Zagotovo ni otroka, ki ne bi kdaj pa kdaj sanjal o gori bombonov ali čokolade. Angleški pisatelj Roald Dahl je te sanje strnil v uspešnici Čarli in tovarna čokolade.Zgodba pripoveduje o revnem dečku Čarliju, ki je nekega dne po naključju našel kovanec in si z njim kupil čokolado. Ko jo je odprl, je v njej našel vstopnico za pravljično tovarno čokolade, ki bi se s svojo čokoladno reko, vročim sladoledom, karamelnim rudnikom in drugimi čudesi lahko kosala z najbolj drzno otroško domišljijo.
Vedno znova pa nas življenje postavlja na realna tla, da je svet,v katerem živimo, daleč stran od sveta, ki nam ga poskuša ustvariti domišljija. Ne samo, da takšne čarobne to- varne čokolade na svetu ne obstajajo. Tudi če bi bile, bi se jim nekateri ljudje morali v širokem loku izogniti. Če pa bi že vstopili, bi morali nadvse paziti, kaj in koliko česa bi vzeli. Govorim namreč o osebah s sladkorno boleznijo.
Pravzaprav je zgodba vsakega bolnika s sladkorno boleznijo zgodba o odrekanju. Mora se naučiti odrekati željam po sladkih dobrotah oz. se jih naučiti jemati nadzoro- vano. In ravno v tej samodisciplini bi lahko prepoznali krščanskega duha. Ali ni eden od ciljev na duhovni poti vsakega kristjana, da se nauči nadzorovati svoje telo, svoje želje in potrebe? Zdrava krščanska duhovnost se izogiba vsakega pretiravanja in daje po- udarek krepostnemu življenju. Kristjani naj bi se trudili, da bi bili zmerni v hrani, pijači, delu, športu in še marsičem. Ravno v tem so nam lahko bolniki s sladkorno boleznijo za zgled. Znajo prisluhniti svojemu telesu in mu postaviti prave meje. In tako je pametno ravnati, dokler je človek še zdrav. Vzemimo torej usodo v svoje roke in ukrepajmo, pre- den bo prepozno!

Borut Pohar CM, urednik

Spoštovani gospod Alojz Kostanjšek, veseli nas, da ste se odzvali vabilu na pogovor za revijo Prijatelj in ste nas tako prijazno sprejeli v svoji domači župniji. Ali ste Prijatelja radi prebirali?
Lepo pozdravljeni v župniji Ljubečna. Da, revijo Prijatelj poznam že dolgo časa in sem jo rad prebiral, ko sem še lahko videl.
V župniji Ljubečna ste že skoraj štiride- set let. To je zelo lepo in po svoje tudi ni običajno. Že takoj po prihodu smo opazili vaše župljane, ki vam pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Kako to, da imate okrog sebe toliko ljudi, sodelav- cev, ki vam radi priskočijo na pomoč? Ste jih posebej »vzgajali«? Zelo sem vesel, da jih je toliko, ki so mi pripravljeni pomagati in aktivno sodelovati pri delu v župniji. Prav nič nisem posebej vzgajal k temu. So kar sami »odrasli«. Dobro se ra- zumemo in do zdaj se še nismo tepli (smeh)
Nam na začetku lahko poveste, od kod prihajate? Prihajam iz vasi Križe pri Pod- sredi, to je na območju Kozjanskega. Tam stoji moja rojstna hiša.
Kako to, da ste se odločili za duhovniški poklic? Ko sem kot mladenič razmišljal o svoji poklicni poti, sem se odločal med tem,da bi postal zdravnik ali pa duhovnik. (več v reviji)

So dogodki, ki se vtisnejo tako globoko v človeški spomin,da ni- koli ne zbledijo. Takšne dogodke ki jih piše življenje,prinaša revija Prijatelj že ves čas svojega obstoja. Vame pa se je vtisnil poseben pečat ob srečanju s sladkorno boleznijo.
Kot župnika romarske župnije Sladka Gora so me prosili, da neko poletno soboto daru- jem sveto mašo za eno od romarskih skupin Namesto homilije smo se dogovorili, da jim bom razložil freske o čudežnih ozdravitvah, ki jih je upodobil freskant Franc Jelovšek. Proti koncu razlage se mi je stemnilo pred očmi in, držeč se za ambon, sem spoznal, da sem izgubil vid. Umolknil in otrpnil sem v krutem strahu. Kaj če ne bom nikoli več vi- del? V tistih nekaj sekundah tišine se mi je z neopisljivo hitrostjo odvijal film, katerega zaključek bi lahko ubesedil v misel: če je slepota moje dejstvo, potem bom poskusil, ali bom zmogel to strahotno spoznanje za- četi udejanjati. Rekel sem, naj si še sami malo ogledajo freske;v mislih pa sem se za- čel orientirati,koliko korakov je do oltarja in kje so stvari za darovanje. Tako sem nada- ljeval z mašno daritvijo. Nekako je šlo vse do očenaša, ko sem se zdrznil, da ljudi ne bom videl obhajati.Sklenil sem jim povedati da jih ne vidim in naj tisti, ki so namenjeni priti k svetemu obhajilu,sami vzamejo hostijo iz ciborija. V tistem trenutku pa so se pred menoj začele prikazovati najprej meglene vijolične barve, nato obrisi ljudi in druge o- preme. Prejšnja skrb, koliko stopnic je med daritvenim oltarjem in tabernakljem, se je prevesila v odločitev, da romarjev ne bom obvestil o svojem stanju. Želel sem le čim prej zaključiti mašo in poklicati zdravnika. Do konca maše se mi je vid v celoti vrnil, v očesnih votlinah je bila le še topa,a znosna bolečina. (več v reviji) Rok Metličar

S sladkorno boleznijo živim že dobrih petintrideset let. Ko sem zbolela, sem bila stara sedem let Kot otrok se nisem prav dobro zavedala, kaj to pomeni. Spominjam pa se, da je bil to velik šok za moje starše,ki so že takrat vedeli, da bo moje otroštvo oziroma življenje v prihodnosti precej drugačno od tistega, ki ga bodo imeli ostali vrstniki.
Življenje s kronično bolnim otrokom je precej zahtevna stvar za vso družino. Tako je bilo tudi pri nas. Jaz s svojo boleznijo in skrbjo, potem starši, polni strahov, če se mi kaj zgodi, in zdrav brat, ki je tudi potreboval svoj del pozornosti.
Kot majhna deklica sem imela (več v reviji)

Marijine sestre čudodelne svetinje nas v ok- viru Prijateljstva že vrsto let v maju povabijo na (peš) romanje od viškega pokopališča v Ljubljani do cerkve Marije v Leščevju,z drugim imenom tudi cerkev Marijinega vnebovzetja ki se nahaja v župniji Dobrova. Tokrat smo spet romali ravno na dan zmage, tako kot prvič. Istočasno kot so bogoslovci kolesarili za nove duhovne poklice, nas je okrog 60 bolnikov in invalidov "pešačilo" za isti namen k Mariji v Leščevju na Dobrovo. Čeprav je »vremenar« napovedal možnost dežja, je Bog poskrbel za primerno sončno oblačnost Kot vedno! Med potjo smo molili rožni venec in prepevali Marijine pesmi.Gospod Miro Šli- bar je mimoidočim otrokom ob poti delil tra- vniško cvetje. Sodelavke domače župnijske Karitas nas na cilju vedno prijazno pričakajo s sladkimi dobrotami, skodelico kave in lepo besedo. Tokrat so z nami romali štirje du- hovniki: Miro Šlibar, Toni Burja, Borut Pohar in p. Jan Cvetek,ki je kasneje v cerkvi vodil sv. mašo. Pred njo nas je s svojo (več v reviji)