zanj prikrajšani? Lahko kljub temu izkusijo, kaj je dom?
Zahtevnost tega vprašanja terja od nas, da se po odgovor ne napotimo sami, ampak skupaj z brati in sestrami, ki nam jih na to pot pošilja Kristus. Nihče nima vseh odgo- vorov, zato moramo na vsake toliko časa umolkniti in prisluhniti drug drugemu.
V tišini se sedaj odpravimo pred betlehem- ski hlevček in prisluhnimo, kaj nam ima o domu povedati Sveta Družina. Učimo se iz njihovega zgleda in to prelepo vsebino Božiča s svojim delovanjem ponesimo tudi svetu!
Vsem skupaj želim blagoslovljene Božične in novoletne praznike!

Borut Pohar CM, glavni urednik

Nives Bratkovič

Barbara Selčan prihaja iz Poljčan. Je učiteljica razrednega pouka, ki neiz- merno uživa pri delu s svojimi otroki v 1. razredu; poučuje tudi verouk in ob- časno sodeluje pri birmanskih skupi- nah. V župniji poje v pevskem zboru in je aktivna v Kulturno-umetniškem društvu. Pravi, da je »močno prisotna v gibanju Vera in luč, Vera in luč pa je močno prisotna« v njenem življenju.

Gibanje Vera in luč v svetu poznamo že dobrih 40 let, letos pa praznujete 30 let tega gibanja (VIL) v Sloveniji. Kakšni so začetki gibanja in kako se je začelo v Sloveniji? Letos je za slovensko Vero in luč pomembno leto. Kar 30 let je že, odkar tudi Slovenci poznamo in živimo z Vero in lučjo.V arhivu Vere in luči lahko preberemo: »Tretjo nedeljo v septembru 1983 je bilo prvo srečanje oseb s posebnimi potrebami, njihovih staršev in mladih prijateljev. Zbralo se je okrog 35 ljudi; od tega 14 oseb s po- sebnimi potrebami. Srečanje je vodil p.Jože Mihelčič, ki je bil tudi pobudnik Vere in luči pri nas. Srečanja so se nadaljevala in sku- pina je rastla z vključitvijo novih članov.« Tako se je začelo v Dravljah in isto leto tudi v Mariboru.
Tako se je duh Vere in luči širil naprej. Po- trebe družin z otroki s posebnimi potrebami ki jim rečemo kar lučke,so bile velike.Stiske ki so jih nekateri doživljali že ob sami pri- sotnosti pri maši-ali pa je bil tak le občutek ranjenih staršev - ko so se verniki obračali in strmeli v njihove otroke. Pa ob želji po prejemu zakramentov in ob nemoči duhov- nikov, kako in kdaj te 'drugačne' otroke pripraviti nanje. Takrat so zagotovo ob nesprejetosti v družbi čutili tudi občutek nesprejetosti v Cerkvi. Iz teh potreb in ob pripravljenosti mnogih mladih in manj mladih 'prostovoljcev', ki jim rečemo in so postali prijatelji drug drugemu in predvsem lučkam, se je glas o Veri in luči širil in razširil. Tako je danes v Sloveniji že skoraj 40 skupin Vere in luči.

Kdaj si se pa ti prvič srečala z osebo z motnjami v duševnem razvoju?  Dru- žinski prijatelji mojih staršev imajo hčerko Monjo. Monja je malo starejša od mene in kot otrok sem jo doživljala kot sebi enako. Skupaj sva se igrali, klepetali in počeli vse, kar počnejo otroci. Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, pa sem se sama želela igrati tudi drugačne igre. Kmalu sem ugotovila, da Monja, ki je sicer večja in starejša in že kar nekaj časa hodi v šolo, ne zna prebrati in napisati vseh besed, ne pozna pisanih črk, tudi računanje do 10 ji dela težave. Nič mi ni bilo jasno in tako so mi starši - na način, ki se jim je zdel najboljši - pojasnili, da je Monja drugačna. (nadaljev. v reviji)

LUČKE V SRCIH Jezušček naš bratec rajski,
ti prav dobro nas poznaš.
Naša srca blagoslovi,
ki nad vse jih rad imaš.

Vse bralke in bralce revije Prijatelj, sodelav- ce, dopisnike, dobrotnike, tiste, ki nas pri- poročate v molitev in nam svetujete, naj v prihajajočih praznikih obsije Luč in s svojo toplino ogreje vaša srca, da bi mogli biti njeni pristni pričevalci v sedanjem svetu. Svet vas potrebuje, naj vam torej Bog svoj blagoslov daruje!

Uredništvo in uprava revije Prijatelj

V družbi je vedno bolj vidna kriza družine, odnosov, vrednot, vere. Vprašanje je, kaj od tega je bolj osnovno in kaj je vzrok. Gotovo so med- človeški odnosi tisti, ki močno vplivajo na vse drugo.
Zdi se, da se nam izkrivlja pogled na prave, realne, resnične odnose. Zakoni razpadajo, prijateljstva niso več povezana s trdno zve stobo, težave skrivamo drug pred drugim in se sprenevedamo, da jih ni ... Te pa kar silijo v ospredje. Vzgojiteljice iz vrtcev pri- povedujejo, da otroci zjutraj najprej iščejo nežnost pri njih. Otroci so prepuščeni sami sebi, dneve preživljajo na internetu, pri ra- čunalniških igricah,na facebooku...Starši se s tem razbremenijo stalnega napora vzgoje Pozabljamo na skrb za drugega, o čemer govori Kajn, ko Boga vpraša, če je mar on varuh svojega brata (prim.1 Mz 4,9).Vedno manj smo pozorni na to, kaj se z drugim dogaja,ne zavedamo se lastne odgovornosti za to. Slišimo,da je kraja postala nacionalni šport, kar srečamo pri navadnem uveljav- ljanju garancije, ko nam mimogrede zara- čunajo še kakšno dodatno storitev. Vsi se zavedamo, da je gospodarstvo v veliki krizi, vendar ni pripravljenosti,da bi s posredova- njem dosegli spremembe. Na eni strani je težko najti zaposlitev, na drugi strani se srečujemo s slabim opravljanjem ponujenih storitev, ki kar kličejo po konkurenci.
Ne zavedamo se dovolj, da se te težave redno začenjajo najprej v osebnih odnosih. Če tam ni pripravljenosti za delo, (več v reviji)

Tilen Prinčič

Letos slovensko Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov praznuje 40 let. Obletnice smo se razvese- lili vsi tisti, ki nam je srečevanje v Bratstvu dajalo -in nam še vedno daje- priložnost za rast v prijateljstvu z Bogom, oporo v živ- ljenjskih preizkušnjah in veselje do življenja
Vsemu dogajanju v jubilejnem letu se lepo prilega jubilejna razstava izdelkov bolnikov in invalidov, že dvajseta po vrsti. Vsako- dnevno ustvarjalnost,h kateri želimo spod- buditi bolnike in invalide in katere neznaten del postavljamo na ogled vsako drugo leto, tokrat predstavljamo malo drugače.
Odločili smo se za malo potujočo razstavo po župnijah. Z njo prihajamo naproti vsem tistim, ki bi si jo radi ogledali in morda tudi kupili kakšen izdelek: čipko, vizitko, šivano, vezeno, pleteno,kvačkano delo,knjigo,sliko... Z razstavljenimi eksponati želimo (več v reviji)

Da prijateljstvo nima meje, smo na vernih duš dan po- kazali mnogi prijatelji, ki smo se zbrali na Žalah k sveti maši, molitvi in srečanju ob spominu na naše pokojne prijatelje.Vso skrb za organizacijo sta seveda preskrbeli naši neutrudni spremljevalki Marijini sestri Edith in Helena.Ob zbiranju smo izrabili čas in obi- skali grob pokojnega g. Jožeta Štupnikarja; tako nepričakovano nas je zapustil in vsi čutimo, da ga pogrešamo. Verjetno ni bilo med nami nikogar, ki se ne bi spomnil drage pokojne s. Mihelangele, ki je posejala prva semena že dolgoletnega Prijateljstva.Sveto mašo je vodil g. Miro Šlibar, ob (več v reviji)

V četrtek, 21.novembra 2013 je misijonar z Madagaskarja,nominiranec za Nobelovo nagrado za mir, skupaj z misijo- narjem Janezom Krmeljem, bolnišničnimi duhovniki, diakonom-zdravnikom in drugimi, daroval mašo v osrednji slovenski bolnišnici v Ljubljani. Brez velikih povabil se je raz- staviščni prostor v avli UKC povsem napolnil.
Maša v UKC je bila kot v drugih (več v reviji)

obveščamo vas, da se je z oktobrom 2013, uredništvo revije Prijatelj preselilo na naslov: Dom Sv.Jožef,Plečnikova 29,3000 Celje
Uradne ure so vsak delovnik od 8 - 12h.