Stopili smo v mesec december. To je čas, ko nestrpno pričakujemo sv. Miklavža, potrpežljivo prižiga- mo svečko za svečko na advent- nem vencu in preizkušamo svoje umetniške sposobnosti pri postavljanju jaslic ter božične jelke.
December bi lahko poimenovali "mesec dru- žine" predvsem zaradi božičnih praznikov, saj predstavljajo starševsko ljubezen in o- troško milino. Iz tega razloga tokratna šte- vilka revije Prijatelj nosi naslov "V zavetju družine". Želimo izpostaviti dejstvo,da dru- žina ni pomembna samo pri odraščanju in vzgoji otrok, ampak tudi v primeru, ko se človeku v življenju nekoliko zalomi in po- trebuje pomoč. Življenje se lahko korenito spremeni iz različnih razlogov: zaradi pro- metne nesreče, rakavega obolenja,kapi itd. Treba se je prilagoditi novemu načinu živ- ljenja, opustiti številne dejavnosti, se od- povedati številnim stvarem, ki so do tedaj v življenje vnašale pestrost in veselje. V tej življenjski situaciji igra družina ključno vlogo. Mama, oče, mož, žena, brat, sestra, stara mama in oče, tete, strici... Vsi ti so pripravljeni storiti vse,da bi človeku v stiski pokazali svojo ljubezen. Kaj vse so starši pripravljeni storiti za svojega bolnega otro- ka! Iti na konec sveta, če je treba. V tem primeru ni škoda ne časa ne denarja, samo da se mu lahko pomaga.
Zgodb na to temo je toliko, kolikor je sne- žink v snežnem metežu. Skoraj neskončno. Nekaj smo jih uspeli zajeti v tokratno šte- vilko Prijatelja.Če veste za kakšno posebno ganljivo zgodbo, nam pišite in omogočite, da o njej zvedo tudi drugi. Potrebujemo takšne zgodbe, da se ob njih učimo poklica ljubezni.Naj bo letošnji adventni čas še po- sebno namenjen temu, da bi v svojih srcih naredili prostor in zavetje za svoje bližnje. S tem ga bomo naredili tudi za prihajajočega Boga.

Borut Pohar CM, urednik

Gospoda Hermana Čaterja poznamo v glav- nem kot odličnega fotografa, ki je pridobil sloves po celem svetu. Tokrat bomo spoz- nali, kako se je soočal in se še sooča s po- sledicami klopnega meningitisa. Na obisku pri gospodu Čaterju se nam je pri pogovoru pridružila njegova žena Marija, upokojena učiteljica. Med drugim je pripovedovala o življenju s hčerko Tinco, ki ima cerebralno paralizo. Spregovorila je tudi o Tincinih pri- pravah na čim večjo samostojnost.Pripoved gospe Marije se nam je zdela pravo bogas- tvo,vredno še enega pogovora prav o tem.
Spoštovani gospod Herman Čater, ste prvi od naših intervjuvancev, ki je trpel zaradi posledic ugriza klopa. Klopi pre- našajo tudi bolezni, za katerimi vsako leto zboli in celo umre mnogo ljudi.

Seveda, Slovenija je namreč glede tega zelo ogrožena. Zelo malo ljudi se cepi pred temi boleznimi. Sam si močno prizadevam spodbujati ljudi, da bi se cepili.
Koliko časa je preteklo od pika klopa do začetka težav in postavitve diagnoze?
Klop me je pičil 24. maja 1985. Pet dni ka- sneje, 29.maja, pa so me odpeljali na infe- kcijski oddelek celjske bolnišnice.Ko sem se tega dne hotel obriti, sem v ogledalu videl pet glav. Vedel sem, da se z menoj dogaja nekaj čudnega. Ženi sem zaklical, naj po- kliče rešilca. Odpeljali so me v bolnišnico in mi takoj postavili diagnozo - klopni menin- gitis. Najprej se sploh nisem zavedal, kaj to pomeni in za kakšno bolezen gre. Nisem namreč poznal posledic te bolezni. Napotili so me v Ljubljano na infekcijsko kliniko, kjer se mi je stanje začelo slabšati. Padel sem v komo in bil v njej dvanajst dni. (več v reviji)

Tokrat smo obiskali Matija Žagarja v Stari Loki 79. Stara Loka je od Škofje Loke od- daljena dobrega pol kilometra, prvi zapisi o njej pa segajo v leto 973. Matija je od ne- sreče, leta 1992 naprej tetraplegik na vozi- čku. Z njim se nismo mogli pogovarjati, ker ne govori oziroma govori zelo nerazločno, tako da ga razumejo samo njegovi domači. Zato je namesto njega odgovarjala mama, Matija pa je pogovoru zelo pozorno sledil in je sem in tja tudi kaj dodal. Matija je zelo bister fant in pozorno sledi vsemu, kar se dogaja okrog njega. Ve več, kot si pred- stavljamo. Rad tudi gleda televizijo in sam s sporeda poišče, kaj bi rad gledal. Zelo je vključen tudi v domači kraj in v župnijo.
Spoštovana gospa Ivanka Žagar, z mo- žem Juretom imata tri otroke. Sina An- dreja,hčerko Marijo in najmlajšega sina Matija, ki letos praznuje svoj 35. rojstni dan. Matija se je pred 23. leti poškodoval pri igri z otroki na kmetiji. Ali nam lahko poveste,kaj se je takrat zgodilo? (več v reviji)

Vsem bralcem Prijatelja in njihovim dru- žinam v tem božičnem času in v prazničnih dneh želimo veliko lepega.Naj nas vsak dan znova,tudi v dneh stiske,spremlja zavest,da je Bog postal človek in nam s tem pokazal, da nam je blizu. To je hkrati tudi spodbuda za vse nas: da bi bili skozi vse leto naklo- njeni drug drugemu in da bi si pomagali. Tudi Prijatelj želi biti blizu vam vsem.

Z možem Slavkom sva na za- četku najine skupne poti so- dila med »ta veselo« večino. Načrtovala sva, da bo najina družina sledila običajem,ki sva jih bila vajena od doma in so blizu večini krščanskih družin. Na začetku adventa bo sv. Miklavž otrokom prinesel darila, izdelovali in pošiljali bomo voščilnice, priskrbeli mah za jaslice, pri sv. spovedi očistili svoja srca, očistili bomo tudi hišo ter spekli slastne pi- škote in potico. Na sveti večer bomo po- stavili jaslice in smrečico, z blagoslovljeno vodo pokropili hišo in poslopja. Ko bodo ot- roci večji, bomo šli skupaj k polnočnici, na božični dan k sv.maši,popoldne pa na obisk k staršem. Silvestrovali bomo s sorodniki, naslednji dan si bomo privoščili novoletni ples in žur do jutra. Tako sva načrtovala, to sva si želela.
Pa ni bilo tako. Najini načrti so se kaj kmalu iz "Kam bomo šli letos?" preimenovali v "Vsak dan sproti" in "Jutri bomo, če bo...". Pri pr- vemu sinu Mihu so namreč odkrili redko pre- snovno bolezen, ki je po njegovem tretjem letu starosti začela kazati resne znake. Ob številnih obiskih zdravnikov in bolnišnic sva veliko želja potisnila na stranski tir.(več v reviji)

Bolezen močno vpliva na odnose v družini, lahko združuje ali raz- dvaja. Če je družina zdrava,dru- žinske člane poveže med seboj. Če je bolna,jih lahko dokončno loči. Spomi- njam se družine, ki je bila priča odhajanju dementne matere. Mati je bila nekoč v sredi- šču in dominantna,sedaj krhka in popolnoma odvisna od nege družinskih članov. Bila je izgubljena v svojem svetu strahov in privi- dov, ki je težko dostopen za bližnje. Zdelo se je, kot da jih mama opominja: »Ti, ki me neguješ, spremljaš, kako me vidiš? Ali sem zate še vedno dragocena? Kakšno vrednost mi daješ?« Kljub telesni krhkosti in pozablji- vosti je bila ta žena za to družino še vedno mama in babica.Še vedno jih je povezovala med seboj, kot zna le mama. Še vedno je soustvarjala dom. Na božični večer so se zbrali pri njej vsi otroci in vnuki. Postavili so jaslice, skupaj so prepevali, molili, kadili. Čeprav mama ni mogla govoriti, jim je njen žareči obraz sporočal, da je srečna. Za bo- žično darilo so ji podarili čas in bližino. Na- slednji dan je mama mirno umrla.Njen obraz je bil spokojen, srečen. Sedaj je že nekaj mesecev po njeni smrti. Še vedno jih pove- zuje materina dobrota in ljubezen.Še vedno slišijo njen glas: »Imejte se radi!« (več v reviji)

Sodelavce in bralce revije Prijatelj smo vprašali, kako se spominjajo božiča in kako ga bodo praznovali letos...
• »Božična zgodba se mi je zelo globoko vtisnila v spomin.« Branko Merše, član Bratstva
• »Kar nekaj svetih večerov in božičnih dni sva dežurali in tudi na ta božična dežurstva imava prav lepe spomine« upokojeni zdravnici in sodelavki Prijatelja,Metka Klevišar in Julka Žagar
• »Četudi Njegove govorice ne slišim vedno s polno zavestjo, toliko lahko vem in čutim, da sem v Njegovi ljubezni« Darinka Slanovec, namestnica voditelja Bratstva
• »Za lepo praznovanje se skozi vse leto trudimo za to,da bi se veselili drug drugega in bili res skupaj, sicer bo tudi božič lep sa- mo na videz.« Ana Nuša Zavašnik, zaposlena v Dnevnem centru za brezdomce
• »Prihajam iz številčne družine in ob božiču smo se vedno dobili skupaj« Benjamin, brezdomec
• »Hišo si polepšamo z doma narejenimi okraski, nimamo pa lučk, svetleče zvezde, božično-novoletne jelke in podobnega.«

V Kalcah pri Logatcu je v starejši razpadajoči hiši tik ob cesti med Logatcem in Postojno živela go- spa Marija Pivk. V svojih 89 letih je pretrpela marsikaj. Po vojni so ji njene sorodnike mučili in ubili, brata so ji pred rojstno hišo obesili na drevo in živega zažgali. Njena mama je bila hudo bolna, zato je morala Marija vse do njene smrti skrbeti zanjo. Preživljali sta se z za- služkom, ki ga je Marija zaslužila z delom v tovarni.Po mamini smrti je Marija ostala sa- ma, drugih sorodnikov ni več imela, občas- no jo je obiskala le prijateljica. Ko je odšla v pokoj, se je morala preživljati s skromno pokojnino, hkrati pa je morala skrbeti še za hišo. Živela je skromno, zelo skromno. Med lansko ledeno ujmo je bila več (več v reviji)