Naša vsakdanja ljubezen, včasih tako nemočna. Pred kratkim je na plano prišla novica, da po sve- tu več kot dvajsetim milijonom prebivalcev grozi lakota. In to v 21. stoletju! Bo teh nesreč in trpljenja kdaj konec?
Nekateri misleci so razglašali - in še vedno razglašajo-da lahko človek na zemlji ustvari raj.Kljub vsemu tehničnemu napredku pa se je vedno znova in znova izkazalo, da to ni mogoče. Zakaj? Kot nas uči vera, je človek ranjen zaradi izvirnega greha, zaradi česar odklanja dobro in izbira slabo. Kot pravi apostol Pavel v pismu Rimljanom: »Ne de- lam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« (Rim 7, 19)
In takšna je torej naša vsakdanja ljubezen. Čeprav se trudimo, da bi delali dobro, da bi bili prijazni, ustrežljivi, ljubeznivi, nam vča- sih za to zmanjka moči in volje. Vendar nas svetniki spodbujajo, da ne bi obupali. Kot pravi sv.Mati Terezija: »Ne moremo vsi de- lati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.« To so besede, ki so velika spodbuda naši vsakdanji ljubezni. Ne obupajmo, če v ljubezni doživljamo ne- uspehe. Zavedajmo se, da smo v globini ranjeni od izvirnega greha in da zato ne moremo biti popolni. Vendar kot nas spod- buja svetnica iz Kalkute, smo kljub temu zmožni malih dejanj ljubezni. In teh ni nikoli dovolj! Vsak večer, ko delamo refleksijo dne- va, se ne sprašujmo le tega, kaj smo slabe- ga storili, ampak tudi to, kaj smo dobrega opustili.
V preostanku postnega časa si torej še na prej prizadevajmo za našo vsakdanjo lju- bezen, ki se kaže v majhnih dejanjih. Nekaj takšnih zgledov vam predstavljamo v to- kratni številki revije Prijatelj. Naj vam bodo v spodbudo in navdih, da bi se čim bolje pripravili na praznik Gospodovega vstajenja od mrtvih!

Borut Pohar CM, urednik

Dragi bratje in sestre, posebej tisti, ki doživljate preizkušnjo bolezni ter vsi, ki spremljate bolnike bodisi kot svojci bodisi kot bolniško osebje.
Na praznik Lurške Matere Božje je bila v narodnem marijanskem svetišču na Brezjah sv. maša. Ko sem prihajal v klinični center z mislijo na srečanje z vami in Gospodom pri sveti daritvi, mi je prišlo na misel, da prihajam v neko drugo narodno svetišče. V tem narodnem svetišču se k Bogu podnevi in ponoči dvigajo prošnje in molitve. Tukaj je prostor globoke in upanja polne molitve. Zato bi lahko mirno razglasili ta klinični cen- ter, vse, kar mu pripada, in vse druge bolniš- nice po domovini za naša narodna svetišča molitve ter zaupanja v Boga in človeka.
Koliko zaupanja,dragi bratje in sestre,imajo bolniki pod to streho! In koliko zaupanja po- lagajo v znanje in ljubezen zdravstvenega osebja! Včasih je v njihovem pričakovanju, njihovem hrepenenju in njihovih željah zah- teva po Božjem ali človeškem čudežu. Zato je prav, da se na 25.svetovni dan bolnikov, ki ga je ustanovil danes že sveti papež Janez Pavel II., vsem molitvam ter temu plamenu upanja pridružimo tudi mi. Upanju, ki upa v tem življenju, in hkrati tudi našemu upanju, ki sloni na veri in pričakuje večno življenje.
Tukaj smo se zbrali in prosimo ter molimo zato, ker vemo, komu so namenjene naše molitve. Naš nebeški Oče ve,kaj je bolečina Morda ne pozna bolniške postelje,pozna pa stisko očeta, ki mu umira sin. Pozna stisko očeta, saj je v svoje roke na Kalvariji spre- jel svojega mrtvega Sina. Pozna tudi stisko svojih otrok, vseh svojih sinov in hčera. In Sin pozna človeško bolečino. Pozna čisto vsako našo stisko in ni je bolečine, katere ne bi doživel perd nami. Prav tako pozna bolečino osamljenosti, zapuščenosti in umi- ranja. Vse to pozna in ve, kaj doživlja srce in kaj čuti človek, ki mu izroča (več v reviji)

Kdo ste? Sem športnik, pisec, fotograf, umetnik, popotnik, letalec, jamar, modelar, kriminalist in še kaj bi se našlo.
Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali?
Pravzaprav dve: Islandski zvon (Halldorja Kiljara Laxnessa) in Rdeči Viking (Fransa G. Bengtssona).
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Neverjetna lepota sveta.
Česa ste bili najbolj veseli?
Rojstva svojih sinov.
Koga od znanih ljudi bi povabili na večerjo? Severo Gjurin. Nikdar se nisva srečala. V biti je niti ne poznam. A vtis, ki ga daje, je vtis velike miline.
Vaša najljubša jed? Kje? Do hrane sem popolnoma brezbrižen. Pojem, kar postavijo pred mene. Ne živim, da bi jedel. Jem, da bi živel.
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja? Do danes sem prepotoval kakšnih petdeset držav. Z neomejenim časom in denarjem bi prepotoval še preostali svet.
Kaj si najbolj želite? Srečno družino.

Spoštovana gospa Maksimilijana, vaša mama je skupaj z mnogimi slovenskimi dekleti v prvi polovici 20. stoletja odšla čez Sredozemsko morje iskat delo. Za- služek je bil tam dober - vsaj štirikrat večji kot v Trstu ali Gorici. Nekatera de- kleta so šla v Egipt le enkrat, večina pa se jih je tja še večkrat vračala. Nemalo jih je kljub svojim družinam delalo stran od doma in domovine vse svoje življe- nje. Kako je bilo pri vas? (več v reviji)

Ko je bil moj sin Istok star šest let, so mu diagnosticirali progresivno mišično distrofijo Za to bolezen je med drugim značilno tudi slabšanje zdravstvenega stanja, saj mišice postopoma odmirajo.Zdravniki so predvide- vali, da je pred njim še največ petnajst do dvajset let življenja. Njihove napovedi pa so se izkazale za napačne. Istok je danes star štirideset let.
Do devetega leta Istok še ni potreboval in- validskega vozička.V tem času je bil precej dejaven. Lahko je plaval, vozil kolo in risal. Treniral je celo karate in se učil igrati bobne. Ko je pristal na vozičku, je nekaj let uporab- ljal navaden (neelektričen) invalidski voziček, saj je še vedno imel moč, da ga je sam po- ganjal naprej. V šoli je še vedno sodeloval v dejavnostih, kot sta nogomet in hokej. Poleg tega sta z bratom Sachem imela možnost skoraj vsako poletje preživljati z bratranci v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer sta plavala v reki Kolpi in skupaj s starimi starši uživala življenje na kmetiji. (več v reviji)

Albina,spoznali sva se,ko si pred štirimi leti prvič prišla na srečanje naše skupine za samopomoč.Kaj te je takrat prineslo med nas?
O Skupini za samopomoč bolnikov z rakom so mi povedali v bolnišnici. Prvič sem na srečanje prišla novembra 2012, takoj po operaciji, kjer so mi odstranili dojko. Ravno takrat si imela tam zanimivo predavanje o tvojem potovanju na Florido. Bilo mi je zelo dragoceno,da sem lahko iz prve roke slišala da se življenje po diagnozi raka ne ustavi.
Kako si se takrat počutila, ko si bila prvič med nami? Všeč mi je bilo, da sem se mo- rala predstaviti skupini in da so se tudi vse ostale članice predstavile meni. (več v reviji)