Stopili smo v mesec oktober, ki ga imenujemo tudi mesec svetega rožnega venca. Razlog za to so številni dogodki. Prvega oktobra smo praznovali rožnovensko ne- deljo, 7. oktobra goduje Rožnovenska Mati Božja, 13. oktobra pa se spominjamo zadnje- ga prikazanja v Fatimi, ko se je skrivnostna obiskovalka iz nebes razodela kot Gospa svetega rožnega venca. Devica Marija je pastirčkom v tem zadnjem videnju naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.«
Te besede ne veljajo samo fatimskim pastir- čkom, ampak nam vsem. Vsi smo povabljeni da bi ob premišljevanju skrivnosti svetega rožnega venca prosili za Božjo milost. Sv. Mati Terezija je rekla: »Oklenite se rožnega venca, kakor se plezalke ovijejo okrog dre- vesa - kajti brez naše Gospe ne moremo obstati.«
Rožni venec naj torej postane naš vsakdanji spremljevalec. Je pa tudi eden od najbolj odličnih načinov služenja. S tem, ko mesec rožnega venca povezujemo s služenjem, hočemo izpostaviti dejstvo, da je tudi moli- tev eden od načinov služenja.Veliko je ljudi ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne morejo več fizično pomagati drugim, vendar lahko še vedno molijo. Za žive in mrtve Bo- ga prositi je vendar eden od duhovnih del usmiljenja! Ko govorimo o služenju, imamo torej v mislih oba vidika: telesnega in du- hovnega. Sv. Mati Terezija je odličen zgled za oboje. Čeprav se tokratna številka Pri- jatelja posveča predvsem materialni razsež- nosti služenja, hočemo že v uvodu poudariti da je duhovna razsežnost prav tako pome- mbna. Kakor na nekem mestu pravi Jezus: »To bi bilo treba storiti in onega ne opusti- ti.« (Lk 11,42)
Hvala torej vsem invalidom, ostarelim, bol- nim in trpečim, ki ste nam s svojo nenehno molitvijo svetel zgled služenja!

Borut Pohar CM, urednik

Božja beseda nas spodbuja k zaupanju. Za vernega človeka nobena preizkušnja, nobe- na bolezen,nobena invalidnost ni tako huda in težka, da bi nas spravila v brezup in ma- lodušnost. Bog, ki neko breme dopusti, nam tudi poda ali podloži roko, da ga lažje nosi- mo. Prerok Izaija nas v težavah opogumlja: »Ne boj se, ker sem s teboj! Krepim te in ti pomagam,podpiram te z desnico svoje pra- vičnosti« (Iz 41, 10). Kar trikrat je rečeno: »Ne boj se, jaz ti pomagam.« Sicer pa je v Svetem pismu menda kar 365-krat zapisa- no: »Ne boj se!« Kar za vsak dan posebej. Blagor nam, če imamo to milost,da lahko to verujemo.Če pa smo posebni Božji ljubljenci če nas hoče Jezus tesneje pritegniti k sebi na križ, pa lahko doživljamo celo to, kar je on. Veliko notranjo zapuščenost, nekakšno zamračitev Očetove ljubezni. V tej bolečini je klical: »Moj Bog,moj Bog, zakaj si me za- pustil?« A vztrajal je do konca, ko je svojo žrtev izročil v Očetove roke. O tej nedou- mljivi skrivnosti so razmišljali in pisali mnogi največji krščanski teologi - protestantski, katoliški in pravoslavni. Ruski mislec Evdoki- mov celo pravi, da je Jezus na križu šel skozi velika vrata Božje tišine in trpel na mestu vseh ateistov. V globine Jezusove zapuš- čenosti in noč duše so stopali tudi nekateri mistiki: sv. Janez od Križa, sv.Mati Terezija in mnogi drugi.
Evangelij pa nam daje znano, a vedno novo spodbudo iz vedno aktualne prilike (več v reviji)

Kdo ste? Predstavim se lahko z dvema zgod bama. Na prvi pogled sem invalid z zelo črno, grdo in neprijetno zgodbo. Po drugi strani pa je moja zgodba čarobna,polna novih do- godivščin, odkrivanja, rasti in raziskovanja.
Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali? Trenut- no prebiram knjigo prijatelja Igorja Plohla, ki z avtobiografskim romanom z naslovom Ne domišljaj si! opozorja na pomanjkljivosti našega zdravstvenega in drugih sistemov, ki so vključeni v rehabilitacijo invalidov.
Ena izmed reči,ki so Vas v življenju naj- bolj prevzele? Dobrota.Mar ne drži,da smo ljudje še vedno drug drugemu skrivnost in da se vsaka naša življenjska razsežnost uresničuje le toliko, kolikor se znamo dajati kot dar drugim iz plemenitega čutenja?
Česa ste bili najbolj veseli? Da sem se v najtežjih trenutkih pravilno odločal. Odločil sem se za spremembo in cilj v življenju.
Koga od znanih ljudi bi povabili na ve- čerjo? Dalajlamo, ki si je za svojo politiko nenasilnega upora leta 1989 prislužil Nobe- lovo nagrado za mir. Ves čas potuje po svetu in širi svoje sporočilu o miru in nenasilju. Če bi bilo mogoče povabiti dva, pa bi povabil še sedanjega papeža Frančiška.
Vaša najljubša jed? Kje? Trojka ali kavra. To je naša domača jed iz Loške doline. Naj- boljša je seveda doma.
Kam bi odšli na počitnice, če bi imeli skoraj neomejeno časa in denarja?
Moja želja so počitnice na Kreti.
Kaj si najbolj želite? Dokončati Kulturni center Zavoda Ars Viva. Cilj in poslanstvo zavoda je bil že od samega začetka jasen: na podeželju oblikovati kulturni center in inkubator razvojnih in tehnoloških idej, ki bodo spremenili življenje prebivalcev na vasi in jim ponudili rešitve, da bodo lahko v tem okolju preživeli.

Nace in Silva, kdo sta in odkod prihajata?
Nace: Prihajam iz Kranja in sem star osem- intrideset let. Po izobrazbi sem ekonomist. Pred dvanajstimi leti sem se spreobrnil v krščanstvo,prej nisem bil veren.Preden sem se odločil korenito spremeniti način svojega življenja, sem se ukvarjal s podjetništvom.
Silva: Jaz pa sem stara šestintrideset let in sem po izobrazbi prav tako ekonomistka. Odraščala sem v katoliški družini. Vera je bila pomemben del mojega otroštva in mla- dostništva. Pri dvajsetih letih sem začela intenzivneje iskati stik z Bogom. Na tej poti iskanja sem srečala tudi Naceta. (več v reviji)

Še posebno se začuti takrat,kadar govorita o sebi in nizata podobe iz življenja. Sta sr- čna, preprosta in iskrena. In polna življenj- skega optimizma.
Pogovarjamo se pri dolgi mizi, kjer bi lahko sedelo dvanajst ljudi. Takoj mi pojasnita, zakaj je miza tako velika: zmeraj sta imela polno hišo ljudi,sorodnikov,prijateljev in so- sedov.Lojze je po poklicu krojač in veliko je šival. In tudi njegove stranke so prihajale od jutra do večera,z nekaterimi sta se hitro spoprijateljila. Trdo sta delala,živeli so skrom- no, nikoli se nista počutila osamljena (več v reviji)

S pripravami na odhod smo začeli že slabo leto pred odpravo. V tem času smo zbirali material in denar, ki smo ga (več v reviji)

Spoštovani gospod Janko. Najprej vam želim čestitati ob Vašem imenovanju za predsednika Društva DLAN. Prosila bi Vas, da se nam na kratko predstavite.
Moje ime je Janko Plesec. Sedaj živim v Domu Lipa Štore, kjer imam urejeno stanovanje in tam mi je zelo lepo. Prej sem živel z ženo Liziko na Ptuju v svojem stanovanju. Bilo je lepo, toda žena zaradi moje invalidnosti - gluhoslepote - z menoj ni zmogla in želela ostati in me je zapustila. (več v reviji)