Končujem tam, kjer sem v prej- šnji številki končal - namreč pri Janezu Krstniku. Pozoren bralec je zagotovo opazil,da se je v be- sedilo prikradla pomota. Njegov god namreč ne praznujemo 25.junija ampak en dan prej, tj. 24. junija. Razlika je sicer samo v enem dnevu, vendar bi kljub temu lahko povzročila manjšo ali večjo nevšečnost Tako bi se lahko npr. zgodilo, da bi kdo na veseli dogodek kresovanja prišel šele takrat ko je od ognja ostala le žerjavica.
Motiti se je človeško in žal se napakam ne more izogniti niti Cerkev, saj jo sestavljamo nepopolni in grešni ljudje. Duhovniki vsak dan sprejemamo napačne odločitve in se motimo-tudi pri posredovanju Božje besede
Popolnosti na tem svetu žal ni. Kljub temu ostaja vedno odprta možnost, da se iz na- pak kaj novega naučimo. Na tej poti očiš- čevanja in rasti nam je s svojimi zgledi in molitvami v pomoč nebeška Cerkev, še po- sebej Jezusova mati Marija. Veliki šmaren, ki ga bomo praznovali v avgustu, bo lepa priložnost, da se ji zahvalimo za njeno ma- terinsko vlogo.
Boljši ne postajamo samo s tem, ko se rav- namo po »nebu«, ampak tudi ko upognemo svojo trdo hrbtenico in sklonjeni prisluhne- mo vsem tistim, ki jih Sveto pismo imenuje »mali« oz. »otročiči«. Na ta skriti zaklad modrosti je opozoril Jezus,ko je nekoč vzkli- knil: »Slavim te, Oče, da si Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« (Lk 10,21) Bolniki, invalidi in ostareli so torej prvovrstni učitelji evangelija,saj jim ga je Bog neposredno dal razumeti preko njihovega trpljenja. Nekateri se tega poslanstva zavedajo in so se ga lotili zelo resno.Nekaj teh poskusov je pred stavljenih tudi tej številki Prijatelja. Zavze- mimo vlogo učencev in prisluhnimo, kaj nam imajo povedati o Božjem kraljestvu.

Borut Pohar CM, urednik

Blaža sem prvič spoznal na teo- loški fakulteti, kjer sva se kar nekaj let sre- čevala v isti učilnici in pred istimi profesorji. Postopoma sem spoznal, da sošolec ni le zelo dober študent,ampak ima tudi poseben dar za delo z bolniki,invalidi in ostarelimi.Ne samo, da zna prisluhniti in razumeti. Ko z ubranim igranjem na harmoniko in prešernim petjem dá prosto pot veselju srca, prežene zadnje skrbi in ostanke slabe volje. Vendar ga za pogovor nisem prosil le z namenom, da bi izvedel nekaj več o tem, kako svoje talente uporablja za rast Božjega kraljestva Zanimalo me je predvsem dvoje: Kot prvo, ali so bili tudi bolniki, invalidi in ostareli med posredniki Božjega vabila za duhovniško službo? In kot drugo,na kakšen način so ga duhovno podpirali na poti do duhovništva? Njihovo dejavno podpiranje duhovnih pokli- cev bi še dodatno potrdilo pomembno me- sto,ki ga imajo bolniki, invalidi in ostareli pri oznanjevanju evangelija svetu.
Hvala, da si se odzval povabilu za po- govor.Prihajaš iz zelo lepega konca Slo- venije. Za začetek bi te prosil, da poveš nekaj uvodnih besed o sebi. Prihajam iz Kamenj v Vipavski dolini. V družini nas je pet.Imam še dva starejša brata.Zase lahko rečem, da sem bil rojen zaradi duhovnika. K nam domov je hodil duhovnik g.Janko Tušar Vedno je govoril, da v hiši še eden manjka. Zaradi njegovega vztrajnega spodbujanja sta se starša odločila še zame.
Te je kakšna dejavnost še posebej ve- selila? Že od malega sem igral harmoniko, potem pa so me starši vpisali v glasbeno šolo. Leta 1999 sem bil evropski prvak v frajtonarici.Vsa ta leta sem se ukvarjal tudi z gledališčem.
Pred kratkim si obhajal novo mašo. Na kakšne načine te je Bog klical v svojo službo? Bog se me je opazno dotaknil v Škofijski gimnaziji v Vipavi. Predvsem preko srečanj z invalidi v Centru za izobraževanje rehabilitacijo in usposabljanje Vipava, kjer sem veliko igral harmoniko, in 11. maja leta 1996 v Postojni na srečanju s papežem. Ta dan se je močno vtisnil v moje srce in do- končno vplival na to, da sem se vpisal v bogoslovje.Gospod pa je spet uporabil moje zanimanje za umetnost. Preko razstave na Rakovniku sem navezal stik z Marijo Lesko- vec in leta 2007 v skupini 13 mladih odšel v Indijo. - (nadaljevanje v reviji)

Z invalidi, ki so vključeni v pasto- ralno delo, sem se prvikrat srečal že pred kar nekaj leti.Takratni de- kanijski referent za mlade Gregor Kunej je na postno srečanje za mlade po- vabil kot gostjo invalidko Nives Fabčič, ki je preprosto spregovorila o svoji izkušnji. Njen pristop je bil izredno simpatičen in videl sem da je mlade zelo nagovorila.
Poleg nje sem nedolgo zatem spoznal Rezko Vrhunc, ki je kljub hudim poškodbam po av- tomobilski nesreči z veliko volje in zanosom otroke poučevala verouk. Pripovedovala mi je, kako so otroci čisto spontano pristopali k njej in ji ponujali pomoč. Med njimi se je razvilo iskreno prijateljstvo.
Tudi sam sem premišljeval, kako vključiti kakšnega od tako preizkušanih ljudi v ozna- njevalno dogajanje v svoji župniji.Tako sem na neke duhovne vaje za birmance povabil Boštjana Škulja in Urbana Mikuža.Lepo smo se imeli.En večer sta napolnila s svojim pri- čevanjem o tem, kako živita, kaj delata in kako se morata truditi za stvari, ki se dru- gim zdijo popolnoma vsakdanje. Otroci so občudovali njuno vztrajnost ter zagnanost. Marsikdo izmed njih se je v tistih dneh vpra- šal, koliko se on sam v življenju resnično trudi, da bi dosegel to, o čemer sanja.
Z Boštjanom sva ostala v stiku tudi pozne- je,zato sem ga pred leti povabil v našo žu- pnijo za birmanskega animatorja. Skupaj s še enim dekletom je vodil birmansko skupino Ob različnih tematikah so se zbirali teden za tednom in se pogovarjali.Občudoval sem Boštjanovo točnost in zagnanost, s katero je bil velik zgled mnogim.Tudi danes ga zelo rad vključujem v delo z birmanskimi skupinami
Zakaj je vključevanje naših preizkušanih bratov in sester v pastoralo dobro? Gotovo tudi zato, ker lahko od blizu vidimo, kako veliko zmore človek narediti, četudi ima ra- zlične fizične omejitve, ima pa močno voljo in željo, da bi naredil kaj dobrega. Vse to je več kot vzpodbudno za mnoge mlade, ki fizičnih omejitev sicer nimajo, vendar jim manjka volje za življenje in delo.

Marko Čižman, župnik župnije Ljubljana-Podutik

V mesecu juliju 2014 bo v Do- mu sv. Jožefa v Celju potekalo svetovno srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Gre za sve- tovno srečanje voditeljev Bratstva, ki je navzoče v 46 državah štirih celin, in sicer v Evropi, Južni Ameriki, Afriki in Aziji.
Slovenija kot gostiteljica tega velikega do- godka posebej intenzivno sodeluje pri pri- pravah, ki so se že začele. Od 21. do 27. junija 2013 so bili pri nas Dolores Vazquez, voditeljica mednarodnega Bratstva (tudi slikarka,ki riše z nogo), njena spremljevalka Alicia Cucala ter Albert Arrufat, mednarodni duhovni asistent Bratstva, vsi iz Španije. Namen njihovega obiska je bil,da se osebno srečamo in se pogovorimo o konkretnih na- logah ter zahtevnemu delu, ki nas čaka.
S Tonetom sva skupaj z gosti prebivala v našem Domu na Zaplani. Želeli so zvedeti čim več o življenju Bratstva v Sloveniji, se srečati z našimi člani, tudi z duhovniki in s škofi.Zato je bil naš urnik zelo poln.Že drugi dan njihovega obiska smo se skupaj ude- ležili srečanja Pomurske skupine pri družini Žižek. Druženje, petje in molitev v pojočem prekmurskem naglasu je popestril nastop folklorne skupine iz Bogojine. - (več v reviji)

 

18. maja smo se slepi in slabovidni zbrali pri Mariji Vnebovzeti na Zaplazu. Bil je zadnji dan binkoštne devetdnevnice v čast Svete- mu Duhu. Cerkev smo lepo napolnili,saj smo priromali iz vse Slovenije. Zahvalno sveto mašo je ob somaševanju več duhovnikov daroval škof Glavan.Zahvalili smo se za vse prejete dobrote. Ker smo v letu vere, sem še posebej prosila za živo in močno vero. Posebna zahvala velja spremljevalcem, ki nam pomagajo na naših poteh. Čutila sem, da smo kot ena velika družina. Vsak je k svoji nebeški Materi Mariji pristopil s svojo prošnjo in zahvalo. Ko sem se približala ol- tarju,sem pomislila,da nas je Marija s svoji- mi angeli sprejela in uslišala vsakega izmed nas. Zapeli smo zahvalno pesem in na kon- cu prisluhnili lepemu kulturnemu programu. Prav lepo smo počastili tudi blaženega Aloj- zija Grozdeta. Priporočili smo se mu, naj pri Bogu prosi za nas in našo domovino. Poskr- beli so tudi za pogostitev in lepo druženje.