Si lahko predstavljate, da ne bi ne videli in ne slišali? Da ne bi videli modrine neba in slišali petja ptic? Morda se nam to zdi nekaj šokantnega ali celo zastrašujoče- ga. Vendar to ni zgolj izmišljen scenarij za filmsko dramo. To je konkretna resničnost ljudi,ki jih je narava postavila pred posebno preizkušnjo: živeti v svetu teme in molka.
Prvič sem se z gluhoslepoto srečal pri branju knjige o Helen Keller, ki je v devetnajstem mesecu starosti zaradi bolezni postala slepa in gluha. Živo se spominjam, kako je zaradi svoje izoliranosti od sveta doživljala napade besnosti in kako se je razveselila, ko je s pomočjo učiteljice Anne Sullivan ugotovila, da lahko komunicira s svetom s pomočjo znakovnega jezika. To je bil dramatičen pre obrat v njenem življenju. Njeno življenje je kljub resnim omejitvam postalo zelo dejavno in raznoliko. Z vztrajnostjo in delom je po- stala spoštovana in svetovno znana borka za dobrobit drugih.
Pri gluhoslepoti gre torej za življenje, ki je znatno drugačno od običajnega življenja. V tokratni številki revije Prijatelj bomo vanj pogledali le bežno. Pri tem ne gre toliko za potešitev radovednosti kakor za ozaveš- čanje, kako velik dar so čutila, vključno z vidom in s sluhom. Dejansko pa bi se morali Bogu vsak dan zahvaljevati, da nam je dal možnost videti in slišati.
Vzemimo si nekaj časa in posvetimo pozor- nost tema darovoma. Zahvalimo se Bogu zanju. Obenem Ga prosimo za vse tiste, ki skozi življenje nosijo težek križ slepote in gluhote. Pri tem pa pomislimo na to,da nam vera daje trdno upanje, da tega križa ne nosijo za vedno. Nekoč bodo namreč spre- gledali in ponovno slišali. Zazrli se bodo na- mreč lahko v lepoto samega Boga in prislu- hnili njegovim besedam. In kar je najlepše, ta trenutek bo trajal večno.

Borut Pohar CM, urednik

Da je naše telo ranljivo,občuti vsak človek na lastni koži. Že prve vrstice Svetega pisma omenjajo,da je Bog človeka u- stvaril iz prahu zemlje in da je v njegove nosnice vdihnil svoj dih (prim. 1 Mz)
Človeško telo,čeprav je krhko oz.nepopolno je bilo oživljeno z Božjim dihom in je iz tega razloga nedotakljiva vrednota. Srečujemo se z različno ranljivostjo telesa oz. z različ- nimi nepopolnostmi telesa. Toda v življenju se ne srečujemo le z boleznimi, ampak tudi z ranljivostmi. Med slednje sodi tudi gluho- slepota. Gre za trajno stanje, zato gluho- slepote sam ne kategoriziram z medicin- skega stališča in je ne jemljem za bolezen.
Da, tudi gluhoslepi so lahko bolni. Lahko zbolijo, tako kot zbolimo mi, ki še slišimo in vidimo. So bolni,kadar imajo prehlad ali ka- kšno drugo bolezen.Poniževalno pa je vna- prej trditi, da so gluhi, slabovidni in gluho- slepi samo zaradi pomanjkanja sluha ali vida že bolniki.
Pri gluhoslepoti gre za hudo hkratno prikraj- šanost telesa tako za sluh kot za vid. To stanje je zelo redko prirojeno, (več v reviji)

Kdo ste? Sem slovenski Janez, slikar v pokoju. Tri knjige so že nastale,četrta in peta pa sta v delu. Veliko sem na poti,ko iščem motive za svoje foto- grafije. Nikoli nisem pri miru in ne vem, kaj je to dolgčas.
Zadnja knjiga,ki ste jo prebrali?
Zvonovi so utihnili, John Tschinkel.
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Fotografija.Skozi njo in skozi stil slike lahko veliko poveš o sebi. Sedaj je stvar lažja, ko je fotografija digitalna in slike in kartice niso drage. Nikoli ne bom pozabil izjave našega velikana Jože Čopa,kako je le s tremi posnetki šel iz Mojstrane v Trento in nazaj. Ampak tako so nastali biseri, ki so sedaj slovenska klasika.
Česa ste bili najbolj veseli? Mnogih stvari Najbolj še nobene. Danes žarim od sreče, ko sem našel gnezdo lisic in sem poslikal mamo in mladiče, ki so se igrali zunaj. Jutri bo kaj novega, še lepšega... Vsak trenutek je lahko biser v našem življenju.
Koga od znanih ljudi bi povabili na ve- čerjo? Igralca in poeta slovenske besede g. Toneta Kuntnerja.
Vaša najljubša jed? Kje? Najljubše jedi nimam. Če si lačen,je vse dobro, če nisi,se pačiš in drugim delaš probleme. Je pa užitek kaj pojesti v kaki planinski koči pozno po- poldan, ko sem doživel izjemen dan.
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja? Sem realist. Ne vleče me več tujina, ko dnevno odkrivam ped za pedjo naše izjemno lepe Domovine.
Kaj si najbolj želite? Več stvari si želim. Da bi bil mir,več poštenosti med ljudmi, od- kritosti, ljubezni, reda, pa da bi že enkrat dobili oblast, ki bi delala za nas, ne proti nam. In da bi bil zdrav.

Kako ste se začeli ukvarjati prav s to skupino ljudi? Začetki spogledovanja in spoznavanja oseb z gluhoslepoto segajo v leto 2003. To je bilo natanko takrat,ko sem uspešno opravila izpit za tolmačico sloven- skega jezika in se dan za dnem preizkušala v izzivih razumevanja gluhih, povezovanja dotedanjih izkušenj s stroko in z znanjem socialnega dela. Takrat sem spoznala prvo osebo z gluhoslepoto. To je bil pravzaprav usoden trenutek, ki ga dolgo nisem razumela Imeti dokončano fakultetno izobrazbo in biti tolmačica za slovenski znakovni jezik, a hkrati biti povsem brez informacij in brez kakršnega koli znanja o tem, da obstajajo ljudje s hkratno dvojno okvaro - da so glu- hoslepi, to je zame pomenilo dovolj veliko uganko, da sem se podala na pot razisko- vanja. Moji začetki raziskovanja in dela pa so bili pravzaprav začetki dela z osebami z gluhoslepoto v Sloveniji. (več v reviji)

Gospa Jožica,zelo smo veseli,da se bo- ste predstavili našim bralcem. Ali nam lahko na začetku poveste, kdo ste in od kod prihajate?  Lepo pozdravljeni. Sem Jožica Atelšek in prihajam iz Velenja. Živim sama v Velenju, v četrtem nadstropju. Stara sem štiriinsedemdeset let. Po poklicu sem invalidsko upokojena strojepiska, kar mi se- daj pride kar prav,ko so računalniki in se ga z lahkoto poslužujem. Imam približno sedem indvajset let delovne dobe.
Kaj pomeni za Vas dejstvo, da ste glu- hoslepi? Že kakšnih deset let sem popol- noma gluha. Oglušela sem zaradi Menierove bolezni, ki je sicer zelo redka. Na očeh pa imam zeleno in sivo mreno, tako da sem slabovidna, vid pa se mi še slabša in kmalu bom čisto slepa.
Kaj je za Vas težje, biti gluh ali biti sla- boviden? Zame je najtežje biti gluh.Gluho- ta me precej ovira. Sedaj recimo obiskujem sina, ki trenutno leži v bolnišnici in težko dobivam kakšne informacije v zvezi z njim. Večkrat se mi zdi, da sploh ne vem, kaj se okrog mene dogaja. Kadar želim kam iti, se potem spomnim, da ne slišim in da se tudi zaradi hkratne okvare sluha in vida ne bom mogla sporazumevati z nikomer. Težko mi je tudi zaradi tega, ker sem po naravi bolj aktiven človek in mi je težko biti pri miru, početi nič in se zapreti v stanovanje. (več v reviji)

V zgodnjem popoldnevu smo se začeli zbirati pri župnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Objemi, pozdravi in velikonočna voščila so povezali okoli dvesto lučkarjev, ki smo prihajali iz večine skupin mariborske nadškofije,pa tudi iz nekaterih drugih krajev Slovenije. Vzkliki veselja ob snidenju so se počasi polegli, saj je kmalu napočil čas za sv.mašo.Hitro smo napolnili cerkev. Pritaje- no pozdravljanje in šepetanje je zamenjalo ubrano brenkanje kitar. »Božje usmiljenje, Tebi se izročam. O presveto srce, Tebi se priporočam. Napolni me z ljubeznijo brezmej- no, preplavi z milostjo mojo dušo žejno...« smo za uvod zapeli v pesmi,ki nas je potem spremljala še celo srečanje. (več v reviji)