DRAGI PRIJATELJI!

V počitniškem času radi gre- mo v naravo, saj nam njena lepota, obsijana s soncem, daje novih moči za telo in du- šo. Komur telo in telesna pripravljenost dopuščata, se rad odpravi na izlete v gorski svet. Privlačnost gora je človeku vedno bila izziv in priložnost spoznava- nja ter doživljanja Božjega stvarstva.
V evangelijih beremo, da se je Jezus večkrat povzpel na goro in noč prečul v molitvi. Najbolj znana je gora Jezusove spremenitve, ki se imenuje tudi gora Tabor. Praznični spomin na ta dogodek obhajamo 6. avgusta.
Trije učenci Peter, Jakob in Janez so se ob bleščeči Jezusovi postavi ter ob prikazni Mojzesa in Elije zmedli, da niso vedeli, kaj vidijo in govorijo. Še bolj jih je vznemirila Jezusova beseda,da smejo o tem spregovoriti šele potem,ko bo Sin človekov obujen od mrtvih. In spraše- vali so se, kaj pomeni vstati od mrtvih.
To vprašanje tudi nam dela preglavice, čeprav izpovedujemo vero v vstajenje in večno življenje.Tudi smrt in biti mrtev je uganka. Vprašanje o smrti je vedno povezano z vprašanjem o življenju.Misel na smrt nas nehote vodi k razmišljanju, kako živimo svoje življenje. Vstajenje in življenje po smrti pa stvari še dodatno zapleteta.
Smrt ima moč prekiniti telesno življenje, toda v Bogu nima te moči,saj je v njem življenje ohranjeno in le od njega lahko pride tudi vstajenje.
Zemeljsko življenje se konča s smrtjo,a z njo ni konec.Vse obstaja v Bogu,tako tudi življenje.Bog je tisti,ki življenje,kot ga poznamo, daje in on edini ga lahko zopet povrne.Jezusovo življenje,smrt in vstajenje so vzorec za naše življenje.
»In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on,ki je obu dil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas,priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« nam v Pismu Rim- ljanom zagotavlja apostol Pavel.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Drago Robič iz Štor (Bresternice), foto: Tone Planinšek

Prispevke za št.5 pošljite do 1.sept. 2012

avgust

Molimo,da bi z zaporniki ravnali pravično in s spoštovanjem do njihovega človeš- kega dostojanstva. Molimo, da bi mladi ljudje,ki so poklicani k hoji za Kristusom,bili pripravljeni ozna njevati evangelij do zadnjih meja zemlje Molimo, da bi po navdihu Svetega Duha našli pot in način,kako uresničevati klic voditeljev Cerkve k novi evangelizaciji.

september

Molimo, da bi politiki vedno delovali po načelih poštenja, osebne integritete in ljubezni do resnice. Molimo, da bi v krščanskih občestvih rasla pripravljenost pomagati najrev- nejšim Cerkvam z misijonarji, duhovniki, laiki in tudi s konkretnimi viri pomoči. Molimo, da bi učitelji in vzgojitelji učen- cem posredovali ne samo znanje, tem- več tudi čut za vse, kar je lepo, dobro in pošteno.

Podpis k sliki: Novomašni križ novomašnika Boruta Poharja, foto: Tone Planinšek

Pastoralno leto socialne
(družbene)  pravičnosti

Duhovniška, preroška in kraljevska služba

Janez Pavel II. se v Po- sinodalni spodbudi o krščanskih laikih sklicuje na tradicijo Cerkve in na drugi vatikanski koncil,ki je posebej izpostavil »dostojanstvo duhovniške, učiteljske in vodstvene službe celotnega Božjega ljudstva« (C 34,35,36). Za vsakega kr- ščenca,naj bo otrok ali odrasel,velja,da je po preroditvi v Kristusu deležen nje- gove trojne službe, njegovega trojnega poslanstva. Seveda pa je od vsakega posameznika odvisno, v kakšni določeni zgodovinski obliki bo ta trojni dar, ki ga je pri krstu prejel, tudi razvil. Verniki so najprej deležni Kristusove du- hovniške službe,za katero je Jezus sam sebe podaril na križu in se neprestano daruje pri sveti daritvi v Očetovo slavo in za odrešenje sveta. Krščenec je po- topljen v Jezusa Kristusa, v njegovo darovanje, ko daruje sam sebe, v vseh svojih dejavnostih (Rim 12,1-20).Koncil tako pravi o krščanskih vernikih,da "vsa njihova dela, molitve in apostolske po- bude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni po- čitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja,če jih prenašajo potr- pežljivo,postanejo duhovne daritve,pri- jetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Pet 2,5). Z obhajanjem evharistije laiki vse to hkrati z darovanjem Gospodove- ga telesa v globoki pobožnosti darujejo Očetu. Tako kot povsod dejavni Božji častilci tudi svet sam posvečujejo Bo- gu" (C 34).
Duhovniška služba je torej predvsem daritvena služba, je služba žrtvovanja, služba služenja.Biti kristjan zato pomeni predvsem živeti v službi za Boga in dru gega, bližnjega, za ves svet in človeš- tvo. Živeti darove, ki jih je posameznik prejel po naravni ali nadnaravni poti ta- ko, da jih deli z drugimi, za druge. Gre za preseganje slehernega individualizma in egoizma. Ali drugače rečeno, bistvo duhovniške službe vernikov je v njihovi razpoložljivosti za Božje kraljestvo.
Duhovništvo v svoji najbolj izvirni obliki je nekaj naravnega,običajnega,je nekaj kar je blizu življenjski izkušnji vsakega človeka, saj nihče ne more živeti,ne da bi se drugi za nas darovali in žrtvovali. Tudi naše življenje ne more biti osmiš- ljeno, če se sami ne darujemo. V tem smislu seveda duhovništvo ni pridržano tistim, ki so v to službo posebej pokli- cani, ampak je to univerzalna poklica- nost, ki jo kristjan živi iz daru in milosti krsta, iz odnosa do Jezusa Kristusa. Prav tako pa lahko rečemo, da je tudi nekristjan, ki se razdaja za druge, na poseben način deležen Kristusove du- hovniške službe, čeprav tega ne vé ali ga to sploh ne zanima. Ko ljudje sledijo svojemu notranjemu naravnemu čutu soodgovornosti za druge in se pri tem nesebično darujejo, so vključeni v Kris- tusovo skrivnostno telo. Zato ni brez razloga nagovarjanje papežev in škofov ob različnih pomembnih dogodkih, ko se obračajo k vsem katoličanom in drugim ljudem dobre volje.Kdo so ti drugi ljudje dobre volje, če ne tisti, ki po naravnem vzgibu živijo in delajo v duhu služenja bližnjim. Delež krščenih v preroški Kristusovi službi, ki je v njegovem pričevanju in v njegovi besedi, zavezuje vernike, da sprejmejo evangelij z vero in ga ozna- njajo z besedo in deli ter brez pomisle- kov pogumno razkrinkavajo zlo.Združeni s Kristusom, 'velikim prerokom', in po- trjeni v Svetem Duhu, so verniki priče trpečega in vstalega Kristusa.
Verniki so deležni tako nadnaravne vere Cerkve, ki se ne more motiti v verova- nju,kakor tudi daru Božje besede.Poleg tega so poklicani, da v svojem življenju pokažejo v vsem sijaju novost evange- lija v vsakdanji praksi, privatni in javni. To naj tudi izražajo s potrpežljivostjo in pogumom, sredi nasprotovanj sodobne- ga sveta, svoje upanje v večno slavo vsega božjega stvarstva (prim. C 35).
Pomembno za razumevanje preroške službe je že starozavezno spoznanje, da prerok nastopa v Božjem imenu in imenu najšibkejših členov družbe ter da neprestano poudarja nujno zvezo med bogoslužjem in deli, med kultom in eto- som. Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote (Lk 6,5), je znano Jezusovo stališče,ki nam na tem mestu dovoljuje spomniti na to, da obstaja stalna nevarnost zakramentalizma, ki nima ustreznega odmeva v konkretnem življenju ljudi. To je še posebej prisotno pri zakramentu birme, ki bi v krščenih moral na novo prebuditi zavestno odlo- čitev za Kristusa, za pričevanje zanj.
Preroškost ni najprej ali predvsem na- povedovanje prihodnosti, ki za človeka predstavlja nekakšno radovednost o lastni usodi, kot jo pogosto razumejo sodobniki. Preroškost je zasidrana v času in prostoru, ki pozna preteklost, sedanjost in prihodnost.Prerok gradi na izkušnjah preteklosti. Te mu pomagajo presojati znamenja časa v sedanjosti in tako lahko vidi, kam meri prihodnost. Prerok se ne zadovolji s tem, kar je tu- kajšnja,v svet ujeta izkušnja.Zanima ga kaj prihaja od zgoraj in kaj je v globini, v ozadju. Prerok je večdimenzionalno bitje, kakor je križ večdimenzionalen. Njegova posebnost je v tem, da vse dimenzije, vse razsežnosti združi v os- rednje spoznanje,v modrost,v videnje, v napoved, ki izhaja iz izkušnje, iz raz- misleka in iz poslušanja Božje besede. Zato lahko postane 'strokovnjak' za ra- zlikovanje med dobrim in slabim. Prerok vé (vidi), kam vodijo določene ideje, določene življenjske prakse. Na osnovi tega lahko opozarja in opominja, svari in kritizira, a tudi vabi k razmisleku in spremembi življenjskega stila.Prerok ima razvit čut za razlikovanje med bistve- nim in nebistvenim, med večnim in zgo- dovinskim, med univerzalnim in kulturno pogojenim, zato je pred časom oziroma je v času, ki ga živi, nerazumljen; tako je v določenem smislu zunaj časa. Pre- rok mora znati živeti z nasprotovanjem, to pa tudi pomeni, da zna čakati in je potrpežljiv. Globoko verjame, da življe- njske izkušnje same potrdijo tisto, kar je sam izkusil in spoznal na podlagi ce- lotne preroške tradicije, ki je zapisana v Božji besedi in srcih ljudi. Vodstvena ali kraljevska služba se na- naša na Božje kraljestvo in ne na vpra- šanje oblasti,moči in avtoritete. Verniki so od Kristusa poklicani v službo za Bo- žje kraljestvo in njegovo širitev v zgo- dovini. Krščansko kraljevanje pomeni predvsem duhovni boj, zmago nad gre- hom. Pomeni služenje drugim v ljubezni in pravici (Mt 25,40),pomeni kraljevanje življenja nad smrtjo (Izberi življenje, 15-17).
Bistvo kraljevske službe najbolj ilustrira pogovor med Pilatom in Jezusom, kakor nam ga posreduje evangelist Janez (18, 28-38).
Dialog med predstavnikom oblasti in Je- zusom pokaže, da Jezusovo kraljevanje ne pomeni ogrožanja prestola rimskega cesarja in njegovega namestnika. Tudi ne pomeni, da se Jezus poslužuje obi- čajnih sredstev nasilja za doseganje svojega cilja. Jezusovo kraljevanje je v pričevanju za resnico, za resnico o živ- ljenju in smrti,o tem,kaj daje in ohranja življenje, in o tem, kaj življenje ogroža ali celo uničuje. Pilat ima oblast odločiti o življenju in smrti Jezusa.To tudi stori, vendar s tem njegova oblast ni močnej ša in obstojnejša,ni garant za življenje. Križani Kristus postane zanj in za ju- dovske veljake bolj nevaren kakor živi. Križani Kristus povzroči tok novega živ- ljenja,ki je Cerkev v vseh svojih razsež nostih.Vsaka nedolžno prelita človeška kri ima isti učinek. Zato so mrtvi najbolj nevarni za žive oblastnike. Oblast, ki se ohranja z nedolžnimi žrtvami, je kratko- trajna, je obsojena na smrt. Pilatova obsodba Jezusa na smrt je bila simbo- lično že obsodba rimskega imperija na smrt, kar se je zgodilo nekaj stoletij za tem.Vsaka oblast,ki se začne ohranjati in vzdrževati z nedolžnimi žrtvami, si je neizogibno zapisala datum svojega ko- nca, svojega propada.
Tako so krščeni poklicani, da povrnejo stvarstvu njegovo prvotno vrednost.
To pomeni, da urejajo stvarstvo v smi- slu skupnega blagra ljudi. Na ta način sodelujejo pri izvrševanju službe, s ka- tero vstali Kristus želi pritegniti vse stvari k sebi in jih tako podvreči Očetu, da bi bil Bog vse v vsem (Jan 12,32; 1 Kor 15,28).
Kraljevska ali vodstvena služba konkre- tno pomeni, da stvarstvo usmerjamo v smeri Božjega kraljestva. Pri tem je od- nos do življenja in smrti ključnega po- mena. Imeti delež pri Kristusovi kraljev- ski službi pomeni vsepovsod, na vseh ravneh delati za življenje in ga podpirati Simbolično rečeno,iz križa smrti narediti drevo življenja, to je bistvo vodstvene in kraljevske službe. V tem smislu je geslo Plenarnega zbora Cerkve na Slo- venskem, 'Izberi življenje',izrazilo enega od bistvenih vidikov krščanskega po- slanstva.
Delež v trojni Kristusovi službi je krščan skim laikom zagotovljen s svetim krstom sveto birmo in evharističnim življenjem oziroma kolikor tvorijo eno Gospodovo telo, tolikšen imajo delež v tej službi. Konkretno se ta trojna služba kaže v kristjanovi temeljni drži, ki je služenje vsem v vsem, kar je hkrati pričevanje na podlagi evangelija in zmagovanje nad vsemi oblikami zla v vseh področjih človekovega delovanja.Ker pa to dele- ženje izhaja iz cerkvenega občestva, ga je treba tudi živeti in uresničevati v občestvu ter za rast občestva sredi tega sveta.

dr. Ivan Janez Štuhec

Podpis k sliki: Marija vnebovzeta, Dobrova, foto: Tone Planinšek

Pred tremi leti sem se v Bibionih srečal z Dragom Robičem (Sončni dom, Cesta XIV. divizije 5, 3220 Štore; ali domači naslov: Zg.Slemen 4, 2354 Bre- sternica). Hitro sva navezala stike, saj je komunikativen in vedno dobre volje. Kasneje sva se še večkrat srečala na morju in v Celju na srečanjih Krščans- kega bratstva(KBBI).Prisluhnimo njegovi življenjski zgodbi.

Najprej te prosim, da se predstaviš. Od kod prihajaš?  Sem Drago Robič. Star sem 28 let.Prihajam iz okolice Ma- ribora oziroma izpod Kozjaka, kjer sem se rodil na majhni kmetiji.Na domu živijo mama, očim in mlajši polbrat, ki še hodi v šolo. Živim bolj skromno.
Večino otroških let,do 7. leta, sem pre- živel v Stari Gori. Potem pa sem šel v šolo v Vipavo. Tam sem bil enajst let.

Kakšni so tvoji spomini iz otroštva? Kaj je bilo najlepše? Najlepše je bilo šolanje v šoli s prilagojenim programom v Vipavi. Še kar rad sem se učil,le vča- sih malo manj. Najtežja je bila matema- tika.Znam seštevati,čeprav bolj počasi Moji sošolci so bili iz različnih krajev v Sloveniji. Stike imam še z najboljšo pri- jateljico Selvedino. Z njo sem še vedno v stiku preko MSN-ja, Skype-ja.

Kaj ste v Vipavi poleg šolanja še delali? Sodelovali smo v različnih inte- resnih dejavnostih.Imeli smo instrumen- talno skupino,kjer sem igral blok flavto. Včasih jo še vedno igram. Hodili smo na različne nastope.Vsi so bili zelo zanimivi Povabili so nas na različne šole. Nasto- pali smo tudi v tujini skupaj s plesno skupino.

Koliko vas je bilo v instrumentalni skupini? Bilo nas je okrog enajst. Igrali smo ljudsko glasbo, npr. Hišica ob cest' stoji, Kaj nam pa morejo...

To so precej zahtevne pesmi?
Ja, a tudi otroške smo se naučili, saj smo nastopali tudi v vrtcih.

Kaj pa ples? Ali si tudi sodeloval v plesni skupini? Tri mesece oziroma še nekaj več. Večinoma sem imel stalno spremljevalko, s katero sem plesal. Bila je to vodja skupine, Katja Bucik. Še vedno sem v stiku z njo preko telefona.

Ali še kdaj zapoješ, zaigraš ali pa zaplešeš? Ne, sedaj niti ne, ker bi mo- ral več vaditi. Plešem pa tudi ne.

Katero glasbo najraje poslušaš?
Narodno zabavne, zabavne, zagorske...

Ali ste šli kdaj na izlet? Šli smo v so- line, v Trento,v vojašnico v Vipavi, kjer imajo muzej 2.svetovne vojne.Prepoto- val sem skoraj vse kraje. Na izlete smo se vozili s kombijem le v višjih razredih.

Kaj pa si delal med počitnicami?
Med počitnicami sem bil doma.Danes še imamo dva psa,deset muc,deset kokoši in dva petelina. Za vse skrbita mama in očim, ob koncu tedna pa še brat.

Torej imaš rad živali. Tukaj jih go- tovo pogrešaš, saj ne moreš imeti nobene? Tako je.

Ali ti je kakšna domača žival še po- sebej pri srcu?Prikupil se mi je mačkon ki je podoben tigru,saj je tigraste barve Tudi ime mu je Tiger.Očim ga je prinesel

Po enajstih letih si odšel iz Vipave. Kam te je vodila pot? Potem sem šel v Dobrno,kjer sem bil pol leta. Tam sem spoznal, da zavod bolj zaprtega tipa ni zame in sem začel iskati bolj 'odprti' zavod.

Torej ni bilo veliko možnosti,da bi šel naokrog? Tako je. Jaz pa rad potujem.

Kje in kako si zvedel za Sonček?
Preko prijatelja Borisa Severja, ki me je spodbujal, da se vanj vključim in se na- selim v eni izmed bivalnih enot. Pol leta sva bila sošolca, potem je odšel domov in kasneje v bivalno skupnost Štore.

Koliko časa si tukaj?
V tej bivalni skupnosti sem že štiri leta.

Koliko vas je?
Šest nas je in smo postali prijatelji. Tu- kaj imam najboljšo prijateljico Špelo. In Nino, ki pa je moja simpatija. Z njo pre- živim največ časa in veliko klepetava. Trenutno nobene ni doma.

Prosim, opiši, kako preživiš vsak- danjik. Zjutraj vstanem ob pol šestih, se oblečem, umijem in zajtrkujem. Nato počakam na prevoz. Petnajst minut do osme ure zjutraj pride kombi, ki nas od- pelje v Varstveno delovni center(VDC) Sonček v Celje,na Gregorčičevo 6. De- lamo vizitke.Urejeno imamo tudi spletno prodajo. Kar dobro nam uspeva. Tam imamo tudi kosilo,ki ga vozijo iz Sloresta in je dobro. Ob pol štirih se vrnemo do- mov in smo prosti.

Koliko vas je zaposlenih v VDC-ju?
Zaposlenih nas je petnajst.

Kako preživljaš svoj prosti čas?
Moja skoraj vsakodnevna pot je do naj bližjega Petrola in nazaj. Tam popijem pivo, včasih pa sem kupoval tudi kar- tice za telefon. Sedaj imam naročnino.

Imaš morda še kakšne druge hobije
Pišem tudi pesmi. Napisal sem jih že skoraj za eno zgoščenko.

Pomeni, da so tudi uglasbene?
Ene so, druge niso, nekatere pa še ča- kajo na melodijo.

Kdo pa jih uglasbi?
Imam eno kolegico v Vipavi.Aranžma pa naredi Janko Černigoj. Sodeluje pa tudi pevec, ki jih potem poskusno zapoje.

Ali si izdal že kakšno pesniško zbir- ko? Ne.

Ali je bila kakšna pesem že objav- ljena?
Objavljene so bile v Vipavi v Studenčku

Imaš kakšno pripravljeno za Prija- telja? Lahko eno zapojem. To je ena izmed dvajsetih. (in nama jo je zapel...)

Kdaj pišeš pesmi?
Ko se v meni pojavi navdih. Lahko je tudi ob 22:30 ali pa 1:30 uri.

Imaš še kakšno drugo dejavnost?
Rad igram tudi Človek ne jezi se in Štiri v vrsto. Igramo se, ko je zunaj slabo vreme ali pa včasih tudi po službi. Rad tudi berem in rešujem križanke. No, v bistvu ne jaz, ampak moja mama, saj je včasih križanka zelo zahtevna. Potem mama pošlje rešeno križanko na moje ime in enkrat sem že dobil nagrado.

Kaj ti je v reviji Prijatelj najbolj všeč?
Čisto vse. Vedno preberem vsega, od začetka do konca. Prebiram tudi Slo- venske novice,pa Nedelo.Politika me ne zanima, prebiram novice, črno kroniko, nesreče. Rad bi poudaril, naj bodo voz- niki na cesti bolj previdni in naj bo manj alkoholiziranih voznikov za volanom.

Po vsem povedanem sklepam, da si zadovoljen v tej bivalni skupnosti. Bi morda želel iti kam drugam?
Na nek način si želim iti drugam,po dru- gi strani pa me nekaj vleče nazaj.

Večkrat sva se že srečala na morju v Bibionih.Kolikokrat si že bil na mo- rju? Enajstkrat.Skoraj vsako leto grem. Na morje me je prvič peljala s. Edith.

Kako so sestre prišle v stik s teboj?
Obiskale so me na mojem domu.Verjetno jih je k meni napotila socialna delavka iz Vipave.

Si že kdaj prej bil na morju?
Ne, na morju nisem bil prej še nikoli.

Kako se spominjaš prvega odhoda na morje? Vtis je bil kar dober.Spoznal sem veliko novih prijateljev. V veselje mi je spoznavati nove ljudi.

Ali te je bilo kaj strah pred morjem? Ali si znal plavati? Strahu praktično nisem imel nobenega. Plavati znam, če je morje mirno, sicer pa si pomagam s plavalnim obročem. V bazenu znam pla- vati brez njega,sem samostojen.Plavati sem se naučil po Halliwickovi metodi – to je koncept, po katerem se učijo pla- vanja ljudje s cerebralno paralizo in druge osebe s posebnimi potrebami.

Omenil si svojo bolezen–cerebralno paralizo. Ali jo imaš od rojstva?
Ja, imam jo že od rojstva.

Kljub temu pa si z rokama lahko po- magaš,pa tudi na noge lahko stopiš. Koliko si v svojem življenju samos- tojen pri opravilih? Večino stvari lah- ko naredim sam: vstanem, se oblečem, pospravim posteljo..., skratka, skušam biti čim bolj neodvisen.

Od kdaj pa si na vozičku? Pri štirih letih so doma ugotovili, da ne morem več hoditi. Mama se je sicer nekaj tru- dila,vendar ni šlo. Veliko časa v svojem otroštvu sem preživel v bolnici. Po dol- gem času so vendarle ugotovili,da imam astmo 4. do 5. stopnje, saj so naredili veliko preiskav, predvsem na pljučih.

Kdaj so težave zaradi astme najbolj izrazite? Sedaj, ko je vročina, je kar težko. Pa tudi alergičen sem na veliko stvari, npr.na cvetni prah – sedaj ga je veliko v zraku in težko diham.

Udeležuješ pa se tudi raznih srečanj bolnikov in invalidov.Kdaj si bil prvič na srečanju? Ob prejemu svete birme in prvega svetega obhajila. To je bilo pred nekaj leti v Želimljem. Za to sem se odločil še dve leti prej, preden sem svojo željo izrazil g. Jožetu Štupnikarju.

Ali v Vipavi nisi imel možnosti za versko izobraževanje? Hodil sem k verouku, potem pa sem za nekaj časa prenehal,zadnje leto pa sem spet hodil redno. Za ta korak sem se sam odločil. Krščen sem že bil.Pripravljala pa sta me g. Jože in Lejla iz Vipave. Priprava je trajala dve leti.

Kako pa danes versko živiš?
K maši ne grem,ker nimam možnosti. Ob večerih pa rad molim.

Srečala pa sva se tudi že na sreča- nju v Celju. Kdo te je povabil?
Povabil me je Lojze Čokl. Tam se bil že večkrat, tudi predlani in lani.

Ali si že bil kdaj na Zaplani? Ne še.

Si tudi komunikativen. Rad pišeš, se pogovarjaš po telefonu... Kakšne imaš cilje oziroma želje za prihod- nost? Nimam posebnih želja. Odločam se sproti. Imam dve prijateljici,s kateri- ma si redno dopisujem.Večinoma pišem SMS-e, uporabljam tudi modernejše načine komunikacije, kot so Facebook, Skype, Netlog,MSN... Največ uporab- ljam Facebook in Skype.

Kje si se naučil to uporabljati? So vas naučili že v Vipavi? V Vipavi ima- mo enega računalničarja. Nekaj osnov mi je pokazal,za drugo pa je rekel,da se bomo sami naučili. Mimogrede,moj elek- tronski naslov je:robic.drago@gmail.com če mi morda kdo želi pisati.

Kaj pa najraje ješ?
Najbolj všeč so mi testenine ('pašta'), pa tudi pice, skratka same dobre jedi. Sicer pa jem vse.Nisem izbirčen,bi rekel

Ali si imel kdaj kakšno kolo?
S kolesom sem se nekaj časa vozil, potem se mi je pojavila astma in vnetje kože med korakom ter kolesa nisem mo gel več voziti. Imel sem tricikel, ki sem ga pustil v Zavodu v Vipavi. Imam pa željo, da bi dobil skuter. Prosil bom zdravnika, da mi napiše naročilnico, saj ga sedaj brez doplačila dobiš na Soči (Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije).

Ali kdaj razmišljaš, kako bi bilo, če bi bil zdrav?
Če bi bil zdrav, bi zagotovo bil policist ali pa gasilec. Te želje so bile najbolj močne od 16.leta naprej.Želje so,realni svet pa je nekaj drugega.Z leti opažam da je težje dobiti sorodno dušo. Fant,ki je na vozičku, zelo težko najde punco.

Si kdaj tudi žalosten?
Pred kratkim sem moral iti na sodišče in mi je bilo težko. Sedaj sem dal ugovor na sklep in čakam odgovor. Pri tem mi je najbolj v oporo prijateljica Nina.

Ob koncu prijetnega pogovora te prosim za spodbudo za bralce Prija- telja. Nimam posebne misli, le to, naj bodo v življenju strpni in veseli.

Po intervjuju se nam je pridružil še Lojze Čokl, ki nas je prijazno povabil v skupno obednico, kjer smo tudi opravili intervju. Po kratkem klepetu sva se s Tonetom poslovila in vsem zaželela le- po ter prijetno poletje, Dragu pa, da bi tudi letos užival na morju v Bibionih.

na obisku sva bila: Roman Travar, CM (zapis) in Tone Planinšek (slike)

Prvič sem stopila v njeno sobo in v njen svet. V postelji je skoraj sedela, težko je dihala in šepetaje mi je ponudila stol. Usedla sem se poleg nje. Najine oči so se srečale. "Ne poznam vas,"mi je rekla Povedala sem ji,da sem zdravnica Janja in da sem prišla k njej na obisk. »A k meni?« se je začudila. Dodala je: »Zelo rada sem imela obiske, a zdaj ne več, ker sem tako utrujena. Kar drema se mi. Imam zaprte oči, a ne morem spati. Ponoči mi je vsaka minuta dolga kakor cel dan. Čas se nikamor ne premakne. Vsak dan sem slabša. Dajte mi nekaj, da umrem, takšno življenje je eno samo trpinčenje. Nekaj dni že zelo težko go- vorim. Naveličala sem se že postelje, kjer sem 23 ur na dan in 1 uro na vo- zičku. Tudi na vozičku se hitro utrudim. Edino, kar še zmorem, je, da si sama močim ustnice s čajem.« Umolknila je in si s tresočo se roko ovlažila ustnice. Gledala sem jo, poslušala in molčala. »Kako mi boste pomagali?« me je vpra- šala s šibkim glasom.»Tako rada bi spala a ne morem.«

»Zakaj ne morete spati? Ali vas kaj skrbi?« sem jo vprašala. Začutila sem, da si je kar oddahnila, ker se je nekdo začel zanimati zanjo. »Skrbi me.« Obe sva molčali. »Skrbi me za sina. Pogrešam ga. Obljubil mi je, da bo prišel k meni na obisk,a ne pride.Tako si želim,da bi čimprej prišel,ker ne bom mogla več dolgo govoriti.«
Na nočni omarici je imela mobilni telefon. »Ali želite, da ga pokličem?« Njene oči so zažarele in njeno telo je oživelo.Mudilo se ji je. Učila me je, da je potrebno živeti sproti in ne kasneje, ker kasneje morda nikoli ne pride.
»Ne bo več dolgo trajalo« mi je rekla z ža- lostnim glasom.Takoj sem telefonirala sinu. Ni se oglasil. "Ali je v službi?" sem jo vpra- šala. Z obupanim glasom mi je odgovorila: »Ne, igra nogomet. Ne bo ga k meni, ker nima časa zame.« To spoznanje je bolelo njo in mene.Spoznala sem,da niti zdravnik, niti najboljši prostovoljec nikoli ne bo dovolj dobro nadomestilo za sina,ki ga ni. Ta bol- nica me je naučila, da je potrebno svojca obiskati,ga objeti in mu zašepetati na uho, da ga imamo radi danes, ne jutri, ker jutri lahko nikoli ne pride. Ko se izteka čas živ- ljenja, so trenutki bližine zelo dragoceni.
Ob slovesu, mi je bolnica rekla: »Imam ob- čutek praznine. Nisem ne tukaj in ne tam, kot da bi nekje lebdela. Ko si zdrav, čas hitro teče, ko si hudo bolan, se nikamor ne premakne.Trenutki bolečine postajajo več- nost. Hvala vam, ker ste me poslušali.« S težavo se je nasmehnila in mi ponudila ro- ko. Obe sva čutili, da je zadnjič. »Morda me bo sin poklical nazaj,« je zašepetala z upajočim glasom.
Ko sem se vozila z avtomobilom domov,sem razmišljala: če živiš sam,od nikogar ničesar ne pričakuješ. Če si mama, do zadnjega diha pričakuješ otroka.Če ga ni,se bolečina postoteri. En sam trenutek samote in za- puščenosti lahko bistveno oteži umiranje. En sam trenutek bližine in sočutja lahko bistveno olajša prehod v večnost."Ne pusti me samega, blizu mene ostani,« nas učijo umirajoči bolniki. Ko resnično zaživimo bli- žino in sočutje, trenutek postane praznik življenja. Naj zaključim z modrostjo pokoj- nega pesnika Toneta Pavčka: »Veste, živ- ljenje ni preprosto. Je mogočna simfonija vseh mogočih barv,okusov,temnih in svet- lih tonov.Ampak svetlega nikoli ne spoznaš in začutiš, če se prej ne srečaš s temnim. Imejte radi življenje, saj vas bo tudi življe- nje imelo rado.«

Janja Ahčin

Med Grdim račkom in Kristusom

To je bil naslov letošnjih duhovnih vaj na Zaplani za člane KBBI, ki so bile v dveh terminih. Prvi termin je bil zadnji vikend v maju, ko se nas je zbralo petnajst. Vodil jih je laza- rist dr. Peter Žakelj. Drugi termin pa je bil prvi vikend v juniju, ko je bilo sedemnajst udeležencev. Žal, je drugi termin manjkal voditelj Peter, saj je še vedno preboleval bolezen,ki se ga je lotevala že prvi vikend. Kako smo doživljali duhovne vaje in kdo je Grdi raček, nam predstavlja eden izmed udeležencev.

•  •  •

Kakor vsako leto smo se tudi letos zbrali na Zaplani na duhovnem koncu tedna. Lotili smo se zanimive teme, ki nas je usmerila na družino in medčloveške odnose v njej. Žal je danes družina na preizkušnji zaradi poskusov razvrednotenja te temeljne ce- lice narave in človeštva.
Najprej smo si ogledali risanko Grdi raček. Na mizo pa smo dobili zanimivo brošuro z naslovom Med Grdim račkom in Kristusom, ki je na mene že v začetku naredila močan vtis. Gradivo je razdeljeno na pet poglavij: 1. Grdi raček in jaz, 2. Grdi raček med sprejetostjo in zavrženostjo, 3. Grdi raček, česa te je strah?, 4. Grdi raček v iskanju ljubezni..., 5. Grdi raček, kaj iščeš?
Risanka nam kaže zanimivo temo o družini – o odnosih med starši in otroki. Po ogledu risanke smo z duhovnim voditeljem Roma- nom Travarjem poskušali obnoviti vsebino risanke in nato v osebnem premišljevanju razmišljali, kako poteka naše življenje med trenutki sprejetosti in zavrženosti. Obdelali smo občutke zavrženosti, manjvrednosti, krivde in strahu.
V debati smo svoja spoznanja povezali s Svetim pismom, zlasti z Jezusom. Imel je srečo! Imel je mater, ki je sprejela Njegov prihod,čeprav je bilo vse drugače od njenih načrtov. V družini je bil Jezus nedvomno ves čas sprejet. Ljudje pa Božjih načrtov niso sprejemali in so ga naredili za grdega račka. Njegovo življenje, že od rojstva na- prej,je bilo eno samo srečevanje z naspro- tovanjem in doživljanje zavrženosti. Nikjer ni bil sprejet in mnogi so se celo pohujše- vali nad njim. Jezusu ni bilo lažje, ker je bil Bog, ampak prav zaradi Božje narave še težje.
Sobotno dopoldne smo začeli s ponovnim ogledom risanke. Tokrat smo skušali od- govoriti na vprašanje strahu. Jezus je bil skušan v puščavi. Zaveda se svoje moči in svoje človečnosti. V puščavi, ko ga skuša hudič, pogumno vztraja in odgovarja z Bo- žjo besedo. Kaj pa mi/jaz? Mi pa pademo. Veliko je načinov, kako lahko bežim, ker upam, da bom našel nekaj prostora zase, nekaj ljubezni,nekaj potrditve...Tako bežim v zanke, ki mi jih nastavlja hudič.

Popoldne pa smo imeli priložnost za pogo- vor in/ali spoved in zaključili s sveto mašo. Po večerji smo si ogledali dokumentarni film o Petru Opeki z Madagaskarja, ki je ustano vil združenje 'Dobri prijatelji'.Film prikazuje, kako je z Božjo pomočjo veliko družinam z veliko otroki pomagal iz smetišča v člove- ka vredno življenje. Tako je zgled vsem tistim, ki želijo vsakemu človeku, še zlasti pa otroku pokazati, da je na svetu zaželen in ima svojo človeško vrednost.
Nedeljo smo začeli s sveto mašo v župnijski cerkvi, nato pa smo skupaj z Grdim račkom iskali ljubezen. Grdi raček je vztrajno iskal ljubezen, bližino, sprejetost... Na tej poti je naletel na mnoga razočaranja. Jezus ra- zume naše hrepenenje po ljubezni in nam v svojem evangeliju odpira novo podobo in pomen prave ljubezni, ko pravi: »Glejte, to so moja mati in moji bratje.Kdorkoli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v ne- besih, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mt 12,49-50). Prebrali smo kratko zgodbo iz dnevnika učenke v kolidžu (višja ali visoka šola ali univerzi pridružena znanstvena us- tanova),z naslovom Ljubezen dela za tiste ki delajo zanjo. Potem pa smo naše razmiš ljanje končali z definicijami o zaljubljenosti, prijateljstvu, ljubezni in spolnosti. Kolikor nas je bilo, toliko je bilo tudi definicij.
Hvala za prijazno vabilo na tako zanimivo duhovno srečanje, kjer smo si podelili bo- gate izkušnje.

Branko Merše

foto: Tone Planinšek in Roman Travar, CM

Srečanje v Celju

Spet je leto naokoli,zato se člani Bratstva zbiramo po regijah. Tako je bilo tudi na območju Celja. V soboto, 9. junija, se nas je zbrala lepa skupina po zaslugi Lojzeta Čokla, ki nas je povabil. G. Roman in naši svojci so nam pomagali priti do cerkve sv. Jožefa nad Celjem,kjer je bila sveta maša s spod- budno pridigo. Sledila je še pogostitev s kosilom,ob prijetnem medsebojnem klepetu pa čeprav smo razglabljali tudi o svojih te- žavah, a bili veseli, da smo se zopet videli.
Prav lepa hvala vsem, ki so pripravili pogo- stitev.

Gelca Gajšek

foto: Tone Planinšek

Literarno popoldne

Sredi tedna, v sredo, 13. junija,se je skupina zopet zbrala v Podutiku.Tisto popoldne je močno deževalo,a nas to ni nič zmotilo,saj se radi srečavamo.
Na začetku nas je Ljubica prav lepo poz- dravila in prinesla pozdrave od tistih,ki niso mogli priti, med njimi zaradi bolezni dolgo odsotnih. Z njimi smo povezani v duhu in molitvi. Potem je prepustila besedo g. Ro- manu, da smo se poglobili v molitev in se z Očenašem spomnili tudi naše Ane na Ma- dagaskarju. 'Šteti' so ji zadnji meseci, saj se v jeseni vrača domov. Med nami sta bili tudi Jelka in Marija,te so naše pridne roke, ko jima čas dopušča.
Potem smo začeli z našo temo.Vsak je pre bral izbrani tekst iz knjige ali pa iz svojega literarnega ustvarjanja.Zatem se je razvila zanimiva debata. Po njej pa je Ljubica vo- ščila tistim, ki so zadnji mesec praznovali svoje godove. Za postrežbo ob polni mizi je poskrbela z domačimi dobrotami Marija Kos, ki je praznovala god in konec meseca še rojstni dan. Zahvalili smo se ji za sladke dobrote. Preostali čas smo klepetali ali pa se prav zabavno žogali.
Za konec smo se odpravili v cerkev k sveti maši, da se umirimo in povežemo z našim Stvarnikom, ki prebiva v tabernaklju. Vsak je kaj povedal Odrešeniku ali pa On njemu. Tako lažje preživimo dneve, posebno še tisti,ki so v postelji,saj nam maša dá hrano za življenje.
Vsako naše srečanje je nekaj posebnega, saj nam ostane v spominu.

Gordana Dobrinjanin

foto: Roman Travar, CM

Marija Pomagaj nas je ponovno zbrala na Brezjah

Kot že štiri desetletja smo se tudi letos na tretjo soboto v juniju, v mesecu češčenja Srca Sina naše nebeške Matere Marije, zbrali pri njej na Brezjah. Nekaj tisoč se nas je zbralo iz vseh koncev naše lepe dežele.Na prostoru pred oltarjem so bili bratje in sestre na vozičkih in teže okretni ter tako imeli dober pogled na po- dobo Marije Pomagaj in oltar,kjer se je da- rovala sveta maša,ki jo je ob lepem številu duhovnikov daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. Z eno samo željo in s prošnjo: Marija Pomagaj mi nositi križ,ki mi ga je na- ložil tvoj Sin,in me reši trpljenja in bolečin,

ki me spremljajo dan za dnem. Zbrali smo se ob Mariji, pomočnici kristjanov, ki prosi za nas Božjega usmiljenja. Tudi g.škof nam je v nagovoru opisal svoje težave, ki ga spremljajo v življenju. Med evharistijo je bila tudi možnost za prejem zakramenta svetega maziljenja,na koncu pa procesija z Najsvetejšim. Med molitvijo in bogoslužjem je donela pesem. Po zaključku zahvalne slovesnosti je sledil mimohod pred milostno podobo Marije Pomagaj v cerkvi.
Na koncu izrekam še besedo zahvale vsem ki so dali na razpolago svoje moči in dobro voljo pomoči potrebnim. Bog povrni vsake- mu za njegov trud in razdajanje za druge.

Slavko Breznjek

foto: Tone Planinšek

Pri Renati je bilo veselo

»Ker si Renata to zelo želi... Zaradi bolezni se ne more več udeleževati raznih duhovnih in druža- bnih srečanj, ki jih pripravljate v Bratstvu, zato pridite vi k njej,« je bilo rečeno – in storjeno.
V izredno lepem poletnem vremenu se nas je v soboto,23.junija,pri Žižkovih v Ivancih zbralo toliko,da smo v celoti napolnili veliko senčno garažo,ki je bila za to priliko izpra- znjena in lepo pripravljena za goste: člane Bratstva, Marijini sestri Edith in Heleno s prijatelji, nekaj Žižkovih sorodnikov in vaš- čanov.
Zbrane sta najprej nagovorila voditelj po- murske skupine Bratstva Slavko Breznjek in tamkajšnji župnik Stanko Zver. Povedal je, da je cela vas v pripravah na prazno- vanje, saj naslednji dan, na god zavetnika domače cerkve, župnija Bogojina praznuje proščenje.Zberejo se domačini ter prijatelji od blizu in daleč.V tem duhu je bilo bogato izpolnjeno tudi naše srečanje.
Mašo je daroval duhovni asistent Bratstva Roman Travar. V mašnem nagovoru je po- udaril, da so preizkušnje povečini v službi našega napredovanja, da naredimo po- treben korak naprej v veri in zaupanju do Boga ter med seboj.
Nadaljevali smo s kosilom. Prepletli smo se med seboj, povedali smo si,kako se nam je godilo,medtem ko se nismo videli,spraševali po tistih, ki smo si jih želeli videti, pa se nam niso mogli pridružiti, se spoznali s tis- timi, ki so bili prvič med nami.
Sledila je popoldanska molitev, ki jo je Slavko imenoval kar »Brezje po Brezjah«. Zmolili smo rožni venec, kot so ga molili teden prej na romanju bolnikov na Brezjah. Molili smo za naše pokojne starše,sorodni- ke, prijatelje, še posebno smo se spomnili naše pokojne Milice, Marjana in Renatine babice. Mojca nam je zapela...
Njena otožna pesem se je prevesila v po- slavljanje pred odhodom domov. Seveda smo se poslavljali debelo uro – o, da, to je pač jezik ljubezni.

Darinka Slanovec

foto: Tone Planinšek

Bratstvo se predstavi

Na rojstni dan Janeza Krst- nika smo romali v župnijo Stari Trg ob Kolpi. Na dvorišču župnišča so nas prijetno pozdravili fantje terapevtske skupine TAV Sv. Družina. Gospod župnik Jože Pavlakovič nas je nagovoril z dobro- došlico.
Odžejali smo se in odšli v cerkev sv.Jožefa prvotno cerkev sv. Janeza Krstnika. Pri sv. maši nas je pozdravil g. Jože Pavlakovič. Somaševal je g. Roman.
Delovanje KBBI je predstavila ga. Darinka Slanovec. Prisotne župljane je povabila k sodelovanju v našem gibanju.
Pri sv. maši smo sodelovali z branjem beril, s prošnjami in zahvalami. Po sv. maši sta prejela zakrament sv. krsta dva fantka.
Sledilo je kosilo, ki so ga skuhali fantje te- rapevtske skupine. Fantje, hvala za zelo okusno kosilo! Želimo vam uspešno še na- prej.V vaši družbi smo se zelo dobro poču- tili. Verujemo in molimo za vas, da bi bili uspešni v svojem življenju, saj je Bog z vami.
Popoldan so po skoraj štirih stoletjih blago slovili kapelo v čast prvotnemu zavetniku sv.Janezu Krstniku.Te slovesnosti se nismo udeležili zaradi gradnje in ovir. Z njimi smo čutili hvaležnost Bogu.
Prijetno toplo popoldne smo ob klepetu preživeli v Dolu ob Kolpi.
Ustavili smo se v Ljubljani, kjer smo si og- ledali nekaj novitet. Nini smo nazdravili za njen rojstni dan. Veseli in zadovoljni smo se vrnili na svoje domove.
Zahvaljujemo se g. Jožetu Pavlakoviču, fantom iz terapevtske skupine TAV. Velika zahvala pa g. Romanu za njegovo veliko- dušnost in srečno vožnjo. Bog vam vsem povrni za vašo dobroto in vaš dragoceni čas.

Razmišljala in doživljala z vami Milka Žagar,

foto: Tone Planinšek

Skupina Domžale-Kamnik na Zaplani

V soboto, 7.julija 2012, smo se člani Bratstva, sodelavci in pri- jatelji zbrali na Zaplani v domu KBBI. Po prisrčnem snidenju v sončnem jutru in živahnem pomenku v dvorani sta nas pozdravila še voditeljica skupine Katja in g.Roman, ki nas je v senci dreves nagovoril in prebral evangelij po Marku 6, 1-6, ko je Jezus učil v domači shodnici in so se nad njim spotikali, zato pravi, da prerok ni brez časti, razen v do- mačem kraju ter se čudil njihovi neveri.
Mar nismo tudi mi kdaj podobni poslušalcem v shodnici,ki dvomijo in ne morejo razumeti da je Jezus človeški in hkrati tudi Božji Sin – mar ni to tesarjev sin? Zato Jezus pravi, da prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in med svojimi sorodniki...
Po razmisleku o evangeliju smo se zbrali pri skupnem kosilu. Po njem pa se sprehodili, pokramljali, se spočili, razveselili in zapeli ob harmoniki na dvorišču. Bilo je veselo in lepo.
Popoldne smo se napotili v cerkev. Pri bo- goslužju smo izrazili svoje prošnje in zah- vale. Ob Zlatkovi spremljavi orgel smo tudi zapeli.
Po maši v sončnem in toplem popoldnevu smo se vrnili v dvorano,kjer nam je Zlatko, ki se je pred kratkim vrnil z Madagaskarja, z diapozitivi prikazal zanimivo življenje in delo slovenskih misijonarjev med domačini. Po prigrizku smo se polni vtisov,razpoloženi in prijetno utrujeni poslovili v želji, da se čim prej spet srečamo.
Hvala Mariji, Mihaeli in Senadu, ki so nas razvajali z dobrotami in vsem, ki so nam omogočili prevoz, oskrbo, spodbude, pri- skočili na pomoč in so kakorkoli prispevali, da nam je bilo lepo.

Marija Vraničar, Domžale

foto: Marjeta Cerar in Marija Presekar

Jaz sem pot,resnica in življenje (Jn 14,6)

Nova maša v Selcih

Osmega julija smo se v zgodnjih jutranjih urah člani Krščanske- ga bratstva (KBBI) s kombijem odpeljali proti Škofji Loki in pot nadaljevali proti Selški dolini. Po nekaj kilometrih vožnje smo zagledali napis: »Novomašnik bod' pozdravljen!« Razveselili smo se ga, saj smo prispeli na cilj. Ustavili smo se na parkirišču ob poko- pališču, saj smo nedaleč zagledali mlaj, ki je označeval novomašnikovo domačo hišo. Mislili smo si: »Ker smo prispeli pred načr- tovano uro, si bomo pa vsaj pogledali, kje je stanoval novomašnik,saj nismo 'računali' da bomo slovo od doma še ujeli.«
Še ko smo se izkrcavali iz kombija, smo doživeli ponudbo pomoči iz sosednje par- kiranega avtomobila. Dve mladenki sta se ponudili, da pomagajo pri prevozu z inva- lidskim vozičkom.
Po nekaj sto metrih smo se povzpeli na hrib in stopili v prekrasno obnovljeno cerkev sv. Petra. Cerkev se je hitro polnila, prav tako tudi prostor okrog nje.Kmalu je odbilo deset, ko je sprevod ministrantov in duhov nikov z novomašnikom pristopil pred darit- veni oltar. Prvič je zbrano verno občestvo z novomašnikovimi sorodniki pozdravilo svojega novomašnika kot voditelja najsve- tejše zahvalne daritve. Ušesa kar nismo mogla preslišati veličastnega petja zbora ob spremljavi čudovitih orgel. Tudi očem ni bilo dano dremati, da bi ne opazovale in spremljale slovesnosti,ki je potekala po le- pem liturgičnem obredu z vzornim sodelo- vanjem ministrantov in drugih bogoslužnih sodelavcev.
Saj smo vsi poznali novomašnika, ki je bil v središču naše pozornosti, vendar,vam,dra- gi bralci Prijatelja, moram zaupati njegovo ime. To je Borut Pohar, lazarist. Saj res – tudi vam je znan, saj ste o njem že brali v reviji,ko se je kot bogoslovec prostovoljno udeleževal srečanj bolnikov in invalidov. Ima čuteče srce za vse v stiski in pomoči potrebne, pa čeprav je diplomiral na dveh fakultetah in mu je poglabljanje v znanost 'lahkotno opravilo'.Zato tudi ni kazal treme in strahu, saj je dobro 'naštudiral' sloves- nosti in vse, kar sodi zraven.
Tudi pod šotorom je 'obvladal sceno', še zlasti,ko je moral odgovarjati na vprašanja ali pa zaigrati na trobento. Veliko je bilo njegovih prijateljev in znancev, kakor tudi domačinov, ki so ponosni na še enega no- vomašnika iz njihove župnije.
Tudi člani Bratstva smo se veselili z novo- mašnikom in mu zaželeli vse dobro,predvsem pa obilo Božjega blagoslova ter pomoči na duhovniški poti, ki jo začenja, kakor se je šušljalo pod šotorom, med nami in kot novi urednik Prijatelja. Zato mu še toliko bolj zaželimo, da bi svoje čuteče srce pustil odprto za vse, ki potrebujejo duhovne in druge pomoči, saj bo marsikateremu roka ali pa noga na poti v Božje kraljestvo.

Roman Travar, CM, urednik,

foto: Tone Planinšek

Vtisi z nove maše

Včeraj je Nancy skupaj z množico povab- ljenih doživljala pred okus raja in sicer ob slovesnosti nove maše v Selcih nad Škofjo Loko.

Ker sem včasih zelo zgovorna, sem se tudi tokrat med vožnjo tako razgovorila,da sem v trenutku rekla prijateljici: »Joj, ne vem, če nisva šli že mimo Selc!« Odgovorila mi je:»Bova počakali malo naprej,da vprašaš« Ustavila je ob avtu, ki je imel ljubljansko registrsko tablico. Mislila sem si: »Pa saj ne bodo vedeli.« A poglej, poglej, notri so sedele 'nunce' in šoferka mi je bila znanka. Nobeno vprašanje ni bilo več potrebno,ker sem vedela, da gremo proti istemu cilju.
Potem pa sva parkirali ob kombiju Bratstva in takoj sem se ponudila v pomoč za spre- mstvo mladenke Ane na invalidskem vozič- ku in jo peljala v cerkev,kjer smo bili priča prečudoviti Borutovi novi maši.
Tukaj sem srečala še veliko poznanih ljudi in prijateljica je malo za 'hec' in malo zares rekla: »Ja,koliko ljudi pa ti poznaš! Ni eno- stavno biti šofer 'vip' osebi...«
Samo razpoloženje med sveto mašo je bilo nebeško. Goreč pridigar je naredil čudovit nagovor novomašniku. Novomašnikove oči so venčali prosojni biseri,ki so pričali o po- gumni in plemeniti odločitvi.

Nevenka

V valovih življenja

Nekaj bralcev Prijatelja me je nagovorilo k zapisu lastne verske izkušnje – poti, na katero me je poklical Bog in po kateri bolj ali manj uspešno hodim.
Začel bom z maminim spominom. Rodil sem se nekaj tednov prezgodaj.Ob rojstvu nisem zajokal, vendar sem dajal znake življenja. Dali so me v inkubator. Zahvaljujoč takra- tni medicinski oskrbi sem zdrav zapustil porodnišnico.
Versko okolje v družini je bilo Božji dar, ki sem ga po krstni milosti prejemal od star- šev.V pomoč sta bila tudi duhovnika iz so- rodstva po mamini strani –njen stric Anton in bratranec Franci (moj stari in mali stric)
Na otroška leta imam lepe spomine. Prvi mi je še posebej ostal v spominu. Ko sem bil star štiri leta, sem bil na novi maši mojega malega strica. Pri plesanju čindare (ljudski skupinski ples z vijuganjem) sem padel preko studenca in si ranil koleno. Botra me je peljala v hišo in me namazala s kremo, ki jo je imela s seboj teta iz Nemčije. 'Tuja' krema je imela posebno 'moč', da mi je ta- koj pomagala. Ta dogodek me danes živo spominja na podeljene milosti nove maše.
Zaznamoval me je tudi pripetljaj iz šolskih dni.Dokaj zgodaj,že v drugem razredu sem začutil, da verni ljudje nismo bili zaželeni v Titovi Jugoslaviji. Pisalo se je leto 1980. Predsednik je umiral v ljubljanskem kliničnem centru, po državi pa je 'romala' štafeta. Tudi naša šola jo je sprejela. Tisti dan je bil odpovedan pouk,vendar je bila obvezna prisotnost ob sprejemu štafete na šolskem dvorišču. Razredničarka je dala navodilo, da lahko v primeru slabega vremena osta- nemo doma. Nalivov res ni bilo, le rahlo je deževalo, zato sva z bratom ostala doma. Toda štafete nisva zamudila, saj je morala iti po regionalni cesti 50 m mimo hiše. Za- radi neudeležbe na sprejemu štafete sva dobila neupravičene ure. Doživeta 'krivica' me je spodbudila k razmišljanju in iskanju krivca. Njeno navodilo glede slabega vre- mena ni bilo iskreno, 'pozdrav' štafeti z domačega praga ni veljalo kot opravičilo. Z nadaljevanjem šolanja sem čedalje bolj spoznaval, da (šolsko) okolje ni bilo prija- zno do vernikov. Moč za vztrajanje v veri sem dobival iz dejavnega sodelovanja pri nedeljskih svetih mašah, ko sva z bratom redno ministrirala najprej v sosednji in ka- sneje še v domači župniji.
Ko sem ob koncu osnovne šole razmišljal, kam se 'usmeriti',sem iskal poklic,s katerim bi čimprej imel možnost zaposlitve. Prisot- nost jeklarske industrije in možnost kadro- vskih štipendij je bila vabljiva, zato sem se odločil za metalurškega tehnika.Toda hkrati me je neki notranji klic vabil na drugačno pot. V želji, da v sebi razčistim, sem ga 'pustil živeti', dokler nisem zaključil srednje šole.
Obvezni vojaški rok nekdanje skupne drža- ve je sledil takoj po srednji šoli. Domači g. župnik je dejal, da je leto vojaščine lahko priložnost za duhovno poglabljanje, saj ni potrebno 'misliti s svojo glavo',ker to opra- vljajo nadrejeni. Tako sem se odločil, da prosti čas posvetim notranjemu klicu in v sebi razčistim glede svoje prihodnosti. Čez dobre pol leta sem se odločil, da opustim šolanje na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kamor sem se vpisal pred odho- dom k vojakom in se vpišem na Teološko fakulteto v Ljubljani ter zaprosim za vstop v Misijonsko družbo lazaristov. Izbira za lazariste je izhajala iz poznanstva, saj je član Družbe tudi moj mali stric,ki me je po- slal na prve duhovne vaje, katerih sem se potem redno udeleževal. Spoznal sem mo- žnost misijonskega poklica, predstavili so nam ga misijonarji, ki so bili med voditelji duhovnih vaj. To je poklic, ki ga takrat v sebi še nisem čutil, a mi je vseskozi 'pri- vlačen'.
Odločitev za duhovniški poklic me je notra- nje zelo obogatila. Bil sem verjetno najbolj srečen vojak, a pred nami in Slovenijo je bilo najtežje obdobje, saj je razpadala Ju- goslavija. Slovenija je bila na poti osamo- svajanja,zato je vojska povišala bojno pri- pravljenost.Zgodaj spomladi leta 1991 smo vsi vojaki prejeli po 120 nabojev in bili v bojni opremi od jutra do večera.Med vojno za Slovenijo sem še vedno bil v vojašnici v Petrinji pri Sisku na Hrvaškem. Ker se je vojna v Sloveniji zaključila po desetih dneh smo čutili olajšanje,vendar le za nedoločen čas,saj smo vedeli za spopade na hrvaškem ozemlju in možnost razširitve spopadov v Bosno in Hercegovino. Zatočišče nam je bila vera in zaupanje v Boga. Slovenska osamosvojitev ni imela več poti nazaj,zato so nas, Slovence, predčasno odpustili iz Jugoslovanke vojske - dober mesec po desetdnevni vojni.
Študij teologije in bogoslovna vzgoja sta mi dala temelje duhovniške službe. Življe- nje in delo v skupnosti pa lepote in preiz- kušnje skupnega bratskega življenja. Višek skupnega življenja je bil čas notranjega semenišča (noviciata). V rojstni vasi usta- novitelja sv. Vincencija Pavelskega (na jugozahodu Francije) sem skupaj s štirimi sobrati iz Francije, Zaira (danes Kongo) in Slovenije okusil bogastvo skupnega življe- nja ob spoznavanju karizme ustanovitelja in poslanstva Misijonske družbe v današ- njem svetu.Žal tega bogastva ni bilo mogo če prenesti v različne skupnosti, v katerih sem kot duhovnik deloval. Zaupanje v Božjo vodstvo in pomoč me žene naprej v valovih življenja v skupnosti.

Roman Travar, CM

Ponovno na deželi pod kozolcem

Zadnjo soboto v mesecu maju smo se s s.Edith in s. Heleno skupinica bolnikov in invalidov odpeljali na deželo,kjer smo bili že nekajkrat Kraj Vino je vasica, obdana z vso lepoto narave. V njej živita preprosta in dobrosr- čna zakonca Tončka in Ludvik. Zbrali smo se pod nam že znanim kozolcem, kjer smo v prijetnem druženju in klepetu počakali na sveto mašo. Maševal je g.Janez Drnovšek, ki je delil veselje z nami. Duhovno smo se okrepčali in mašo dopolnili s čudovitimi pesmimi, katere so z veseljem prepevale starejše, prijetne gospe iz tamkajšnjega ljubiteljskega pevskega zbora. Tončkine pridne roke so poskrbele tudi za naše že- lodce,saj je naenkrat zadišalo po okusnem 'segedin' golažu in slastnih paprikah. Tudi sladokusci smo prišli 'na svoj račun'. Naj povem, da nam je bilo vreme izredno na- klonjeno, saj nas je sonce s svojimi žarki prijetno grelo in sem lahko opazovala zdra vilna zelišča,ki jih Tončka goji in radodarno deli prijateljem ter znancem. Ludvik je z veseljem raztegnil meh harmonike in iz nje izvabil prijetne melodije. Bil je resnično ču- dovit in nepozaben dan.Moje srce je ostalo napolnjeno z radostjo še kar nekaj tednov, saj sem se pogosto spomnila na tisto sku- pno srečanje.

Saša Rolih,

foto: s. Edith Metelko

Spomin na novo mašo

V teh kriznih časih, ko je po- vsod zaznati pomanjkanje,pa naj bo v žepu, naših srcih, v kulturi ljudi, je pravi blagoslov povabilo na novo mašo.
1. julija sem bila priča temu velikemu do- godku,ko je naš prijatelj br. Jan Cvetek v cerkvi sv. Nikolaja v Bohinjski Bistrici prvič daroval sv. mašo.
Sam obred je bil preprost, spontan, pov- sem v Janovem stilu, temu primerna je bila tudi pogostitev.
Prepričana sem,da bo v svojem poklicu znal širiti znanje in vedrino med svoje 'ovčice' in se kdaj spomnil prijateljev in naših skup- nih dogodivščin.
Mi ga bomo še naprej podpirali in vztrajali v molitvi za nove duhovniške ter redov- niške poklice z upanjem, da naš trud ne bo zaman.

Jožica, foto: s. Edith Metelko

Romanje k Mariji

V Dom sv.Katarine v Mengšu se je pripeljal g. Travar s kombijem KBBI in vanj naložil nekaj oskrbovancev na vozičkih ter se z nami odpravil na romanje na Dobrovo.
Ob prihodu nas je že čakal in sprejel g.žu- pnik Golob v cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Leščevju. Ob 10h smo začeli sv. mašo s pesmijo Spet kliče nas venčani maj. Voditelj somaševanja je bil msgr. Tone Kompare s sedmimi duhovniki iz različnih Domov. Cer- kev je bila polna vernikov–kar nekaj na vo- zičkih.Petje je bilo zelo navdušeno in lepo! Sodelovanje pri sv.maši je bilo vnaprej pri- pravljeno. Vsak Dom je imel vlogo:vstopne besede in kesanje, prošnje vernikov, uvod v Oče naš in pozdrav miru.
Po sv. maši je g. Kompare izpostavil Naj- svetejše, molil litanije Matere Božje in dal blagoslov.
Nato je g.župnik predstavil cerkev na Dob- rovi,ki je bila dolga leta romarsko središče, preden so se ljudje začeli zbirati na Brez- jah. Tudi zdaj prihaja še veliko romarjev, kajti Marija še vedno dela čudeže. Nastala je iz majhne kapele v lepo cerkev,ki jo ob- navljajo in lepšajo znotraj, zunaj pa so z deli že končali.
Pokojni kardinal Alojzij Ambrožič, doma na Dobrovi, je vedno prihajal na obisk v cer- kev. Povedal je, da je po svetu videl mno- go Marijinih oltarjev, a lepšega, kot je na Dobrovi, ni!
Po končani sv. maši smo se zbrali v učil- nicah za verouk. Vsaka skupina (Dom) je imela za svoje pripravljeno dobro malico, ki so jo prinesli s seboj.
G. župnik iz Bohinja – dober pevec– je vzel v roke kitaro in vodil petje, da je bilo še bolj veselo in prijetno.
Kljub deževnemu dnevu je bilo lepo in dob- ro organizirano.Hvala Bogu za take dneve!

s. Cecilija Rodé, HKL

Potep po Ljubljani

V četrtek, 28. junija nas je bilo nekaj stanovalcev DSO- ja Krško na izletu v Ljubljani. Vozili smo se z ladjo po Ljubljanici. Obiskali smo tudi Lju bljanski grad, kjer je naša direktorica vsa- kemu plačala izbrano pijačo. Bilo je lepo!
Rada bi se zahvalila vsem, ki ste nas spre- mljali na izletu.

Elica Krivec

Exposanità

Exposanità je mednarodna razstava posvečena zdrav- stvenemu varstvu in rehabilitaciji, ki je po- tekala v Bologni,v Italiji od 16. do 19.maja 2012.To odlično priložnost za proizvajalce, trgovce in uporabnike, da se seznanijo z najnovejšimi medicinsko-tehničnimi izdelki in drugimi zdravniškimi pripomočki, smo s skupino paraplegikov v organizaciji Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine izkoristili tudi predstavniki Bratstva.
V ogromnih prostorih so razstavljavci iz vsega sveta predstavili toliko različne me- dicinsko-tehnične opreme,da si je človek v enem dnevu ne more podrobneje ogledati, lahko pa zbere veliko informativnega gra- diva. Mi smo si ogledali tiste pripomočke,ki so bili najbolj zanimivi. To so bili predvsem vozički, ki jih je bilo na stotine, v različnih izvedbah in za najrazličnejše namene, fizio terapevtski aparati in naprave za lajšanje svojega vsakdanjega počutja,različna dvi- gala in stopniščni vzpenjalci, številne stoj- ke, udobna ležišča, antidekubitusne bla- zine... Toneta in Janija so seveda najbolj zanimali prilagojeni avtomobili s predelava- mi za prevoz invalidov na vozičkih.Mene je še posebno pritegnil izredno bogat kopal- niški program, npr. udobna kopalna kad, ki jo z daljinskim upravljanjem lahko namestiš v želeni položaj in v njej uživaš vse pred- nosti različnih vrst vodne masaže–lahko pa se v njej tudi samo malo odpočiješ. Mimo- grede: taka kopalna kad stane 10.000 €.
Moderna tehnologija je za bolnike in invali- de vsekakor velik zaveznik, pomagalo,prek katerega si svoje okolje in svoj eksisten- cialni prostor izboljšamo tudi tisti,ki se na- hajamo na 'margini'. Vprašanje je le, koliko si jo lahko dejansko privoščimo.
Vprašanje tudi za mnoge prebivalce Bolo- gne in drugih severnoitalijanskih krajev, ki jih je komaj dan po zaprtju tega bogatega informativnega sejma hudo prizadel rušilni potres...

Darinka Slanovec,

foto: Tone Planinšek

Nedelja Karitas v župniji Planina

Nekaj dni pred mojim odhodom na duhovne vaje, ki so potekale od 1. do 3.6.2012, v našem domu KBBI na Zaplani,sem dobil po- vabilo od župnika,g.Franca,iz zgoraj nave- dene župnije, da bi bil na nedeljo Karitas gost v njihovi župniji s kratkim nagovorom vernikom pri daritvi svete maše, saj je bilo srečanje posvečeno starejšim in bolnim ljudem.
Malo pred deveto uro,kakor sva bila dogo- vorjena z g.župnikom, je v lepem,sončnem nedeljskem jutru prišel po mene na Zaplano prijazen, mlad gospod in me odpeljal v nji- hovo župnijo. Čeprav sva se prvič srečala, se je med nama kaj hitro razvil pogovor, kot da bi bila stara znanca. Ob prijetnem klepetu in vožnji po čudoviti pokrajini sva se hitro približala cilju. Pospremil me je do župnišča, kjer sva si v roke segla z župni- kom, g. Francem. Dokaj hitro sem razumel njegove želje. Sveto mašo sta darovala župnik, g.Franc in zlatomašnik, g.Bojan. Po evangeliju sem nagovoril zbrano občestvo in na koncu v nekaj besedah predstavil še KBBI. Ljudje so me hvaležno nagradili z močnima aplavzoma. Po sveti maši smo bili povabljeni v lep prostor na dvorišču žup- nišča, kjer je župnijska Karitas pripravila pogostitev za vse.
Na koncu se najprej lepo zahvaljujem žup- niku,g.Francu za povabilo in topel sprejem, prijaznemu šoferju za čudovito in varno vožnjo ter predstavnici Karitasa, ki me je prisrčno pozdravila na začetku svete maše in predstavnici, ki se mi je lepo zahvalila na koncu svete maše ter mi izročila darilo, ki me bo vedno spominjalo na dobre ljudi in kraje ob Unici.
Hvala lepa za vse in obilo Božjega miru vam želim.

Slavko Breznjek

Rada se družim s prijatelji

V poletni vročini sem se odpravil proti Primorski. Moj cilj ni bila obala in osvežitev v morski vodi ampak Vipavska dolina. Ustavil sem se v Ajdovščini, pri Ani Rebek (Šibe- niška 3, 5270 Ajdovščina).Ker je bil to moj prvi obisk pri Ani, sem ob pomoči prijaznih someščanov prišel na cilj.Vrata so bila od- prta. Ob njih je sedel gospod,ki ga pozdra- vim in se mu predstavim. Spoznam, da je Anin brat in ob najinem govorjenju se iz hiše že zasliši njen glas ter za njim še glas drugega brata. Pozdravim Ano in brata Jo- žeta. Zaželijo mi dobrodošlico in mi ponu- dijo, da se usedem za mizo, ki jo imajo v prijetnem kotu med dvema stikajočima se hišama. V prvi živita Ana in Jože, v drugi pa brat, ki jo je pred leti kupil.
Ana in Jože povesta, da je hiša, v kateri živita,njun rojstni dom.Poleg bratov pa ima Ana še poročeno sestro in pokojnega bra- ta, ki ga je povozil avto, ko je bil star štiri leta. Ana se ga le bežno spominja, saj je bila takrat stara komaj dve leti in je tudi najmlajša v družini. Zelo zgodaj – isto leto kot brat ji je umrl tudi oče,mati pa je umrla pred desetimi leti.
Iz svojega otroštva se Ana ne spominja dosti. Veliko časa je preživela v bolnišnici v Stari Gori,saj je zbolela za rahitisom. Bo- lezen ji je pustila posledice. V pomoč ji je bila osem let starejša sestra, ki je zanjo lepo skrbela.
Zaradi posledic bolezni je hodila v Posebno osnovno šolo v Vrhpolju pri Vipavi in konča la pet razredov. Iz šolskih dni se spominja, da je bila najtežja matematika in najlažja telovadba. Sicer pa pravi, da so bile vse učiteljice in učitelji v redu. Spominja pa se še ene poti v šolo, ko je pot od doma do šole pešačila v dežju in vsa premočena prišla v šolo.Še isti dan jo je učiteljica pri- peljala domov.
Po končanem šolanju se je zaposlila v novo odprtem Varstveno delovnem centru(VDC) Ajdovščina. Ana se spominja, da se je to zgodilo 16.februarja pred 30 leti.Kljub dolgi delovni dobi še vedno rada obiskuje VDC. Z veseljem opravlja svoje delo in poskrbi, da so prti lepo oprani ter zlikani. Trenutno je zaposlenih okrog 35 oskrbovancev.
V prostem času rada pomaga pri gospodinj skih delih ali pa veze gobeline, ki jih je na- redila že med 30 in 40.Če pa ima priložnost se odpravi na organiziran izlet. Nazadnje je bila z društvom Sožitje na izletu v Ljub- ljanskem živalskem vrtu.
Ana je družabna, vedno nasmejana in do- bre volje. Rada se pogovarja in se zanima za različne stvari in ljudi. Stike vzdržuje prek telefonskih pogovorov in srečanj.Brat Jože doda, da jo je potrebno pri uporabi telefona kar malo 'nazaj držati', saj zna račun precej narasti. Zato pa se mesečno udeležuje srečanj Vere in luči v Ajdovščini in Vipavi. Od vsega začetka pa je tudi čla- nica Krščanskega bratstva (KBBI). Rada in z veseljem prihaja na srečanja in duhovne vikende.Večkrat se dogovori z Urško Krpan in se skupaj pripeljeta na Zaplano,saj nima lastnega prevoza.
Minila je že skoraj ura, ko smo začeli prije- tno klepetati, zato sem jo vprašal o priho- dnosti in njenih željah. Nima velikih želja,le da bi bila čimbolj zdrava in bi se lahko še dolgo srečevali na naših srečanjih.

Roman Travar, CM (zapis in foto)

Nepričakovan obisk

Prišla sta g. Roman in Gordana,ki sta poja- snila prihod: »'Vandrava' po svetu!« V Do- mu so bili gostje, zato je bil obisk kratek, a sladek. Na hitro sem ju izprašala vse,kar me je zanimalo in mi ležalo na srcu.
Zdravje mi ne dopušča, zato se poredko vidimo.Srčno si želim videti tega ali onega, zato je veselje ob takšnem snidenju toliko večje.
Želim si iti na duhovne vaje, tako poglobiti vero,se zbližati z Jezusom,našim Gospodom ter okrepiti voljo.
Iskrena vama hvala–iz srca za 'vandranje'. Tudi drugi 'privandrajte'.Je pač Božja volja taka, kajne?!

Kati Ribič

Zaplana nosi v sebi lepoto dneva,
svetlobo jutra, tišino noči!

Zaplana nosi v sebi ljubezen,
pesem, veselje otroških oči!

Zaplana nosi v sebi zvestobo
do hiše domače in rodne prsti!

Popotnik, postoj in se odpočij!

»Čudežne besede«

PROSIM

Bilo je na poti v avtu. Med brskanjem po radijskih postajah,da bi našli kakšno prijet- no glasbo,smo na eni izmed postaj naleteli na pogovor. Beseda je tekla o tem, kako je potrebno znati prositi. Govorila je neka strokovnjakinja,a si nisem zapomnila njene- ga imena.Sem si pa dobro zapomnila misel, kako potrebno je znati izražati svoje proš- nje in svoje bližnje prositi,da nam dajo tisto kar potrebujemo. Najbolj me je presenetila ko je govorila o tem, kako mnogi ljudje že- lijo, da bi njihovi bližnji prepoznali njihove potrebe in nanje odgovorili. »Ja, seveda!« sem kar naglas komentirala njen stavek. »Kaj si rekla?« me je vprašal mož. In že je zamenjal radijsko postajo, saj smo iskali prijetno glasbo. Jaz pa sem dobila vsebino za razmišljanje in novo čudežno besedo 'prosim', ki lahko v naše odnose prinese ti- sto, kar si želimo.
Zakaj si želimo, da bi drugi prepoznavali naše želje in potrebe? Ker smo žejni po- zornosti in ljubezni. Tudi meni se zdi, da bi morali vsaj moji najbližji videti, kdaj potre- bujem pogovor, objem, tolažbo, počitek, pozornost, ... A pogosto ni tako in zato smo mnogokrat razočarani. Zakaj pa svojih najdražjih ne bi prosili za objem ali besedo tolažbe? Beseda 'prosim' nam gre kar težko z jezika. Težko je prositi. Imamo različne izkušnje. Če smo bili zavrnjeni, je znova prositi še težje. Laže je čakati. A pogosto se čakanje zavleče v brezupno hrepene- nje, razočaranje in žalost. Prej ali slej naši bližnji vidijo, da je nekaj narobe, a seveda je povedati,kaj si resnično želimo,še vedno težko.
Ko opazujem svojo sedemmesečno dojen- čico, lahko z gotovostjo zatrdim, da nam je glasno izražanje naših potreb položeno v našo popotno torbo na tem svetu že ob rojstvu. In še zdaleč ni dovolj, da smo siti in imamo streho nad glavo. Imamo še pre- cej več potreb, ki morajo biti izpolnjene, da smo zadovoljni in srečni. Med drugim se moramo počutiti varne,biti moramo sprejeti in ljubljeni, upoštevani, spoštovani,svobo- dni, potrebujemo tudi prijatelje in zabavo. Seveda so te naše potrebe različno močne glede na obdobje v življenju in glede na karakter posameznika. A če si karkoli od naštetega želimo,je prav,da se za to bori- mo in naše najdražje prosimo, naj na našo potrebo odgovorijo. Nismo sebični in nismo egoisti, če prosimo. In moje mnenje je, da se ne bomo razvadili,če bomo deležni veli- ko objemov in prijaznih besed. Le srečnejši bomo postali. Ne glede na to, ali smo stari nekaj mesecev,nekaj let ali nekaj desetle- tij, prav je, da znamo glasno izraziti svoje potrebe in prositi svoje bližnje, da nas sli- šijo in uslišijo.
In če se bomo znašli na drugi strani in nas bo nekdo prosil za pozornost, obisk, pogo- vor,...Storimo,kar je v naši moči.Predvsem za svoje najbližje si vzemimo čas.Naj ne bo pomembnejša pospravljena kuhinja, opran avto in zlikano perilo. To počaka. Seveda mora priti tudi to na vrsto, a ne preslišimo prošnje svojih najbližjih, kadar potrebujejo naš čas, pozornost, objem, nekaj besed. Če pa ne zmoremo, skušajmo to povedati tako, da jih ne bomo prizadeli.
Pred kratkim sem doživela razočaranje dveh prijateljev nad mano. Kar nekaj časa nisem vedela, kaj je narobe, a čutila sem, da ni vse dobro. Ob priliki sem povprašala, zakaj naše prijateljstvo ni več tako prist- no. In izvedela sem, da sem ju razočarala, saj do njiju nisem bila pozorna in si ob sre- čevanjih s prijatelji nisem vzela časa zanju Bilo mi je težko,saj nikakor ni bilo namerno. Kar nekaj časa sem premišljevala, zakaj je do tega prišlo. Razlogov je verjetno več in del odgovornosti je na moji strani. Je pa še en razlog. Ko smo se srečevali, nisem iz njune strani nikoli začutila, da si posebej želita preživljati čas v moji družbi.Zato sem čas večkrat namenjala tistim, ki so prišli k meni in pokazali, da jim je dobro, ko smo bili skupaj. Če bi mi povedala ali pokazala, da si želita druženja z menoj, potem do nesporazuma med nami najverjetneje ne bi prišlo. A sta le čakala, da bom jaz videla njuno željo. Ker je nisem, je prišlo do razo- čaranja.
Vsem nam se torej verjetno dogaja,da kdaj spregledamo potrebe svojih bližnjih. In zagotovo se nam tudi zgodi, da naši bližnji spregledajo,kaj mi potrebujemo. Pa posku- simo: večkrat izrecimo besedo 'prosim' in izrazimo, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Sicer ne morem dati zagotovila,da bo delo valo v vseh primerih,verjamem pa,da lahko marsikdaj tako sebi in drugim prihranimo kakšno razočaranje ali nesporazum.Ne tar- najmo več,če nas nihče ne pokliče,temveč prosimo svoje prijatelje, naj nas kaj pokli- čejo. Ne jezimo se, če nas naši najbližji ne razumejo, temveč jih prosimo, naj nam pri- sluhnejo in skušajo razumeti. Ne jokajmo, če nas nihče ne objame, temveč prosimo za objem tiste, od katerih si ga želimo. Naj z besedo 'prosim' dosežemo, da bo naše življenje nekoliko bolj polno in srečno!

Polona Kemperle

Misijonsko potovanje

(I. DEL)

Misijonar, Božji poslanec si ljudstvu,poje pesem, ki opisuje misijonarjevo poslanstvo. Mene so misijoni zanimali že od otroških let naprej. Z velikim navdušenjem sem prebiral Misijon ska obzorja in druge verske časopise, ki so prinašali poročila o življenju in delovanju slovenskih misijonarjev.Zelo srečen sem bil ko sem se lahko udeležil kakšnega srečanja z misijonarji,ki so bili na obisku v domovini. V svoje molitve sem vedno vključeval misi- jonske potrebe Cerkve in od svojih prihran kov sem rad daroval za potrebe misijonov.
Jeseni leta 2009 nas je v Krščanskem brat- stvu bolnikov in invalidov prijetno prese- netila novica, da ena izmed naših zvestih sodelavk, Ana Kneževič, odhaja kot laiška misijonarka v misijone na Madagaskar. Od- ločil sem se,da bom novo misijonarko duho vno in materialno podpiral.Tako je tudi bilo Večkrat sem ji napisal pismo z novicami iz domovine. Tudi Ana je v pismih poročala o svojem misijonskem delovanju in o zanimi- vih doživetjih med Malgaši. V življenju še tako tesno nisem bil povezan z nobenim misijonarjem. Minulo jesen se mi je porodila želja, da bi Ano obiskal na Madagaskarju in ob njeni pomoči videl in doživel misijonsko Cerkev v tej afriški deželi.Ana se je veliko- dušno odzvala na mojo prošnjo.Potem sem v službi zaprosil za dopust. Izkazali so mi veliko naklonjenost in mi dovolili,da sem lahko potoval na Madagaskar za dva me- seca.
24. aprila 2012 sem odšel na pot skupaj z misijonarjem Janezom Krmeljem, ki se je vračal na Madagaskar z letnega dopusta v domovini. V glavnem mestu Antananarivu naju je pričakala misijonarka Ana.Veselemu snidenju in toplemu stisku rok sem dodal še veliko pozdravov, ki sem jih prinesel iz Slovenije od Aninih domačih in od članov Krščanskega bratstva. Sledilo je moje prvo veliko presenečenje. Videl in slišal sem, da Ana že popolnoma obvlada malgaški jezik in se z lahkoto sporazumeva z domačini.
Misijon, na katerem delujeta misijonarka Ana in misijonar Janez, je iz Antananariva oddaljen več kot 900 km proti jugu države Na poti do tja smo videli in doživeli še veliko zanimivosti.Že naslednji dan po prihodu na Madagaskar smo obiskali vsem Slovencem dobro znanega misijonarja Pedra Opeko, ki deluje v glavnem mestu že triindvajset let. Na nekdanjem smetišču je zgradil naselje Akamasua, ki združuje več vasi z novimi, lepo urejenimi hišami. V njih živi več tisoč ljudi, ki so prej živeli na smetišču človeka nevredno življenje. Misijonar Pedro je izre- den človek, ki opravlja velika dela. Sam priznava, da je to Božje delo in čudež, ne pa le sad njegovega prizadevanja in po- moči dobrotnikov. Razveselil se je našega obiska in me povabil med množico otrok. Srečanje z njimi je bilo zelo prisrčno.Otroci so iztezali svoje roke proti nama s Pedrom in želeli vsi splezati v najini naročji.
Center Ampitafa leži sredi puste,grmičaste pokrajine na jugovzhodu Madagaskarja. Nastal je pred petimi leti s pomočjo Pedra Opeke in humanitarnega združenja Akama- sua. Do tega odročnega kraja so najprej naredili cesto, potem pa zgradili dispanzer, porodnišnico in bolnišnico.Za oskrbnika te- ga novonastalega centra je bil postavljen misijonar Janez Krmelj. Prebivalci okoliških vasi imajo sedaj bliže do zdravnika in po- rodnišnice. Vendar morajo tisti, ki prihajajo iz najbolj oddaljenih vasi,še vedno pešačiti šest ur. K zdravniku prihajajo po poteh, ki povezujejo posamezne vasi. Večkrat mo- rajo iti čez potok ali kakšno drugo oviro, na primer blatno riževo polje. Zato včasih kakšnega bolnika ali porodnico prinesejo na posebnih nosilih na ramenih. Misijonarka Ana dela v tem zdravstvenem centru kot medicinska sestra. Imajo stalno zdravnico, ki je Malgašinja in še dve domači medicin- ski sestri. V Ampitafa je tudi ekipa delav- cev zidarjev, ki še dograjujejo center.
V nekaj tednih bivanja v Ampitafa sem vi- del,da je Ana osrednja oseba tega centra. Na vrata njene hiše trkajo ljudje v najraz- ličnejših potrebah.To so bolniki,ki prihajajo v različnih urah dneva in prosijo pomoči. Nadalje so svojci, ki pridejo s porodnico včasih tudi sredi noči in Ana jih sprejme v zdravstveni center. K njej prihajajo ljudje prosit, da jim nakupi nujnih življenjskih po- trebščin, kadar gre v mesto. Nekateri jo prosijo, da jih fotografira in jim potem v mestu razvije fotografije, saj sami nimajo te možnosti.Spet drugi se pri njej oglasijo, kadar so v kakšni stiski in potrebujejo to- lažbo. Misijonarka Ana je z domačini zelo ljubezniva in jim velikodušno pomaga. Zato tudi tako radi prihajajo k njej. A zna biti tudi odločna in stroga, kadar je treba. S tem jih vzgaja in ustvarja pogoje za boljše medsebojno sodelovanje. Čeprav sadovi vedno niso takoj vidni, zna biti vztrajna in potrpežljiva.
Center Ampitafa je od najbližjega mesta oddaljen šestdeset kilometrov.Cesto,ki po- vezuje ta dva kraja,bi v Sloveniji imenovali vaški kolovoz. V suhem vremenu potrebu- ješ s terenskim vozilom dve uri in pol, da prideš do cilja. Na več delih ceste so glo- boke jame ali celo kanjoni, zraven tega pa še veliko blata. V deževnem obdobju se ni smiselno odpeljati v mesto, saj slej ko prej z avtomobilom nekje obtičiš. Ana, ki pred odhodom v misijone v Sloveniji še ni upala voziti kombija KBBI, je danes na teh mal- gaških cestah odlična šoferka. Občudoval sem njeno spretnost, ko je vozila med raz- nimi ovirami. Kadar je na misijonu kakšna potreba, jo prosijo za šoferko in jo pošljejo na pot. V nujnih primerih pelje tudi bolnike z reševalnim vozilom v več ur oddaljeno mestno bolnišnico.

Zlatko Novak (zapis in slike)

(se nadaljuje)

Sem redna naročnica in bralka vaše revije, po kateri spoznavam, da so še ljudje, ki pomagajo telesno in duševno nemočnim.
Tudi jaz sem stregla svojemu možu Srečku ki je bil dementen po večkratnih kapeh. Revija mi (je) vliva(la) moč, saj ga nikakor ne bi dala v dom ostarelih. Po sedmih letih bolezni in šestdesetih letih ter petnajstih dneh najinega skupnega življenja me je moj ljubi mož zapustil. Bog,bodi mu milostljiv in mu poplačaj za vse dobrote.
26. junija smo pospremili k večnemu počit- ku našo drago Francko Bevc iz Trebnjega Z njo nas je vezalo dolgoletno prijateljstvo in predvsem globoka povezanost v molitvi.
Znala je smiselno živeti svoj samski poklic in je bila velika molivka za duhovne poklice in vso Cerkev.
Hvala ji za vso podporo.Tudi zdaj smo pre- pričani, da bo nadaljevala svoje molitveno poslanstvo in bo pri Bogu prosila za nas. Naj počiva na Božjem naročju!

s. Edith

NAGRADNA KRIŽANKA

V sredo, 15. avgusta, bodo cerkve znova preplavili verniki,da se bodo izročili v Mari- jino varstvo. V Jeruzalemu so se na ta dan že v 5. stoletju slovesno spominjali dneva, ko je Marija zaspala, v Rimu pa so prazno- vanje uvedli v 8.stoletju. Verska resnica o vnebovzetju blažene Device Marije je bila razglašena leta 1950.Njeno razlago si lahko preberemo v Katekizmu katoliške Cerkve: "Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo;in Gospod jo je po- višal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v po- polnejši meri upodobljena po svojem Sinu..."
Rešitev križanke (geslo v označeni vrstici in stolpcu)prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.septembra 2012 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 3/2012:
Nagrajenci 3/2012:  1. VEHAR Marija, Poljanska 14, 1000 Ljubljana,prejme knjigo Franca Sodja, Pisma mrtvemu bratu; 2. PEČJAK Marija, Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje, prejme knjigo sestre Emmanuelle, 100 let imam in rada bi vam povedala; 3. CVIRN Antonija, Lackova 43 A, 2000 Ma- ribor, prejme knjigo Marijana Tršarja, Moja akademska leta; 4. VIDMAR Alojzija,Dole 20, 1273 Dole pri Litiji, prejme prtiček; 5. BRVAR Bernarda, Savska cesta 18 A, 4000 Kranj, prejme knjigo Berte Jereb, Mali Vitezi; 6. MLAKAR Frančiška, Črni potok 13 (Dom Tisje), 1275 Šmartno pri Litiji, prejme knjigo Ivana Malavašiča, Mora; 7. JELENEC Marija,Partizanska 31,4260 Bled prejme knjigo Marie Di Lorenzo,Blaženi Pier Giorgio Frassati.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

• EDEN IZMED NJEGOVIH TALENTOV

(novomašnik Borut Pohar igra na trobento)

• SEDEM JE TUDI ZAKRAMENTOV

(Borut Pohar reže eno izmed sedmih tort)

• NOVOMAŠNIKOV PLES

(Borut Pohar pleše z invalidko na vozičku)

• NEČAK MU NEKAJ SPOROČA

(mali nečak ob Borutu Poharju)

BESEDILO IN FOTO: TONE PLANINŠEK

»Marija si je izbrala najboljši del. Kako se imenuje ta del? Imenuje se: Boga posedovati, ga prav spoznati in mu zvesto služiti.

(Anton Martin Slomšek)

Molimo za milost,da se bomo ob zgledu Božje Matere Marije
učili drže molitve, prepoznavanja Božje volje
za naše življenje in popolnega zaupanja Bogu
Naj nas povsod spremlja priprošnja naše nebeške Matere.

»Večino stvari lahko naredim sam: vstanem,se oblečem,pospravim posteljo... skratka, skušam biti čim bolj neodvisen.«