Morda se bo komu zdelo nekoliko nenavadno, da sredi poletja ob- ravnavamo temo žalovanja, ki bi po neki intuiciji morda bolj sodila v sivi jesenski ali zimski čas. Po- leg tega v mesecu avgustu in septembru obhajamo dva velika Marijina praznika, Ma- rijino vnebovzetje in Marijino rojstvo, ki nas vabita k notranjemu veselju in praznovanju Božja beseda na veliki šmaren govori o Ma- rijinem obisku tete Elizabete. Sveto pismo poroča: »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav,se je dete veselo zganilo v njenem telesu.« In Marija je na Elizabetin pozdrav odgovorila s čudovito hvalnico, ki opeva dobroto Stvarnika. Božja beseda torej ust- varja veselo praznično razpoloženje.
Kljub temu dejstvu pa bi se slepili, če bi trdili, da je v tem času vse v najlepšem redu. Slovenski pregovor pravi:»Nesreča nikoli ne počiva.« Nikoli namreč ne vemo, kdaj bodo svetlo sonce življenja zagrnili temni oblaki. Ljudje umirajo zaradi bolezni, starosti, vojn in nesreč. In ob izgubi ljubljenega človeka potrebujemo spodbudno in opogumljajočo besedo.
Jezus nas zato vabi k nenehni čuječnosti. Kot svarilo nam daje priliko o desetih devi- cah, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Ker nespametne s seboj niso vzele olja,jim ga je med čakanjem na ženina zmanj kalo. Medtem, ko so ga šle kupit, je prišel ženin, zato so ostale brez svatbe. Jezus pravi: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«
In v tokratni številki bomo govorili o žalo- vanju prav zaradi tega, da bomo napolnili svoje svetilke, da nas morebitna izguba ljubljene osebe ne bo ujela nepripravljene. Okrepljene z nasveti in s pričevanji tistih, ki so se znali soočiti z izgubo, nas nenadni poletni vihar ne bo mogel zlomiti. Kot vrba se bomo spet vzravnali in šli naprej! Z Božjo pomočjo!

Borut Pohar CM, urednik

Vsak človek se mora v svojem življenju vedno znova poslav- ljati od stvari in od ljudi. Nihče se temu ne more izogniti. Zelo težko je takrat, ko se ob smrti poslavljamo od ljudi, ki jih imamo radi in so nam v živ- ljenju veliko pomenili. Ob smrti se tega prav posebno zavedamo. Tudi, če verujemo v Boga, dobrega Očeta, ki nas sprejema v svoje naročje, nam je težko. V tej podobi, ki je bila toliko let z nami, tega človeka ni več. Zelo razumljivo in človeško je, da smo žalostni. Če ne bi poznali žalosti ob izgubi ljubljenega bitja, tudi ne bi mogli razumeti drugih, ki se znajdejo v podobni situaciji in žalujejo. Takrat so človeku v največjo po- moč ljudje, ki ga znajo razumeti v njegovi žalosti in mu pomagajo živeti naprej.
Tudi Jezus je poznal to žalost. Ko je prišel v Betanijo, so mu povedali,da je Lazar umrl Vsi so jokali in so se mu zasmilili.Tudi Jezus se je zjokal, čeprav je vedel,da smrt ni do- končna in da ga bo obudil (prim. Jn 11,28-37)
Hudo pa je takrat, kadar človek v svoji ža- losti kar vztraja,se vanjo vedno bolj pogla- blja in težko najde pot iz nje. Verjetno bi bilo za vsakega človeka veliko laže, če bi se že od mladosti dalje vedno bolj zavedal, da se bomo vse življenje poslavljali. Nazadnje pa se bo iz tega življenja, iz te oblike biva- nja, poslovil tudi sleherni od nas. (več v reviji)

Kdo ste? Doktorirala sem iz po- dročja gluhoslepote in sem asi- stentka na Fakulteti za socialno delo. Izvajam predavanja, delavnice in su- pervizije v različnih organizacijah. Prevajam in tolmačim osebam z gluhoslepoto, občas- no tudi gluhim. Preprosto rečeno: delam z ljudmi in za ljudi. To je nekako tudi moje življenjsko vodilo oziroma življenjski moto.
Zadnja knjiga,ki ste jo prebrali?
Nazadnje sem prebrala Flow, ki jo je napisal Mihály Csíkszentmihályi.
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Vedno znova me prevzemajo ljudje, njihove izkušnje, odkrivanje neome- jenih sposobnosti in moči, ki jih skrivamo v sebi.
Česa ste bili najbolj veseli? Vesela sem slehernega trenutka, ki ga lahko preživim v družbi z meni dragimi osebami.
Koga od znanih ljudi bi povabili na večerjo? Morda prav Donalda Trumpa.
Vaša najljubša jed? Kje? Moja najljubša jed so gobe in zelenjava,na sto in en način
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja? Prepustila bi se užitkom v osrčju narave in miru, ki bi bila zame idealna priložnost za ustvarjanje-pisanje knjig. Seveda o ljudeh. Upam, da se bo to kdaj uresničilo.
Kaj si najbolj želite? Želim si več pravič- nosti,prijaznosti in človekoljubnosti v svetu Želim si,da bi bila znanje in strokovnost bolj cenjena. Nenazadnje si želim, da bi ljudje spoznali, da sta ljubezen in sodelovanje pomembnejša od sovraštva in egoizma.

Spoštovana gospa Bernarda, ko ste se pri 21. letih kot sveže diplomirana eko- nomistka poročili,si verjetno niste pred stavljali,kaj vse vam bo prineslo življe- nje. Se nam na začetku lahko na kratko predstavite? Prihajam iz Loške doline, se- daj živim v Nadlesku. Poročila sem se zelo mlada, takoj po diplomi, ko še nisem imela službe. Z možem sva spoznala,da je "to to" in se po enajstih mesecih skupne hoje po- ročila. Na začetku sva bila oba brez službe in nama je bilo kar težko. Ob možu Janezu sem se počasi učila zaupati in prepuščati. Kmalu po poroki sem zanosila, rodil se nama je prvi otrok Andrej. Za njim je na svet prišla deklica Anamarija, ki se je od svojega rojstva pa vse do svoje smrti, ko je bila stara tri- najst let, borila za življenje.
Vaša hči Anamarija se je rodila s hudo in redko von Willebrandovo boleznijo, pri kateri gre za motnjo strjevanja krvi. Kaj je to zanjo pomenilo? Zaradi njene težke diagnoze, prirojene motnje strjevanja krvi ali von Willebrandove bolezni ter kom- binacije drugih bolezni v povezavi s to, bila je edina s takšno kombinacijo v Sloveniji, smo bili ves čas v negotovosti, ali bo preži- vela ali ne. Takšna huda oblika bolezni, kot jo je imela Anamarija, je v Sloveniji in po svetu zelo redka. Anamarija je bila deseti zabeleženi primer te bolezni v Sloveniji.
Anamarija je pri porodu doživela možganske krvavitve, zaradi česar je bila vodenoglava, imela je cerebralno paralizo in bila je naglu- šna. Zaradi posledic krvavitve v hrbtenjačo je imela tudi ohromelo desno nogo. (več v reviji)

Marija Diaci in Mitja sama živita v hiši, v ka- teri gospa Marija živi že od svojega trinaj- stega leta in kjer je živela tudi po poroki,ko si je že sama ustvarila družino.Njena sinova Samo in Davorin sta hodila še v šolo,ko jima je zaradi raka na požiralniku umrl njun oče. Vzgajati dva živahna fanta in hoditi v službo za Marijo ni bilo preprosto. Ko sta se sinova osamosvojila, je Marija rodila sina Mitja, ki se je rodil z Downovim sindromom. (več v reviji)

Ko smo se lansko leto vračali z romanja v francosko romarsko središče La Salette, je Luka izrazil željo, da bi letos rad romal k Frančišku. V mislih je imel svetega očeta. Veseli smo bili njegovega predloga, čeprav smo vedeli, da bo v letu Božjega usmiljenja v Vatikanu in Rimu velika gneča.
Odločili smo se, da bomo med svetovnim praznovanjem Jubileja gibanj invalidnih in bolnih oseb, ki jih je papež Frančišek označil za priče o delih usmiljenja, tudi mi praznovali z njim na Trgu sv. Petra v Vatikanu.
Petek, 10. junij
Z velikim veseljem in molitvijo za dosego zadanega cilja smo dočakali dan, ko smo se na avtobusu zbirali lučkarji iz vse Slovenije. Precejšnje število lučk, šest tudi na vozičkih, njihovi starši in prijatelji, med njimi nekaj hudo bolnih, smo se nasmejanih obrazov in z zvrhano mero dobre volje odpravili proti cilju. Srečni, čeprav malce utrujeni, smo že prvi dan doživeli čudovito sv. mašo, (več v reviji)