Še vedno se vrstijo odzivi na nedavno odločitev vodstva Uni- verzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, da sv. maše na praznik Gospodovega oznanjenja v kapeli kliničnega centra ne smejo posvetiti nero- jenim otrokom in njihovim staršem. Zakaj takšna prepoved? Vodstvo pravi, da bi s tem prizadeli osebe, ki so se odločile za postopek umetne prekinitve nosečnosti.
Vendar molitev zagotovo ne zadaja bole- čine. Pravi vzrok trpljenja je namreč splav, tako za otroka kakor tudi za njegove star- še in sorodnike. Predsednica organizacije Zavod Božji otroci Valentina Pikelj pravi: »Dolga leta v zavest potisnjena travma, nerazumljive depresije in telesne bolečine, neprestani očitki vesti, porušeni odnosi in sreča v družini, vse to postane pretežko breme, da bi ga človek sam mogel nositi.« Še toliko težje je, ker mame o tej svoji bolečini ne smejo odkrito govoriti. Razen v Cerkvi...
Kristjani trpljenja ne zanikamo in ga celo postavljamo v službo odrešenja. Trpljenje, ki je oprano s Kristusovo krvjo in odpušča- njem,ne uničuje,marveč odrešuje. S svojim trpljenjem se pridružujemo Kristusovemu trpljenju na križu. In Kristus je trpel, umrl in vstal od mrtvih prav za vsakega človeka!
Kristus ne dela razlik in ne deli življenja v bolj in manj vredno. Kot pravi apostol Pa- vel: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu (Gal 3,28)«. Njegovo misel bi lahko nadaljevali v smislu: ni ne zdravega ne bolnega, ni ne »spočetja brez napake« ne »spočetja z napako«.
Tokratna številka revije Prijatelj želi dati prostor bolečini in trpljenju, ki ju javnost hoče zanikati in zatreti. Želi spodbuditi k molitvi za vse nerojene otroke, za njihove starše ter sorodnike, in za to, da bi izginila krivična delitev na »spočetje brez napake« in "spočetje z napako" Vsi smo namreč bolj ali manj nepopolni in vsi smo Božji otroci.

Borut Pohar CM, glavni urednik

To je Sandrin odgovor, če jo kdo povpraša o njenem razpoloženju. Nič ni lepšega za starše, kot slišati takšen stavek iz ust svo- jega otroka! Če so otroci srečni, so lahko starši zadovoljni.Zato ni nenavadno,da sem začutila posebno prijetno razpoloženje, ko sem v Hrastniku obiskala družino Jedrinović Ni jim bilo lahko v življenju, zato toliko bolj cenijo vse dobrine, ki jih obdajajo.
Pred leti je mladega fanta želja po boljšem življenju peljala od doma. Šestnajstletni Ratko je iz rodne Bosne prišel v Slovenijo. Zaposlil se je, pomagal domačim, ko pa je v njem zaživela želja po lastni družini, se je v domači vasi poročil z izvoljeno Jago. Rodil se jima je sin Slobodan, ki pa je imel zaradi prezgodnjega poroda veliko zdravstvenih težav.Vrstili so se bronhitisi in mlada mami- ca je morala z dojenčkom nekajkrat pozimi peš do šest kilometrov oddaljene ambulante Ratko si je medtem v Hrastniku toliko uredil življenje,da je lahko ženo in dobro leto sta- rega sina pripeljal v Slovenijo. Na poti so doživeli hudo prometno nesrečo. Stroški, nastali zaradi tega, so jim pobrali vse pri- hranke. Bogu hvaležna,da ni bilo hujših po- sledic, sta iz bolnice z otrokom odšla v nov dom, vendar pa sta vanj prinesla le pridne roke in močno vero v boljšo prihodnost.
Desetletnemu Slobodanu se je marca 1992 pridružila sestrica Sandra. Ratko je prejel klic iz porodnišnice z veselo novico, da se mu je rodila hčerka. Nemudoma se je od- pravil na obisk. Na hodniku ga je pričakala objokana žena. Najprej je pomislil na najhuj še, da je punčka umrla. Jaga mu ni znala in zmogla povedati, kaj je narobe. Prvi trenu- tek tudi on ni zmogel ničesar drugega, kot da je objel ženo, jo skušal tolažiti, obenem pa si je obupno želel dobiti odgovore. Po- iskal je zdravnika, ta pa mu je rutinsko na- trosil nekaj skopih podatkov:da ima punčka Downov sindrom, kar pomeni, da ima srčno hibo, da ima slabe kosti,da ne bo nikoli ho- dila, se ne bo razvijala, v glavnem, nič ne bo iz nje. S tem ga je odslovil. (več v reviji)

Danes je zelo moderno pisati o življenju, o varovanju življenja, o naravnem, o bio. Na prvi pogled se zdi prisotnost te teme že kar nujna in običajna. Sprejeli smo dejstvo, da ob poplavi vseh mogočih informacij pišemo tudi o zaščiti življenja in o njegovi vrednosti Prav je, da ozavestimo tisto, kar ob mnogih stvareh, ki se kažejo za življenjsko pomem- bne,zgublja prvotni lesk in pomen. Če se za trenutek ustavimo in premislimo svoje po- četje, nas lahko postane upravičeno strah: "Zagovarjati moramo svoj obstoj!" Zagova- rjati svoje življenje! Počutimo se lahko kot otroci iz Svetega pisma: »Piskali smo vam, pa niste plesali,peli smo žalostinke,pa niste jokali!« Otrok, ki je ves zatopljen v igro, o njej ne razmišlja, le igra se. Enako tudi od- rasli. Kot se zraka,ki je potreben za dihanje ne zavedamo,dokler ni onesnažen,ali dokler nas močan veter ne odnese,ampak enosta- vno samo uživamo in živimo v njem. Svojega dihanja se ne zavedamo toliko časa, dokler ne zbolimo na dihalih in postane dihanje oteženo. (nadaljevanje v reviji)

p. Tomaž Pinter, frančiškan

Zavod Božji otroci je bil ustanovljen marca 2013. Moja globoka izkušnja,da me moj po- polni nebeški Oče zna samo ljubiti, je moje življenje spremenila v srečno, pogumno in optimistično kljub trpljenju in porazom. Za- vod Božji otroci želi posamezniku in družbi pokazati, da je vsak človek ljubljen Božji otrok. Ko enkrat to razumemo,ne čutimo več potrebe, da bi ogrožali življenje drugega. Situacija,ki se danes s takšno lahkoto pred stavi kot brezupna, je nezaželena noseč- nost. Zato je osnovno poslanstvo Zavoda konkretna pomoč nosečnicam v stiski, da bi začutile svojo in otrokovo dragocenost, da niso same. (nadaljevanje v reviji)

pogovarjal se je David Vrečko

V soboto, 15. februarja smo v okviru praz- novanja naše štiridesetletnice z razstavo naših izdelkov gostovali v Zgornjih Pirničah. Tamkajšnji župnik g. Blaž Jezeršek nas je zelo lepo sprejel ter nam takoj po prihodu pokazal prostor, namenjen razstavi. Naša Polona je hitro zavihala rokave in začela postavljati ter urejati naše izdelke, ki so vsi unikatni in zato zelo dragoceni,saj so nare- jeni z eno roko,nogo ali celo s pomočjo ust! Polonin mož pa je v vmesnem času odšel po voditeljico Darinko Slanovec.Kmalu je prišel tudi naš duhovni pomočnik Borut Pohar, ki

(nadaljev. v reviji)   Gordana Dobrinjanin