»Kaj potem?« je vprašanje, ki te dni odzvanja v glavah tistih,ki so jih pred kratkim prizadele hude poplave.Kaj potem,ko voda zalije rodovitna polja,stanovanjsko hišo gospodarsko poslopje? »Kje bomo živeli? Od kje bomo vzeli denar za obnovo? Ali nam bo kdo pomagal?« Vsa ta vprašanja izhajajo iz tistega »kaj potem?«, ki se pojavi, ko člo- veka doleti nesreča.
Da se porodi to vprašanje,ni potrebna veli- ka naravna nesreča.Čisto običajno življenje prinaša dovolj povodov, da si ga zastavimo Tok življenja odnaša vse tiste osebe,ki nas obdajajo in nam nudijo varnost, sprejetost, toplino. Zaradi njihove smrti v življenju na- stane praznina, negotovost. Tistega, ki je toliko let skrbel za nas,kar naenkrat ni več. Utrne se nam solza, ki žal kaj dosti ne po- maga.
In v tem trenutku se porodi žarek upanja! Spomnimo se, da pravzaprav nismo sami. Z nami je vedno Jezus, ki nas v stiski še na poseben način tolaži s svojo besedo upanja »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste na- šli! Trkajte in se vam bo odprlo! kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7, 7-8) Božja beseda nas spodbuja, da ne bi nikoli izgubili upanja. Bog nam vedno prihaja na pomoč preko ljudi, ki jih pošlje v naše živ- ljenje.
S tokratno temo revije Prijatelj želimo opo- zoriti, da ne smemo čakati na zadnji trenu- tek. Prav je, da že nekoliko prej dvignemo glavo, se razgledamo naokrog in se sezna- nimo,katere poti so nam na voljo za primer, če se znajdemo sami. Dandanes je toliko ustanov in organizacij, ki nudijo pomoč, da nam res ni treba biti v skrbeh. Živimo v ča- su in prostoru, ko posameznik ni prepuščen samemu sebi. Bodimo Bogu hvaležni za to! Ne bojmo se potrkati in ne branimo se spre- jeti roke pomoči, ki nam jo preko sočloveka izteza naš brat in prijatelj Jezus!

Borut Pohar CM, glavni urednik

Zavod Čebela je bil v Slovenskih Konjicah ustanovljen z aktom o ustanovitvi leta 1996, l.1997 pa je dobil tudi svoj statut. Ustano- vitelj je Nadškofijska Karitas Maribor, kon- cesijo smo dobili leta 1998. Ideja za Zavod se je pojavila ob pogovorih s starši, ki so izrazili željo,da bi v Slovenskih Konjicah od- prli manjši varstveno delovni center (VDC). Prednost malega zavoda je v tesnejšem sodelovanju s starši.V Varstveno delovnem centru smo varovance vsakega posebej vsak dan prevzeli doma, jih pripeljali v VDC in nato popoldne pripeljali nazaj domov. Tako se je delovnik varovancev odvijal podobno, kot da bi hodili v službo.Tako je bilo vse do leta 2010, ko smo na isti lokaciji v Sloven- skih Konjicah vzpostavili tudi stanovanjsko skupino, v katero so se vključili vsi varovanci iz VDC. Tudi v prihodnosti ima Mariborska Karitas vizijo na več lokacijah ustanavljati manjše enote,vendar je to pogojeno z raz- pisanimi koncesijami ter finančnimi viri.
Kako to, da se je Karitas odločila svoje poslanstvo razširiti tudi na področje dela z osebami z motnjo v duševnem razvoju? Na Nadškofijski Karitas Maribor so bile takrat zaposlene osebe, ki so bile v osebnem, družinskem smislu vpete v delo in življenje oseb z motnjo v razvoju. Poleg tega pa je poslanstvo Karitas pomoč vsem ubogim, poleg neposredne materialne po- moči skrbi Karitas tudi za ljudi z drugačnimi potrebami. Poleg tega so bile takrat v Slo- venskih Konjicah izražene želje in potrebe po tovrstni dejavnosti. Vse to je vplivalo, da smo se odločili stopiti tudi na področje dela z osebami s posebnimi potrebami.
Kako je zavod Čebela organiziran in kako deluje? Zavod Čebela deluje na štirih lokacijah in ima sklenjenih pet koncesijskih pogodb: dva domova za starejše,dva VDC- ja in eno stanovanjsko skupino za odrasle osebe z motnjo v razvoju. Tukaj v Konjicah imamo VDC in stanovanjsko skupnost.
Kaj je glavna razlika med zavodom Če- bela in drugimi zavodi? Vsi zavodi delamo bolj ali manj po podobnem strokovnem pro- gramu, zato menim,da večjih razlik med po- sameznimi zavodi ni. Morda se (več v reviji)

Človekova izkušnja govori zelo neposredno: izgubljati nikakor ni lahko.Izgubiti že preproste vsak- danje stvari ni prijetno;ko gre za pomembnejše dobrine, se teža bridkosti pomnoži. Izguba velike dobrine,vrednote ali dragocenega bitja pa lahko pretrese globi- no bivanja prav do smisla življenja samega.
Iz gimnazijskih let mi je ostal neizbrisljiv spomin na sošolca, ki je bil le dva meseca z nami in je izbral smrt kot edino mogočo re- šitev, ko je bil izgubil vse, kar je dotlej na- polnjevalo njegovo mlado življenje: oče je zapustil družino, mati je neozdravljivo zbo- lela za rakom, mlajši brat in prijatelji so bili predaleč,dekle ga je zapustilo,duhovni svet, po dedovi zaslugi zapreden v reinkarnacijo, se je povsem stemnil.Izguba je prinesla noč duha in smrt.
Drugo izkustvo izgubljanja z bridkimi posle- dicami je bila prometna nesreča s smrtjo mlade kolesarke, ki je njeno mamo pognala v globoko depresijo.Izguba ljubljene hčerke je povzročila že dolga leta trajajočo otrplost misli, čustev, odnosov; tudi vera, ki je kot biser skrita v globini srca,ne zmore predreti tega temnega oklepa potrtosti. (več v reviji)

br. Marko Novak, frančiškan

V Vatikan in Rim so bile te dni za- radi kanonizacije papežev Janeza Pavla II. in Janeza XXIII. uprte oči vsega sveta. V centru Rima, v župniji sv. Higina, živi in deluje slovenski duhovnik Matej Rus, ki vedno z veseljem ponudi gostoljubje slovenskim romarjem. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življe- nju in poslanstvu.
Spoštovani g.Matej,že dolga leta vodite župnijo sv.Higina v Rimu,katere župnij- sko cerkev je posvetil prav Janez Pavel II. Nam lahko zaupate, kdaj ste prišli v Rim in kako to, da vas je pot zanesla v Italijo? Res je, že od ustanovitve župnije papeža sv. Higina leta 1977 sem bil njen župnik. Od septembra 2012 pa je ne vodim več, ampak nadaljujem v njej svoje poslan- stvo kot duhovni pomočnik.
Rodil sem se l. 1946 v Ljubljani, očeta pa sem dejansko spoznal šele, ko sem l. 1955 prišel z mamo, bratom in sestrama v Rim, kjer se je naša družina lahko končno znova združila.Oče Roman je namreč potem,ko ga je nova komunistična oblast leta 1945 obso- dila na smrt,ker je javno kot veren katoličan govoril proti komunizmu, pobegnil skozi Lju- belj najprej na Koroško, nato pa v Italijo in nazadnje l. 1949 pristal v Rimu. (več v reviji)

pogovarjal se je: David Vrečko

Večnost je kot sreča. »Največ mi pomeni smer, s katero lahko vidim »večnost«. Vidim jo kot srečo. Sreča, če je prava, pa vedno daje razumevanje in zavetje. Pravzaprav sem neskončno srečna že zdaj, ker verjamem v večnost.« Tako je svoje hrepenenje po ve- čnosti v besedah zapisala Marjetka Smrekar ki je zaključila pot zemeljskega življenja v sredo, 23.aprila 2014. Njeno življenje je bilo že pred rojstvom zaznamovano s trpljenjem saj je bila rojena ob koncu vojne, 3. junija 1945 v Tomaju, mamo pa so malo pred nje- nim rojstvom hudo prestrašili,saj so jo hoteli ustreliti. To je bil verjetno povod za prezgo- dnje rojstvo in kleščni porod, ki jo je za vse življenje zaznamoval s cerebralno paralizo.

(več v reviji)

Nikoli si nisem postavljala poseb- nih vprašanj o upanju. Toda, če sem gledala na stvari ali na do- godke brez upanja, so se mi ti zdeli nepopolni. Ne morem pa reči, da me je to nagibalo k razmišljanju o upanju.Spomnim se let,ko so celo marksistični filozofi govorili o upanju. Vendar mi upanje kot ideja ni pu- stilo v spominu nobenih sledi. Zato domne- vam, da je upanje poleg svoje resničnosti tudi simbol. Najbrž je kot svetloba v pogledu ali kot korak v sicer trdnem stališču... Sicer pa k podobnim sklepom vodita tudi vera in ljubezen. Iščem torej izraze, ki  (več v reviji)

Darinka Slanovec

vabimo vas na prvo srečanje bralcev revije Prijatelj - bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev, ki bo v

Prijave in vse informacije po telefonu: 059 073 800 ali po emailu info@jozef.si

uredništvo revije Prijatelj