Veliko smeha in dobre volje. Hvaležnost za drobne stvari. Po- zornost. Sprejemanje bližnjega. To so le drobci tega, s čimer bi lahko opisal svoja srečanja z ose- bami s cerebralno paralizo. Vsak, ki se je v svojem življenju že srečal z njimi, mi bo to zagotovo pritrdil. Lepo je biti z njimi!
Ob tem se lahko vprašamo, koliko znamo biti mi, ki smo »zdravi«, Bogu hvaležni za to veliko milost. Prevečkrat imamo namreč pred očmi probleme vsakdanjega življenja in lastne pomanjkljivosti. Če bi se nam od- prle oči za vse bogastvo, ki nam ga Bog podarja, bi bili neizmerno srečni. Vse to nam je podaril brez vsakršnega zasluženja. Kako premalo smo mu hvaležni. Neprestano bi se mu morali zahvaljevati!
K temu veselju nad življenjem in hvaležnosti nas spodbuja Devica Marija. Mesec marec je zaznamovan s praznikom Gospodovega oznanjenja, ko je v moči Svetega Duha spo- čela Božjega Sina. Njeno življenje je bilo prepojeno z duhovnim veseljem in zahva- ljevanjem. Prvi vir njenega veselja je bilo zagotovo milost, da je postala Božja mati. K temu veselju jo je spodbudil tudi angel Gabriel,ko jo je pozdravil z besedami:»Veseli se« (Lk 1,28). Še posebej pa se Marijino veselje kaže v hvalnici, ki jo je ob srečanju s teto Elizabeto zapelo njeno srce: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se ra- duje v Bogu, mojem Odrešeniku« (Lk 1,47). Vsak izmed nas ima več kot zadosti razlogov da se Mariji pridruži pri tej prelepi molitvi.
Osebe s cerebralno paralizo, o katerih pi- šejo nekateri prispevki v tej reviji, nas torej pozivajo, naj bomo veseli Božjih darov in naj se ne oziramo na svoje pomanjkljivosti. Postni čas, ki ga bomo začeli na pepelnično sredo 5. marca, naj nam bo v spodbudo,da se odpovemo želji po tem, česar nimamo. Prosimo Marijo, naj nam izprosi dar duhov- nega veselja in hvaležnosti. Če se bomo navzeli njenega duha, bomo prihajajočo pomlad lahko uzrli v vsej njeni lepoti.

Borut Pohar CM, glavni urednik

Helena: Jaz sem Helena, imam sestro Ano in svaka Poldija, punčko Pijo ter veliko dru- gih igrač.
Pavel: Smo družina Križovnik, ki jo sestav- ljamo jaz- Pavel, moja žena Betka,s katero sva se poročila leta 1968 ter najini dve hčerki, Anemarija in mlajša Helena, ki ima cerebralno paralizo. Oba z ženo sva bila zaposlena v podjetju Certus iz Maribora, sedaj pa sva že v pokoju.
Helena je bila rojena leta 1975 in se je ro- dila kot popolnoma zdrav otrok. Pri devetih mesecih starosti pa je zbolela za možgansko krvavitvijo, ki je povzročila desno stransko hemiparezo, kar pomeni,da je Helena gibal- no in govorno ovirana.Najprej je bila potre- bna možganska operacija in za Heleno radi rečemo,da se je po tej nevrokirurški opera- ciji pri starosti 9 mesecev, ko so ji na dveh mestih odprli lobanjo, drugič rodila.
S pomočjo fizioterapije ter različnih drugih terapij smo jo potem počasi postavili na noge imela je tudi korekturo noge in kolenskega sklepa. S pomočjo te operacije in terapije se je pri osmih letih postavila na noge. Že od nekdaj je bila izredno vztrajen otrok. Kljub neštetim težavam in padcem si je ve- dno prizadevala postaviti se na svoje noge.
Pavel: Od četrtega leta naprej smo Heleno vozili v Maribor,kjer je bila vključena v raz- vojni vrtec. V tistem času je bila zelo živa- hna in se je dobro počutila. Kasneje smo jo vključili na oddelek za delovno usposablja- nje na OŠ Gustava Šiliha,pri enaindvajsetih letih pa se je vključila v VDC Polž, kjer pa se ni počutila preveč dobro. Takrat je že hodila in je večino časa presedela, ni bila preveč aktivna. To jo je utrujalo,bila je sla- bo razpoložena.
Betka: Kadar smo jo vozili v vrtec ali v OŠ, Helena nikdar ni bila slabe volje.Ko pa je po dveh mesecih začela hoditi v VDC Polž, pa je zaradi neaktivnosti postajala slabe volje in je začela tarnati. Težko je vstajala, bila je brez volje. Začela sem (nadaljev. v reviji)

Paraliza... Stanje, ki mnogokrat onemogoča to,kar se človeku zdi "normalno" življenje. Paradigmo "normalnega" življenja pa že dol- go vsiljuje svet: dinamika v vedno spremi- njajočem se okolju, polnem izzivov za mer- ljivo uspešnost. In že dolgo slutimo v sebi, da je ta paradigma lažna,čeravno nas ved- no znova ulovi v svojo past in nas na svoj način hromi. V tem našem merljivem svetu tako paralizo omejujemo le na zmožnost prožnejšega ali okornejšega gibanja, izra- žanja. Pa je res tako? So res le prožni gibi znamenje neparaliziranosti, omejitev?
Verjetno ga ni junaka, ki bi zlahka sprejel takšno ali drugačno obliko telesne paralize. Je posebne vrste križ, ki ne more ostati v kotu,temveč stalno visi na človeku in tistih ki so ob njem in mu ga pomagajo nositi.

(nadaljevanje v reviji)

dr. Janez Kozinc

Pred štirinajstimi leti sta se mama Cvetka in oče Robert ponovno vese- lila rojstva. Takrat sta že imela dva majhna otroka, najstarejšo hčerko Barbaro in leto dni mlajšega sina Tomaža.A tokratno priča- kovanje je bilo kar trikratno. Družina Belec je namreč pričakovala trojčke.Vse do rojstva le-teh niso vedeli, da bodo to tri prikupne deklice. Deklice Tina, Tamara in Taja, so se rodile v 29. tednu nosečnosti in ker njihova pljuča niso bila dovolj razvita, so nekaj ur po rojstvu ugotovili, da je to vplivalo na njihove možgane,kar je povzročilo motnje v gibanju in motoriki. Danes živijo s cerebral- no paralizo,a njihovo veselje raste iz dneva v dan. (nadaljevanje v reviji)

Nives Bratkovič

Poslanica papeža Frančiška

1. Ob priložnosti dvaindvajsete- ga svetovnega dneva bolnikov, čigar letošnja tema je Vera in ljubezen: "Dolžni smo dati življenje za brate", (1 Jn 3:16) se še posebej obračam k bolni- kom in vsem tistim,ki jim pomagajo in zanje skrbijo. Cerkev v vas, bolnih, prepoznava posebno navzočnost trpečega Kristusa.Res je:z nami in v našem trpljenju je Kristusovo trpljenje. On skupaj z nami nosi breme trp- ljenja in razodeva njegov smisel. Ko je Božji Sin nosil križ,je s tem uničil samoto trpljenja in razsvetlil njegovo temo.Tako se znajdemo pred skrivnostjo Božje ljubezni, ki nam daje upanje in pogum: upanje zato, ker v načrtu Božje ljubezni luč Velike noči slavi nad noč- jo bolečine,in pogum,ki nam omogoča,da se v Njegovi družbi in združeni z Njim soočimo s sleherno stisko. (nadaljevanje v reviji)

V Vatikanu, 6. decembra 2013, papež Franciscus

17. novembra 2013 je svoj plamen ojačala lučka Vere in luči v Mengšu. Po letu rednih, raznovrstnih in bogatih srečevanj je bila skupina uradno sprejeta v slovensko in celotno mednarodno lučkarsko družino. S člani skupine smo pra- znovali lučkarji iz vseh koncev Slovenije od Štajerske do Primorske, od Gorenjske do Dolenjske. Prišli so tudi sosedje iz Hrvaške. Nastanek nove skupine v Mengšu potrjuje, da je slovenska Vera in luč,ki letos praznu- je 30. obletnico nastanka, še kako živa ter prinaša veselje v preizkušane družine z luč- kami in bogati njihove prijatelje. (več v reviji)

Maruša in Marko Brozovič

Dan pred svetim večerom, 23. decembra,je svoj advent končala naša draga Katarina Trček iz Žažarja 5 pri Horjulu. V 57.letu je izpolnila svojo življenj- sko daritev. Prav zares, njeno življenje je bila ena sama daritev.
Svoj poklic je začela v Beogradu in se naj- prej razdajala bolnikom v tamkajšnji bolniš- nici, potem pa 34 let na Univerzitetnem re- habilitacijskem centru-Soči, v Ljubljani. Tu se je spoznala z mnogimi invalidi, ki so bili na rehabilitaciji. Spodbujala jih je in mnogim pomagala vključiti se v Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Na mnogih srečanjih je tudi po nočni službi nesebično priskočila na pomoč. Prav tako tudi na letovanjih na morju. Z obiski in pogovori je vzdrževala mnoge ose- bne stike.

Skrbela je, da je bilo v Bolniški župniji vse na pravem mestu, zadnja leta tudi v sta- novanju škofa dr. Antona Jamnika.
Osem let je bila nepogrešljiva moč pri vse- stranskih pripravah romanja bolnikov in in- validov v Lurd. (nadaljevanje v reviji) - s. Edith