Ste že kdaj kam poromali? Mo- goče v večno mesto Rim na grob apostolov Petra in Pavla? Morda kam dlje, npr. v Sveto deželo, ali pa kam bližje, kakor npr. na Svete Višarje ali na Brezje? Sam imam na romanja lepe spomine. Še posebej velik vtis je name naredilo moje prvo večje romanje v Rim leta 2000 na svetovno srečanje mladih.
O pomenu romanj nam govori tudi življenje svetnikov. V eni od prejšnjih številk smo predstavili svetnika po imenu Benedikt Jožef Labre. Spoznal je, da je Božja volja v tem, da postane romar. Obiskoval je Božje poti po Italiji, Švici,Nemčiji in Franciji. V Rimu je rad obiskoval cerkve, kjer je bilo izpostav- ljeno Najsvetejše, zato so mu ljudje rekli »berač nenehnega češčenja«. Njegovo ro- manje kot življenjski poklic ga je pripeljalo do osebne svetosti.
Če se že oziramo po zgledih, ki nam govo- rijo o pomenu romanja, ne moremo mimo Božjega Sina. V Lukovem evangeliju lahko beremo: »Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi.« (Lk 2,41-2) Da, tudi Jezus in nje- govi starši so romali. Kje drugje bi lahko našli še večjo spodbudo za to pomembno dejanje naše vere?
In kar je najbolj pomembno, romanja dan- danes niso več omejena samo na »zdrave« S tehničnim napredkom so postala dosto- pna tudi bolnikom in invalidom. Pomislimo samo na Lurd, kamor se zgrinjajo množice romarjev, ki prosijo za ozdravljenje. Tudi na Brezjah se ob vsakoletnem narodnem ro- manju bolnikov in invalidov tare romarjev.
Romanje ima velik pomen za osebno vero. To poudarja tudi vsebina tokratne številke revije Prijatelj. Upam, da vam bo odprla kakšen nov vidik te razsežnosti vere in vas spodbudila, da vzamete popotno palico in se odpravite na pot. In naj vas na romanju spremlja Božji blagoslov!

Borut Pohar CM, urednik

Začetek besede romanje je Roma,po naše Rim. Kdor je šel tja, so ga imenovali romar. Če pa besedi preberemo nazaj, dobimo tudi namen, zakaj so že naši pred- niki hodili tja na Božjo pot. Iz besede Roma dobiš amor - ljubezen, iz besede Rim pa mir. Vsak romar naj bi na svojem romanju našel mir srca in pomnožil ljubezen v sebi - ljubezen do Boga in bližnjega.
Na koliko različnih poti se odpravljamo. Ra- zlična so tudi pota naših romanj. A ta imajo nekaj skupnega. Ni le to, da greš na pot v nek svet kraj,v neko svetišče. Pravi namen romanja dosežemo, ko se na romarski poti napotimo v svojo notranjost in se tam sre- čamo z Gospodom. J. Green pravi: »Noben raziskovalec ne naredi tako dolgega poto- vanja,kakor kdor se spusti v globine svoje- ga srca.« V to svetišče srca, kjer je »Božja ljubezen izlita po Svetem Duhu, ki nam je dan« (Rim 5,5).
Bog nas je postavil na pot, ki naj bi jo preho- dili do končnega cilja. Romanje je človekova potreba. Je kot potovanje v obljubljeno de- želo. Ko so Izraelci romali v Jeruzalem, so izkustveno doživljali izhod iz (več v reviji)

Kdo ste? Sem hči, sestra, botra, družinska zdravnica. Hvaležna sem Bogu, ki me nežno pestuje v svojih dlaneh in mi šepeta: »Ti si moja ljubljena hči.« Moji najljubši predmeti so pohodni čevlji, kolo in knjige.
Zadnja knjiga,ki ste jo prebrali? Jože Urbanija Antonija, ostani v Komposteli! in knjiga o predanosti Božji volji, ki jo je napi- sal belgijski karmeličan Wilfrid Stinissen Moj život u Tvojim rukama (Moje življenje v Tvojih rokah). Zelo si želim, da bi bila ta odlična knjiga prevedena v slovenščino.
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Najbolj me je prevzelo umi- ranje mojega očeta pred petimi leti,njegova mirnost, modrost in vera.
Česa ste bili najbolj veseli? Najbolj sem vesela, ko v spovednici odložim težak na- hrbtnik svojih grehov in mi spovednik blago reče: »Pred vami je nov dan.« Vesela sem, ker je Bog tako usmiljen z menoj.
Koga od znanih ljudi bi povabili na ve- čerjo? Mater Terezijo. Leta 1980 sem se srečala z njo v ljubljanski stolnici. Skromna, a odločna in modra redovnica. Ob njej sem prvič v življenju začutila, kaj pomeni živeti sveto.
Vaša najljubša jed? Kje? Ajdov kruh z orehi, vse jedi na žlico in pehtranovi štruklji iz mamine kuhinje.
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja? Na enotedensko peš romanje s Skupnostjo kr- ščanskega življenja (kamorkoli po Sloveniji) in na romanje v Assisi s patri minoriti.
Kaj si najbolj želite? Da se mi Bog nikoli ne skrije. Svoje življenje želim položiti v Božje roke, želim biti violina, na katero igra Bog. Nenazadnje si želim, da bi ljudje spoz- nali,da sta ljubezen in sodelovanje pomem- bnejša od sovraštva in egoizma.

Spoštovani p. Niko Žvokelj, v tokratni številki Prijatelja govorimo o romanju. Vsak človek ima svojo pot, vaša vas je ponesla širom po svetu in je zelo zani- miva. Ali nam lahko na začetku poveste od kod prihajate in kako se je vaša pot začela? Rojen sem bil leta 1953 v Kranju. Starša sta bila oba Primorca,poročila sta se leta 1928. Ker se od majhne kmetije ni dalo preživeti, sta se zaposlila v ajdovski tek- stilni tovarni, leta 1935 pa so se morali pod fašizmom preseliti v Kranj, kjer nas zaradi gospodarske krize niso lepo sprejeli. Osem nas je živelo v kuhinji in eni sobi. Ko smo se selili v stanovanje v bloku,so morali moji bratje stražiti pred vrati v stanovanje, ki nam je bilo dodeljeno,da se ne bi vselil kdo drug
Kako se spominjate otroštva v Kranju?
Po blokih je otrok kar mrgolelo. Ker je bil Kranj delavsko mesto, sem imel eno tako delavsko otroštvo. Poseben pečat mu je dalo moje ministrantsko življenje v župniji oglejskih mučencev sv. Kancija, Kancijana, Kancijanile in Prota. Takoj po osnovni šoli sem stopil v konvikt k frančiškanom. (več v reviji)

Pozdravljeni, gospa Štefka in gospod Ivan, veseli nas, da ste privolili v pogo- vor z nami. Na začetku bi vas najprej prosili, da se nam na kratko predstavita Štefka: Sem Štefka Deželak in prihajam iz Rogatca. Z Ivanom sva se spoznala na Polzeli in se kasneje preselila sem, kjer še sedaj živiva.
Ivan: Štefka je včasih delala kot strežnica v Domu upokojencev na Polzeli, nato pa se je zaradi naglušnosti in slabovidnosti inva- lidsko upokojila in je sedaj doma.
Kdaj so se vam prvič pojavile težave s sluhom in vidom? Že od otroštva (več v reviji)

Številni, ki so že bili na tem milostnem kraju, so mi o njem povedali mnogo lepega. Odločitev, da se tja odpravim na romanje, je bila sad moje obljube duhovnemu očetu tega romanja, Miru Šlibarju, po lanskoletnih duhovnih vajah. Letošnje leto usmiljenja je več kot primerno za odločitev za takšno romanje, katerega vodilo je bilo Bodimo usmiljeni, kakor Oče!
Rada potujem in na potovanjih opazujem naravo ter ostalo okolico in molim za vse, ki mi pridejo na misel.Že od otroštva je bila moja želja postati turistična vodička. Želja se mi ni uresničila. A zavedam se, da mi je Bog naklonil drugačno poslanstvo, za kate- rega vedno bolj spoznavam, kako lépo in milosti polno je.
Lurd na eni strani omejuje reka Gava, na drugi pa hribovje. Skupaj obiskovalcem pri- čarata nebeško lep razgled. Moja pot do tega kraja molitve,milosti, daritve, srečanj, poglabljanja, upanja in spoznanj je bila mir- na, lepa, obsijana s soncem in v spremstvu šestnajst pomočnikov. Na poti nas je spre- mljalo medicinsko osebje, duhovniki ter škof msgr. Metod Pirih. Enaindvajset nas je tja potovalo z letalom, ostali pa so v Lurd po dvodnevni poti prišli z vlakom. (več v reviji)