V preteklem letu so nas kar do- dobra presenetile narasle vode, ki so napolnile rečne struge, za- lile rodovitna polja,stanovanjske hiše in gospodarska poslopja.
Kako premalo smo pripravljeni na takšne in drugačne nesreče. Jezus nas opozarja: »Bo- dite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13)
Pri tem gre omeniti zgled egiptovskega Jo- žefa, ki je faraonu svetoval, naj zgradi žit- nice in se pripravi na prihodnje slabe letine. Faraon ga je poslušal in s tem Egipt obva- roval pred najhujšim.
Enako kot na naravno nesrečo moramo biti pripravljeni tudi na bolezen, ki se lahko po- javi povsem nepričakovano. Eno od najbolj pogostih neprijetnih presenečenj je rakavo obolenje, ki kaže veliko različnih obrazov. Čeprav smo v reviji Prijatelj že pisali o njem, je primerno, da nanj zaradi pogoste pojav- nosti večkrat opozorimo. Vsakič lahko na- mreč obdelamo le delček tega, kar bi morali vedeti o bolezni sami in o načinih soočenja z njo. Dragocena pa je prav vsaka izkušnja ki človeku lahko pomaga v samem procesu zdravljenja.
Zgradimo si žitnico in spravljajmo vanjo vse dragocene izkušnje, ki jih vidimo, slišimo ali o njih preberemo. Morda jih ne bomo potre- bovali sami,jih bo pa morda potreboval nekdo ki bo pri nas v času preizkušnje iskal oporo in pomoč. Kako dragoceno je imeti pravo besedo ob pravem času. In v to shrambo izkušenj ne pozabimo dati tudi Božje besede, katere rojstvo za ta svet bomo kmalu pra- znovali. Tako kot je spremenila svet, lahko spremeni tudi naše življenje, včasih celo do nerazpoznavnosti. Našemu dojemanju trplje- nja bo dala nov pomen in smisel. Omehčala bo našo voljo in nas naredila voljne sprejeti tako dobro kakor tudi hudo. Skratka, nare- dila nas bo razpoložljive za Božjo voljo. Vse to so lahko sadovi božiča v našem življenju Zato ga pričakujmo z velikim veseljem!

Borut Pohar CM, glavni urednik

Pokriva sneg livade in vrtove,
vse naokrog brezmejna je tišina,
v božičnem snu počiva pokrajina,
ovila noč v skrivnost je vse domove.

V temi poslušam iz daljav zvonove -
v njih pesmi svetonočna je milina.
Ob njej grenak spomin in bolečina
pretresla sta me ko vihar gozdove.

Nocoj se Božje dete je rodilo,
da dušam bi človeškim luči dalo,
da zanje bi na križu kri prelilo.

Pri jaslicah srce miru iskalo
še moje bo, ki ga je izgubilo,
ko čezenj trnje je od solz pognalo.

Metka: Zelo sem vesela, da sta prišli in da sta pripravljeni spregovoriti o svoji bolezni. Mnogi o tem nočejo govoriti, še posebej, kadar gre za raka.Kako to,da s tem nimata težav?
Metka: Zato je še toliko bolj pomembno,da se o tem pogovarjamo.
Metka: Tudi takrat ne, ko ste izvedeli za diagnozo?

Marija: Nikoli.Po naravi sem optimistična in sem že pred svojo boleznijo poznala veliko žensk, ki so prebolele raka. Zato sem bole- zen tudi lažje sprejela. Kot da bi se na neki način že prej pripravljala na to, da bom ne- koč tudi sama zbolela. Lahko povem, da so bili moji domači po tistem, ko sem bila sez- nanjena z diagnozo,bolj prizadeti kakor jaz.

(več v reviji)

Uredništvo revije Prijatelj

Res je,mnogo je obrazov raka in trd je boj -a v vse je odtisnjeno eno sámo Obličje, obličje Križa- nega, obličje Navzočega, Obličje tistega, ki se za človeka bori in gre z vsakim do kraja, tistega, ki je Začetek...
To resničnost mi je vnovič razodel Aljaž. V »Deželi medvedkov« sva se srečala. Bil je mlad bojevnik, čigar srčnost je bila nezlom- ljiva in fantovska vera pognana skozi trplje- nje in bolečino v presežno. Ko je materi, ki ga je ljubeče in zvesto spremljala, podprta z možem in drugimi otroki,v nekem trenutku zmanjkalo moči in je ob pogleu na otrokovo trpljenje planila v jok, se je dvanajstletni Aljaž obrnil k njej in ji kar očitajoče rekel: »Mami, zakaj jokaš? Ali ne verjameš, da je Jezus vedno zraven?« (več v reviji)

Tridesetletna bolnica mi je pri- povedovala: »Začelo se je lani spomladi. Izguba teka,hujšanje, suh kašelj. Čez en mesec sem že bila na Onkološkem inštitutu. Diagnoza: rak. Doži- vela sem šok,svet se mi je v trenutku sesul Kako imam lahko raka pri teh letih? Zakaj jaz? Kaj bo z mojo družino? Dolgo časa je trajalo, da sem bolezen sprejela kot del sebe Na bolezen sem začela gledati kot na prilož nost,da nekaj spremenim v svojem življenju Pred boleznijo sem živela rutinsko. Služba, skrb za dva otroka, moža. Odkar sem zbo- lela, sva se z možem zelo zbližala. Več se pogovarjava, izkazujeva si ljubezen, se ob- jameva, poljubiva, smejiva in tudi zjočeva.
Čutila sem, da moram živeti. Mislim, da je mama nenadomestljiva. To mi je dajalo energijo za premagovanje vseh težav med zdravljenjem raka. Nikoli, res nikoli nisem izgubila upanja. Želela sem živeti, ne le zase, tudi za moža in oba otroka. O smrti nisem nikoli razmišljala. Preprosto se mi ni zdelo mogoče, da bi lahko umrla. (več v reviji)

Kako lepo je oditi na Mariji- no božjo pot.Nebeška Mati nas z veseljem sprejme v svojem svetišču, saj tam deli še več milosti.Nekateri kraji so še posebej zaznamovani z njeno navzočno- stjo,saj jim je dana milost vidne navzočnosti Božje Matere. Takšen kraj je tudi Medžugorje Tja smo se odpravili letos prvič v organizi- rani obliki tudi slovenski invalidi. Pravzaprav se je naše romanje dogajalo v okviru Tret- jega mednarodnega romanja invalidnih oseb ki je potekalo od 23. do 26. oktobra 2014. Glavni organizator romanja je skupnost »Udruga« iz Ćitluka, ki se nahaja v Bosni in Hercegovini. Organizacijo slovenskih invali- dov je prevzela Petra Černivec.
Čeprav sem na tem milostnem kraju že star znanec - tokrat sem tja poromal že osmič - sem se romanja zelo veselil. V nadaljevanju bom delil z vami nekaj pomembnejših utrin- kov z našega romanja. (več v reviji)

Bila je sobota, ko je vaše srce prenehalo biti. Še v poslednjih dneh ste izžarevali neverjetno voljo do življenja. Brez nje ne bi zmogli poti ki vam je bila namejena. Hvaležna sem vam ker ste mi jo odkrili in da sem v teh letih la- hko bila tudi njen del. V Dom sv. Jožef ste prišli kot prva stanovalka. Nastajanje sobice ste spremljali od začetka gradnje (več v reviji)

Septembrskega sobotnega jutra smo kot skupina prija- teljev v družbi Marijinih se- ster, g.Janeza Drnovška ter spremljevalcev odpeljali na romanje v Porčinj pri Čedadu.
Ustavili smo se v dolini pod Porčinjem, kjer se je mali, še ne desetletni deklici Tereziji med žetjem trave prikazala Devica Marija. Naročila ji je, naj vsem ljudem pove, naj ne delajo ob nedeljah, zlasti pa naj ne preklinja- jo, saj s tem žalijo Boga. Deklici tega mnogi niso verjeli, zato ji je Mati Božja ob tretjem prikazovanju v župnijski cerkvi vpričo vseh navzočih na hrbtno stran desne roke vtisnila križec,kakor da bi bil iz bleščečega zlata.Ko so ljudje to videli, so se začeli držati Marijinih naročil. V dolini so sezidali tudi kapelico Ma- rijinih prikazovanj, kjer se romarji še danes radi ustavljajo in se priporočajo Mariji Žanjici.
Dan je bil res čudovit,saj nas je (več v reviji)