Letošnje poletje je bilo med to- plejšimi. To še posebej velja za mesec julij,ki je bil skoraj povsod rekordno topel, na manjših ob- močjih pa celo najtoplejši v merilni zgodovini. Marsikomu se sedaj morda sicer toži po počitnicah,morju in soncu,vendar si je večina zagotovo oddahnila, da je pripeke vendarle konec.
Ljudje smo si med seboj v marsičem različni, tudi v tem, kako prenašamo vročino in mraz Vendar to ne velja samo za temperaturo. Lahko bi rekli, da se različno odzovemo na vsako preizkušnjo. Morda se komu ob tem porodita jeza in odpor. So pa tudi takšni, ki skupaj s svetopisemskim Jobom pravijo: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?«
Job nam je lahko resnično zgled pravega odzivanja na preizkušnje. Izgubil je svoje veliko imetje, otroke in zdravje, vendar za- radi tega ni nikogar obtoževal. Sveto pismo poroča: »Pri vsem tem Job ni grešil in ni rekel nič žaljivega proti Bogu.«
Že veliko let je preteklo od Jobovega časa, trpljenje pa še vedno ostaja zavito v skri- vnost. Kljub vsemu tehnološkemu napredku se še vedno sprašujemo »Zakaj?«,»Čemu?« Spremenilo se je pa nekaj. S Kristusom je trpljenje dobilo nov smisel, saj je postalo soudeležba pri Njegovem trpljenju. Zaslužni papež Benedikt XVI. je nekoč dejal: »Skriv- nostno združen s Kristusom postaja trpeči človek, ki ljubeče in voljno sprejme Božjo voljo, živi dar za odrešenje sveta.«
Tokratna številka revije Prijatelj prinaša ne- kaj zglednih primerov odzivanja na preizku- šnjo. Hvala vsem, ki nas s svojim življenjem učite, kaj naj kristjani storimo v primeru, ko se srečamo s trpljenjem. Vedno znova na- mreč potrebujemo spodbudo, da ravnamo kot pogumni Kristusovi učenci in s tem med ljudi prinašamo luč veselega oznanila.

Borut Pohar CM, urednik

Dogovoriti se za srečanje z Janijem je bil pravi projekt, kajti Jani je aktiven na toliko različnih področjih kot le malokdo. Najprej sem se zapeljala v Dobje pri Planini, od koder prihaja. Poklepetala sem z očetom Štefanom in mamo Faniko, Jani je bil takrat v službi. Čez nekaj dni sva se na kratko srečala v Domu sv. Jožef v Celju, kjer je gostoval v okviru društva Sožitje. Za podrobnejši po- govor sem ga obiskala še enkrat, in sicer v Varstveno delovnem centru (VDC) Šentjur. Jani je strasten športnik, plesalec, pevec, predvsem pa mnogim velikodušen prijatelj. Le kdo bi si pred dobrimi tridesetimi leti mislil, da bo glede na zdravstveno stanje lahko živel tako polno življenje.

Jani Planko se je rodil na lep avgustovski dan. V veselo pričakovanje novega družins- kega člana je kot oster nož zarezal pridušen vzklik zdravnika porodničarja in njegove besede: »Takšnega primera še nismo imeli« Njegova mama se je s težavo dvignila,da bi pogledala svojega otroka. Njegovo levo oko je bilo skoraj povsem izven očesne jamice, noge čisto ukrivljene... Ljubezni do novoro- jenega sina sta se pridružili neizmerna skrb in žalost. Kaj bo s sinčkom? Bo sploh lahko živel? Odpeljali so ga na pediatrično kliniko v Ljubljano, mama pa se je po štirih dneh vrnila domov k možu in sedemletnemu sinu Marjanu. Avtomobila še niso imeli, telefona tudi ne,zato je bila stiska ob ločenosti toli- ko večja. Kadarkoli je lahko,se je mama od- peljala z avtobusom v Ljubljano.V bolnišnici ga je krstil g. Rojc, in takrat še nebogljeni Jani je dobil velikega priprošnjika v nebesih, sv. Janeza Krstnika, mučenca. Ker starši z njim niso mogli preživeti toliko časa, kot bi želeli, sta skrb zanj prevzela teta Jožica in stric Nino,ki sta živela v Ljubljani. Obiskovala sta ga in hodila na pogovore z zdravniki. »Postala sta moja nadomestna starša,« se spominja Jani. V bolnišnici so lepo skrbeli zanj, vendar mu z medicinskega vidika niso mogli veliko pomagati. Dogovarjali so se za operacijo v Angliji. Medtem, ko so čakali na datum, je oko povsem izstopilo,zato so Ja- nija morali odpeljati na operacijo v Zagreb, kjer so mu ga nekako »popravili«. (več v reviji)

Gospo Jolando Bevčar iz Šmartnega v Go- riških brdih sem prvič srečala leta 1998 pri njeni hčeri Nevi,ko je ta hudo zbolela. Neva je bila takrat že nekaj let kulturna referen- tka za Goriška brda in je organizirala razne koncerte ter druge prireditve. Ko sem Nevo obiskala, je bolezen že zelo napredovala. Jolanda je bila takrat pri njej.Pomagala ji je in njeni družini. Nikoli ne bom pozabila Nevi- nega pogreba,ko so se zbrali ljudje z Goriških brd in vseh koncev Slovenije. Kljub težkemu trenutku je bil to pravi praznik - in Neva je bila tista, ki nas je vse združevala. Jolanda pa je bila takrat čisto na tleh. Zdelo se je, da ne bo preživela niti pogrebne maše. Po Nevinem pogrebu sem Jolando večkrat obi- skala, še pogosteje pa si telefonirava. Ne- verjetna se mi zdi zaradi neizmerne volje do življenja in globoke vere. Brez te ne bi mogla živeti, pravi sama. (več v reviji)

Vsak dan se v ambulanti srečujem z ljudmi,ki so jih doletele različne preizkušnje: izguba službe, smrt otroka,neozdravljiva bolezen,na- silje v družini, spolna zloraba, odvisnost od alkohola, depresija,ločitev, samomor v dru- žini... Strinjam se z dunajskim kardinalom Franzem Königom, ki pravi: »Od trenutka, ko bolečina preseže naše moči, je Bog naše edino pribežališče. Glavna lastnost Boga je človečnost. Rane žebljev na Njegovih rokah izpisujejo tudi moje in tvoje ime.« Nekateri se v preizkušnji še bolj oklenejo Boga, dru- gim se Bog skrije. Najbolj pomembno je, da se človek v preizkušnji ne osami, da se ne zapre vase. Preizkušan človek sam zelo tež ko poišče pomoč.Slovenski pesnik in esejist Tone Pavček pravi: "Včasih je potrebno samo poslušati ali položiti roko na njegovo ramo, potem prehaja ta bolečina iz njega vate in sta dva združena in je vse mnogo lažje."

Po Marijinih sestrah smo se prijatelji,invalidi, spre- mljevalci in duhovniki iz vseh koncev naše domo- vine odzvali povabilu, da tudi letos skupaj preživimo deset dni na mor- ju v Bibionah. Kar dvainpetdeset veselih src je z nestrpnostjo utripalo za dneve prijatelj- stva - prijateljstva med nami in z Bogom, ki smo ga gradili od 27. julija do 5. avgusta. Pozdravi, objemi, molitev, pogovori in topli pogledi, ki smo jih drug drugemu namenili ob snidenju, so pričali, da se z nekaterimi nismo že dolgo videli. Zdaj pa smo bili spet skupaj. Bogu hvala.
Velik blagoslov in milost za vse nas so bili kar štirje navzoči duhovniki med nami - g. Borut Pohar, g. Tone Marinko, g. Janez Drnovšek, g. Klemen Svetelj - in br. Jurij Slamnik,ki so si izmenično vzeli čas za nas, kljub obvezno- stim na župnijah in v redovnih skupnostih.

3. avgusta 2015 smo se na Ža- lah v Ljubljani poslovili od Jerka Kosa, s katerim smo se prijatelji več kot 30 let srečevali na sre- čanjih Krščanskega bratstva in Prijateljstva
Jerko Kos se je rodil 12. maja 1949 v Lju- bljani kot nedonošenček. Mati ga je rodila v sedmem mesecu nosečnosti. Že ob rojstvu je imel težave z vidom in prirojenim glavko- mom. Na eno oko ni nikoli videl,na drugo pa le dva odstotka. V času otroštva je prestal petnajst operacij na očeh. Celo življenje je imel zaradi očesne bolezni velike bolečine v glavi. Te težave so privedle tako daleč, da so mu morali oči odstraniti. Zadnja leta so se temu pridružile še druge zdravstvene težave, tako da si je pogosto pomagal tudi z invalidskim vozičkom.

Šolal se je na šoli za slepo in slabovidno mla- dino,potem pa se je izučil za telefonista.Po končani šoli je najprej čakal na službo,nato pa se je zaposlil na Zavodu za zaposlova- nje v Ljubljani, kjer je delal petindvajset let in dočakal invalidsko upokojitev.
Medtem je spoznal Marijo, s katero sta se po enem letu poročila. Njuna medsebojna ljubezen in zvestoba v bolezni in (več v reviji)