Ena od zelo priljubljenih otroških iger je lov na skriti zaklad.Otroci dobijo načrt, v katerem sta za- črtana pot in cilj,skupaj z vmes- nimi postanki, na katerih morajo opraviti določene preizkušnje ali pokazati svoje znanje. Pot lahko nadaljujejo le v primeru, če so pri tem uspešni. In na koncu seveda vse tiste, ki jim je uspelo priti na cilj, čaka lepa nagrada.
Tudi življenje lahko primerjamo z iskanjem skritega zaklada. Kako lepo je, če imamo v življenju cilje, ki si jih želimo doseči, in kako hudo je, če te cilje izgubimo izpred oči. Ta- krat se nas polotita brezup in nesmisel. Ža- lostne zgodbe tistih, ki se jim je to zgodilo, kažejo na to, da vsak od nas potrebuje ži- vljenjski načrt, kjer sta jasno začrtana pot in cilj.
Za zgled si lahko pri tem vzamemo Devico Marijo. 15.avgusta bomo praznovali praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, 8. septembra pa Marijino rojstvo ali mali šma- ren. Njeno življenje ni bilo brezciljno, ampak je imelo jasno začrtano pot. Ko je bila še mladenka, je sprejela angelovo povabilo, da postane Božja Mati. Lahko si predstavljamo veselje,ki ga je ob tem doživela. Vendar so jo kmalu zresnile besede starčka Simeona: »in tvojo lastno dušo bo presunil meč«. Po teh besedah se je Marija zavedala, da bo morala iti v življenju skozi bridke preizkušnje A hkrati jo je bodrila misel na skriti zaklad, ki jo čaka na koncu: slavno vnebovzetje in nebeška slava.
Tokratna številka revije Prijatelj nosi precej splošen naslov "Zgodbe,ki jih piše življenje" da bi prikazali,kako pestre so naše življenj- ske poti, kljub temu,da sledimo istemu cilju, ki je nebeška sreča. Bog ima za vsakega pripravljen življenjski načrt. Samo najti ga je treba. Pri tem iskanju vam želim obilo blagoslova!

Borut Pohar CM, urednik

Gospoda Janeza Dolinška sem prvič sre- čala pred skoraj dvajsetimi leti, ko sta se z ženo Leo oglasila pri meni na pobudo pred- sednika Društva hemofilikov Slovenije, Jo- žeta Faganela, mojego dobrega znanca. Takrat sta že vedela, da sta oba okužena z virusom HIV, imela sta hčer Ajdo, osnov- nošolko, in si nista znala predstavljati, kako se bo odvijalo njuno življenje. Priznam, da je bilo to zame prvo srečanje z bolniki, o- kuženimi z virusom HIV. Ko se sedaj spomi- njam nazaj, moram reči, da sem se od njiju veliko naučila. Zelo odkrito smo se pogovar- jali,tudi o njunih strahovih in o negotovosti, s katero sta živela. Čez nekaj časa sem gospoda Dolinška zasledila na televiziji, ko je odkrito spregovoril o tem, kako se je ne- kaj hemofilikov okužilo s transfuzijo krvi. Ko so po ženini smrti leta 2001 začeli z letnimi srečanji hemofilikov na Polici,sem se v nas- lednjih letih dvakrat udeležila tega srečanja Vsakokrat mi je v nepozabnem spominu ostala maša v cerkvi na Polici, kjer so se vsi udeleženci najprej zbrali in se pri maši poimensko spomnili vseh, ki so v zadnjem letu umrli. Obakrat me je ganila tudi pridiga Po maši pa so se vsi udeleženci zbrali na pikniku in imeli dovolj časa za pogovore. Prišli so hemofiliki iz vse Slovenije, skupaj s svojimi družinami. Srečati gospoda Janeza Dolinška se mi zdi nekaj prav posebnega.Ob vsem težkem,kar je doživel,ostaja optimist in trdno na tleh. Ne govori veliko o tem, ampak v vsem, kar počne, se da to čutiti.

Med Svetino in Šentrupertom blizu Celja stoji bolj na samem ob breg prislonjena domačija družine Vodišek. Fotografska zgodba pripo- veduje o prejšnjem gospodarju Stanku st., ki je v tej hiši živel sam vse od začetka osemdesetih let do smrti januarja 2009, potem, ko so se otroci porazgubili po bližnji in daljni okolici in si ustvarili svoje domove. Čeprav so ga sorodniki vabili k sebi, se je, kdo ve zakaj, odločil za samoto.
Herman Čater je starega Vodiška srečal po naključju na eni svojih kolesarskih poti spo- mladi 2008, se z njim spoprijateljil in se po- zneje pri njem večkrat oglasil. V sedmih mesecih,do njegove smrti, je napravil okrog 2000 digitalnih posnetkov. (več v reviji)

Le kako izraziti svoje prošnje, da bi jih Bog slišal? Ko se to prvič vprašaš, mogoče niti ne veš,da ti tega pač ni treba vedeti. Bog de- luje,kot sam hoče. Mogoče je zato otrokom lažje,saj so iskreni in še nimajo privzgojenih strahov, manjvrednostnih občutkov ali ob- čutkov krivde, ki nas tlačijo, včasih celo po spovedi. Pa bi nam morala zadostovati vera da nam je Bog odpustil grehe.
Ko sem bila majhna, sem imela tri prošnje, za katere sem si močno želela,da bi jih Bog uslišal. Prva je bila, da moja teta Mimica ne umre sama, druga, da bi teta Ruži doživela 100 let, in tretja, da bi moja babica videla svojega pravnuka. To sem si preprosto že- lela zato, ker sem jim vsem trem hotela povrniti ljubezen, s katero so me obdajale. Vse tri so mi ogromno pomenile, tolažile so me, se z menoj veselile, me učile o Bogu in veri, z njimi sem redno hodila k sv. maši ter uživala ob nedeljskih popoldnevih, ko sem jim pomagala po svojih močeh pri kuhanju kosila. Preživljati čas z njimi je (več v reviji)

Globoko se me je dotaknila knjiga z naslovom Hvalnica šibkosti, ki jo je napisal Alexandre Jollien. Jollien se je rodil leta 1975 v maj- hni vasici v Švici. Zaradi ovite popkovnice okoli vratu se je rodil s cerebralno paralizo. Pri treh letih so ga starši dali v zavod za cerebralno paralizo, kjer je preživel 17 let. Alexandre piše: »Težave in ovire človeka utrdijo, ga spodbujajo in silijo k iskanju re- šitev. Iz preizkušenj je potrebno potegniti kar največ koristi. Da bi bil kos vsakdanjim težavam, sem bral filozofe,ki so postali moji najljubši sogovorniki. Med njimi je Sokrat odigral odločilno vlogo. Ko sem nekega dne pospremil prijateljico v knjižnico, sem tam naletel na knjižico z naslovom Osnove filo- zofije,kjer sem prebral: "Bistvo je v tem, da skušamo bolje živeti." Tam med knjigami sem nenadoma doživel spreobrnjenje, v meni se je pojavil CILJ. Živeti bolje,skrbeti za dušo, notranje napredovati.« (več v reviji)

Sedmega julija letos je minilo točno dvajset let od težke pro- metne nesreče,v kateri sta bila hudo poškodovana Vojko Sok in Marko Skok. Vojko je prav na ta dan diplo- miral na strojni fakulteti in je želel postati pilot. Pogovor z njim je bil objavljen lani v četrti številki Prijatelja.
Ob tej dvajsetletnici je bila zahvalna sv.maša pri Mariji na Ptujski Gori,ki je bila svojevrstno praznovanje.Zbralo se je veliko sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so bili ves ta čas povezani z družinama in so vsak na svoj način nudili pomoč. Ptujska Gora je v tem času odigrala pomembno vlogo od samega začetka. (več v reviji)

Neki zimski dan sem se vozila po znani poti iz službe domov. Ve- čerilo se je in padal je dež. Poti domov in njenega nadaljevanja se sedaj po štirih letih še vedno ne spomnim, kajti kon- čala se je s prometno nesrečo in nekajdne- vnim spancem-komo. Tudi nekajmesečnega bivanja potem se ne spomnim, kajti utrpela sem hudo poškodbo glave in ohromelost leve strani telesa. Spomnim se treh dogodkov. Pri prvem se spominjam trenutka, ko so me kopali in sem se smejala,ker obožujem vodo Pri drugem, kako sem se v hudih bolečinah spominjala doma, in pri tretjem,kako me zas- krbljene oči nekega dečka gledajo (več v reviji)