Jezusa lahko poimenujemo z ra- zličnimi imeni: Emanuel, Mesija, Odrešenik itd. Še posebej mi je pri srcu vzdevek "Večna novost" Lahko bi namreč rekli, da mora biti Jezus za nas vedno nekaj novega, sicer smo ga napačno razumeli. Njegova beseda in ravnanje vedno postavljata pod vprašaj naš način razmišljanja in delovanja, tudi kar zadeva naš odnos do ubogih.
Zagotovo bi lahko rekli, da se v življenju večkrat pregrešimo proti ubogim. Jezus v Markovem evangeliju pravi: »Uboge imate namreč vedno med seboj.« Ta njegov sta- vek nam bi moral biti nenehno v izpraševa- nje vesti. Kdo so ubogi v današnjem času in v moji okolici? Vedno se najdejo ljudje, ki jih družba zavrača in potiska na obrobje.
Ena od takšnih skupin so zagotovo ljudje z duševnimi motnjami in boleznimi. O njih se ne govori veliko, saj so se zelo redki pri- pravljeni izpostaviti in spregovoriti o svojih težavah. V nasprotju z invalidnostjo so du- ševne bolezni in motnje velikokrat skrite in zgodi se, da o njih ne ve nihče razen obolela oseba. Tokratna številka govori o duševnih motnjah in boleznih zato, da bi nekoliko od- strli ta skriti svet trpljenja. Pa ne samo to- kratna številka. Tema bo ostala navzoča v Prijatelju preko nove rubrike, ki bo prinašala zgodbe ljudi s to preizkušnjo. Bolj ko bomo poznali ta skriti svet, bolj bomo lahko takšne težave prepoznavali in ljudem tudi pomagali.
Pred nami je postni čas. Prosimo Boga, naj nam v tem spokornem času razkrije, kdo so ubogi v našem času in naši okolici. Morda imajo ti ubogi duševne bolezni, za katere ne ve nihče in torej nimajo nikogar, ki bi jim pomagal. Bodimo usmiljeni Samarijani in jim radi pomagajmo.Še posebej z molitvijo. Bog ozdravlja še tako hude rane.

Borut Pohar CM, urednik

S Sokratom ti ob novem letu »želim jasne dneve, ko se boš čutil lahkega in srečnega - za- dovoljnega, v harmoniji s samim seboj. Želim pa ti tudi trenutke v katerih boš doživel, kako razdvojen si, razdvojen med predstavami, cilji in upanji. Te ure naj te obdržijo budnega in ti poma- gajo, da takrat,ko ti bo dobro,ne boš spre- gledal brata in sestre v stiski«.
V tem kratkem uvodu bi rad s preprostimi besedami pospremil Prijatelja v novo leto izhajanja. V to pomembno obdobje, ki se pojavlja v Cerkvi vsake četrt stoletja, v leto usmiljenja in v začetek postnega časa. Besede so namenjene najprej meni in vam vsem, ki se srečujete z ljudmi, ki jih sprem- ljajo duševne bolezni, ter z njihovimi svojci. Zapisano pa je tudi zate, če sam doživljaš psihične težave in stiske.
Najprej si moramo priznati, da taki bolniki med nami so in se nam jih ni treba sramo- vati. Potrebno je tudi ločiti med osebami z motnjo v duševnem razvoju, kot so denimo osebe s cerebralno paralizo, downovim sin- dromom in podobno ter osebami z duševnimi boleznimi in motnjami, kot so denimo dep- resija, anksioznost, shizofrenija, bipolarna motnja...Slednje se zaradi različnih neljubih okoliščin pogosto pojavljajo tako pri starej- ših kot tudi pri mladih.Za duševno boleznijo lahko zboli prav vsakdo. Ali ne postajamo del njih tudi mi, ko se staramo in pozablja- mo? Ti naši otroci, žene in možje naj živijo med nami.
Sprejeti moramo tudi drugo dejstvo. Ob pogovoru, srečevanjih in obhajanju zakra- mentov z omenjenimi bolniki spoznavam,da bolezen na določeni stopnji zahteva strokov- no pomoč in ne le pogovor z duhovnikom ali spoved. V tem primeru so potrebna tudi zdravila. Velikokrat je potrebno,da gre ose- ba v psihiatrično bolnišnico in mora sprejeti tovrstno zdravljenje. (več v reviji)

Kdo ste? Darinka Slanovec.
Zadnja knjiga,ki ste jo pre- brali? Pravkar me navdušuje Tomas Tranströmer s svojo poezijo, z avtobiografskimi eseji in haikuji, ki jih berem v njegovi knjigi Skrivnosti na poti. V njej diskreten glas modreca govori o občečloveških izkušnjah, ki jih povezuje in jih dela vidne na poseben način,da se zgo- dijo prava mala mistična razodetja.
Ena izmed reči, ki so vas v življenju naj bolj prevzele? Ko gledam na svoje prete- klo življenje in tudi na meje moje človeške narave: če ne bi spremljala umiranja svojih bližnjih, kdo ve, kje bi bila danes. To je bilo učenje, kako živeti in kako umreti in kako ne delati iz življenja in umiranja problem.
Česa ste bili najbolj veseli? Če me vpra- šanje napeljuje,da izberem eno samo stvar ne morem odgovoriti: vsakič sem se razve- selila ne enega, vsakega lepega dneva in dogodka,vsakega človeka,ki me je v danem času nagovoril s svojo bližino in s katerim sva si medsebojno lepšala, bogatila in lajšala življenje.
Koga od znanih ljudi bi povabili na ve- čerjo? Danes bi prav gotovo izbrala Pedra Opeko, katoliškega misionarja,lazarista, ker daje upanje, da je drugačen svet možen. Svoje prijateljstvo in prizadevanje naklanja najrevnejšim slojem ljudi na Madagaskarju, se jim brez pomislekov daruje in ne odneha.
Vaša najljubša jed? Kje? (več v reviji)

Dolga leta ste delali kot klinični psiholog na Psihiatrični kliniki v Polju. Iz vsega, kar delate in pišete, se zdi, da jemljete bolnika s psihičnimi motnjami in bolez- nimi širše kot dela to medicinska stroka Nam lahko kaj poveste o tem?  Vsaka stroka naj bo medicinska ali psihološka gle- da na motnje s svojega strokovnega vidika. Vsak poklic, ki nudi pomoč ali uslugo druge- mu človeku, pa se mora poleg svoje stroke zavedati tudi svoje etične poklicanosti in zavezanosti. V človeku z motnjo ali težavo ne sme videti samo motnje, ampak najprej človeka, osebo, ki je veliko več kot samo motnja. Če psiholog ali psihoterapevt zgreši ta vidik, verjetno ne bo mogel kaj dosti po- magati svojemu klientu. Psihične težave lahko razumemo in obravnavamo samo v sklopu razumevanja in sprejemanja celotne osebnosti. (več v reviji)

Moj novi jaz je postal prazen, brez volje do življenja, brez občutka ljubezni,brez topline V meni je bila vsako jutro le ena misel- na- redi vse, kar moreš. In morala sem se gnati do konca z močmi. Morala sem pojesti le toliko, da je imelo telo energijo za tek. In morala sem trpeti v razočaranju.
Bila sem čisto normalno,zdravo dekle. Nikjer nisem imela večjih težav. V šoli mi je šlo več kot odlično, vztrajno sem hodila na treninge atletike in imela sem dobre prijatelje. Nače- loma sem bila zadovoljna sama s seboj. Niti približno nisem mislila,da sem »debela«, kot se začnejo zgodbe mnogih s podobno izku- šnjo. Bila sem čisto zadovoljna s svojim vi- dezom.Začelo se je,ko sem od okolice več- krat slišala, kako morajo sami ali pa njihovi znanci shujšati. Zdelo se mi je »zanimivo«. Sploh mi je bila ideja o »dietah« všeč, ker sem si že od nekdaj rada postavljala meje, ki sem se jih nato odločno in brezkompro- misno držala. Tako sem začela počasi iz svojega jedilnika umikati kruh. (več v reviji)

Z anksioznostjo sem se v obliki panične mo- tnje srečala pri svojih enaindvajsetih letih. Sredi predavanja sem naenkrat začutila hudo razbijanje srca, vrtelo se mi je, rahlo sem se tresla in imela sem občutek,da bom zlezla skupaj. Dihala sem plitvo in hitro. Ni mi bilo jasno, kaj je z menoj, ker sem se še sekundo prej počutila čisto v redu(več v reviji)

Duševne motnje niso motnje duše, ampak bolezni možganov. Čeprav duševne motnje niso bistveno drugačne od drugih telesnih bolezni,imajo še vedno svojo stigmo.Stigma pomeni negativen odnos družbe do ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Stigma ne prizadane le oseb z duševno motnjo, ampak tudi njihove svojce. Bolnika, ki se je vrnil po srčnem infarktu v službo, sodelavci sprejmejo kot junaka, on pa o svojih izkuš- njah govori na glas. Po drugi strani se bo oseba po poskusu samomora in depresiji vrnila v službo tiho,skoraj na skrivaj. Svojcem in sodelavcem se bo bala povedati, da se je zdravila v psihiatrični bolnišnici. Oseba z duševno motnjo mi je rekla: »Ko sem se vrnila v službo, so sodelavci gledali name previdno in postrani, kar izmikali so se.«
Še vedno so med ljudmi prisotna (več v reviji)