»Na svečnico in Blaževo lepó, ve- liko v jeseni vina bo.« Tako pravi slovenski pregovor,ki je povezan z godom sv.Blaža. Letos god tega priljubljenega svetnika, zavetni- ka zoper razne bolezni, zlasti vratu in grla, obhajamo ravno na prvi petek.
Kako lepo je, da imamo pri Bogu prijatelje, ki prosijo za nas milosti! Bog je tako dober, da nam je dal možnost biti povezani ne samo z zemeljsko potujočo Cerkvijo, ampak tudi z nebeško poveličano Cerkvijo. Ker Bog želi, da bi bili kot Cerkev med seboj močno povezani, nam daje možnost, da bi milosti od Njega izprosili preko priprošenj svetnikov Lahko sicer neposredno prosimo Boga za milosti, vendar, če to storimo preko svetnikov je Bogu to toliko ljubše. Želi namreč, da bi bila Cerkev med seboj zedinjena v ljubezni. Papež Frančišek je dejal, da Cerkev ni bi- rokratska organizacija, ampak ljubezenska zgodba: »Kristjani in kristjanke se nahaja- mo sredi ljubezenske zgodbe: vsak od nas je člen v tej verigi ljubezni. In če tega ne razumemo, se nam niti ne sanja, kaj Cerkev pravzaprav je.«
In danes, na god sv.Blaža, imamo še pose- bno priložnost, da nam poveličana Cerkev izkaže to ljubezen in postanemo resnično člen v tej neskončni verigi. Povežimo se med seboj v molitvi s priprošnjo k sv. Blažu naj nam od Boga izprosi milost ozdravitve. V to priprošnjo vključimo tudi vse bolnike z mišično distrofijo,katerim posvečamo tokra- tno številko revije Prijatelj. Bog nas nikakor ne bo razočaral! Ne smemo pa pozabiti, da Bog deluje tudi preko sekundarnih vzrokov. Bog navdihuje znanstvenike, da odkrivajo zdravila za bolezni. Nekoč so kristjani pro- sili, naj jih Bog reši kuge. In danes je res ni več! In čez nekaj časa se mu bomo lahko zahvaljevali, da nas je rešil nadlog, ki nas pestijo danes! Sveti Blaž, prosi za nas!

Borut Pohar CM, urednik

Ko nas bolezen prime v svoje kle- šče, postanemo običajno slabe volje in zaskrbljeni. Vsak bi rad čim prej odkril vzroke in naravo bolezni ter začel uspešno zdravljenje. In prav je tako! Za zdravje je potrebno skrbeti in ga negovati, saj skrb za zdravje ni nekaj kar naredimo, če se nam ljubi. To nas uči tudi šesta Božja zapoved, ki pravi: Ne ubijaj! Zato je celo človekova dolžnost,da skrbi za svoje zdravje v neki razumni meri. Pretira- vanje spet ni dobro, na pr., da bi bil človek obseden z varovanjem svojega zdravja.
Bolezen je gotovo ena izmed oblik, ki nam lepo kaže, da je naše življenje na zemlji minljivo. Ker je človeško telo sestavljeno iz minljivih sestavin,je tudi samo minljivo.Zato gre vsak svojemu koncu naproti. (več v reviji)

Kdo ste? Predstavim se kot mož, oče, dedek,podjetnik,skavt, pisec člankov na Časnik.si,predavatelj in bloger na blogu Preprostost. V družini, družbi in poslu se zavzemam za 'bolj pre- proste izbire', v Družini in Življenju pa 'za gradnjo odnosov,za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej'.
Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali?
Nazadnje sem prebral knjigo C. S. Lewisa Golo krščanstvo, tik pred koncem pa je Stepping Up - A Call to Courageous Manhood (avtorja Dennisa Raineya).Obe priporočam. Sveto pismo je pa vsakodnevna stalnica. Nikoli do konca prebrano.
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Kako lep je lahko odnos med možem in ženo, pa tudi med starši in otroki ter starimi starši in vnuki, če se od- ločimo iskati in udejanjati Božji načrt. Ko vidiš, da ne gre samo za »preživeti«, pač pa za »uživati« v odnosu.
Česa ste bili najbolj veseli? Da sem zdrav da lahko hodim,da lahko še dirjam »čez drn in strn« po hostah. Na primer na orienta- cijskem teku. In da gre žena z menoj na kakšno tekmo.
Koga od znanih ljudi bi povabili na ve- čerjo? Gregorja Čušina z ženo. Enkrat ju bom res povabil. Hvala za idejo.
Vaša najljubša jed? Kje? Rižota. Doma. In če jo sam pripravim - riž posebej, omako posebej.Mora pa kar močno peči. Lokalno v svoj krožnik dodam doma narejeno omakco.
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja?
Zadnji del vprašanja me ne gane... Vedno imam namreč dovolj časa in dovolj denarja, da grem na en dober, vsaj tridnevni treking po Sloveniji - sam, z ženo ali otroki. Čez hribe in doline po poteh kot so Jakobova pot, Evropske pešpoti E6 in E7, Loška pla- ninska pot, Idrijsko-cerkljanska planinska pot. Preprosto bivanje in tako, da - po ro- marsko-zamenjam posteljo,hrano in obleko.
Kaj si najbolj želite? Odpuščanja v slo- venskem narodu.

Gospa Mojca, Vesna, Vita in Manca, po- zdravljene! Veseli smo, da boste svojo družino predstavili bralcem revije Prija- telj. Nam lahko za začetek poveste kaj o sebi?
Vesna: Ime mi je Vesna in sem stara 9 let. Hodim v 4. razred v OŠ Žabnica. Rada tudi plezam.
Vita: Jaz sem Vita,stara sem 9 let in hodim v OŠ CIRIUS Kamnik. Rada plešem in berem Moj najljubši predmet v šoli je glasba. Rada se družim s prijateljico Brino in z Maticem.
Manca: Jaz pa sem Manca, stara sem 11 let in obiskujem OŠ Stražišče v Kranju. V prostem času rada plezam in igram klarinet.
Gospa Mojca, že takoj sem opazil,da so vse vaše hčere zelo razigrane. Kako se je začela vaša pot in pot vaše družine?
Mojca: Po rodu sem Tržičanka, (več v reviji)

Rodil sem se v polovici prejšnjega stoletja, ko se je še bolj malo vedelo o takšnih red- kih obolenjih, kot je mišična distrofija. Pri meni so prve znake distrofije opazili, brž ko sem shodil in je moja hoja bila majava oz. "plajtrava",kot so rekli tisti bolj rahlega je- zika. Iz tega pridevnika je mogoče stesati tudi dokaj neotesan samostalnik. Že ob prvih modrovanjih o otrocih z motnjami v razvoju sem lahko zelo zgodaj spoznaval, da ob- stajajo tudi osebe z motnjami v odnosu do teh otrok.
Brez težav so me vpisali v osnovno šolo v domačem kraju, čeprav so nekateri menili, da je to odveč in brez smisla, saj sem invalid. Nekaj težav je bilo s premagovanjem poti do šole in potem nazaj domov.Dvakrat dnevno sem moral na trikilometrski poti brez asfalta premagati dobrih stopetdeset metrov višin- ske razlike. Imel sem tudi to smolo, da sem kar šest od osmih razredov osnovne šole moral obiskovati v nadstropju, kar je bilo zame zelo utrudljivo. Malica med glavnim odmorom je bila v pritličju. Zaradi distrofije sem počasi in s težavo premagoval stopnice in zamujal najprej na malico in (več v reviji)

Že v zgodnjem otroštvu sem zbolela za polinevropatijo. Diagnozo živčno-mišičnega obolenja, ki je dedno in napredujoče, so mi postavili že kot majhni deklici.Kot vsi otroci sem shodila, a takrat so se pokazali prvi znaki obolenja, saj je moj gibalni razvoj po- tekal drugače kot pri drugih otrocih. To spremembo je opazila moja mama Terezija, ki me je peljala na preglede k različnim spe- cialistom. Ker takrat v Sloveniji še niso kaj dosti vedeli o tej bolezni, niso znali določiti tipa in točnega izvora le-te. (več v reviji)