Pričakovanje je eden od dejav- nikov,ki ne poganja naprej samo našega življenja, ampak svet kot celoto. Pričakovanje je tesno po- vezano z upanjem. Vsi nestrpno pričakujemo nove volitve in upamo, da bo- do prinesle tako pričakovano spremembo in napredek. Pričakujemo in upamo, da nas bo v bližnji prihodnosti obiskal papež Frančišek in nas potrdil v veri. Nestrpno pričakujemo in se veselimo uspehov naših športnikov. In kristjani z velikim upanjem pričakujemo,da se bomo po smrti srečali z našim Odrešenikom.
Življenje je torej polno pričakovanj.Zato se je prej ko slej moralo zgoditi, da smo zanje naredili prostor tudi v reviji Prijatelj. Še po- sebej primeren za to je mesec december, ki kar poka od pričakovanj. Začel se je adve- ntni čas, ki nas usmerja proti veselju in to- plini božičnih praznikov. Miklavž se že pri- pravlja, da nas bo tudi letos obiskal. Novo leto že skoraj trka na vrata.Od daleč se že sliši pesem kolednikov,ki obiskujejo domove in prinašajo veselo blagovest. V vsem tem vrvežu praznikov pa ne smemo pozabiti na vse tiste, ki so priklenjeni na svojo posteljo ali invalidski voziček. Na tiste,ki čakajo,pri- čakujejo in upajo na prihod ali klic nekoga, ki bo del veselja in topline praznikov vsaj za trenutek ponesel tudi v njihov dom.
Na misel mi prihaja odlomek iz Apostolskih del, ko sta Peter in Janez šla molit v tem- pelj.Tam sta se pri vhodu zazrla v moškega ki je bil od rojstva hrom. Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam,dam ti pa,kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana,hôdi!« Da, nimamo srebra in zlata, kljub temu pa lahko drug drugega obdarimo z darovi, ki nam jih je dal Bog.
Želim vam, da bi vam Bog po svojih dobrih angelih izpolnil najbolj skrita pričakovanja!

Borut Pohar CM, urednik

Ob pisanju duhovnega uvoda za revijo Prijatelj, sem sprejel kar težek izziv. Pišem namreč vam, ki vas življenje tako ali drugače močno preizkuša, sam pa sem na področju soočanja s trpljenjem precej nepopisan list. No, ker zaupam v moč Svetega Duha, ki naše slabotne moči tako čudovito uporablja če se mu damo na razpolago, pišem...
Mislim, da bolj ali manj drži, da večina ljudi stalno nekaj ali nekoga pričakuje. Življenje je pač takšno, da v naši notranjosti prebu- ja tudi pričakovanje tega, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Je to dobro ali slabo? Menim, da nam dejstvo,da pričakujemo, mnogokrat lahko pomaga živeti. Velikokrat pa pred- stavlja tudi precej veliko oviro. (več v reviji)

Kdo ste? Na to enostavno vpra šanje sem enkrat že odgovoril - jaz sem, ki sem. Enostavno sem jaz. Vsak človek je enkratno bitje, je Božji človek. Ali ta impul- zivni odgovor, enak Jahvejevemu odgovoru Mojzesu, ne govori za to, da v vsakem od nas prebiva Božja moč in ljubezen?
Zadnja knjiga,ki ste jo prebrali? Prebral sem knjigo Ogenj,rit in kače niso za igrače, ki govori o ne tako davnem podeželskem življenju pri nas. Če jo pazljivo preberemo, nam pove marsikaj tudi za današnji čas.
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Vsak dan me prevzemajo usode mojih bolnikov, posebno tistih, ki jih zdravniki želimo iztrgati smrti.
Česa ste bili najbolj veseli? V veliko ve- selje mi je bivanje v naravi, zato se veselim naših kolesarskih poti in pohodov, ki jih s prijatelji doživljamo skupaj.
Koga od znanih ljudi bi povabili na ve- čerjo? Ministrico za zdravje. Skušal bi ji dopovedati, da tako ne gre več naprej in da je skrajni čas, da pusti, naj ljudje sami iščejo rešitve,ne pa da s postavljanjem ne- mogočih odredb otežuje življenje bolnikom in zdravstvenim delavcem. Predvsem pa si bo moralo najprej opomoči gospodarstvo. Ko bo več denarja za zdravstvo, se bodo zmanjšale čakalne vrste, podkupovanje in grožnje zdravstvenim delavcem. Nepravil- nosti, ki se nam dogajajo, delajo obupani ljudje v strahu za svoje življenje.
Vaša najljubša jed? Kje? Ričet in druge jedi na žlico v naših planinskih domovih in sirovi štruklji v domu na Kofcah.
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja? Na kakšno novo vandranje s kolesom, za kar sploh ni potrebno veliko denarja. Še vedno me mika potepanje po Islandiji, kjer vidiš, kako trdim življenjskim razmeram so se lju- dje prilagodili.
Kaj si najbolj želite? Da bi bil na svetu mir. Da bi moji otroci, vnuki in vsi ljudje dobre volje videli pred seboj prihodnost.

Vsem bralcem revije Prijatelj želimo blagoslovljen čas priprave na božične in novoletne praznike! To je čas, ko v srcu pripravljamo prostor za prihod Odrešenika, ki presega vsa naša zeme- ljska pričakovanja. Naj vam Božje Dete natrosi polno naročje milosti, ki pa jih radodarno podelite s svojimi bližnjimi in tistimi,ki potrebujejo pomoč. Naj nas pri graditvi Božjega kraljestva ljubezni in miru spremlja zavest,da nismo sami, saj je Bog vedno z nami!

Prosim, da se nam na začetku kratko predstavite. Kdo ste? Kje vse ste delovali? Sem Janko Pleterski,star triindevetdeset let Glede na trenutno počutje in stanje priča- kujem, da bom še nekaj časa živel. V glav- nem skrbim za svoje življenjske potrebe v Domu, da nisem izročen rokam pomagalcev Moja glavna skrb je, da čim dlje ostanem samostojen. Po poklicu sem zgodovinar. Ukvarjal sem se predvsem s slovensko zgo- dovino 19. stoletja, z občo zgodovino in zgo- dovino narodov bivše Jugoslavije. O tem in o problemih druge svetovne vojne sem veliko pisal. Napisal sem različne strokovne članke, sodeloval z revijo Mladina itd. (več v reviji)

Anton Trstenjak v knjigi Biti člo- vek piše: »V čem je razlika med pričakovanjem in upanjem? Če nam kdo z besedo kaj obljubi, po- tem to pričakujemo. Pričakovanje ima vedno zakoličen rok, do katerega sega. Upanje je popolna odprtost v prihodnost v nedogled« Nosečnica pričakuje otroka. Mama v bolni- šnici pričakuje sina,da jo bo obiskal,kakor ji je obljubil. Če sin nič ne obljubi, mama kljub temu upa,da jo bo obiskal, čeprav ne ve,kdaj
Če bi bolnike vprašali, kaj pričakujejo od zdravnika, bi gotovo rekli: »Da si zdravnik vzame dovolj časa zame, me posluša in sliši in mi verjame, kar doživljam.«
Psiholog Carl Rogers je za vzpostavitev ka- kovostnega odnosa med zdravnikom in bol- nikom svetoval tri pristope. Prvič, zdravnik naj dopusti bolniku, da je takšen, kot je v resnici. Brez maske, ki jo morda nosi v živ- ljenju. Starejša bolnica mi je zaupala: »Letos nič več ne vidim na uro na zvoniku.« Želela mi je sporočiti, da res zelo slabo vidi, saj ne vidi niti na največjo uro v vasi. Nato je dodala: »Kljub vsemu še vedno z veseljem delam na vrtu.« Bolniki ne želijo govoriti le o svoji bolezni, želijo pripovedovati svojo zgodbo o življenju. (več v reviji)

»Najbrž je bilo za veliko mašo, ko smo se iz Dobrniča podali na Božjo pot na Zaplaz pri Čatežu ali v dolenjski Lurd,kot smo ga ime- novali. Vpregli smo konje,se z vozom peljali kakšni dve uri daleč, del poti pa smo, kot se za romarje spodobi, opravili peš. S seboj smo imeli hlebec kruha, otroci smo pili vodo odrasli pa šmarnico« Spomini na romanja so eni izmed redkih trenutkov, ki se jih Ljuba rada spominja, saj je bila kot otrok deležna več hudega kot lepega. Komaj polnoletna, se je Ljuba že poročila. Z možem Ignacem sta se kmalu razveselila prvega sina Tomaža. Dokler se niso preselili v Ivančno Gorico, so se nekaj časa skupaj stiskali v tesnem stanovanju v Gabru. Po selitvi v Ivančno Gorico se jima je kmalu rodil sin Jani. Mali Jani je pridno rasel in bil star- šem in bratcu v veselje. Pri osmih mesecih je dobil hude vročinske krče, ki so bili tako močni,da so pustili trajne poškodbe na mo- žganskem centru. Povzročili so mu kombini- rano cerebralno paralizo, ki je življenje dru- žine precej postavila na glavo. (več v reviji)