Binkošti! Dan,ko je Bog stresel na zemljo polno mero milosti v obliki darov Svetega Duha. Čudimo se lahko neverjetni spremembi,ki so jo doživeli Jezusovi učenci. Ves strah je izginil in namesto, da bi se bali za svoje življenje,so začeli pogumno oznanjati večno življenje. Peter, prvak med apostoli, je imel na binkoštni praznik misijonski govor ki je bil več kot uspešen. Apostolska dela poročajo: »Tisti, ki so sprejeli njegovo be- sedo,so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi.« (Apd 2,41) Da, to je bil isti Peter, ki je le nekaj tednov nazaj iz strahu pred posledicami zatajil svo jega Učitelja. Sedaj pa, ko je prejel darove Svetega Duha, je postal pogumen pričevalec.
In darov Svetega Duha je sedem: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah Božji.S temi darovi Sveti Duh "bogati" kristjane. Tako beremo pri apostolu Pavlu: »Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spo- znanja. Drugemu vera po istem Duhu, dru- gemu po istem Duhu milostni darovi ozdra- vljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločeva- nje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, dru- gemu razlaganje jezikov.« (1 Kor 12,8-10) Kakšna obilica darov! In ima jih prav vsak!
Vendar, kot pravi starodavna teološka mo- drost, »milost predpostavlja naravo«. Sveti Duh gradi na naši človeški naravi, ki smo jo kot dar dobili ob spočetju. Vsakemu od nas je Bog dal talente, s katerimi lahko bogatimo svoje življenje in življenje drugih. V tokratni številki predstavljamo vlogo talentov v živ- ljenju bolnikov in invalidov. Tema se čudo- vito povezuje s praznikom binkošti. Talenti in darovi Svetega Duha. Želim vam, da bi jih vedno znova odkrivali v svojem življenju in jih z veseljem dajali na razpolago Bogu in ljudem.

Borut Pohar CM, urednik

Nemara so eni najlepših darov Boga človeku talenti. Smo v času binkošti, ki so praznik prihoda Svetega Duha in obdarovanja z Njegovimi darovi. In to je še razlog več za to,da v tem duhovnem uvodu spregovorimo nekaj besed o talentih oz. darovih.
Vsak talent je zastonjski dar, ker prihaja od Boga,zato pa se tudi obnaša na zelo pose- ben način. Če ga uporabljamo,se množi. Če je neuporabljen,postane breme. Obstaja tudi možnost, da je uporabljen, in sicer v slabe namene.Vsak talent je torej prečudovit dar ki ga držimo na dlani in z njim storimo, kar hočemo - dobro, slabo ali pa ga ne upo- rabljamo. Prav zato, ker je čisti dar, pa je ogledalo tega, kar je v meni. (več v reviji)

Kdo ste? Celo življenje se na ta odgovor pripravljam, pa ga v tem trenutku še ne znam povedati.
Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali? To je knjiga Alojza Ihana Čas nesmrtnosti, ki je izšla pred nedavnim. Knjiga je vsekakor za- nimiva.
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Vedno me prevzame,ko sre čam človeka, ki je doživel ali doživlja veliko hudega, pa zna kljub vsemu težkemu svoje življenje doživljati kot smiselno. Takih ljudi sem srečala že kar nekaj in se vedno od njih učila.
Česa ste bili najbolj veseli? Vesela sem bila mnogih stvari. V vsakem življenjskem obdobju morda malo drugače in ravno v tem vidim čar življenja. Hudo bi bilo, če teh stvari v življenju ne bi bilo.
Koga od znanih ljudi bi povabili na večerjo? Ali to pomeni meni znanih ljudi ali v javnosti znanih ljudi? Teh zadnjih sploh ne bi vabila na večerjo.
Vaša najljubša jed? Kje? Rada pojem vse kar je dobro. Rada imam pico. Zelo dobro se spominjam, kje sem pojedla prvo pred približno petdesetimi leti. Tudi kje sem po- jedla eno najboljših, tudi pred mnogimi leti.
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja? Že od nekdaj je moja velika želja, da bi z ladjo objadrala ves vet. Zelo rada imam morje in bilo bi čudovito toliko časa preživeti na ladji in gledati morje.
Kaj si najbolj želite? Želim si, da bi moje fizično in psihično stanje, kakršno je sedaj, trajalo čim dlje, morda do smrti. Zdaj res marsičesa ne morem več, lahko pa sem kljub temu še kar aktivna in z nekaj pomoči lahko živim polno. Če bom imela srečo, ne bom umirala dolgo in z veliko trpljenja. Res da moram biti pripravljena na vse, ampak po svojih dosedanjih izkušnjah lahko upam, da bom nazadnje imela srečo. Ves čas me spremlja zavest, da me ima Bog rad in da mi pomaga.

Gospa Metka, vesel sem, da ste me sprejeli v vašem prijetnem stanovanju. Med vsemi vašimi talenti, o katerih bova še govorila,je gotovo tudi kuhanje kave Toda začniva na začetku vaše poti, pri vašem otroštvu. Kje in kako ste ga pre- živeli? Prihajam iz Idrije in rodila sem se kot močno slabovidna. Mama je to hitro ugoto- vila, saj je opazila, da precej drugače rea- giram na stvari kot moja dve leti starejša sestra Martina. Bila sem zelo živahen otrok in sem se z drugimi otroki rada podila okoli. Med nami, otroki, se je vedelo, da slabo vi- dim. A zaradi tega nismo preveč komplicirali Veliko časa smo preživeli zunaj, radi smo se igrali in raziskovali okolico.Do vstopa v šolo sem preživela podobno otroštvo kot moji vrstniki iz Idrije. Bilo je bolj rudarsko obar- vano, ker so bili naši očetje večinoma za- posleni v rudniku, naše mame pa so bile doma. Težave zaradi moje slabovidnosti so se začele, ko sem šla v šolo.
Kako se spominjate svojih prvih šolskih dni? Vpisali so me v prvi razred v osnovno šolo v Idriji in kmalu so se začele težave, ker zaradi slabovidnosti nisem mogla slediti pouku. Nisem videla na tablo ali črt v zve- zku. Po vstopu v šolo sem se prve pol leta počutila zelo nesrečno. Moram reči, da so se sicer v šoli zelo potrudili. (več v reviji)

Matevž je bil takrat star petinšestdeset let in je živel sam v odročnem delu Slovenije. Že od rojstva je bil gluh, pred nekaj leti pa se mu je okvaril še vid.
Odraščal je v družini, kjer so več poudarka dajali delu kot šolanju. Sam mi je večkrat povedal, da ga je v otroštvu oče »nagnal« delati in tako je moral opravljati različna fi- zična dela. Kasneje je začel obiskovati tak- ratno gluhonemnico v Ljubljani. Ob neki pri- ložnosti mi je pokazal spričevalo iz drugega razreda osnovne šole, iz katerega je razvi- dno, da je bil takrat star šestnajst let. Sam ne ve oziroma se ne spomni, koliko let je obiskoval gluhonemnico. Pravi, da je bil tam od dve do štiri leta. Razmere pri njih doma so bile slabe,ker je oče grdo ravnal z vsemi otroki. Z Matevžem se je večinoma ukvarjal eden od starejših bratov, ki pa je tudi sam imel precej zdravstvenih težav. Imela sta dogovorjene kretnje,ki sta si jih izmislila sa- ma,da sta se lahko sporazumevala. (več v reviji)

Leta 2000 sta Tatjana in Andrej pričakovala drugega otroka. Dveletni Moniki naj bi se v januarju pridružil bratec. A jih je presenetil in na ta svet prišel že mesec prej, 23. de- cembra. Vsa srečna sta se odpravila v po- rodnišnico, mali Moniki pa sta razložila, da bo njen bratec malo pohitel s prihodom na svet. »Nisva slutila, kako se nam bo vsem spremenilo brezskrbno življenje. Čeprav me v nosečnosti nikoli niso opozorili na kakršnokoli tveganje, se je v trenutku otrokovega rojstva vse obrnilo na glavo. Ko sem se po narkozi zbudila, sem v joku spraševala po otroku, saj ga ni bilo ob meni. Pediatrinja mi je grobo za- brusila,da vem,kakšnega otroka sem rodila. V trenutku se mi je zdelo, da je ugasnila luč v