Letošnja Stična mladih je ponov- no poživila Cerkev na Slovenskem Iz vseh koncev Slovenije so se tisoči mladih napotili v staro- davno cistercijansko opatijo, da bi se srečali z Jezusom in se ponovno videli s starimi znanci in prijatelji. Obrazi so žareli od veselja in sreče.
Kako bi bilo lepo, če bi bilo tudi vse naše življenje in vsi naši medsebojni odnosi na- polnjeni s takšnim žarom. Vendar ugotav- ljamo, da je vsakdanjik nekoliko drugačen, tudi kar se tiče naših odnosov. Velikokrat ne vemo, kako bi s kom vzpostavili odnos, kaj bi naredili,da bi določene odnose izbolj- šali ali jih obvarovali pred propadom. Včasih je problematičen tudi odnos med bolnimi in zdravimi, saj se lahko kaj hitro sprevrže v odnos nadvlade močnejšega nad šibkejšim. Ljudje se pač težko odpovemo skušnjavi po vladanju nad drugimi.
Vendar je Jezusov način razmišljanja po- polnoma drugačen. Na to so opozarjali in še vedno opozarjajo številni svetniki. Mati Terezija, ki se je sklanjala k zavrženim in trpečim ter jih osvobajala revščine, bolezni in poniževanja, nikakor ni tega storila iz ra- zloga, da bi si s tem povečala moč, vpliv in ugled, ampak zato, ker je hotela posnemati Jezusa. Naš odrešenik pa je takole opisal svoje poslanstvo in poslanstvo svojih uče- ncev: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče med vami postati velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako, kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mno- ge.« (Mt 20, 25-8). Trudimo se, da bi duh služenja preveval tudi odnose med bolnimi in zdravimi. Dovolimo, da Kristusov duh slu- ženja vstopi v bolnice in domove za ostarele in med nami širi vonj po Božjem kraljestvu.

Borut Pohar CM, glavni urednik

Blanka, prosim te, da se našim bralcem najprej na kratko predstaviš.
Sem Blanka Škafar, stara sem 25 let in pri- hajam iz vasi Odranci.Študirala sem ekono- mijo, 16.decembra lani sem tudi diplomirala, trenutno pa se preko centra Soča že dva meseca usposabljam za strojepisko. V OŠ sem hodila v Ljubljano, in sicer na Zavod za slepo in slabovidno mladino. V srednjo šolo pa sem hodila v Mursko Soboto.
Kako izgleda tvoj dan?
Najprej odpeljem psa na potrebo, potem se pripravim za službo in odidem na avtobus za Mursko Soboto, kjer sem do dveh popol- dne v službi.Potem odidem domov in popol- dne po navadi še malo berem ali pa grem kam na obisk. Zvečer peljem Badija še en- krat na sprehod, potem se počasi odpravim spat.Rada poslušam tudi slovensko narodno glasbo.
Ali se na sodišču dobro počutiš?
Zelo. Imam zelo dobre sodelavce in sode- lavke,ki me razumejo in vedo, kako ravnati s slepo osebo. Po koncu usposabljanja bi želela ostati tukaj.
Ali slepa oseba težko najde službo?
Da,kar precej. Pri slepi osebi je namreč ta- ko, da lahko opravlja le delo,za katerega je bila izučena, in je delodajalec ne more upo- rabiti še za kakšna druga opravila. Slepa oseba ima več omejitev in težje najde delo. Prav tako se slepa oseba večkrat sreča s težavo, ko mora pri delu uporabljati tehno- logijo, ki ni prilagojena slepim.
Ali si slepa od rojstva?
Da. Vidim približno 0,4 odstotka, to pomeni, da zaznavam svetlobo in obrise.
Kako sta se ujela z Badijem in kje se ti zdi, da ti največ pomaga?
Zelo dobro. Sedaj je pri meni že dve leti. Največ mi pomaga pri tem, da sem lahko bolj samostojna.Lahko sama kam grem,sem hit- rejša,ni mi treba biti pozorna na vsak korak in sem tudi bolj prepričana o sebi. Ljudje me prej opazijo in velikokrat,ko kam pridem sem v središču pozornosti. Verjetno že za- radi psa vodnika, precej bolj me zapletajo v pogovor. To mi je kar všeč, ker sem precej komunikativna in imam veliko težnjo po o- zaveščanju ljudi o tem,kako delati z nami in kako se do nas slepih obnašati. (več v reviji)

Deseto leto teče, kar našega Mihca ni več med nami. Bolezen je zmagala nad njim, vendar čutimo, da je z nami. Vera v to, da mu je lepo, nam omogoča lažje sprejemanje in spominjanje na leta, ko smo bili skupaj. Lahko rečem,da so spomini zelo pestri.Bil je popolnoma odvisen od drugih. Velikokrat je bilo potrebno precej domišljije, ko smo sku- šali uganiti njegove želje. Kadar je po svoje protestiral, smo se trudili sestaviti pravi re- cept za tolažbo.Doma je bilo še dokaj eno- stavno, kaj pa takrat, ko je moral občasno v bolnišnico? Kako razložiti in dopovedati sestram, kako naj ravnajo, kadar ne bo ni- kogar od domačih zraven? (več v reviji)

Nihče od nas si ne želi biti bolan, telesno, senzorno ali intelektualno oviran, prav tako pa si večina od nas ne želi biti bolnik, in- valid ali ostarel. Vsi si želimo biti pred vsem ljudje,ki imamo, kljub svojim neprijetnim po- sebnostim,svoje človeške pravice in dosto- janstvo. Pa vendar se v življenju večinoma vsi kdaj znajdemo v položaju bolnika, inva- lida ali ostarelega in takrat se večinoma čudimo, kako se drugi, ki jih to stanje še ni doletelo, obnašajo do nas.
Ali smo se tudi mi izogibali bolnim, oviranim in starim, ker so nas preveč spominjali na to, da se lahko tudi mi v trenutku kadarkoli znajdemo med njimi.Če se jim zaradi družin- skih razlogov nismo mogli izogniti,smo zanje iskali ozdravitev ali pa smo se zanje žrtvo- vali in s tem prevzeli neko družbeno cenje- no življenjsko vlogo ali poslanstvo, lahko pa smo jim izkazovali usmiljenje in jim namenili kakšen dar. Prav veliko časa pa (več v reviji)

Začelo se je! Po dolgem času priprav in sestankov smo končno dočakali začetek VI. Svetovnega srečanja Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov. Veseli smo, da tokrat poteka v Sloveniji, in sicer v Celju, v Domu sveti Jožef. Gostje bodo spoznali našo prelepo domovino, sami pa si bomo z organizacijo srečanja nabrali novih izkušenj.Pravzaprav si te izkušnje nabiramo že kar nekaj časa, kolikor pač poteka pri- prava.
Danes na prvi dan srečanja je prišla glavnina od 56 udeležencev, ki prihajajo iz 26 držav. Večina jih je na srečo prišla na brniško leta- lišče in ne na katero od sosednjih letališč, tako, da vožnja do Celja ni bila predolga in prenaporna. Naš sodelavec Jani Strah je s temi prevozi opravil res veliko delo.(več v reviji)

Mislim, da je najlepši trenutek mojega življenja, ko lahko v zgodnjem jutru začutim prve sončne žarke in opazujem,ka- ko kaplje jutranje rose drsijo po rožah, tem čudovitem božjem stvarstvu. Nevede zač- nem razmišljati o tem, kdo je Vsemogočni,ki je vse to ustvaril, kaj je modrost življenja, kaj je resnica...
Prebral sem življenja mnogih svetnikov in ugotovil, da so odgovore na navedena vpra- šanja vedno našli v duhovnih vajah.Zato sem v letošnjem letu znova odšel na duhovne vaje, malo drugačne od tistih, ki potekajo v premišljevanju v tišini in smo jim preprosto rekli letovanje. Dneve sem preživel s prija- telji, ki so drugačni od nas. Ti prijatelji so pogosto potrebni pomoči, sočloveka in teh- nike. Oni dobro vedo, da ima zdrav človek tisoč želja, bolnik le eno in ta je, da bi bil zdrav. (več v reviji)

Pomislimo na vse svoje napake in grehe, ki smo jih storili do zdaj. Potem po- mislimo, kaj bi bilo,če nam vsega tega ne bi nikoli nihče odpustil. Kot otroci smo morda doma razbili vrč ali sosedom polomili rože ali sošolcem grdo nagajali. Malih in velikih ne- rodnosti in grehov ni manjkalo. Pomislimo, kakšno bi bilo naše otroštvo, če nam mati ne bi nikoli odpustila razbitega vrča, sosedje polomljenih rož, vrstniki našega nagajanja. Še danes bi nosili težo napak in grehov iz zgodnje mladosti. Še danes bi nas dušilo. Kar pa nam je bilo odpuščeno, (več v reviji)