DRAGI PRIJATELJI!

Mesec junij je bogat v obha- janju cerkvenih praznikov, ki sledijo po velikonočnem času Med njimi je tudi slovesni praznik Srca Jezusovega in god Mariji- nega brezmadežnega srca.
Začetki češčenja Srca Jezusovega se- gajo v 17. stoletje, ko je Jezus izbral francosko redovno sestro Marjeto Marijo Alakok (Marguerite Marie Alacoque), da je svoje življenje posvetila Bogu v redu Obiskovanja svete Marije v Paray-le- Monialu. Marjeta je v več videnjih pre- jela Jezusovo naročilo o širjenju češče- nja njegovega Srca. Jezus ji je razodel svojo željo, kakšno naj bo češčenje in posvetitev njegovemu presvetemu Srcu ter naj bo na petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa in svete Reš- nje krvi uveden praznik Srca Jezusove- ga. Na osnovi teh prikazovanj se je po mnogih ovirah, nasprotovanjih in poniža njih ob koncu njenega življenja razvilo češčenje Srca Jezusovega najprej zno- traj njene redovne skupnosti, nato pa postopoma po vsej Cerkvi. Na podlagi obljub, ki jih je dal Jezus v svojih vide- njih sveti Marjeti, se je močno razširila pobožnost prvih petkov, povezana s spovedjo.
Po skoraj dveh stoletjih in pol je pri dru gem prikazanju Device Marije v Fatimi, 13. junija 1917, Lucija dobila življenjsko nalogo,da širi češčenje Marijinega brez- madežnega Srca, v katerem je rešitev človeštva. Osem let kasneje pa je pre- jela sporočilo o češčenju prvih sobot. Marija obljublja, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet danih pogojev
Jezus in Marija nas z izkazovanjem svo- je ljubezni hočeta pripeljati k nesebični ljubezni do Boga in bližnjega. Njuna lju- bezen do grešnega človeštva je tako čudovita zato, ker je križana. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki je zašlo na stranpot.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Marija Vraničar iz Domžal, foto: Tone Planinšek

Prispevke za št.4 pošljite do 1.julija 2012

junij

Molimo, da bi verniki znali v evharistiji prepoznati živo prisotnost Vstalega, ki jih spremlja v vsakdanjem življenju. Molimo, da bi kristjani v Evropi ponovno odkrili svojo resnično identiteto in se z večjim navdušenjem vključevali v ozna- njevanje evangelija. Molimo, da bi v samostojnosti naše države, ki smo jo pred 21 leti dosegli, gledali Božji dar in prispevali vsak svoj delež, da bi bila naša domovina urejena od znotraj in spoštovana od zunaj.

julij

Molimo, da bi vsakdo imel zaposlitev ter varne in stabilne delovne pogoje. Molimo,da bi krščanski prostovoljci znali pričati za Kristusovo ljubezen. Molimo, da bi duhovniki moč za pasto- ralno delo,vztrajnost v poklicu in težnjo k svetosti črpali iz zakramenta, ki so ga prejeli pri mašniškem posvečenju.

Pastoralno leto socialne
(družbene)  pravičnosti

Kristjanovo
pričevanje v družbi

UVOD

V prvih dveh prispevkih smo razmišljali o tem, kaj je in kaj ni družbeni nauk Cerkve (DNC). V nadaljevanju želimo ta nauk oziroma to vejo teologije utemeljiti v zakramentu sv. krsta in pokazati na pomembnost cerkvenosti ali ekleziološ- kosti DNC.
Krst je v tradiciji Cerkve vedno predsta vljal tisti zakrament vere, ki pomeni za človeka vstop v krščansko življenje in je temelj celotnega krščanstva.Saj nas »krst prerodi za življenje Božjih otrok, nas zedini z Jezusom Kristusom in z nje govim telesom,ki je Cerkev,nas mazili v Svetem Duhu in nas napravi za duhovna svetišča«, kot pravi Posinodalna apos- tolska spodbuda o krščanskih laikih.Ka- kor je Oče izrekel ob Jezusovem krstu besede:»Ti si moj ljubljeni Sin,zelo sem te vesel« (Lk 3,22), tako jih ponovi nad vsakim krščencem in ga pridruži svoje- mu Sinu. Krščeni je tako Kristusov brat in sestra. Kot 'sinovi v Sinu' so krščeni tudi Kristusovi udje in udje telesa Cerk- ve. Jezus nas je pridružil svoji smrti,da bi nas pridružil vstajenju(Rim 6,3-5).Gre za skrivnostno edinost med Jezusom in njegovimi učenci,ki je podobna edinosti med Očetom in Sinom in Svetim Duhom
Po tem duhovnem 'maziljenju' lahko kri- stjan na svoj način ponavlja Jezusove besede iz preroške tradicije:»Gospodov Duh je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blago- vest ubogim,da jetnikom prinesem opro ščenje in slepim vid, da zatirane pustim na svobodo in napovem leto Gospodo- vega usmiljenja« (Lk 4,18-19). Krščeni so tako z izlitjem krstne in birmanske milosti soudeleženi v Kristusovem pos- lanstvu odrešenja. To je delež pri trojni Kristusovi službi, ki predstavlja krščan- sko novost in posebnost. Vsak kristjan je po Božji besedi in krstu poklican od Boga,da svoje življenje ure sniči kot odgovor na Božje vabilo. To se lahko zgodi samo znotraj krščanske skupnosti, ki krščuje otroke in jih mazili v Svetem Duhu v moči vere ali krščuje odrasle osebe,ki so same odgovorile na Božje vabilo.
Poklicanost,posvetitev in poslanstvo so tri besede,ki nakazujejo pot, katero naj kristjan prehodi od Božjega nagovora do svojega odgovora. Nagovor prihaja od istega troedinega Boga, vsi krščeni so maziljeni z istim Duhom za različna poslanstva. Duh je tisti, ki deli karizme in službe. Zato tudi lahko govorimo o čutu vernikov (sensus fidelium),ki razu- mejo Božjo besedo in jo posredujejo na- prej. Dogmatična konstitucija o Cerkvi pravi v točki dvanajst o Duhu, ki deli karizme: »Celota vernikov, ki imajo ma- ziljenje Svetega Duha (prim. 1 Jan 2, 20.27), se v verovanju ne more motiti. In to svojo posebno lastnost razodeva z nadnaravnim verskim čutom vsega ljudstva,›ko od škofov do zadnjih vernih laikov‹ izpričuje svoje vesoljno soglasje v stvareh vere in nravnosti... Poleg te- ga isti Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi Božje ljud- stvo ter ga krasi s krepostmi, marveč ›deleč‹ svoje darove ›slehernemu kakor hoče‹ (1 Kor12,11),razdeljuje med ver- nike vsakega stanu tudi posebne milosti s katerimi jih usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve (C 12).«
Če gledamo vlogo vsakega krščenega v občestvu Cerkve, potem je Pavlova prispodoba o enem telesu in veliko udih dovolj zgovorna,da razumemo uresniči- tev principa enosti in različnosti v Cer- kvi. Najprej Pavel spomni na to, da so duhovni darovi različni, Duh pa je isti (1 Kor 12,4), nato pa nadaljuje, »kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so eno,čeprav jih je ve- liko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu namreč smo bili vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki,sužnji ali svobo- dni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,12-31).
Delež vseh krščenih pri trojni Kristusovi službi na eni strani vse ude Cerkve po- vezuje v Kristusu, po Kristusu, s Kris- tusom v istem dostojanstvu, po drugi strani pa so te službe različne in se med seboj dopolnjujejo.
Vsi krščeni smo poklicani,da smo v sve- tu sol zemlje in luč sveta v različnosti karizem in služb, da odkrijemo in izpol- nimo svoje poslanstvo. Bruno Forte, italijanski teolog in škof, poda dobro razlago za karizme in službe v Cerkvi, ko pravi, da karizma, ki je dar Svetega Duha, postane življenjskega pomena za cerkveno skupnost, dobi značaj službe. Cerkev jo mora kot takšno prepoznati, priznati in umestiti kot trajno službo. Službe so lahko priložnostne, kratkoro- čne, spontane in se razlikujejo od tistih ki so povezane z liturgičnim dejanjem (lektorat, akolit) oziroma služb, ki se podelijo s posvečenjem (diakonat,prez- biteriat in škofovsko posvečenje). Vse službe tako ali drugače uresničujejo trojno Kristusovo službo.V občestvu so poklicane k edinosti z njim,da v medse- bojnem dialogu izpolnijo svoje poslan- stvo. Kristjan ni najprej tisti, ki ni pogan, in tudi ne tisti, ki ni del cerkvene hierar- hije. Z Ratzingerjem lahko rečemo, da so verujoči med seboj bratje in sestre znotraj krščanskega občestva, kar vodi k splošnemu podiranju vseh ločitvenih pregrad. Biti eno v Kristusu pomeni od- pravo vseh naravnih in zgodovinskih meja. Ta občestveni vidik enakosti je v nasprotju z vsakovrstno obliko gnoze,ki vsebino krščanske vere skuša razumeti zgolj duhovno – spiritualno, zavrača pa svetne,zgodovinske,telesno-materialne realnosti. Tako Peter Neuner za naš čas aktualno ugotavlja: »Razsvetljenci, gnostiki so si lastili posebno spoznanje in neposreden dostop do Boga, zaradi česar so bili vzvišeni nad vsem telesnim, zgodovinskim in minljivim...Te težnje so prinesle nevarnost razkola krščanskega občestva v resnične 'kristjane', ki so doživeli to notranje razsvetljenje in so zato resnično pnevmatiki, nosilci duha, ter na 'cerkvene kristjane', ki morajo še vedno verovati in so vezani na zgodo- vinskost, enkratnost, telesnost, zakra- mentalnost, torej na Cerkev kot insti- tucijo.«

dr. Ivan Janez Štuhec

Že nekaj let v Krščanskem bratstvu aktivno sodeluje Marija Vraničar (Zupanči- čeva 9, 1230 Domžale). Nekaj časa je vodila domžalsko skupino,sedaj pa sku- paj s Katjo Miklič vodita kamniško-dom- žalsko skupino. Čeprav jo mnogi pozna- mo, pa nam je njena življenjsko bogata zgodba bila neznanka. Nekaj prijetnih pa tudi težkih življenjskih obdobij pred- stavljamo v tem intervjuju.
Marija,na začetku te prosim za pred stavitev.
Doma sem iz Bele Krajine,vas Rosalnice, župnija Metlika. V družini se je rodilo šti rinajst otrok, deset nas je ostalo živih. Sem med mlajšimi v družini, za mano so še brat in tri sestre.
Med vojno, leta 1943, so partizani neke noči ob polnoči obkolili hišo, odpeljali očeta neznano kam in se ni več vrnil domov.Pred odhodom jih je oče vprašal: »Zakaj so prišli ob polnoči, saj pošteni ljudje hodijo podnevi?« Z mamo smo se vsi jokali. Obljubili so nam, da se bo kmalu vrnil.
Ob koncu vojne pa smo izgubili še dva brata. Bila sta oba v partizanih. Po voj- ni sta morala še odslužiti vojaško ob- veznost. Nista se več vrnila domov, le sporočili smo dobili, da sta se smrtno ponesrečila. Mama ni verjela. Slutila je, da so ju 'pospravili', ker so se bali, da bi se maščevala zaradi očetove smrti. Mama je jokala za sinovi, soseda pa jo je tolažila, da ima še veliko otrok. Ona pa je odgovorila: »Moji so bili, kot da bi imela samo ta dva.« Resnico smo izve- deli šele v svobodni Sloveniji.
Kje si obiskovala šolo?
V šolo sem hodila v Metliko.Naredila sem štiri razrede osnovne šole in tri nižje gimnazije, kolikor smo jih imeli v Metliki. Ker nas je bilo veliko, smo vsi šli od do- ma s trebuhom za kruhom. Odšla sem na mamin dom na Božakovo, ko sem pri trinajstih letih zaključila šolo. Postala sem varuška otrok in pomagala pri dru- gih gospodinjskih delih.
Po treh letih mi je bilo 'dosti' tega dela in sem se želela izobraževati. V Ljublja- no sem prišla po posredovanju nekoga, za katerega sem kasneje izvedela, da je sodeloval pri uboju mojega očeta. Z mano so bile še moja sestra in dve dru- gi dekleti iz vasi. Postale smo gospodi- nje pri sorodnikih njegovega znanca iz partizanov.
Najprej sem bila gospodinjska pomoč- nica pri gospe, ki je bila zaposlena na Izvršnem svetu,katere teta si je zlomila kolk. Ni marala ležati v bolnici,zato sem ji doma stregla. Pohvalila me je in rekla, da sem bila dobra bolničarka.
Naslednje delo je prav tako bilo pomoč pri hišnih opravilih. Potem pa smo se dogovorili, da bi šla v šolo. Z gospo, pri kateri sem bivala,sva v Delu našli oglas da iščejo pletiljo, ki ji nudijo stanovanje in hrano. Odšla sem tja.Čez nekaj časa pa je bil izdan nov zakon,ki je omejeval število zaposlenih pri obrtnikih. Dve de- lavki sva bili preveč. Bratranec pletilje pa je bil direktor tovarne usnja iz Litije. V Ljubljani je bil manjši obrat za izdela- vo krznenih oblačil in tako sem se zapo slila v Krznu.Bila sem pomožna delavka. Po petih letih prakse sem imela možnost narediti izpit in postati kvalificirana de- lavka. Žal ga nisem mogla narediti, ker sem se malo pred tem ponesrečila.
Kakšno nesrečo si doživela?
Doživela sem prometno nesrečo na poti iz službe. Bila sem na kolesu.Na križišču Šmartinske in Njegoševe me je oplazil tovornjak.Padla sem s kolesa in izgubila zavest. Iz nje sem se zbudila šele drugi dan. Hoteli so me operirati, vendar sem imela prešibak srčni utrip in notranje krvavitve.Dežuren pa je bil tudi zdravnik ki ni bil najboljši specialist, zato so me peljali nazaj v sobo. Naslednje jutro je ob moji postelji sedela bolničarka, me božala in rekla, da sem bila ponoči pri- dna 'punčka'. Povedala mi je, kaj se je z mano dogajalo in dodala, da je dobro, da me ni operiral omenjeni zdravnik. Dogovorili so se, da počakajo dr. Časa, ki je bil v Angliji na specializaciji. Bil je dober strokovnjak in so njemu prepustili odločitev o operaciji.Bila pa sem hroma. Nisem čutila nog. Ko je čez nekaj dni prišla moja sestra na obisk,sem ji dejala da so moje noge težke kot sod, saj jih ne morem dvigniti. Ona jih je dvignila in rekla, da so normalne.
Kakšni so bili prvi občutki?
Nisem se zavedala, kaj se je zgodilo. Spomnim se glavne sestre,ki je pri viziti šepnila zdravniku, da ona še ni orienti- rana o svojem stanju. Potem pa sem premišljevala, kaj bi to bilo. Naivno sem upala,da bom ozdravela,čeprav je zra- ven mene ležala gospa, ki se ji hromost v enem letu ni niti malo popravila. Želja je bila velika in vsi so mi dajali upanje.
Kako se je nadaljevalo zdravljenje?
Ko je prišel dr.Čas domov,me je odpeljal v operacijsko sobo in mi z iglo prebadal noge. Nisem čutila vbodov igel, razen nekoliko na stegnih.Zdravnik se je prijel za glavo in rekel: »Sto sreč,da vas niso operirali.«
Začeli smo z razgibavanjem. Dva mese- ca sem bila na angleški postelji,ki smo ji rekli tudi korito. Na tri ure so me s pos- teljo vred obračali na hrbet in na trebuh Ves čas sem bila hroma. Šele po štirih mesecih sem s pomočjo svoje roke skr- čila noge. To pa je opazil zdravstveni tehnik in rekel, ta bo pa že kmalu spet na kolesu. Bila sem še mlada in stara le dvajset let, zato sem imela upanje, da se bom pozdravila in hodila. Z močno voljo sem vse prenašala. Na nevrokirur- giji sem ostala pol leta.
Kaj pa je kazala rentgenska slika hrbtenice?
Hrbtenica je bila poškodovana – zlom prvega in drugega lumbalnega ali ledve nega vretenca.Kazalo je na paraplegijo. Dr. Čas je ugotovil, da je živec stisnjen in ni povsem prekinjen.
Delala sem vaje in pridobivala moč.Spr- va sem imela invalidski voziček, vendar sem se ga izogibala. Do telovadnice sta mi pomagali sestri tako, da sta vsaka na svoji strani prestavljali moje noge. Na rehabilitaciji sem ostala še pol leta.
Kdaj si spoznala, da bodo ostale po- sledice nesreče? Dr. Pintariča, pred- stojnika Zavoda, sem vprašala: »Koliko se bom še popravila?« Odgovoril mi je: »Desna noga se bo,na levi pa bo ostalo stopalo hromo.« In to se je res zgodilo, zato uporabljam opornico.
Kakšne so bile še druge možnosti rehabilitacije?
Slišala sem,da je v toplicah rehabilitacija hitrejša. Vprašala sem za to možnost. Dr. Pintarič je rekel, da bodo kmalu na- redili bazen in bo možna hidroterapija. Ko je on za dva meseca odšel na spe- cializacijo v Anglijo, ga je nadomeščal dr. Brecelj, predstojnik ortopedske bol- nice.Vprašala sem njega in se je strinjal Ker pa je dr. Krajgerjeva napisala, da sem že rehabilitirana,so v Laškem zavr- nili moje zdravljenje. Dr. Brecelj je nato predlagal,da se ponovno napiše prošnja Oddelčna sestra je to slišala,napisala je predlog ter ga dala v podpis dr. Breclju. Njegov podpis je bil garancija, da sem s povratno pošto dobila pozitiven odgo- vor. Bila sem na blazini v telovadnici,ko je prišla glavna sestra in mi rekla, naj se pripravim za odhod v Laško. Nisem vedela, kako naj grem. Ona mi je pred- lagala potovanje z vlakom, ker ne dobi rešilca. Rekla sem ji, da bom počakala rešilca, ki pa je bil na voljo že čez eno uro. V Laškem sem po treh mesecih te- rapij praktično shodila z berglami.
Kakšni so bili tvoji življenjski načrti po vrnitvi domov?
Ko sem prišla iz Laškega,sem nekaj ča- sa ostala še v bolniški. Nato pa sem se vrnila na isto delovno mesto. Pozimi, ko je bila sezona krojenja krzna,so me spra ševali,kdaj bom prišla delat za osem ur. Zaradi trajne poškodbe hrbtenice in bolečin se nisem mogla zaposliti za osem ur. Zato sem začela premišljevati o nadaljevanju izobraževanja. Naredila sem strojepisni tečaj. Nato pa sem se vpisala na dopisno srednjo ekonomsko šolo. Še pred tem pa sem naredila osmi razred, ki je bil pogoj za vpis v srednjo šolo. Ker sem delala štiri ure, sem imela čas za učenje, zato sem prvi letnik na- redila v rednem roku.
Ko so me ponovno klicali na invalidsko komisijo, so me želeli zaposliti za osem- urni delavnik,vendar je zdravniško spri- čevalo jasno kazalo, da gre za trajno poškodbo.Vprašali so me o prostem ča- su.Povedala sem jim,da sem vpisana na ekonomsko šolo in se želim prekvalifici- rati.Čas prekvalifikacije pa je bil omejen na tri leta. Ker pa sem že končala prvi letnik, so mi odobrili triletno odsotnost z dela.
Po maturi sem se želela zaposliti. V prej šnjem podjetju ni bilo možnosti, zato mi je socialna delavka poiskala službo v Alpe Adrii, ki je bila sindikalna organiza- cija in so upravljali z letovišči.
Novo službo si dobila. Kje pa si sta- novala?
Še vedno sem stanovala pri pletilji. V službi sem zaprosila za stanovanje,ven dar ga nisem dobila, zato sem začela namensko varčevati. Vmes sem se še trikrat preselila, tudi k moji sestri na Vrhovce, ki si je zgradila novo hišo.
Kako te je življenjska pot pripeljala v Domžale?
Na banki,kjer sem namensko varčevala, sem dobila informacijo, da bi lahko sku- paj s kreditom kupila garsonjero v Dom- žalah ali v Kamniku. Svoje težave z na- kupom stanovanja sem zaupala profe- sorici matematike, ki je bila zaradi hude sladkorne bolezni tudi invalidka. Postali sva prijateljici in želela mi je pomagati. Zaposlena je bila na ekonomski fakulteti hkrati pa delala še programe za dom- žalski Helios. Direktor jo je prosil, če jim lahko priporoči kakšnega dobrega eko- nomista. Ona pa je vprašala, če potre- bujejo tudi ekonomskega tehnika. Čez nekaj dni me je poklicala in ne da bi me prej vprašala,me je naročila na sestanek z direktorjem.
Ko sem se zaposlila v Heliosu, sem se nekaj mesecev vozila iz Ljubljane.Konec leta pa sem se vselila v svojo garsonjero
Kdaj pa si se potem preselila v to stanovanje?
Čez čas so začeli graditi to stavbo in sem ponovno varčevala za enosobno stanovanje. Garsonjera je bila za eno osebo dovolj velika, vendar sem želela, da se k meni priseli moja ostarela mama ki ni mogla več delati doma. Res se je pozimi priselila v garsonjero, potem pa je moja sestra rekla,da ima v hiši dovolj prostora še za mamo, le prosila me je za pomoč, saj sta z možem vsak vikend odhajala na Dolenjsko na njegov dom, kjer je bilo nekaj obdelovalne zemlje. Za mamo sva skrbeli deset let. Večkrat je bila tudi pri meni, zlasti med dopusti.
Kakšne spomine hraniš na šolska in mladostniška leta?
Spomnim se,ko smo se nekoč po počit- nicah vrnili v šolo, da ni bilo več križa v razredu.Bili smo verna družina in so nas imeli 'na piki'.Mama je poskrbela,da smo šli redno v šolo in v cerkev, saj nam ni mogla pomagati pri učenju.
Spomnim se tudi,ko so sosedje govorili, da bomo postali 'divjaki', saj nas mama ne bo mogla 'krotiti'.Potem pa so ji mno gi zavidali,saj smo vsi bili dobro vzgojeni
Doživeli pa ste tudi hude preizkušnje
Najhujša je bila,ko nam je pogorel hlev. Pri sosedih so kuhali žganje in otroci so si pekli krompir. Ker pa so jih od tam nagnali, sta moja sestra in njena prija- teljica prišli domov ter sta zakurili blizu hleva in se je vnel ter zgorel. Rešili so le živino.
Potem pa se je zgodila še nesreča pri gradnji novega hleva, ko je pri žganju apna starejši brat padel do kolen v nje- ga.Zdravnik,ki je hodil domov na preve- zovanje ran, ni 100% očistil apna, zato se je bratu zdravstveno stanje poslab- šalo.Moral je v bolnico,kjer so poskrbeli za pravilno zdravljenje.
Pa še ena nesreča se je zgodila.Ko sem bivala pri teti in stricu, je doma moja najmlajša sestra padla s češnje in si po škodovala trebušno votlino. Po kratkem bivanju v bolnici se je vrnila domov. Jaz pa sem na Božakovem pri kapelici molila za njeno zdravje.
Imeli ste močno vero, da ste lahko prebrodili preizkušnje.
Mama je rekla: »Če ne bi imela vere, ne bi zdržala.« Najhuje je bilo, ko so ubili očeta.Mama je glasno jokala in soseda, katere mož je bil partizanski sodnik,ji je rekla,če ne bo tiho, je tudi zanjo puška že nabita. Starejša sestra se je bala grožnje in je mami, ko je jokala, z roko zapirala usta.
Ko je ta sosed kasneje smrtno zbolel za rakom, si je želel maminega obiska. Ma- ma je odlašala, vendar se je odločila za obisk. Ko jo je zagledal, je rekel: »Ven- dar, Marička, si prišla! Oprosti mi! Jaz sem ti dal moža ubiti.« Ko je odšla, je umrl.
Kdaj si se srečala s Krščanskim brat stvom? Ne vem, kako. Začeli so mi pisati. Ugotovila sem, da mi je pisala Tatjana Šušteršič. Poznali sva se že pri paraplegikih.
Nekoč sem za Miklavža dobila darilce od s. Mihelangele. Odpisala sem ji, se zahvalila in dodala,če morda ni kdo drug še bolj potreben kot jaz. Ona pa mi je nazaj odgovorila, da je to samo znak pozornosti.
Kdaj pa si prevzela vodenje skupine?
V času, ko je bil duhovni pomočnik g. Vlado.
Vprašali so me, kaj še lahko naredim za Bratstvo. Rekla sem,da lahko pomagam na razstavah, ponudim kakšen prevoz. Za skupino pa nisem bila navdušena,saj sem ob vikendih skrbela za mamo. Bila pa sem še v službi. Potem pa se znaj- dem v Naslovniku, da sem voditeljica domžalske skupine – g. Vlado me je kar 'določil'.
Ljubica mi je rekla,naj povabim te in te Srečevali smo se v veroučni učilnici ob nedeljah popoldne ali pa v zimski kapeli, kadar nas je bilo več.
Čez nekaj časa pa je Katja, voditeljica kamniške skupine, predlagala,da bi sku- pini združili, saj je na srečanja prihajalo vedno manj članov.
Bila pa si in si še aktivna tudi v Dru- štvu paraplegikov.
Bila sem tajnica, ko še svojih prostorov nismo imeli.Tedensko pa smo se sreče- vali v pisarni socialnega delavca v Za- vodu za rehabilitacijo. Kasneje sem bila blagajničarka in nekaj časa socialna referentka ter zopet blagajničarka.
Zadnja leta sem bila poverjenica in naj- več dela je bilo z obiskovanjem članov ob praznikih,ko smo jim nosili darila. Bilo je precej naporno zame in so me pred kratkim razrešili te službe. Pomagam pa še pri ženski sekciji, kjer se udeležujem delavnic v Semiču, pa tudi v Pacugu.
Na koncu pa te prosim še za kakšno spodbudno besedo za bralce Prija- telja. Naj z veseljem prebirajo Prijatelja in ga priporočajo še komu,saj je v njem dosti zanimivega branja.

Marija je bila prijetna sogovornica."Mar- sikaj bi se dalo še povedati" je na koncu dodala in s Tonetom sva imela občutek da bi lahko še kakšno uro kramljali in bi bilo gradiva še za en intervju. Le-to pa vam prepuščava.

na obisku sva bila: Roman Travar, CM (zapis) in Tone Planinšek (slike)

V vsakem človeku živi globoka želja, da bi bil zdrav. Pri zdravnikih in zdravilcih so vrste vse daljše.V voščilih za rojstni dan in god si največkrat želimo zdravja. Vse ankete kažejo, da Slovenci na prvo mesto med različnimi vrednotami posta vljamo zdravje.Odkar človek obstaja,se upira stopiti na pot, ki je zaznamovana z boleznijo in s trpljenjem.Psihiater Man fred Lutz iz Kölna postavljanje zdravja za najvišjo vrednoto imenuje religija zdravja,kjer se na zdravje gleda kot na nekaj, kar je mogoče izdelati in si z na- činom življenja pridobiti. Če kdo zboli, zboli po lastni krivdi, ker se je premalo trudil za svoje zdravje. Religija zdravja potiska zdravnika v vlogo polboga in človeka v samozadostnost. Če je zdra- vje pojmovano kot največja vrednota, potem je le popolnoma zdrav človek resnični človek, vsi drugi naj bi bili dru- gorazredni. Religija zdravja je nevarna, ker ustvarja primerno družbeno ozračje za evtanazijo in splav, saj preprečuje bivanje hudo bolnih in prizadetih. Pre- tirana skrb za svoje zdravje odvrača človeka od solidarnosti.
Ko spremljam umirajoče bolnike, mnogi obžalujejo, da so premalo časa namenili svojim bližnjim. Do sedaj še nisem sre- čala nikogar, ki je obžaloval, da je pre- malo časa preživel v telovadnici. Se- veda je prav, da človek skrbi za svoje zdravje. V krščanstvu zdravje nikoli ni pojmovano kot največja vrednota, je le ena izmed vrednot.
Velikokrat pozabljamo,da so kakovostni medosebni odnosi eden od najodločilnej ših dejavnikov zdravja. Vendar bolezen vsakogar prej ali slej doleti. Ta šola ni prihranjena nikomur. Ali se je mogoče naučiti biti bolan? Ali je možno bolezen sprejeti? Če bolezni ne sprejmemo,zbo- limo hkrati še za boleznijo nesprejetja. Sv. Frančišek Asiški je ustvaril najlepšo Hvalnico stvarstva prav takrat,ko je bil zelo hudo bolan.
Kako naj človek ravna,če zboli? Naj za- upa,da bo Bog vse naredil namesto nje ga? In če bo ozdravel, čigav bo uspeh? Človekov, zdravnikov ali Božji? Znan je pregovor: »Zdravnik skrbi, narava oz- dravlja.« Zdravnik je vedno le orodje v Božjih rokah.
Starejša bolnica se je pripravljala na operacijo. Opravila je sv.spoved,prejela zakrament bolniškega maziljenja, vsak dan pa molila za kirurga,ki jo bo operiral V žep bolniške srajce je vtaknila Mari- jino podobico. Pred operacijsko sobo je morala sleči srajco. Iz žepa je vzela Marijino podobico, jo podarila kirurgu in rekla:"Naj Marija vodi vaše roke." Kirurg se je nasmehnil in rekel: »Zaupam v Božjo pomoč.« Te besede so jo umirile. Uspeh operacije je bil odličen.
Sv.pater Pij pravi: "Zdravniki imate na- logo zdraviti bolnika, toda če k njegovi postelji ne prinesete ljubezni, ne verja- mem,da bodo zdravila kaj dosti koristila" Boga doživljam kot spremljevalca in Očeta. Bog ni tisti,ki nam pošilja bole- zen.Če si upamo stopiti v Božje naročje potem je vsako bolezen mogoče sprejeti in osmisliti. Iz tega objema zažuborijo obilni zdravilni vrelci. To potrjuje tudi pater Bernhard Haring,ki pravi: »Včasih doživljam vero kot zdravilno moč. To je lahko toliko pogosteje,kolikor od vere ne pričakujem predvsem lastne ozdravitve, ampak osmišljanje bolezni.«

Verjamem, da ni nič izgubljeno, kar človek v bolezni pretrpi in v prečutih nočeh vzdrži Resna bolezen pusti sledove v človeku za vse življenje. Vsakogar, ki se s tem člove- kom sreča, ti sledovi bolezni prežarijo, ga- nejo in spominjajo, da je Bog tisti,ki nas je poklical v življenje in Bog je tisti, ki nas v navezi z zdravnikom ozdravlja. Seveda pa je potrebno tudi naše sodelovanje. Take neizbrisne sledove je mnogim zapustila prav bolezen in umiranje papeža Janeza Pavla II. Če je človek v navezi z Bogom, se nima česa bati, tudi bolezni, umiranja in smrti ne. Ni je večje zdravilne moči, kakor je ta, da se upamo zatekati v Božji objem in tam ostati.

Janja Ahčin

NE MOREM, VENDAR ZMOREM!

Na zdravje se danes ne gleda več le kot na odsotnost bolezni, pač pa tudi kot na po- sebno človekovo duhovno kondicijo spričo izkušnje nemoči. Ker je Bratstvo duhovno gibanje, smo posebno pozornost najprej namenili razmisleku o duhovnem življenju v Bratstvu.
Kakšen izziv nam ponuja naslov razstave 'Ne morem, vendar zmorem' s temo naših razmišljanj o duhovnosti?
Naš namen je bil opozoriti na pomen duho- vnosti v življenju bolnikov in invalidov ter spodbuditi k povezovanju znanja in izkušenj Obenem pa smo s tem želeli umestiti du- hovnost Bratstva v širši družbeni prostor, kjer duhovnost vse bolj pridobiva veljavo. Pojavljajo se različna duhovna gibanja. Skupaj smo s tistimi, ki si na ta vprašanja odgovarjajo drugače. Tokrat objavljamo drugi del razmišljanja Janje Ahčin, dr. med.

Darinka Slanovec

Duhovna  oskrba bolnika

KDO LAHKO NUDI DUHOVNO POMOČ?

Mnogi mislijo, da duhovno po- moč lahko nudi le psiholog, psihiater ali pa bolniški duhovnik,ampak to je velika zmota Nudi jo lahko prav vsakdo izmed nas. Du- hovno pomoč v bolnišnici lahko nudi vratar strežnica,snažilka, medicinska sestra, zdra vnik, socialni delavec. Lahko jo nudi druži- na, znanci in prijatelji. Zanimivo je, da tudi bolniki lahko duhovno pomoč nudijo zdrav- stvenemu osebju. V zadnji številki Besede (september – oktober 2010, leto XXV, št. 148), ki jo izdaja Bolniška župnija, je zelo lepa zgodba, ki jo je napisal akademik dr. Jože Trontelj.V njej je opisano,kako bolnik nudi duhovno pomoč zdravniku.
K zdravniku je prišel mlad mož,oče treh ot- rok. Zdravnik mu je ugotovil neozdravljivo bolezen. Pri tem se je sam znašel v veliki stiski, ker ni vedel, kako naj bi mlademu možu sporočil diagnozo. Bolnik ga je vpra- šal:"Koliko časa mi še preostane." In zdra- vnik mu je odgovoril: »Eno do dve leti.« Nato je zdravniku zmanjkalo besed,molčala sta in bolnik je nato dodal:»Nič ne skrbite, dovolj lepega sem v življenju že doživel. Bog bo poskrbel za mojo družino in za moje tri otroke.« Se pravi, tudi bolnik lahko nudi zdravniku duhovno pomoč. Včasih ni lahko biti zdravnik. Tudi zdravniki se znajdemo v zelo težkih situacijah in sem hvaležna vsem dobrotnikom, ki molijo za blagoslov pri mo- jem delu ter za vse moje bolnike.
Pobiralec parkirnine pred bolnišnico je tako le rekel bolnici:"Od tod se pa malokdo vrne živ."Bolnica je bila namenjena na Onkološki inštitut in pobiralec parkirnine ji je povzro- čil veliko duhovno rano.Bolnica se je še po desetih letih, vsakokrat, ko je prestopila vrata Onkološkega inštituta, spomnila teh besed in jo je vsakokrat zabolelo v duši. Zlom se zaceli,duhovne poškodbe pa se ne zato moramo biti zelo pozorni, da s svojimi besedami ne povzročimo duhovnih poškodb
Drug primer: ko je zdravnica bolnika posla- la na preiskave, mu je rekla: »Samo, da ne bo rak.« A bil je rak. In bolnik je razmišljal: »Mora biti pa zelo hudo z menoj,saj se tudi moja zdravnica boji te bolezni.«

Prehajamo k osnovni temi. Ta teden sem v časopisu prebrala, kaj vse so storili za 33 rudarjev v Čilu, ki so 700 m globoko pod zemljo,na kakšen način jim pomagajo:poši- ljajo jim hrano,tekočino,poleg tega je vsak dobil svoje Sveto pismo,da bi s tem imel vir od koder bi črpal duhovno pomoč. Njihovi svojci pa zanje opravljajo verske obrede, ki jih posnamejo in jim jih pošiljajo v jamo. Tako ravnajo z rudarji v Čilu. To je dokaz, da človek ni samo telesno bitje.Pravijo tu- di, da se najbolj bojijo, da bi rudarji izgubili upanje. Kako pomembno je, če te doleti huda preizkušnja,da imaš ob sebi spremlje- valce, ki ti pomagajo ohranjati upanje.
Premišljevala sem,katera bi bila dva simbo- la duhovnosti,taka simbola,ki sta vsakemu razumljiva,simbola,ki ju premore vsaka hiša Izbrala sem mizo in vodo. Mizo premore vsaka hiša in je simbol srečanja.Ob njej se pogovarjamo, se podpiramo in si zaupamo. Miza kot oltarna miza, na kateri se daruje Kristus.Tudi drugi simbol duhovnosti,vodo, danes premore vsaka hiša. Voda je simbol ponižnosti. Če jo zlijemo, vedno teče nav- zdol tako kot ponižnost. Če se hočeš pri- bližati bolniku, se moraš znati skloniti, biti majhen, biti ponižen.
Pri srečanju je najbolj pomemben prvi kon- takt–prvi stik.Ko so me pred dvema mese- cema pripeljali v bolnišnico, sem doživela neprijeten prvi stik z medicinsko sestro.Ker me je zelo bolelo, ona pa me je hotela na vso silo hitro sleči, sem jo prosila, naj to dela bolj počasi. Pa mi je rekla: »Zato vas tako boli, ker ne sodelujete.« Ta stavek je v meni povzročil duhovno poškodbo in ni- sem ji zaupala ter se ob njej nisem poču- tila varne. Kako pomemben je prvi stik! Od celotnega bivanja v bolnišnici sem si naj- bolj zapomnila prav to medicinsko sestro.

Najbolj pomemben se mi zdi dotik. Dotik je najstarejša oblika zdravljenja. Ko sem bila manjša in sem se poškodovala, je prišla mama ter me vzela naročje, me pobožala in v trenutku me je nehalo boleti. Verjetno tudi vas. Dotik je tudi v gibanju, kako sto- pimo v bolniško sobo: ali to naredimo hitro ali pa umirjeno.V bolnišnici sem opazovala, kako vstopajo medicinske sestre. Večina jih je vstopala naglo,redko katera umirjeno Dotik je tudi očesni stik. Če pridemo k bol- niku, je zelo pomembno,da imamo oči v isti višini, kot jih ima bolnik,da lažje z njim na- vežemo stik. Tudi z glasom se dotaknemo bolnika. Saj so bolniki bolj pozorni na glas kot pa na besedo.Tudi naša drža se dotika bolnika. Bolnica je rekla takole:»Že iz tega kako je zdravnik šel po hodniku, sem skle- pala, da mi ne bo povedal nič dobrega.«
Drug izraz sočutja je poslušanje. Posluša- nje je zelo pomembna duhovna oskrba. Bolniški župnik je takole rekel: »Jaz sem v bolnišnici kot ljubezniv koš za smeti. Vanj lahko bolniki odlagajo svoja bremena.« Pri poslušanju je zelo pomembno, da nikoli ne obsojamo,da verjamemo,da znamo molčati da smo prisotni.Zelo hudo je,če medicinska sestra strokovno prevezuje rano, hkrati pa se pogovarja o tem, kako bo šla na počit- nice.Bolnik vidi,da ni v središču pozornosti in so njene misli popolnoma drugje. Bolnik pričakuje, da medicinsko osebje živi z njim ta trenutek.
Zelo pomembno pri duhovni oskrbi je tudi odpuščanje. V ambulanti se srečujem z bolniki, ki se znajdejo v velikih duhovnih stiskah, a nimajo nikogar, kamor bi šli po odpuščanje,pa so ga zelo potrebni. Veliko- krat srečujem tudi bolnike z veliko duhovno bolečino,ker si v družini ne znajo odpustiti. Velikokrat so razlogi zelo majhni, lahko je tudi samo del njive ali del hiše, neurejena dediščina in zaradi tega trpijo.
V veliko duhovno oporo je, če z bolnikom, posebno s tistim, ki umira, naredimo življe- njsko bilanco. To pomeni, da skupaj z njim še enkrat pregledamo njegovo preteklo ži- vljenje in iščemo predvsem tiste stvari, ki so bile dobre v njegovem življenju. Vsak človek je v življenju naredil veliko dobrih dejanj in vsak ima v sebi potrebo, da bi na tem svetu pustil neko pozitivno sled.
V duhovno oporo je,da bolnika spodbujamo k ustvarjalnosti. In ta razstava je dokaz, koliko zmore volja.Mnogim je lahko v spod- budo,da se ne smilimo sami sebi.Velikokrat sta v duhovno oporo humor in sproščenost Pri spremljanju bolnikov se mi zdi zelo po- membno, da tudi otroci pridejo k bolniški postelji, da jih ne ločujemo od bolnikov,ker velikokrat znajo oni nuditi odlično duhovno oporo bolniku in jim prinašati upanje.

Janja Ahčin

(Besedilo predavanja je s tonskega posnetka prepisal Zlatko Novak,priredila Darinka Slanovec)

(se nadaljuje), foto: Tone Planinšek

Ustvarjalna delavnica

Na svetovni dan vode, 22. marca, smo se srečali v Podutiku.Najprej nas je lepo pozdravila ga.Ljubica in nam razkrila potek našega srečanja.
G. Roman Travar je blagoslovil naše sreča- nje in dodal molitev za misijonarko Ano, ki je na Madagaskarju.
Z nami je bila ga.Anka, vodila je delavnico, v kateri smo izdelovali velikonočna jagenj- čka. Med delom smo se smejali in zabavali.
Prišla je ura za sveto mašo, združili smo se z župljani Podutika.
Rad bi se zahvalil vsem,ki so nam pomagali pri srečanju in ga oblikovali ter dali svoj kamenček v skupni mozaik.
Bog vas blagoslovi!

Boštjan Škulj,

foto: Roman Travar, CM

Meditacija v Podutiku

Prvi dan po velikonočnih praznikih – na ve- likonočni torek smo se srečali v Podutiku, v delavnici z naslovom Meditacija. Vodil jo je g. France Kokalj.
Ga. Ljubica nas je lepo pozdravila in nam predstavila g. Francija. Povedala nam je, kdo je, od kod prihaja in s čim se ukvarja. Nato smo zmolili za naše srečanje in za našo Ano v misijonih.
Besedo je dobil naš gost,ki nam je povedal kako deluje v slovenski vojski. Nato smo začeli z delavnico. Na koncu naše medita- cije smo se pogovorili, kaj je vsak v njej doživel.
Ko se je g.Franci poslovil, smo začeli praz- novati Gordanin rojstni dan. Veselili smo se in se smejali.Ko je prišla ura za sveto mašo smo se pridružili župljanom Podutika.Vodila sta jo g.Roman in domači župnik, g.Marko. Po sveti maši smo se razšli na svoje domove
Rad bi se zahvalil ge.Ljubici za organizacijo srečanja, g. Romanu in g. Marku za lepo sveto mašo ter g. Franciju za vodenje de- lavnice. Hvala vsem dobrim ženam in mo- žem, ki so na kakršenkoli način pomagali oblikovati srečanje. In seveda vsem,ki smo se srečanja udeležili.
Še enkrat bi rad naši Gordani in domačemu župniku, ki na isti dan praznuje svoj rojstni dan,čestital ter jima zaželel veliko zdravja. Veliko Božjega blagoslova pa vama želi skupina Bratstva Ljubljana-Podutik.

Boštjan Škulj

Lepo doživetje

Sobota, 28.aprila, je bil čudovit sončen dan, pravi balzam, po mokrih, hladnih dnevih v aprilu– ravno pravi dan za potepanje.
Mala skupina Bratstva smo se odpeljali v Žiri, kamor nas je povabila Anica J., da si ogledamo lepote klekljanja.
Najprej smo se ustavili pod hribom Dobra- čeva, ob lepem zelenem travniku, polnim regratovega cvetja,kjer smo si ogledali pri kaz iz vojnih časov–vojaški spopad– bitke, ki je nikoli ni bilo.
Še bolj pa so nas presenetile razstave čipk metuljev in ptic ter drevo polno čudovitih klekljanih cvetov. Koliko darovanih uric ... Prava umetnica pa je gospa Iva Sobočan,ki kleklja po narisanih motivih svojega vnuka.
Enkratno je bilo tudi videti čipke ruske u- metnice gospe Svetlane Stepanove. Prave umetnine, v katere so vklekljani čudoviti biseri, ki čipki dajejo še bogatejši videz.
Lahko pa smo si ogledali in obudili spomin na razstave iz prejšnjih let, kot so drevesa ter zastave držav Evropske unije in grbi njihovih glavnih mest.
Ja, oči so se napasle tudi na stojnicah,kjer so prodajali domače dobrote in pribor za klekljanje. Tudi v trgovino s čevlji Alpina smo zavili in se obuli,saj je bil tisti dan 35% popust. Ja, malo je bilo potrebno zapraviti in izkoristiti priliko.
Hitro je minil dan. Poslovili smo se od naših gostiteljic Anice in Nade ter se 'prijetno' utrujeni, napolnjeni z lepoto klekljarske umetnosti in z novimi čevlji v vrečkah od- peljali proti domu.
Hvala,dragi krajani Žirov,da nam daste mo- žnost, da lahko uživamo v vaših lepotah. Naj vas še naprej druži skupno vzajemno dobro delo in darovanje za druge.

Katja M.

foto: Darinka Slanovec

BISERI USTVARJALNOSTI

V nedeljo, 6. maja 2012, smo v Domu Bratstva na poseben način osvetlili 4. obletnico odprtja Doma. Skupaj z Društvom animatorjev Norma 7 z Brij pri Ajdovščini smo pripravili celodnevni kulturni dogodek, ki je obsegal slikarski Ex tempore in literarni recital.
To je bilo obenem tudi prvo od letošnjih ustvarjalnih srečanj, ki jih Norma 7 že več let pripravlja v okviru projekta "Jaz sem ta biser našel kar v sebi." Projekt je poimeno- van po zamisli Benjamina Žnidaršiča, saj je tudi sam sodeloval pri začetkih povezoval- ne vloge, ki jo je Norma 7 pod vodstvom Vlaste Dolenc Rebek razvila z leti trdega dela in neutrudljivega entuziazma, to je: povezovati med seboj ustvarjalce različnih umetniških zvrsti in ljubitelje umetnosti ter pri tem dati besedo tudi tistim z roba širše družbene pozornosti. Tako smo že več let njene pozornosti deležni tudi člani Bratstva in člani Društev paraplegikov.
Vreme nam žal ni bilo tako naklonjeno, kot smo upali in pričakovali, ampak zbranih nas je bilo dovolj, okoli 60 udeležencev. Dež ni bil ovira za dobro razpoloženje, morda nas je celo malo prisilil k več pogovorom v ko- tičkih pod streho ali v dvorani. Malo manj ugodno se je izšlo za slikarje,ki so upali,da bodo lahko ustvarjali zunaj, v lepo urejeni okolici Doma. Pa so v kmečki sobi vendarle začele nastajati nove slike navzočih slikark Mihaele M.Tihelj, Tine Šerko, Dore Božič in slikarja Metoda Zakotnika.Na eni od sten v dvorani je bila njihova razstava – na ogled so bile njihove slike,ki so jih prinesli s seboj
Na drugi steni in na mrežnem stojalu so vi- sele slike naše osrednje gostje arhitektke in likovne ustvarjalke Polone Kresal Bizaj.V intervjuju nam je odkrila svojo življenjsko zgodbo,ki jo je odločilno zaznamovala multi pla skleroza. Zaradi nje je danes na invalid skem vozičku in slika lahko le še z usti.Prof. dr. Mirko Juteršek, umetnostni zgodovinar in likovni kritik, je o njenih delih zapisal, da so »porojena iz globoke izpovedi, nabita z energijo in lepim.« Slikarka je sama razlo- žila svoj ustvarjalni postopek in vsebinsko ozadje nekaterih izstopajočih naslikanih šopkov ter z izbranimi besedami dopolnila kritikove strokovne ocene. Čeprav je go- vorila s šibkim glasom – brez ozvočenja je skoraj ne bi mogli slišati–si je pridobila pol- no pozornost poslušalcev, v polni dvorani je bila napeta tišina. Poleg slikanja se po- sveča svoji družini in pisanju. Pred izidom je njena druga knjiga z naslovom Narava zdravi s hrano.
Nič manj pozornosti ni pritegnil recitalni del programa. V prvem delu so Marjana Lavrin, Alenka Tratnjek in Ana Feržan predstavile tri basni Urške Nemec, mlade pisateljice z bujno domišljijo.V drugem delu pa so Gorda- na Kitak,Darinka Milavec Bandelj in Darinka Slanovec prebirale poezijo izbranih avtor- jev: Toneta Pavčka, Hafisa, Janje Blatnik in Gordane Kitak.
Glasbeni del programa sta prispevala Nives in Vojteh Ferjančič iz Lokavca pri Ajdovščini Občuteno sta pela vedno lepe slovenske ljudske pesmi.
Da nismo bili niti lačni niti žejni gre zahvala vsem, ki so pripravili ali prinesli namizne dobrote in nam prijazno stregli.

Darinka Slanovec,

foto: Tone Planinšek

Srečali smo se s sestrami matere Terezije

V Krščanskem bratstvu bolni- kov in invalidov, skupina Domžale-Kamnik, smo se po dveh mesecih-10.maja-srečali v Jaršah.V tem župnijskem domu se prijatelji dobro počutimo. Tudi dostop je prilagojen gibalno oviranim. V Jaršah smo radi tudi zato, ker nas župnik z veseljem sprejme in čutimo naklonjenost.
Na naše majsko srečanje je Katja povabila sestre matere Terezije, ki delujejo v Ljub- ljani.Začeli smo s petjem in s tem počastili Marijin mesec. Da bi se spoznali, smo se udeleženci kratko predstavili in osebno povezali. Predstavili sta se tudi sestri, ki prihajata, ena iz Bangladeša, druga pa iz sosednje Hrvaške. Sestre matere Terezije delujejo kot misijonarke ljubezni po vseh celinah sveta. V Ljubljani so največ med trpečimi, bolniki in brezdomci. Vidijo veliko potreb,ki pa so drugačne narave od drugih dežel. V Indiji, kjer je začela poslanstvo mati Terezija, je za veselje otrok zadoščal krožnik riža z malo zelenjave.Drugod,pred- vsem v Evropi,pa sestre vidijo nezadovolj- stvo kljub krožniku riža.Ob tem spoznavajo nove oblike revščine, ki niso nujno materi- alne narave in so tudi za sestre večno uče nje v služenju. Sestre so nas presenetile z darilom, ob katerem smo se posladkali in sproščeno pokramljali.
Za blagoslov našega druženja smo se zah- valili v kapeli. Skupaj z jarškim občestvom – ob navzočnosti mnogih mladih – smo z molitvijo in navdušujočim petjem darovali sveto mašo. Za slovo pa smo si obljubili medsebojno povezanost v molitvi in daro- vanje trpljenja za rodovitnost dela misijo- nark.Duhovno okrepljeni v zavesti,da nismo sami, smo se vrnili vsak na svoj dom.

Majda Žnidaršič, Komenda

foto: Tone Planinšek

Postulatura za kanonizacijski postopek bla- žene Terezije iz Kalkute v Tijuani,v Mehiki, je v spomin na prvo obletnico njenega pra znika, 5. septembra 2004, pripravila devet dnevnico z naslovom »Jezus je moje vse v vsem.« Devetdnevnico v celoti sestavljajo besede matere Terezije.
Mati Terezija nam ni zapustila le bogate zakladnice svojih misli in zgleda, ki nas na- vdihujeta, ampak imamo tudi tolažbo, da skrbi za vsakogar od nas ter nam pomaga z nenehno priprošnjo. V tem sta lepota in čudež občestva svetnikov. Ko se oziramo na zgledno življenje matere Terezije,ki nas navdihuje, hkrati sprejemamo blagoslove njene molitve za naše potrebe in namene.
Premišljevanje o preprostem, a globokem nauku matere Terezije nam more pomagati da rastemo v naši ljubezni in želji po Jezu- su ter nas naučiti,da ljubimo in služimo,ka- kor je delala ona:"Vse za Jezusa po Mariji" tako, da »delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.«

(iz Predgovora postulatorja P. Briana Kolodiejchuka, M.C. v devetdnevnici)

»Ponosen sem nase«

Tako mi je rekel Robin Tomažin (Bivalna skupnost Leskovec, Ul. Anke Salmičeve 9A,8273 Leskovec pri Krškem; e-mail: robintomazin @gmail.com) ko sem se na dvorišču posla- vljal od njega.
Robin se je rodil pred 24-timi leti v bolniš- nici Novo mesto. Ker ga mati in oče nista mogla zaradi neurejenih razmer vzeti k sebi je iz bolnišnice odšel v rejniško družino v Litijo. Tam je ostal skoraj polnih osemnajst let. Skupaj z njim sta živela še njegov pol- brat in sestrična. Nerad se spominja tega obdobja, saj so tudi rejniki imeli podobne težave kot starši. Sam pravi, da je imel zelo težko otroštvo, večkrat je bil 'dežurni' krivec. Ne spominja se, da bi kdaj imel čas za počitnice ali pa imel vsaj kakšen prosti dan. Vsakodnevno je moral opravljati dela, ki so mu jih naložili rejniki.Končal je osnov- no šolo in se želel izučiti za avtomehanika, vendar šolanja ni končal.V tem obdobju se je srečal tudi s starši, vendar se nikoli ni preselil k njim. Danes oče in mati ne živita skupaj. Z obema se redno srečuje, ali pa se sliši preko telefona.
Tri mesece, preden je Robin dopolnil 18 let ga je socialna služba poslala v Krizni dom (center) za mlade v Krško.V tem času si je intenzivno iskal novi dom. Ne več rejniške družine,ampak se je želel preseliti v katero izmed bivalnih skupnosti. Ogledal si je bi- valni skupnosti v Novem mestu in Zagorju ob Savi,a ko je prišel na ogled v Leskovec, se je odločil za slednjo. Pravi, da mu je bilo tu že od vsega začetka najlepše. Tudi danes, po nekaj letih, z veseljem pravi, da je tu njegov dom ter da se počuti lepo kot doma, saj ima svojo sobo, okrog hiše pa nastaja prijeten vrt,ki ga gradbinci trenut- no še urejajo. Večkrat je poudaril, da mu v bivalni skupnosti nič ne manjka.
V skupnosti živi šestnajst varovancev. Za njih skrbi pet zaposlenih,s katerimi rad so- deluje pri hišnih opravilih, še zlasti na vrtu, kjer pokosi travo ali skrbno zalije rože na oknih. Rad tudi priskoči na pomoč pri na- bavi hrane in pijače ter drugih potrebščin.
Z bivalno enoto je povezan tudi Varstveno delovni center (VDC), ki ima dve lokaciji. Ena je nedaleč stran v Leskovcu, druga pa v kletni etaži bivalne skupnosti, kjer je ve- lika mizarska delavnica. V teh prostorih je Robinovo službeno mesto, tu preživlja do- poldneve. V delavnicah opravljajo različna kooperativna dela, odvisno od naročil posa meznih podjetij. Za Duropack iz Brestanice pakirajo kartone za pakiranje sveč, za Steklarno Hrastnik kartonaste škatle in še za več drugih podjetij. Imajo pa tudi lastni program. Izdelujejo ptičje hišice iz lesa in gline,pa tudi preproge in novoletne voščil- nice.
V popoldanskem času pa se Robin rad uk- varja s športom.Sodeluje pri različnih šport nih igrah, od namiznega tenisa do individu- alnih športov, kot so atletika, kolesarjenje in plavanje.Kadar pa ni športnih dejavnosti si najde delo v hiši ali okoli nje. Ima tudi prijatelja, ki ga večkrat povabi k sebi na Trško goro, kjer jahata konje.
Bivalna skupnost pa organizira tudi druge dejavnosti.Vsako leto imajo kostanjev pik- nik v oktobru,več izletov,skupno letovanje ob morju, novoletno zabavo in podobno. Organizirajo različne razvedrilne delavnice, plesno,likovno, glasbeno,računalniško. Ak- tivnosti je več kot dovolj in Robinu ostaja malo prostega časa.
Letos mu precej časa vzame tudi avtošola Ko je uspel po petih zdravstvenih pregledih pridobiti ustrezno zdravstveno spričevalo, je nadaljevanje bilo precej lažje in kot sam pravi, vse teče kot po tekočem traku. Pri opravljanju vozniškega izpita mu pomaga njegov oče, s katerim se telefonsko slišita vsak dan.
Pred dvema letoma smo se z Robinom prvič srečali. Prišel je na župnijsko srečanje bol- nikov in invalidov v Leskovcu, na katerega ga je povabila Ana Levičar, ki jo je srečal pri svoji mami.Ob tej priložnosti ga je Dari- nka Slanovec povabila v Krščansko brats- tvo.Rad se nam pridruži,še zlasti za vikend srečanja na Zaplani.
Pred petimi leti pa je zbolel za nenavadno boleznijo. Nenadoma je postajal čedalje bolj utrujen in vsako delo mu je povzročalo velik napor. Veliko časa je spal, v sklepih so mu začele pokati kosti. Po zdravniških pregledih so ugotovili, da mu primanjkuje encim, ki razgrajuje in predeluje maščobe. Zato so se mu na stenah žil začele delati maščobne obloge, ki bi lahko povzročile, da bi telo enostavno zaspalo. Bolezen je sprejel in zato se drži diete, ki je bogata z zelenjavo in sadjem.Izbira zdravo prehrano in le enkrat na teden zaužije nekaj mesa. Pomaga si še s štirimi različnimi olji,kalčko- vo,sojino, olivno in sezamovo ter z dodatki vitamina D. »Ker živi zdravo, se bolje po- čuti,« pravi Robin in se zaveda, da ga bo bolezen spremljala vse življenje, a se ne obremenjuje preveč, saj pravi,da je pripra- vljen na vse.
Po ne preveč rožnatem otroštvu se je Robin znašel v življenju in kot pravi, je ponosen na vse, kar je dosegel,še zlasti zadnja leta Zaželimo mu lepo prihodnost.

Roman Travar, CM (zapis in foto)

Aktivnosti v DSO Krško

V soboto, 21.4.2012, smo se ob 10. uri zbrali v jedilnici DSO Krško. Imeli smo kratek program, ki so ga pripravili malčki iz vrtca Leskovec. Po njihovem nastopu smo začeli z delavnicami v katerih so potekale različne dejavnosti: od peke peciva do različnih iger s kartami, Človek,ne jezi se. V računalniškem kotičku pa smo se izobraževali v računalniškem znanju.
Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila direk- torici Doma,Nuški Mastnik in vsem zaposle- nim,ki so nam pripravili tako lepo prireditev Hvala tudi vsem prostovoljcem iz Novega mesta in vrtca Leskovec.
Lep pozdrav.

Elica Krivec

Podpis k sliki: Program, ki so ga pripravili malčki iz vrtca Leskovec

Osvojimo višave

Za letošnje prvomajske praznike nas je prijetno presenetilo vabilo, da jih preživimo skupaj v Savinjski dolini. Rdeča nit je bila: Pogled kvišku! Učili smo se usmerjati svoj pogled navzgor h Gospodu, da bi lažje ter prav videli dogodke in stvari spodaj.
Domovali smo v škofijskem domu v Vrbju pri Žalcu.Naš začetek je bil v cerkvi v Laškem Pogled na oltar in božji grob, postavljen v obliki Barbarinega rova, nam je ponudil mnogo v razmislek. Navdušeni smo bili pri bogoslužjih v raznih cerkvah po hribčkih in dolinah.Nekaj doživetega je bilo bogoslužje in obisk savinjskega Lurda s čudovitim po- gledom na Savinjsko dolino. Povzpeli smo se tudi na Goro Oljko, samo nekaj ovinkov pod njo pa sta nas prijazno sprejela v svoj novi dom in nas bogato pogostila naša zvesta prijatelja Janja in Boris Hribernik.
Vmes smo se sprehodili ob velenjskih jeze- rih, si ogledali Mozirski Gaj, kjer smo obču- dovali umetnine iz šibja ter nasade cvetic in grmovnic. Pot nas je vodila v farno cer- kev sv.Frančiška Ksaverja v Radmirju. Tam hranijo v cerkveni zakladnici ročno vezene mašne plašče iz zlatih in srebrnih nitk. Med njimi je tudi plašč, ki ga izvezla cesarica Marija Terezija. Ogled je še popestril g. župnik s svojo razlago.
Z zanimanjem smo si gledali katedralo v Gornjem Gradu,v kateri je bogat in bleščeč nerazstavljiv božji grob ter edino razstavo najstarejših razglednic, prvih na svetu, ki so že praznovale 140-letnico. O zgodovini in pomembnostih nam je spregovorila naša Bojana.
Občudovali smo lepoto Logarske doline, se ustavili pri izviru in pokušali kislo vodo, 'pozdravili' Svetega Duha in se na 1145 m visoko ustavili pri Klemenčevih. Razgled pa tak, da bi človek kar tam ostal. Kako lepa je naša Slovenija!
Prazniki so bili enkratni tudi zato, ker smo bili skupaj prijatelji iz različnih krajev Slo- venije, si pomagali, delili svoja razmišljanja in skupaj molili.Vsak je prispeval kamenček v zanimiv mozaik. Hvala vsem in sestram, da so hotele deliti te dni z nami.
Zdaj pa korajžno naprej z očmi uprtimi na- vzgor!

Boris Žužek in Saša Rolih

foto: s. Edith Metelko

»Spet kliče
nas venčani maj«

Mesec maj ni samo naj lepši pomladni, ampak tudi Marijin mesec. Pri šmarnicah se je spominjamo v pesmih in se v molitvi obračamo nanjo. V maju še posebno radi poromamo v Marijina svetišča kamor se tudi drugače zatekamo po pomoč Na žalost se največkrat dogaja,da se spo- mnimo Marije le v času, ko smo v stiskah ali težavah.
Tudi nam, gibalno oviranim, je dano, da se udeležimo Božje poti peš. Tako smo v so- boto, 5. maja, imeli 25. romanje k Mariji v Leščevju na Dobrovo.
Dolga kolona, oseminpetdeset, se je od- pravila peš. Z lepimi mislimi in blagoslovom bolniškega duhovnika, g. Mira Šlibarja smo krenili na pot in ob petju,pogovoru ter mo- litvi rožnega venca je bila pot še prekratka
Na Dobrovi nas je pričakalo slovesno pritr- kavanje zvonov ter prijazen sprejem in po- gostitev članov župnijske Karitas,za kar se jim v imenu vseh prisrčno zahvaljujem.Prav tako g. župniku Golobu za pozdrav, odprto župnišče in srce, saj nas vedno z veseljem sprejme. Pred cerkvijo, ob milostnem stu- denčku so nas pričakali tudi ostali, ki so do tu poromali z avtomobili, tako da se je cerkev dodobra napolnila.
Slovesno somaševanje je vodil g.škof Uran Spodbudil nas je k zaupanju in molitvi ter predanosti Svetemu Duhu,ki spreminja na- ša srca.
Prišli smo k Materi Mariji z zahvalami in s prošnjami,ne le zase, ampak tudi za druge, domače in znance,za mnoge stiske,edinost duhovne poklice in za vso preizkušano Cer kev na Slovenskem. Naša molitev in pesem je mogočno odmevala v Marijinem svetišču
Po končanem bogoslužju je sledil še zadnji 'vzpon' na hribček k Marijinim sestram. Tu smo se še telesno okrepčali in nadaljevali praznovanje srebrnega jubileja naših ro- manj na Dobrovo. Kako hitro teko leta!
Popoldne,preživeto v medsebojnem druže- nju in občudovanju lepot narave,se je pre- vesilo v zaključek s šmarnično pobožnostjo
Res sem imela 'privilegij',da sem bila delež- na tega lepega dogodka.Tu se duhovno o- krepimo,zato se vedno znova radi vračamo
Prihodnje leto pa spet na veselo snidenje!

Jožica Ameršek

foto: s. Edith Metelko

»Čudežne besede«

J A Z

Naši odnosi so lahko in bi morali biti prostor naše največje ustvarjalnosti. Če si znamo vzeti čas za odnose, potem vlagamo svoj čas v najboljšo naložbo. Seveda pa odnosi niso preprosta stvar in mnogokrat od nas zahtevajo,da vanje vložimo vso svojo moč čas in energijo.Marsikdaj moramo tudi pre- ko svojih meja. Srečamo lahko mnogo ljudi ki so že obupali in ne zmorejo več 'živeti v odnosih'. Ne upajo si vzeti v roke telefona in poklicati prijatelja. Ne zmorejo več iti na obisk k svoji sestri ali očetu. Po nedeljski maši hitijo domov,da se jim ni potrebno po govarjati.Morda pa vedno veliko govorijo in so v središču pozornosti... Da le ni potreb- no 'živeti odnosa',poslušati,se pogovarjati, ... Zlahka se znajdejo tudi v velikih trgo- vinah, po mestnih ulicah ali na sprehodu s psom. Tudi za računalniškim ekranom gre komunikacija dobro od rok. Nimajo pa več pristnih prijateljstev, tesne povezanosti s svojimi domačimi. Ja, govorimo o drugih ljudeh,ki ne znajo več prav živeti odnosov. Vendar, če dobro pomislimo, se zagotovo tudi sami lahko štejemo mednje.
Zakaj je 'živeti odnose' tako težko? Ker nas lahko naš bližnji hitro prizadene in če priznamo ali ne, tudi mi prizadevamo druge Mnogokrat do tega pride zato, ker se ne znamo pogovarjati. Zato razmišljamo v le- tošnjih številkah Prijatelja o čudežnih be- sedah, ki lahko naše odnose izboljšajo, ozdravijo,jim dajo svežino in novega elana Ob besedi 'hvala' in vprašanju 'kako si?' smo se že ustavili. Tokrat pa sem izbrala na prvi pogled precej egoistično besedico 'jaz'. V njej odseva sebičnost takrat,kadar govorimo o sebi in svojih željah brez misli na svoje bližnje.Kadar pa jo uporabimo za- to,da povemo,kaj mislimo, čutimo in doživ- ljamo v odnosu z bližnjimi, je ta besedica zelo pomembna.
Psiholog Thomas Gordon je v eni izmed svojih knjig pisal o komunikaciji z JAZ in TI sporočili.JAZ sporočila so namenjena temu da z njimi izrazimo, kako se ob določeni situaciji počutimo sami, TI sporočila pa so usmerjena v to,da drugemu povemo,kakšen je in nanj pogosto prenesemo negativno sodbo. Za primer:
TI sporočilo je: Nesramen si, ker si mi to rekel.
JAZ sporočilo pa: Prizadelo me je, kar si mi povedal.
V obeh sporočilih izrazimo svoje občutje, vendar verjetno že ob tem primeru lahko razumemo, da smo s tem, ko smo govorili o sebi in ne o svojem bližnjem, precej dru- gače izrazili isto občutje. JAZ stavki omo- gočajo boljšo komunikacijo in ne povzroča- jo, da se drugi počutijo slabe ali ogrožene, prav tako pa omogočajo izražanje lastnih čustev, da nas lahko drugi lažje razumejo. Če bomo torej pogosto uporabljali 'jaz' spo ročila in spuščali 'ti', bomo svojim bližnjim lažje pogledali v oči.
Zapisala bom še svoje osebno razmišljanje preteklega meseca. Prišla sem do spozna- nja, kako pomembno je, da v odnosih z bližnjimi drugih ne učimo in jih ne želimo spreminjati. Zadnje čase sem dobila precej nasvetov o vzgoji. Vem,da so bili vsi dobro namerni, a nekateri so v meni povzročili nemir.Ko sem razmišljala,zakaj je tako,sem ugotovila, da so se nekateri nasveti začeli nekako takole:Ti še ne veš, ... Ti ne znaš, ... To ne delaš prav ... Drugi so govorili o svojih izkušnjah. In te druge sem rada po- slušala, obogatili so me in mi pomagali do novih osebnih spoznanj in odločitev. Tisti prvi pa so mi jemali samozavest. Zato se mi zdi zelo pomembno,da zmoremo govoriti o svojih izkušnjah takrat,ko naše bližnje to zanima in na način,s katerim ne zahtevamo da naši bližnji delajo tako,kot to mislimo ali delamo mi. Že stara modrost pravi, da je vsakdo svoje sreče kovač. Je pa tudi res, da s svojo srečo ali nesrečo širimo veselje ali razočaranje tudi navzven. Če bi imeli recept, kako do popolne sreče, nam ta še ne bi nič pomagal. Potrebujemo tudi ses- tavine in odločitev, da recept preizkusimo.
Sama sem prepričana, da je eden izmed receptov za dobre medsebojne odnose ta, da čim večkrat uporabljamo JAZ stavke. Upajmo si povedati, kaj mislimo in čutimo. In spoštujmo druge v njihovih pogledih in odločitvah. Potrudimo se, da povemo, kar čutimo in želimo,in to na način,da drugega ne prizadenemo.Morda nam bo potem lažje vzeti v roke telefon in brskati po imeniku, saj bo med imeni več prijateljev. Morda bomo šli lažje na obisk k bratu ali mami. In po nedeljski maši bomo pred cerkvijo z ve- seljem še poklepetali. Morda potem pes ne bo edini, ki nas bo razumel. Morda ... To je moje mnenje in moja izkušnja. Če koga nagovori in jo preizkusi, bom vesela, če pa ne, bo tudi tako prav.

Polona Kemperle

Sveti Alojzij

Kakšno leto potem, ko mu je umrla žena, se je začel po malo izgubljati.Kot da je ne- nadoma izgubil občutek za čas, se je sredi noči oblekel in šel pripravljat zajtrk ali pos- pravljat kuhinjo.Ah,saj je že prej velikokrat ponoči vstajal, ko ni mogel spati, sem mi- slila,ampak vse večkrat je trajalo do jutra, ko ga je popustilo.
Zdravnica je ugotovila,da gre za starostno demenco s psihotičnimi komponentami. Opazovala sem ga,kako neutrudno teka po hiši in premika stole, premešča odeje, ča- sopise, knjige, kuhinjsko posodo... In tudi on je zjutraj pri zajtrku vse bolj zamišljeno drobil kruh v mleko.Vsega se je zavedal,ko se mu je zbistrilo. Hodil je vse bolj upog- njen,kot da rešuje kako uganko. Kakor ne- kdo, ki ne prenese tujosti sveta,v katerem prebiva, se je vedno pogosteje odpravljal domov, nazaj v dom iz svojega otroštva, kjer pa že dolgo ni bilo več nobenega od njegovih, pravzaprav tudi tiste hiše ni bilo več..., ampak on da mora tja, ker je tam ona,da ne bo sama,saj vendar ona ne mo- re biti sama, ker ne more hoditi in on mora iti pogledat,če kaj potrebuje, saj potem se bo vrnil, ne bo se izgubil, saj pozna pot, je ure in ure moledoval pri zaklenjenih vratih.
Večkrat me sploh ni več prepoznal. A vse več je glasno molil: za pokojno ženo,zame, za vse sorodnike, žive in pokojne, za vse negovalke in pomočnike,za zdajšnje in ne- kdanje prijatelje, za vse duhovnike, redov- nike in redovnice, za brezdomce, za lačne in bolne,za umirajoče... Takrat sem opazila da sploh ne prosi zase, Boga ni ničesar prosil zase. Kolikor bolj je telo propadalo in um slabel in je od njega odpadalo vse na- učeno, toliko bolj sta izstopali mehkoba in krhkost in čisto duhovna nedolžnost.Seve- da je bila tudi muka: ponoči sem se včasih zaklenila v spalnico,da me ne bi poškodoval kajti začel se je bati neznancev in jih je hotel odgnati, svoje lastne podobe v ogle- dalu se je prestrašil... Ampak kolikor bolj je trpel, tako ponižan v svojem dostojanstvu in tako razpoložljivo izročen tujim očem in rokam, ki so ga negovale, toliko bolj mi je šel do živega in toliko jasneje sem razpo- znavala v njem (tako nelogično, ker ga je ubijalo) nekaj po Božje... in toliko bolj in bliže sem čutila senco smrti.
Neverjetno,da je pljučnico prebolel.. sklju- čeno telo, kosti in kite in zmeden um... svetopisemsko velik,kajti zdaj je postal tisti ki sliši govoriti rože in preroke, rojen hkrati s svojim patronom,svetim Alojzijem..."Bogu vsa čast in slava vekomaj," je potem samo še molil, slavil Boga, začuden nad mano,ko sem kričala, naj me razume... »Bogu vsa čast in slava vekomaj,« je komaj razum- ljivo jecljal, ko je padel s postelje in ni več mogel vstati.

Darinka Slanovec

Biti zvest sebi

Bronnie Ware, medicinska sestra, že nekaj let piše svoj spletni dnevnik, kjer opisuje svoje izkušnje pri delu z umirajočimi, ki so se je močno dotaknili. Svoje prispevke je strnila v knjigo in ob svetovnem dnevu bol nikov smo lahko tudi pri nas prebrali nekaj odlomkov iz te knjige.
»Ljudje se močno spremenijo,ko se srečajo s spoznanjem o bližini smrti. Vsak umirajoči se je soočil z različno paleto čustev, od zanikanja, strahu, jeze, obžalovanja in na koncu sprejemanja smrti«, pravi avtorica. Po prebranem sem dobil vtis, da je knjiga namenjena ljudem, ki običajno ne razmiš- ljajo o tem.
Zato le na kratko o petih napakah v živ- ljenju, ki jih ljudje ob koncu zemeljske poti najbolj obžalujejo, po pričevanju Bronnie Ware.
1. Želim si, da bi imel pogum živeti zvest samemu sebi in ne tako, kot so od mene pričakovali drugi. Avtorica pravi: To je bila najbolj pogosta izjava. Ljudje so videli, ko- liko so v življenju zamudili zaradi dejanj, ki so jih sami izbrali ali pa tudi ne. Zdravje omogoča svobodo izbire, ki se je ne zave- damo, dokler ga imamo.
2. Želim si,da ne bi toliko časa posvetil de- lu,tako naj bi govorili predvsem moški. Po- grešali so svoje otroštvo in partnerje ter si želeli, da bi imeli drugačen odnos do dela.
3. Želim si, da bi imel pogum izražati svoja občutja. Številni so zatrli svoje prave ob- čutke, da bi ohranili mir in prijateljstvo z drugimi. Zato so se izgubili in niso postali to,kar bi lahko. Mnogi so postali bolni prav zaradi zagrenjenosti in nezadovoljstva.
4. Želim si,da bi ostal v stiku s svojimi pri- jatelji. Šele ko so umirali, so videli pravo vrednost prijateljstva,ki so se jim odpove- dali, ker so bili tako osredotočeni v lastna življenja. Vsi so pogrešali prijatelje, ko so umirali.
5. Želim si, da bi sam sebi pustil biti sreč- nejši. Zelo pogosto obžalovanje. Mnogi so se šele na koncu zavedeli,da je biti srečen stvar izbire in so obžalovali, da so obstali v starih vzorcih in navadah. Zaradi strahu pred spremembami so se pretvarjali pred drugimi in pred seboj, da so srečni, v res- nici pa so globoko v sebi hrepeneli po od- kritem smehu in trapastih dogodkih.
Po tistem,kar je bilo dosegljivo,knjiga sicer ni primerljiva s tem, kar so nam v pretek- losti v Prijatelju povedali dr. Marijan Šef in dr.Metka Klevišarjeva in še nekateri drago ceni pričevalci izkušenj pri delu in druženju z bolniki. Je pa knjiga Bronnie Ware lahko dobrodošel prispevek k osveščanju tistih ljudi,ki prebirajo predvsem lahkotnejše bra nje o življenju, kapricah in mukah raznih princes in zvezdnic,da se vsaj za trenutek zamislijo, če je glavni dobitek na lotu ali število fotografij v medijih res tisto, kar človeka osreči in počloveči.

Jože R

Intouchables – Prijatelja

V začetku maja so v Sloveniji začeli kazati francoski film Intouchables, ki so ga poime- novali Prijatelja. Film je narejen po resnični zgodbi in prikazuje življenje izobraženega premožnega tetraplegika Philippa ter rev- nega občasnega tatiča Drissa,ki je prišel iz zapora. Označili so ga za komedijo, čeprav je zelo dramatična zgodba, ki sproščeno prikazuje odnos med tetraplegikom in nje- govim asistentom, negovalcem.
V uvodu filma spremljamo policijski pregon dragega športnega avtomobila, ki ga vozi temnopolti mladenič, ob njem pa sedi mož pri petdesetih,ki mirno prenaša divjo vožnjo Že po tem, kako odločno in glasno mlade- nič ustavi policiste,ko nameravajo iz avto- mobila izvleči invalidnega sopotnika ter kakšne domislice ob tem stresa, zaslutimo, da bo v filmu nekoliko drugače prikazano življenje invalida, kot smo ga vajeni.
Filmska zgodba se začne, ko Philippe išče negovalca in med kandidati je tudi Driss.Ta si službe dejansko ne želi,temveč le podpis da se je pogovora udeležil, čeprav se na njem niti ni trudil prikazati se v dobri luči. Tako je zadostil pogoju za prejemanje so- cialne podpore.Z bodočim delodajalcem se pogovarja odkrito,brez igranih vljudnostnih fraz kot nekateri pred njim. V njegovih be- sedah ni zaslediti pomilovanja zaradi Phili- ppovega stanja. Philippe v Drissu zazna kvalitete, ki jih drugi v družini ne opazijo. Drissova odkritost je Philippu všeč,zato ga sprejme v službo. Po začetnih nerodnostih in upiranju Drissa glede nege njuno začet- no nezaupanje počasi preraste v iskreno prijateljstvo.
Zanimiv je prizor v filmu, ko se Driss upre, da bi Philippa vozil v prilagojenem avtomo- bilu za prevoz invalidov in ga naloži v Phi- lippov športni avtomobil. Spotoma še Driss sosedu nekoliko bolj na trdo pokaže znak, da je parkirno mesto rezervirano za invalide naslednjič je dovolj že pogled in pozdrav...
V filmu se srečata in zbližata dva različna svetova, ki ju na eni strani zaznamujejo drage obleke, na drugi trenirke, glasba Vi- valdija, Chopina in na tretji moderni ritmi... Iz teh različnosti se rodi prijateljstvo,noro, komično in močno, nepričakovano in edin- stveno – trdna vez, ki oba poživi.
Zakaj pa ne! Z vztrajnostjo in odprtostjo je mogoče storiti mnogo v vsakdanjem življenju. Saj smo že slišali za evangeljski: »Ne bojte se!«

Jože Raduha

Kristus je vstal, Kristus živi!

To veselo velikonočno sporočilo naj odmeva v srcih vseh pri Prijatelju in vsem prinaša upanje, mir in moč za življenje.
Iz srca želim blagoslovljene velikonočne praznike z mnogo veselja in novega upanja Naj vstali Kristus vedno najde pot v naša srca, v naš vsakdan, ko stopamo v prelep velikonočni dan.

Izolda Čehovin

Veselite se,da je vaše življenje s Kristusom skrito v Bogu in se bo razodelo v slavi.Lepo praznujte!

Tone Kompare

To je le nekaj vaših velikonočnih voščil. Vsako voščilo,ki smo ga prejeli, nas je med seboj duhovno povezalo v praznovanje skrivnosti velikonočnega jutra, ko so žene, ki so zgodaj zjutraj šle h grobu, spoznale, da Jezusa ni v njem in tako od angelov prve prejele sporočilo: Ni ga tukaj.Vstal je, kakor je rekel! (prim. Mt 28,6)

uredništvo in uprava Prijatelja

Gospe Poldiki v spomin

Suho in vroče lansko poletje se je že pre- vesilo v raznobarvno jesen. Jesen svojega življenja pa je sklenila prijetna, zgovorna gospa Poldika Mohorko, doma iz Gaja, po domače iz Čermožiš, v občini Žetale.
Svoje haloško življenje je preživela na rod- nem domu, od koder se je več let vozila v službo v oddaljeno Celje. Bila je dobro- voljna,rada je poklepetala z ljudmi,ki jih je srečevala, posebej pa je bila naklonjena nečakom in drugim sorodnikom. Redno je zahajala k verskim obredom, dolgo je pela v cerkvenem pevskem zboru. Rada je brala in se srečevala s pisno slovensko besedo, posebej v reviji Prijatelj, saj je bila mnogo let zvesta naročnica revije. Rada je poro- mala na svete kraje, včasih jo je ovirala bolezen, a je z dobro voljo in molitvijo us- pešno premagovala vsakdanje težave.
K večnemu počitku jo je pospremilo mnogo ljudi. Njenih triinosemdeset doživetih let pa je lep spomin ljudem, ki so jo spoštovali in imeli radi.

Berta Letonja, Žetale

V soboto, 24.marca,smo se na pokopališču v Radomljah poslovili od Metoda Jeretina.
Dotrpel je v težki dolgoletni bolezni, ob nesebični pomoči svoje žene Marinke in hčerke Simone.
Zaradi bolezni se ni mogel udeleževati na- ših srečanj KBBI v župnišču v Jaršah.Bili pa smo povezani s pisano besedo,po telefonu včasih pa tudi z obiski.
Več o Metodovem življenju in njegovi dru- žini si lahko preberete v reviji Prijatelj, št. 4, letnik 2005, pod rubriko Govorijo nam prijatelji.
Metod, naj ti Bog dá večni mir in počitek! Hvala ti za tvoje darovano trpljenje in mo- litve.

Katja M.

Veliko tridnevje nas je popeljalo v svetlobo velikonočnega jutra. In tega se še vedno veselimo.
Prav v tistih dneh pa je trpeči in vstali Gospod poklical k sebi kar nekaj najbližjih sorodnikov naših prijateljev.
Tako smo se:
• na veliki petek poslavljali od Alojzije Bizant, mame g. Vlada in g.Milana Bizanta
• na samo veliko noč od Zalke Strah,mame sodelavke Mije
• 24. aprila od Janeza Šlibarja, brata g. Mira Šlibarja
• 30. aprila od Ludvika Modica, očeta g. Boštjana Modica.
Vsem je bilo dano, da je bilo njihovo življe- nje duhovno bogato. Prežeto z molitvijo in dobrimi deli.Naj bo vsem Bog bogat plačnik za vse,kar so storili dobrega v tem življenju Z Vstalim pa naj se radujejo v praznovanju neminljive velike noči.

s. Edith

Na dan Kristusovega vstajenja smo k več- nemu počitku pospremili zlato mami, Zalko Strah s Sela pri Mirni na Dolenjskem.
Draga mami Zalka! Vesela sem,da sem vas poznala in sva skupaj preživeli čudovite, nepozabne trenutke, ob katerih mi je bilo vedno toplo pri srcu. V vašem domu je bilo zmeraj znova čutiti toplino, ki ste jo dajali slehernemu človeku. Iskrena hvala, ker ste mi znali posušiti solze na licih, ko mi je bilo težko. Rada se spominjam vaših besed, ko ste dejali, da sem korajžna in veliko zmo- rem. Hvala vam, ker ste verjeli vame in mi bili v oporo. Zalka, resnično ste mi bili za zgled, saj ste s svojo neizmerno vero in močno voljo do življenja dolgo kljubovali bolezni, ki vam je počasi jemala telesno moč, ni pa vam vzela upanja in vere v od- rešenje.
Dragi Zalkini otroci in mož France–moji pri- jatelji! Nimam obliža, da bi zaobjel bolečino vaših src in vam jo odvzel, toda skupaj molimo za mamo, saj verjamem, da ona že prosi za vas. Naj počiva v miru! Amen.

Saša. R.

Pri založbi Mladinska knjiga Založba, d.d. je izšla knjiga Romarski in sveti kraji. 
Knjiga je napeto potovanje h kore- ninam verovanja, ki prevzame tudi neveru- joče.
Koga in kaj so častili ljudje v zgodovini, od propadlih civilizacij prazgodovine in antike prek staroameriških ljudstev pa do petih velikih svetovnih religij. Bogato opremljena z več kot 400 barvnimi fotografijami, pre- glednimi zemljevidi. Z izčrpnim besedilom razkriva enkraten pogled na mistične in duhovne kraje našega sveta.
Poleg kratkega orisa izvora in zgodovine velikih kultov in religij predstavlja v besedi in sliki vse najpomembnejše sakralne stav- be in svetišča – od Stonehengea do Zida objokovanja, od Rima in Meke do Machu Picchuja.Velika dela nam šele takrat,ko jih vidimo od blizu, vsaj malo dajo začutiti to, kar je navdihovalo graditelje, kamnoseke, kiparje in slikarje. Ni je reči, za katero bi ljudje porabili toliko umetniške in pesniške energije kot ravno za spomenike, ki so jih postavili svojim bogovom.
št. strani: 304, trda vezava, format: 23 x 30 cm, cena: 44,94 €

NAGRADNA KRIŽANKA

Osem dni po prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi obhajamo praznik Srca Jezu- sovega. Katekizem katoliške Cerkve (kom- pendij) pravi,da je to srce »simbol tiste ne skončne ljubezni,s katero Jezus ljubi Očeta in prav vsakega človeka.« Srce Jezusovo častimo zato,ker pooseblja Božjo ljubezen. Že cerkveni očetje so učili, da je skrivnost Božje ljubezni začetek in višek učlovečenja in odrešenja.Češčenje Srca Jezusovega so spodbujali številni svetniki,papež Pij IX. pa je leta 1856 temu namenil praznik, ki velja za vso Cerkev. Od pravilnega in zaupnega češčenja Srca Jezusovega si lahko obeta- mo mnoge duhovne koristi in tolažbo.Papež Leon XIII. je dejal,da bo danes krščanstvo zmagalo v znamenju češčenja Srca Jezu- sovega, tako kot je na začetku četrtega stoletja zmagalo v znamenju križa.
Rešitev (geslo v označeni vrstici in stolp- cu)prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. julija 2012 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Lju- bljana;s pripisom:KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 2/2012:
Nagrajenci 2/2012: 1.UMBREHT Marija, Ul. Draga Brezarja 5, 4000 Kranj, prejme okrasni prt; 2. KOROŠAK Ljudmila, Ske- tova 6,1000 Ljubljana,prejme knjigo Mirjam Tozon, Rože in trnje; 3. GORENC Jože, Sela 9,8310 Šentjernej,prejme knjigo Ivana Malavašiča,Mora; 4. LORBEK Blanka,Bor- štnikova ul.35, 2000 Maribor,prejme knjigo Móra Jókaia, Ubogi bogataši; 5. JURŠINIČ Jože, Perudina 20,8344 Vinica pri Črnomlju prejme knjigo Božidarja Radoša, Vojakova pisma; 6. POTOČNIK Matej, Borštnikova ul.35, 2103 Maribor, prejme prtiček s klek- ljano čipko in obesek za ključe; 7.ŠABJAN Maximilian,Sv.Jurij v Prekmurju 127,9262 Rogašovci,prejme knjigo Zvoneta Modreja, Tvoje odločitve.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

• KUHA SE NAJBOLJŠA JUHA

(dekle ob loncu na štedilniku)

• VČASIH RADA ZAMIŽIM

(dekle z zaprtimi očmi ob Darinki Slanovec)

• SMEH,NAMESTO JOKANJA OB ČEBULI

(dekle in fant s čebulama v rokah)

• OČARLJIVI POGLEDI

(Andreja Z., Polona K. in mala Julita)

DOGAJANJE SPREMLJAL: TONE PLANINŠEK

»Tista dežela, v kateri je bil kdo rojen, se imenuje rojstna dežela ali domovina

(Anton Martin Slomšek)

Molimo za blagoslov naše domovine in vseh njenih državljanov! V vsakem od nas pa naj prebuja odgovor- nost za dobro opravljanje dela,prizadevanje za pravičnost in mir, da bo vsak po svojih močeh prispeval za skupno dobro naše domovine.

»Naivno sem upala, da bom ozdravela, čeprav je zraven mene ležala gospa, ki se ji hromost v enem letu ni niti malo popravila. Želja je bila velika in vsi so mi dajali upanje.«