Na praznik Jezusovega darovanja oz. na svečnico smo blagoslovili sveče.Te imajo bogato simboliko Sveča použiva sama sebe in s tem oddaja svetlobo in toploto. Je čudovita prispodoba za Kristusa, ki je o sebi rekel: »Jaz sem luč sveta.« Hkrati pa je lahko tudi prispodoba človeka, ki daruje svoje življenje Bogu, odseva Kristusovo sve- tlobo in oddaja toplino ljubezni. Simbolika luči se čudovito sklada z dnevom posveče- nega življenja, ki ga obhajamo na ta dan. Letos ima to praznovanje še posebno težo, saj je papež Frančišek razglasil leto posve- čenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo.
Posvečeno življenje je za Cerkev velik za- klad. Premalo smo hvaležni Bogu za ta dar in premalo se zavedamo vseh nalog in služb ki jih redovniki oz. redovnice opravljajo v Božjem vinogradu. Naštejmo jih vsaj nekaj: molitev, poučevanje verouka,skrb za bolnike, invalide in ostarele, skrb za uboge, misijon- sko poslanstvo, vzgoja mladine, vodenje duhovnih vaj... In še bi lahko naštevali. Če na televiziji prižgemo verski program ali od- premo verski tisk, skoraj zagotovo naletimo na kakšnega redovnika ali redovnico.
Kljub temu da so tako dejavni v Cerkvi, pa zanje veljajo enaka pravila življenja kot za vse ostale. Vsako človeško telo je podvr- ženo boleznim in staranju,ne glede na sve- tost osebe in ne glede na poklic. Sčasoma se tudi oni postarajo in doživljajo križe, te- žave bolezni in starosti. Soočiti se morajo s trpljenjem in nanj najti odgovor.Umakniti se morajo iz javnega življenja v svojo celico in tam Bogu na samem darovati trpljenje. Za- radi tega je revija Prijatelj namenjena tudi njim in ni nobenega razloga, da ne bi zapisali njihove bogate zgodbe ali jim celo namenili temo številke. Njihova pričevanja bodo zelo dragocena popotnica za prihajajoči postni čas. Prisluhnimo jim!

Borut Pohar CM, urednik

Pravzaprav tega sploh nisem takoj opazil, ker sem že od prej pogosto med in z ljudmi in sem navajen pogostega rokovanja.Morda je sedaj le krog ljudi, s katerimi se pozdra- vljam in rokujem, malce drugačen, nekoliko širši (smeh).
O da,seveda. Ljudje se kar pogosto ustavijo, me pozdravijo,se rokujejo, zaželijo vse dobro včasih malce pokramljamo. Zaenkrat imam res samo pozitivne izkušnje ob takih naklju- čnih srečanjih.
Rojen sem bil v Ljubljani, septembra leta 1958, prihajam pa iz vasi Znojile, iz župnije Sela pri Kamniku. Sem iz delavsko kmečke družine. Oče je bil rudar, mati pa je skrbela za družino in gospodinjila. Imel sem lepo, razigrano otroštvo, v katerem je bilo veliko druženja, igre pa hkrati tudi dovolj dela, da smo se naučili delati in spoznali,da kruh ra- ste na njivi in ne na polici v trgovini. Starši so mi privzgojili občutek, da kruh ne nastane sam od sebe,ampak ga je treba pridelati.Po končani osnovni šoli sem se vpisal na gim- nazijo v Kamniku, kjer sem se srečal tudi s frančiškani. Začel sem zahajati k njim in na koncu postal eden od njih.
Sploh ne. V to odločitev me je vodila neka- kšna organska rast. Ob srečanjih s frančiš- kani sem počasi spoznal, da je to tudi moja pot. Nikoli nisem doživel nekih dramatičnih preobratov, ki bi bistveno vplivali na moje življenje ali na moje odločitve. Čutim, kako me Bog v življenju ves čas spremlja in vodi.

Ko je papež Frančišek razglasil leto posvečenega življenja, je izrazil željo,da bi življenje Bogu posvečenih oseb pomagalo Cer- kvi uresničiti tisto »privlačnost« zaradi katere Cerkev raste. Ob ljudeh, ki resnično živijo svojo posvečenost Bogu, se ljudje vprašajo, za kaj gre tukaj, kaj se jim je zgodilo, koga so srečali,kakšen dar so prejeli.Ljudje pač vedno sledijo temu kar je privlačno in okusno, kar diši, kar je lepo, kar more človeka prevzeti in osvojiti. Kako lahko Bogu posvečeni razodevajo ne- kaj lepega in privlačnega v času trpljenja, bolezni, starosti?
Poklic starejših in bolnih je molitev. Če to velja za vse kristjane, velja še posebej za ljudi, ki so vse svoje življenje posvetili Bogu. V naših katalogih (več v reviji)

Janez Frančišek Gnidovec se je rodil 29.9.1873 v vasi Veliki Lipovec v župniji Ajdovec pri Žužemberku na robu Bele krajine. Že v ot- roštvu se je odlikoval po mnogih krepostih, v življenju pa je sebe izoblikoval v svetniš- kega moža. Po mašniškem posvečenju, ki ga je prejel 23.7.1896 v ljubljanski stolnici, je deloval kot kaplan najprej v Idriji, nato v Vipavi.
Jeseni 1899 je odšel na Dunaj študirat za profesorja in leta 1904 naredil vse potrebne izpite. Nato je svoja najlepša leta posvetil slovenskim dijakom in slovenskemu šolstvu. Od začetka škofijske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano leta 1905 je bil tam profesor in ravnatelj. Po štirinajstih letih napornega dela je prepustil zavod drugim rokam.Poslo- vil se je 6.12.1919. Za njim je bilo že 23 let duhovniškega življenja. Želel se je še bolj posvetiti notranjemu življenju in apostolske- mu delu. Odločil se je za vstop v Misijonsko družbo lazaristov, ko je bil že oblikovana in svetniška osebnost. Po slabih petih letih življenja v Misijonski družbi je bil leta 1924 imenovan za skopsko-prizrenskega škofa, kjer je deloval 14 let. (več v reviji)

Sv. Terezija Avilska je zapisala: »Trpljenje usposobi dušo za višji let.« Če letiš višje, so tvoja ob- zorja širša,da vidiš dlje in globlje. Vsaka ura življenja je kot košček njive, v katero lahko posejemo misli, besede in dejanja, ki bodo obrodila dober sad. Grozdje je najslajše ta- krat, ko je v njem največ sonca. Človek je najbolj Božji, to je odprt za Boga, ko ga do dna duše pretrese huda bolezen, nesreča ali ko se bliža objemu smrti. Psihiater Viktor Frankl je v knjigi Biti človek pomeni najti smi- sel zapisal: »Kolikokrat nam šele ruševine omogočijo prost pogled v nebesa.«
Redovnica pričuje:»Bi želela kaj spremeniti? Sama sem si to vprašanje postavila šele pri 18 letih, ko sem preživela hudo prometno nesrečo. Takrat sem se zavedela, da mi je življenje podarjeno in da je vredno živeti v skladu z Božjim načrtom zame. V meni se je prebudilo hrepenenje po darovanju, po tem da bi v življenju naredila nekaj dobrega in pu stila sledi ljubezni. Svojo pot darovanja sem odkrila v posvečenem življenju« (več v reviji)

Zadnjo novembrsko nedeljo popoldan smo se z vsem srčnim navdušenjem odpravili proti Ljubljani in ni nas motilo, da je bil okrog nas turoben jesenski dan.V kapeli Vincencijeve- ga doma je bilo prijetno toplo, ne le zaradi ogrevanja, ampak tudi zaradi ljubečih duš in dobrotnih src,ki so v skupnih akordih od- zvanjala v molitvi rožnega venca.(več v reviji)

V društvu onkoloških bolnikov smo 4. dece- mbra 2014 v Grand hotelu Union s srečanjem obeležili 30. obletnico organizirane samopo- moči bolnikov z rakom Pot k okrevanju.
Vsem sedanjim in nekdanjim prostovoljcem, strokovnim vodjem in drugim sodelavcem smo se zahvalili z umetniškim delom oblikovalke na steklu Maje Zaplotnik. Srečanje je bilo zelo lepo,svečano, skratka,enkratno.Zbrani smo obujali svoje spomine vse od začetka delovanja pa do sedaj.Spomnili smo se tudi vseh ljudi,ki so zaznamovali našo Pot. Dvo- rana je bila polna smeha, dobre (več v reviji)