UREDNIK SE PREDSTAVI...

Poletje se počasi končuje in z njim tudi obdobje dopustov ter počitnic. Znižana tempe- ratura, dež in večerna tema nas opozarjata na to, da bo narava kmalu odvrgla razkošno obleko, ki ji jo je stkala pomlad in bo tako pripravila prostor belemu plašču,ki ji ga bo ogrnila babica zima.
Del te spremembe,ki je globoko zakore- ninjena v naravi,se je letos preselil tudi v uredništvo revije Prijatelj. Dosedanji urednik, lazarist Roman Travar je po le- tih neutrudnega dela z bolniki,invalidi in ostarelimi, katerim je tudi namenjena ta revija, krmilo uredništva prepustil novo- mašniku, ki nima nič kaj veliko izkušenj pri plovbi v teh njemu precej nepozna- nih vodah. Vendar pa se moram Bogu zahvaliti za to, da me je pred samo na- logo opremil s kompasom, zemljevidom in nekaj ostalimi pripomočki,ki so pome- mbni za dosego pravega cilja. V veliko pomoč mi bo dragocena izkušnja v Krš- čanskem bratstvu bolnikov in invalidov, ki sem jo pridobil v času bogoslovja v Misijonski družbi–lazaristov.Božja previ- dnost mi je tudi omogočila sodelovanje pri uredništvu Tretjega dneva, krščan- ske revije za duhovnost in kulturo, kjer sem spoznal nekaj pomembnih zakoni- tosti tega dela. Hvaležen sem tudi za veliko dobrih ljudi, ki mi z nasveti in predlogi stojijo ob strani in na ta način pomagajo, da bi misel o krščanskem upanju dosegla tiste, katerim je pred- vsem namenjena.Upam,da lahko takšno pomoč pričakujem tudi od vas, dragi bralci,saj so pri oblikovanju revije odlo- čujoče predvsem vaše potrebe, želje in pričakovanja. Vesel bom vsakega vaše- ga predloga, ki ga boste na uredništvo naslovili z namenom izboljšati kakovost in sporočilnost revije.
Revija Prijatelj seveda ne bo mogla dati pravih sadov, če zanjo ne bomo skupaj prosili Božjega blagoslova in jo v ta na- men priporočali priprošnji sv. Frančiška Saleškega, zavetnika verskega tista in ostalih svetnikov, še posebej priprošnji Device Marije,katere se bomo še pose- bej spominjali v oktobrski pobožnosti rožnega venca. Vabim vas torej, da bi se ob tej molitvi spomnili tudi na revijo Prijatelj in njeno poslanstvo v Cerkvi na Slovenskem. Za tovrstno in ostalo po- moč se vam že vnaprej zahvaljujem!

Borut Pohar CM, urednik

Sestra Almira Černe s prijatelji, arhiv sester usmiljenk

Prispevke za št.6 pošljite do 1. nov. 2012

oktober

Molimo, da bi se evangelizacija v naj- starejših krščanskih deželah razvijala in napredovala. Molimo, da bi praznovanje Svetovnega dneva misijonov na novo poživilo zav- zetost za evangelizacijo. Molimo, da bi se naše visokošolske in druge kulturne ustanove izvile iz primeža politike, nazorov in ideologij ter služile izključno znanosti, resnici in lepoti.

november

Molimo, da bi škofje, duhovniki in vsi oznanjevalci evangelija pogumno izpri- čevali zvestobo križanemu in vstalemu Gospodu. Molimo,da bi Cerkev,romarica na zemlji, svetila kot luč narodom. Molimo, da bi gojili primerno hvaležnost do Boga in do ljudi ter cenili darove, ki nam jih Stvarnik daje po naravi.

Vsakodnevna naglica vsakemu izmed nas preprečuje, da bi se v življenju ustavili in naredili pregled nad tem, kdo sploh smo,kje in kako živimo.Eden izmed tak- šnih trenutkov je takrat,ko nam zdrav- nik bolj ali manj naravnost pove, da so nam dnevi življenja zaradi napredujoče- ga raka šteti. Ta nenadna sprememba v življenju je seveda prevelik zalogaj, da bi ga lahko človek reševal sam. Po- trebna je pomoč svojcev, še posebej pa vseh tistih,ki so vključeni v program rehabilitacije bolezni.
Žal kot zdravnik zaradi obilice dela ni- mam dovolj časa,da bi lahko spregovoril z vsakim pacientom toliko, kolikor si za- služi in potrebuje. Na splošno ugotav- ljam, da za večino ljudi seznanitev z boleznijo pomeni hud šok. Zdi se, kot da od tega trenutka niso več zmožni poslušati nadaljnje razlage, saj si takoj začnejo zastavljati razna vprašanja, kot npr.: »Zakaj ravno jaz?« Niti jim ne pomaga razlagati, da takšna vprašanja niso na mestu,saj je ta bolezen postala kar pogosta in še zdaleč niso osamljen primer, ki bi bil težko razložljiv. Večina potrebuje nekaj časa, da to novo dej- stvo o sebi znotraj predela, nato pa se čez nekaj časa vrnejo nazaj k zdravni- ku z vprašanji.Žal na veliko vprašanj ne znamo dati odgovora. Imam pa veliko upanje, da bo medicina odkrila še veliko

stvari, ki so zaenkrat še vedno nepoja- snjene. Občutek imam,da smo trenutno še na precej relativno nizki stopnji zna- nja, kar se tiče poznavanja in obvlado- vanja rakavih obolenj.
Zagotovo je pomoč prva stvar,ki jo lju- dje pričakujejo od zdravnikov. Če se jim posvetimo, nam zelo zaupajo in od nas tudi pričakujejo, da jim bomo pomagali. Zelo pomembno je, da do zdravnika vzpostavijo zaupanje. Veliko lažje nam- reč bolnik sprejme bolezen in se z njo veliko lažje spopada,če ima občutek,da se lahko nekam vrne po pomoč. Enako velja tudi za svojce obolelih. Za večino bolezen predstavlja šok, še posebej, če

česa podobnega še niso doživeli pri bli- žnjih sorodnikih. Postane jih strah, saj ne vedo, kako naj se obnašajo do obo- lelega. Ali naj dejstvo, da vedo za bo- lezen, skrivajo oz. ignorirajo?
Bolniki se dolgoročno odzovejo različno. Nasprotno od tega, kar bi človek priča- koval,se jih le zelo malo poloti depresija Nisem še imel primera, ko bi kdo ob so- očenju s svojo usodo želel narediti sa- momor. Ravno nasprotno! Nek bolnik je npr.kot zdrav človek trikrat poskusil na rediti samomor, ko pa je zbolel in moral prestati številne operacije, na samomor ni več niti pomislil! Sedaj se za življenje bori kot lev! Tudi še nisem doživel,da bi me bolnik npr.v terminalni fazi bolezni – prosil,naj ga s pomočjo evtanazije odre šim negotovosti in trpljenja. Paliativna medicina sicer zelo napreduje,vendar pa si večina obolelih za rakom želi živeti. Ne bojijo se smrti, bojijo pa se umiranja in trpljenja. Zato je zelo pomembno, da imajo podporo in da se jim pomaga.
Čeprav se sliši protislovno, lahko rak bistveno izboljša kvaliteto življenja.Mar- sikateri bolnik oziroma bolnica mi je že rekel, da mu je bolezen spremenila živ- ljenje na pozitivno, tako da nanj sedaj gleda v popolnoma drugačni luči. Bole- zen mu je spremenila lestvico vrednot, ki si jo je v preteklosti postavil glede na merila zahodne družbe, znotraj katere živi in se giblje.Bolnik tako na prvo me- sto na nekdaj prvo mesto potrošništva začne postavljati zdravje, družino in prijatelje. Nič koliko pacientov je po postavitvi diagnoze začelo živeti precej bolj ustvarjalno. Nekateri so se začeli ukvarjati z risanjem,spet drugi so začeli pisati in celo izdajati knjige.Nekoč je do mene pristopila pacientka s številnimi metastazami, rekoč: »Moram se vam zahvaliti! Ko sem zbolela,sem se vpisala na fakulteto in prejšnji teden sem diplo- mirala! Če ne bi zbolela,se to ne bi zgo- dilo!« Rak torej ne pomeni samo smrti, pač pa lahko predstavlja celo nov za- četek. Ob tem se lahko vprašamo,ali je bolj zdrav tisti, ki mu fizično in finančno ne primanjkuje nič,vendar ob tem ne ve zakaj živi, ali pa je bolj zdrav tisti, ki ga je zdravje pustilo na cedilu in je kljub temu poln življenja in ustvarjalnosti.

Zelo me žalosti,ko nekateri kljub odlični prognozi in zagotovilu zdravnikov,da ga bodo rešili z uradno medicino, zapadejo apatiji, malodušju in depresiji. Čeprav telesno preživijo, duševno in duhovno umrejo.
Pri soočanju z boleznijo torej ni črno- belih korakov. Zdravniku je težko napo- vedati, kakšen odnos bo kdo zavzel do svojega novega stanja. Tudi zase kot zdravnik težko rečem, kako bi se sam odzval na morebitno soočenje z novo resničnostjo bolezni.Po tolikih letih dela z bolniki spoznavam svoje veliko nezna- nje na tem področju. Samo nekdo, ki je sam okusil bolezen, lahko zares razume človeka, ki se sooča z njo.
Še en razlog je, zakaj zdravnik ne more popolnoma razumeti stanja obolelega. Če bi se zdravnik poskusil poglobiti v pacienta,poskušal razumeti njegovo bo- lečino in trpljenje, to nikakor ne bi bilo dobro za njegovo psihično in duševno stanje, kakor tudi ne za sam proces zdravljenja, saj bi mu pretirana čustva otežkočala racionalno objektivno pre- sojo. Čustvena distanca zdravnika do obolelega je torej neobhoden del na poti do ozdravitve.
Pomembno ni samo zdravljenje same bolezni, ampak tudi pomoč, ki jo nudi medicina bolniku pri napredovali bolezni ko specifično zdravljenje ni več možno. Zelo pomembna je pomoč v končni fazi bolezni, tako za bolnika kot za svojce.
Po toliko letih dela z ljudmi, obolelimi za rakom, spoznavam,da se moram še ve- liko naučiti. Vsakič, ko mislim, da nekaj vem, me vedno znova preseneti kaj nepričakovanega in neznanega.Obolelim

poskušam na primeru bolnikov,ki so kljub bolezni ustvarjalni, pokazati, da z bole- znijo ni vsega konec,ampak,da jo lahko vzamejo kot nov začetek. Vedno me zelo žalosti, ko kdo do bolezni zavzame samo negativen odnos, zelo mi pa olaj- šajo delo tisti, ki se zavestno odločijo za drugo pot, in sicer za pot življenja!

dr. Erik Brecelj

Dr.Erik Brecelj je predan kirurg in onkolog zaposlen na Onkološkem inštitutu v Ljub- ljani. Zaradi tega, ker mu ni vseeno za usodo bolnikov v ustanovi,v kateri deluje, je leta 2009 postal ime leta tako pri Delu kot tudi pri Valu 202.

podpis k sliki: Psalm 1, Lauren Gallegos

Pričevanje sestre usmiljenke,ki se sooča z rakavim obolenjem

Prepričan sem, da je marsi- kdo izmed vas imel priložnost spoznati sestro Almiro Černe, ki je s svojim življenjskim žarom prižgala svetilko upa- nja v marsikaterem potrtem srcu. Vse do nedavnega, ko jo je nepričakovan povratek težke bolezni priklenil na po- steljo, smo se lahko čudili njeni pridni, pa tudi ustvarjalni in topli roki. Obiskal sem jo v hiši sester usmiljenk v Mengšu kjer mi je za bralce revije Prijatelj na kratko predstavila svojo življenjsko pot, ki bo nedvomno nagovorila vsakega izmed vas.
Draga sestra Almira! Poznava se že kar nekaj let in moram priznati,da bi bil čas mojega bogoslovja in življenje ostalih sobratov v skupnosti lazaristov v Ljub- ljani zelo okrnjen, če ne bi tako skrbno pazila za naše dobro počutje in veselo razpoloženje.V veliko veselje mi je,da si se kljub utrujenosti zaradi zdravstvene terapije odločila, da boš z nami podelila svojo duhovno izkušnjo trpljenja. Če dovoliš, bi te tikal tudi pred bralci revije Prijatelj.

Vsaka trenutna situacija, tako težka kot tudi vesela, je umeščena v pro- stor in čas, in ne moremo je prav razumeti, če ne poznamo njenega konteksta. Zato se bova najprej us- tavila pri tvojem preteklem življenju ki nam zagotovo v marsičem lahko osvetli sedanji trenutek. Predlagam da začneva kar tam, kjer se je tvoja zgodba začela: v majhnem kraju Strmca,v neposredni bližini Postojn- ske jame, ki je eno od svetovnih ču- des. Nam lahko zaupaš nekaj utrin- kov iz obdobja, ko si še živela sredi čudovite narave, ki ti je še danes tako blizu? Veliko ljubša kot čakanje na šolski avtobus ali sedenje v šolski klopi mi je bila hoja po gozdovih in hribih, ki obkrožajo mojo rodno vas. Mogoče sem ravno v teh sprehodih dobila smisel in veselje za risanje, pisanje in pesnjenje, kar mi je v prijetno razvedrilo še danes. Nekoč sem za spis, ki sem ga napisala za Pionirski tednik, celo dobila nagrado!
Narava pa ni bila moje edino in najljub- še zatočišče. Zelo rada sem hodila tudi k starim ljudem in jim pomagala prati perilo. Spominjam se dogodka v zvezi z neko osemdeset let staro gospo.Ko sem se vrnila domov, sem vprašala mamo: »Zakaj tetini robčki tako drsijo?« Od- govorila mi je: »Ja, veš, to je pa zato, ker si jih preveč namilila.« S tem odgo- vorom, ko je zakrila dejstvo, da so bili robčki pravzaprav uporabljeni za čišče- nje nosu, mi je želela ohraniti veselje in zagnanost pri pomoči bližnjim.Rada sem pomagala tudi takrat, ko je bilo komu potrebno kaj prinesti iz trgovine.
Ko sem se kasneje vozila v šolo v Po- stojno, sem med čakanjem avtobusa hodila na krajše obiske starejših žena. Stike z ljudmi sem hitro navezala - to mi nikoli ni bil noben problem. Zelo rada sem tudi tekla, zato sem po končanem pouku velikokrat odšla na šolsko tekali- šče,ki me je vabilo skozi ves čas pouka Tam sem kar tekla in tekla, potem pa odšla domov. Občasno sem se udeleže- vala tudi šolskih tekmovanj in kdaj pa kdaj sem celo zmagala.

Kot si povedala, si veliko časa pre- živela v naravi in v podarjanju sa- me sebe bližnjemu. Nisi nam pa še skoraj nič povedala o svoji domači družini. Verjetno starša nista bila zadovoljna samo s tem,da si poma- gala sovaščanom, ampak sta enako mero truda in napora – ali pa celo kaj več – od tebe zahtevala tudi doma. Je bilo doma na vaši kmetiji veliko dela? Ne, imeli smo le malo ze- mlje in enega samega prašiča. Vendar pa smo doma imeli staro mamo,ki je bila bolna. Njej sem pomagala. Veliko sem pomagala tudi mami - npr. pri posprav- ljanju in drugih hišnih delih. Naučila sem se tudi kuhanja in peke, pri čemer je mama z veseljem prevzela vlogo učite- ljice. Kuhanje je bilo moja velika ljube- zen že od otroštva naprej.

Veselje za služenje bližnjemu in lju- bezen do kuhanja sta te pripeljala do odločitve, da si svoje življenje iz ljubezni do Boga popolnoma posve- tila služenju bližnjemu, in sicer v obliki redovnega poklica. Na kakšen način je v tebi vzklil in tudi dozorel ta Božji klic?
Imela sem znanko redovnico, ki je bila notredamska sestra. Vsake počitnice sem hodila k njej v Ilirsko Bistrico, kjer je bila njena redovna skupnost. Pri njih sem se učila kleklanja, pazila sem konje in pomagala pri delu na njivi. Ko pa sem se nekoč udeležila duhovnih vaj pri se- strah usmiljenkah na Mirenskem Gradu– oglas sem prebrala v tedniku Družina–, sem se navdušila tudi nad njihovim na- činom življenja in njihovim poslanstvom. Ker sem bila v sebi razpeta med dvema možnostima, sem sama pri sebi sklenila: Ko me bo prva sestra prednica povabila da naj grem k njim,bom šla! Potem sem čakala, katera me bo prva povabila. In ker je prvo povabilo prišlo s strani sester usmiljenk – to je bila sestra Leonarda–, sem stopila v njihovo Družbo.

Če prav razumem, si se odločila na duhovnih vajah?
Ne, povabilo sestre Leonarde je prišlo kasneje,po duhovnih vajah. Zadnje leto osnovne šole sem z župnijo odšla na romanje na Sveto Goro. Župnik me je nanj povabil kot nagrado za pomoč med letom. Oče mi namreč ni hotel dati denarja za romanje. In tako sem šla na romanje zastonj. Celo pot do Mirenske- ga Gradu sem se v sebi borila, ali bom prosila ali ne bom prosila za vstop v samostan.Ko smo prišli na Mirenski Grad so romarji odšli v cerkev, mene pa je ustavila s. Leonarda in me povabila na torto in sok.Medtem ko so drugi romarji v cerkvi molili in darovali sv. mašo, sem jaz uživala ob ponujenih dobrotah ter še posebno v prijetni družbi sestre Leo- narde. Končno je izrekla besede, ki sem jih tako težko pričakovala:"O,ti punčka, si pa ravno za k nam." »A res?«, sem odgovorila s tresočim se glasom ter z mešanico veselja in strahu v srcu. Pro- sila sem jo, naj me sprejmejo v samo- stan kar takoj, saj sem se bala, da me domači ne bodo pustili oditi od doma. Morala sem sicer oditi domov, vendar je bilo na moje veliko veselje že v enem tednu s strani sester odločeno, da lah- ko stopim v njihovo Družbo.

In kako se je zgodba razpletla doma?
Doma sem ostala samo še kakšnih štiri- najst dni.Ko sem mami in atu povedala, da grem v samostan, nista bila prav nič zadovoljna. Še več, bila sta celo zelo proti. Ko sem šla od doma, od domačih ni šel z menoj nihče.Sestre z Mirenske- ga Gradu so me z avtomobilom čakale v Postojni, me odpeljale v Ljubljano in me tam pospremile na vlak za Beograd. To je bilo leta 1971.

Ampak družina je čez čas vendarle spoznala vrednost tvoje odločitve...
Da! Starša sta se nazadnje sprijaznila z mojim novim življenjem. Po dolgih letih sta bila celo vesela, da ima njihova hči duhovni poklic. Postalo jim je tudi žal, da so mi nekoč branili odhod od doma. Hvala Bogu, da sem tako lahko ohranila stike tako z mamo in očetom kakor tudi z obema bratoma. Velikokrat le v obliki majhne pozornosti, kot je pisemce ali kartica.

V Beogradu te je verjetno pričakalo popolnoma drugačno življenje, kot si ga bila vajena do takrat? V Beo- gradu je bilo zelo lepo. Sestre so bile prijazne in dobre. Bile smo prava med- narodna skupnost: Slovenke, Hrvatice, Albanke in Makedonke.Imele smo se rade in smo se med seboj zelo lepo razumele Skupaj smo hodile v gostinsko šolo.

Zelo zanimiv in zabaven je dogodek kako si naredila izpit iz srbskega je- zika. Bi nam mogoče lahko zaupala, kako si pa opravila izpit za vožnjo avtomobila? Izpit za avto sem nare- dila v prvo, čemur so se vsi čudili, saj nisem bila ravno bleščeča voznica. Na izpitni vožnji sta me spremljala moj in- štruktor in miličnik.Kmalu za tem,ko smo se usedli v avto, sta me vprašala, kako sem lahko sestra in poleg tega še hodim v šolo. Odgovorila sem jima,da sedaj ne morem govoriti, ker moram biti med vo- žnjo zbrana.Ta odgovor jima je bil všeč Vendar se je že čez nekaj trenutkov član izpitne komisije ponovno oglasil. Spomnil se je namreč,da neka redovni- ca njegovi materi nosi kosilo. »Da,ja ga nosim,« sem odgovorila, kljub temu, da sem bila veliko bolj pozorna na samo ce sto in na vožnjo kot pa na to, kar mi je inštruktor ravnokar povedal. Inštruktor je ves začuden vzkliknil:»O,ti ga nosiš? Onda okreni kola! Položila si izpit!« Pre- vozila sem le nekaj deset metrov tja in nazaj in izpita je bilo že konec. Bog je bil tudi tokrat dober do mene!

Srednjo gostinsko šolo si obiskovala tri leta. Kakšno obliko služenja so ti predstojniki naložili po opravljenem šolanju? V Beogradu sem ostala 16 let. Moje glavno delo je bilo kuhanje za našo sestrsko skupnost. Po opravljenih dolžnostih pa sem skupaj s sosestrami obiskovala stare ljudi in hranila ter umi- vala romske otroke. Seveda pa so bili del rednega življenja v skupnosti tudi molitev, duhovne vaje in skupno življe- nje. Zatem so me premestili na Mirenski Grad, kjer sem kuhala za sestrsko sku- pnost, za katehetske tečaje in druge dejavnosti, ki so potekale v sosednjem Gnidovčevem domu duhovnih vaj,ter za duhovnike lazariste, ki živijo v sosednji stavbi. Za razliko od Beograda sem se tukaj ukvarjala predvsem s kuhinjo. V tem čudovitem okolju sem do naslednje premestitve ostala 7 let.

In potem so te premestili v Ljubljano kjer si sedaj že kakšnih 17 let. Kot mi je znano, te je leta 2002 revija Naša žena v akciji Ljudje odprtih rok pri izbiri izjemne osebnosti leta uvr- stila v ožji izbor. Kljub temu, da nisi bila med zmagovalci, ti je pokrovi- teljica akcije Štefka Kučan, soproga tedanjega predsednika države Mila- na Kučana, izročila zahvalno listino za dobroto, plemenitost in človeko- ljubno delo.Nam lahko na kratko ob- razložiš,kako da je revija med vsemi možnimi kandidatkami in kandidati v ožji krog uvrstila ravno tebe?
V Ljubljani je bilo sicer moje glavno de- lo kuhanje za lazariste. Vendar pa sem popoldanski čas namenila za prostovolj- no delo pri Vincencijevi zvezi dobrote. Kot prostovoljka sem delala sendviče za brezdomce in jim jih delila skupaj z obleko.Pomagala sem jim še na različne druge načine, še najbolj pa verjetno s tem, da sem se z njimi preprosto pogo- varjala. Za njih smo pripravljali silves- trovanje in občasno tudi kakšen piknik. Včasih sem zahajala tudi na Metelkovo in nato v Cukrarno ter poskušala poma- gati tam nastanjenim odvisnikom. Vsa- kega sem skušala sprejeti takšnega,ka- kršen je,saj se zavedam,da ima sleherni svojo zgodbo. Prepričana sem, da se lahko ti ljudje rešijo težke situacije, če najdejo koga,ki jih razume in jim pomaga

In po tolikih letih si se tudi ti znašla v situaciji, ko moraš opustiti željo po služenju bližnjemu in pustiti, da drugi pomagajo tebi. Kako je prišlo do tega preobrata?
Nekega dne sem na prsih zatipala nekaj trdega. Šla sem k zdravniku, ki mi je povedal, da gre za tumor in me takoj napotil na pregled in operacijo. Zame je bilo vse skupaj velik šok, saj se je zgo- dilo tako hitro in nepričakovano. Zdelo se mi je,da svet razpada na kose in po rajati so se mi začela vprašanja: Zakaj jaz? Zakaj ne kdo drug? Zakaj? Kaj sem naredila narobe? In podobno...Nenehno sem se morala boriti s temi mislimi.

Glede na to, da te vsi poznamo kot vedro in nasmejano,tudi sedaj,ko si priklenjena na posteljo in obsojena na zdravljenje s kemoterapijo,pred- videvam, da si zmagala v boju s temi mislimi!
Ko sem sprevidela, da nima nobenega pomena spraševati Jezusa, zakaj mi je poslal to preizkušnjo, sem ga začela poslušati in boj se je v meni umiril. Šele ko sem umolknila in sprejela njegovo voljo, sem lahko slišala njegove pomir- jujoče besede: »Ne boj se! Vedno bom s teboj, še posebej v tvojem trpljenju!« Začela sem razmišljati o tem, da je bil tudi Jezus nedolžna žrtev,a ker je hotel izpolniti Očetovo voljo, je šel skozi tr- pljenje, ki pa je bilo veliko hujše, kot je moje... In to je storil tako za druge kot tudi zame. Ko sem začela tako razmiš- ljati, sem počasi dojela in osmislila tudi trpljenje, ki mi ga je naložil Bog.

Je bilo zdravljenje uspešno?
Dve leti je bilo dobro.Potem pa zdravila niso več pomagala.Metastaze so se na- enkrat pojavile na kosteh in na mede- nici. Ena kost se je pri tem tudi zlomila.

Si kdaj izgubila upanje, da se boš še pozdravila in nadaljevala z normal- nim življenjem?
Ves čas sem upala, da se bo bolezen pozdravila. To upam še vedno. Odločila sem se, da bom poskušala sprejeti vse in se predati Božji volji, ne glede na to, kakšno trpljenje me bo doletelo.Ne glede na okoliščine je treba iti naprej in upati da bo težko pričakovano zdravje enkrat vendarle prišlo, z njim pa nova prilož- nost za delo, ki ga tako zelo pogrešam.

Kot vidim po številnih knjigah, ki ležijo na polici poleg postelje, imaš veliko sredstev,s katerimi osmišljaš svoje trpljenje. Katere od teh bi v branje priporočila ljudem, ki se soo- čajo s podobno stisko?
Največjo tolažbo mi daje Sveto pismo, še posebej evangeliji. Ko berem evan- gelij, ob tem prosim Jezusa za zdravilni dotik. Prosim ga, da bi se me usmilil enako, kakor se je usmilil žene, ki se je dotaknila roba njegove obleke,nakar se ji je notranja krvavitev po dvanajstih letih končno ustavila (Lk 8,40-48). Po- skušam se tudi vživeti v človeka,ki je bil bolan osemintrideset let in ga je Jezus v kopeli Betesda nagovoril z naslednjimi besedami: »Bi rad ozdravel?« (Jn 5,6). Poskušam si predstavljati, da te Jezu- sove besede veljajo tudi zame.
Nagovarja me tudi knjiga Anselma Grüna: Očenaš, pomoč za pravo življenje, še posebej naslednja misel:"V Svetem pis- mu lahko vidimo,kako je Jezus poslušen očetovi volji. Prošnja,naj se zgodi Božja volja, je zato tudi pot k globoki obču- tenosti skupnosti z Jezusom." Veliko mi pomeni tudi knjiga Božji dotik (Anthony De Mello), življenje svete Katarine La- boure, molitvenik Kristjan moli, revija Božja beseda, naše družbene knjige in življenjepis o škofu Gnidovcu. Zelo me nagovarja naslednja Gnidovčeva misel: »Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo njegovi.Samo njega ljubite samo zanj se žrtvujte.Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju. Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Je- zusu zaščitnika.« To so namreč besede matere Terezije iz Kalkute, ko jo je škof Gnidovec obhajal in poslal v misijone ter ji naročil,kaj naj dela. Rada se zatekam tudi k zgledu in priprošnjam svetnikov, še posebno h škofu Janezu Frančišku Gnidovcu, ki je tako kot mati Terezija moj velik priprošnjik pri Bogu.

Kako pa črpaš moč iz molitve?
V domu, kjer trenutno živim, imam kljub svoji sobi možnost, da spremljam moli- tev sosester. Zjutraj mi sestre prižgejo zvočnik, tako da lahko iz kapele poslu- šam lepo peto molitev hvalnic. Zatem sledi branje evangelija in polurno premi- šljevanje. Sledi maša s prelepim petjem Višek dneva pa mi predstavlja trenutek ko mi sestra prinese presveto obhajilo. Zvočnik v moji sobi prižgejo tudi popol- dne, tako, da imam možnost slediti tudi večernicam. Sodelovala sem tudi pri molitveni uri za duhovne poklice, tudi za nove duhovne poklice v naši Družbi.
Ko imajo molitveno uro za duhovne po- klice, tudi lahko sodelujem in molim za nove duhovne poklice v naši Družbi, tako da bi sestre lahko nadaljevale to lepo delo z bolniki.
Še posebej v veliko pomoč mi je molitev rožnega venca. V njej se čisto pre- prosto pogovarjam z Jezusom. V vsaki desetki za nekoga prosim in darujem svoje trpljenje za Cerkev, za uboge ali za tiste,ki še bolj trpijo.Toliko namenov in potreb je, za katere lahko človek da- ruje Bogu svoje trpljenje!
V sobi imam tudi radio,ki si ga lahko pri- žgem kadarkoli in kjerkoli. Vendar imam osebno rajši branje in oseben pogovor z Jezusom.

Zagotovo imaš kot sestra tudi omo- gočen reden dostop do zakramentov?
Preden sem šla v bolnico in potem tudi v bolnici, sem opravila sv. spoved. Tudi za sveto maziljenje sem trikrat prosila. Kadar mi je šlo na slabše,sem spet pro- sila. Imam vero v to, da po bolniškem maziljenju Jezus ozdravlja, da je to za notranjo moč in oporo.Če bo spet težje bom ponovno prosila za bolniško mazi- ljenje.

Ali si bila kdaj jezna na Boga, ker je dopustil, da te je doletela tako huda bolezen in ker ne usliši tvojih pro- šenj za ozdravljenje?
O ja,včasih sem bila tudi jezna. Vendar pa sem sčasoma spoznala,da to ni prav Ne gre drugače kot sprejeti bolezen. Zakaj bi bili jezni na Boga,ko pa tudi on ni jezen na nas,čeprav ima za to vedno dovolj priložnosti. Kolikokrat namreč grešimo, se obračamo stran od njega in se ne trudimo,da bi ga iskali.Kljub temu nam on nikoli nič ne očita. Bog je nes- končno dober in usmiljen!

Tudi če ni milosti zunanjega ozdravljenja pa Bog zagotovo ozdravlja notranjega človeka. Še posebej po milosti svetega obhajila ozdravlja moje rane, misli in želje. Prepričana sem, da je Bog na nek način že uslišal mojo prošnjo po ozdra- vljenju!

Božjo ljubezen torej doživljaš pred- vsem preko izkustva notranjega ozdravljenja. Kako pa se ti njegova ljubezen razodeva preko ljudi? Kako si doživljala odzive svojih prijateljev in sosester ob tem, ko si zbolela? Kako so oni sprejeli tvojo bolezen?
Ni jim bilo vseeno. Ko pa so videli, da sem jaz vesela in da bolezen sprejemam potem so se tudi oni sprijaznili z mojim stanjem in postali bolj optimistični.

Njihova prijateljska opora mi je bila v veliko pomoč. Veliko notranjo moč sem občutila ob spoznanju, da mislijo in molijo zame ter me podpirajo tudi na mnogo drugih načinov Bogu hvala za vse devetdnevnice v čast svetniškemu kandidatu škofu Gnidovcu, ki so jih sosestre v tem času zmolile zame širom po Sloveniji.Sestram sem tudi hvale- žna za vso njihovo pozornost, ki mi jo na- menjajo v tem domu sv.Katarine v Mengšu kamor so me premestili po poslabšanju bolezni. Zelo lepo skrbijo za to, da mi ne bi manjkalo nič tako na duhovni kakor tudi na telesni ravni. Kadarkoli potrebujem kakšno, so takoj pri meni.Sestre med dnevom več- krat prihajajo v sobo. Kar naprej je kakšna na vratih:ena z rožico,druga z vprašanjem če kaj potrebujem,spet,če me je potrebno obrniti. Tako da sem ves dan deležna po- zornosti.Poleg tega me prihajajo obiskovat tudi drugi prijatelji in znanci. Imela sem veliko znanih ljudi in prijateljev, zdaj pa vsi ti radi prihajajo.

Zaradi vsega tega se niti najmanj ne čutim sama. Spoznala sem, da se človek ob bo- lezni še toliko bolj zaveda tega,kaj pomeni imeti ob sebi ljubljeno osebo. Šele ko člo- vek sam občuti pomoč bližnjega,lahko vsaj približno sluti,kaj čutijo tisti,ki jim pomaga.

Pred boleznijo si bila vajena delati od jutra do večera.Ko si zbolela na kosteh si se kar naenkrat znašla v postelji in moraš ležati ves dan. Kako doživljaš to spremembo v svojem življenju? Po- grešaš delo? Zelo rada sem delala.Skoraj se nisem znala ustaviti. Preživeti ves dan skoraj popolnoma brez dela je zame sprva predstavljalo dodatno trpljenje. Ko pa sem prišla do spoznanja, da sem priklenjena na posteljo,sem se odločila,da bom to dejstvo sprejela kot Božjo voljo vse do takrat, ko bo On odločil drugače. Sklenila sem tudi, da bom v primeru, če mi zdravje ne bo do- puščalo težjega dela, več časa namenila slikanju, ki je bilo občasno moje priljubljeno razvedrilo. Sedaj, ko sem zbolela, sem na- pisala tudi nekaj pesmi, ki sem jih občasno pisala tudi prej.

Kakšno vrsto dela boš lahko še oprav- ljala po končanju terapije?
Zdravnica mi je obljubila, da se bom s ko- lesom še lahko vozila. Za kosti namreč to ni preveč naporno. Ne bom pa več smela pretiravati s hojo in dvigovati težkih reči. Nikakor pa ne bo ovire za dela, ki jih lahko opravljam sede: čiščenje solate, lupljenje krompirja in podobna dela.

Draga sestra Almira, iskreno se ti za- hvaljujem, da si nam podelila te dra- gocene trenutke svojega življenja in odnos,ki ga imaš do svoje preizkušnje, ki ti jo je namenil Bog. Upam,da te bo- mo kmalu lahko spet videli ob veselem opravljanju vsakdanjih opravil. Pred- vsem pa se ti zahvaljujem za sporočilo ki ga lahko razberem iz tvojega pripo- vedovanja in ki bo nedvomno nagovoril vsakega bralca: Vsi,ki upajo Vanj,prej- mejo novo moč!

na obisku sem bil: Borut Pohar CM
slike: arhiv sester usmiljenk
zapis: Zlatko Novak

podpisi k slikam:
• Prvo sveto obhajilo
• Pred domačo hišo v Strmci
• Pri delu z brezdomci na Taboru v Ljubljani
• Štefka Kučan izroča priznanje
• V družbi sosester pri lazaristih na Maistrovi v Ljubljani
• Pred hišo na Maistrovi v družbi brata Jožeta
• Okrevanje po kemoterapiji in obsevanju pri sestrah usmiljenkah v Mengšu.

O SESTRI ALMIRI SO NAM POVEDALI:

FRANC RODÉ, KARDINAL

»Sestra Almira je zame eno najbolj nedolžnih bitij, kar sem jih srečal v Sloveniji. Dosegla je tisto stopnjo evangeljskega otroštva, ki človeku dovoljuje stopiti v nebeško kraljestvo. Sestra Almira živi v Božjem kraljestvu.«

ANTON STRES, LJUBLJANSKI NADŠKOF

»Sestra Almira je bila vedno pripravljena narediti vse, kar je mogla v danem trenutku za potrebe svojega bližnjega. Nikoli je nisem videl nejevoljne, če je morala na hitro kaj postoriti ali spremeniti pripravljene načrte. S to svojo razpoložljivostjo Božji volji in potrebam svojih bližnjih me je vedno spo- minjala na usmiljenega Samarijana.«

S.MARJETA PUST,USMILJENKA

»Njena pripravljenost za pomoč - usluge je privabila širok krog ljudi. Ko vidi stisko bližnjega, takoj priskoči na pomoč z be- sedo,dejanjem. Vse poznane rada spremlja z molitvijo in žrtvijo. Veselo živi svoj poklic usmiljenke, tudi v trpljenju, bolezni. Njeno življenje je daritev Bogu.«

ANTON LAZAR, BREZDOMEC

»Draga sestra Almira,hvaležen sem ti za vsak kos darovanega kruha,hvala ti za vsako bese- do spodbude, za vsako kritiko saj vem, da je bila vedno dobronamerna. Svojo modrost in potrpežljivost si črpala iz svojega življenja. Vedno si bila močna v mislih in dejanjih. Tvoja dobra kuhinja je zgled tvojega življenja; urejena, svetleča in vedno okusna. Hvala ti!«

»Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo«

(Jn 11,4)

Pričevanje Vilme Siter, zdravnice in matere štirih otrok, o ozdrav- ljenju sina Tobija, ki je zbolel za rakom v žrelu. Skupaj z možem Danijem vodita društvo Družina in Življenje, katerega namen je graditi odnose,za katere je vredno živeti.

Najin sin Tobija je zbolel pred 10 leti, ko je bil star 16 let. Postavljena je bila diagnoza rak v žrelu (rabdomiosarcoma epipharynx), ki je eden najbolj malignih tumorjev.Ko sem izvedela za diagnozo, je bil seveda velik šok, vendar pa mi je v tistem trenutku prišla na misel Božja beseda iz Janezovega evangelija:»Ta bolezen ni za smrt,ampak v Božje veličastvo« (Jn 11,4). Bila sem pre- pričana, da mi jo je navdahnil sam Gospod kot vodilo,ki naj se ga držim. Ko me je To- bija ob neki priložnosti vprašal, koliko pro- centov možnosti ima, da preživi, sem mu v skladu s tem notranjim spoznanjem odgo- vorila: »Tobija, ne vem, koliko procentov možnosti je,ampak vem,da mi je Bog rekel, da ta bolezen ni za smrt!« Pogledal me je, se nasmehnil in dejal: »Kaj res?« Odgovo- rila sem mu: »V to sem trdno prepričana!« Odšel je v svojo sobo in – kot je kasneje povedal njegov brat Timotej, s katerim sta si delila sobo –, pri vstopu v sobo takoj oznanil veselo vest: »Ne bom umrl!« To je pomenilo, da je sporočilo sprejel, ga pono- tranjil in se odločil:»Ne bom umrl!« Ta sta- vek ga je vodil skozi celotno zdravljenje. Ko je bil v zelo slabem stanju in zaradi vnetja ni mogel govoriti, ni enkrat samkrat podvomil v to,da ne bi preživel – nikoli več me namreč ni spraševal o tem. Medicinske sestre so se čudile,kako je lahko tako miren glede na stanje,v katerem je bil. In tudi ta mir je nedvomno nekaj prispeval k njegovi ozdravitvi,saj že samo pacientovo mirova- nje prihrani veliko kisika.
Zdravljenje je bilo zelo agresivno.Operacija zaradi pozicije tumorja ni bila možna, tako da so ga zdravili s kemoterapijo in obseva- njem.Zaradi učinkov kemoterapije na imun- ski sistem je moral večkrat v bolnišnico. Med posameznimi kemoterapijami je imel tri tedne časa za okrevanje. Kemoterapija je bila zelo učinkovita, saj se je tumor že po drugi terapiji močno zmanjšal. Predvidenih jih je bilo sicer devet, vendar jih je dobil samo osem.

Ob četrti kemoterapiji, ko so dodali še ob- sevanje, pa se je njegovo stanje zelo za- pletlo. Reakcija njegovega telesa na zdra- vljenje je bila tako huda, da je nastopilo hudo vnetje po celi ustni votlini in žrelu in se razširilo na pljuča, tako, da je imel za- senčeno celo levo polovico pljuč in tretjino desne. Situacija je bila brezizhodna. Pre- stavili so ga na intenzivni oddelek,kjer smo bili pri njem noč in dan.
Nekega dne je bilo zelo hudo. Kljub temu, da je imel 100% kisik na masko, je monitor proti večeru s piskanjem začel opozarjati na pomanjkanje kisika v krvi. V tistem hipu me je zagrabila panika in podvomila sem v možnost njegovega preživetja. Odšla sem na stranišče in se zjokala. Boga sem spra- ševala:»Kje si sedaj? Če si rekel,da ta bo- lezen ni za smrt, kje si sedaj?« Ko sem se vrnila v sobo intenzivnega oddelka, mi je zazvonil mobitel. Klical je duhovnik,družin- ski prijatelj. Ko sem mu povedala, v kako zelo slabem stanju je Tobija,mi je rekel,naj na njegovo čelo položim roko. Z možem Danijem sva mu tako vsak z ene strani na čelo položila roko in skupaj z duhovnikom, ki je bil v molitvi navzoč po telefonu, smo molili za najinega sina. V tistem trenutku sem začutila, da sem vse do tedaj sicer upala, da ga bo ozdravil Bog, vendar sem pri tem še vedno računala predvsem na medicino. V tistem trenutku sem videla, da moj sin umira kljub dejstvu,da mu medicina

nudi vse potrebno za ozdravitev.Rekla sem: »Bog, sedaj mi ostaneš samo še Ti!«. V času te intenzivne molitve se je kisik na monitorju za trenutek vrnil nazaj na nor- malo in nato takoj spet začel upadati. Za mene je to pomenilo samo eno. Prepričana sem bila,da mi je Bog s tem hotel povedati: »Tukaj sem! Z vami sem!« Bilo je proti ve- čeru in ker sva bila zaradi dolgega bedenja pri sinu že zelo utrujena, sva z možem od- šla v neko sobo v Ljubljani, ki so nama jo pripravili prijatelji. Od utrujenosti sem do- besedno padla v posteljo, vendar pa sem zaradi skrbi spala zelo slabo in se kar na- prej prebujala. Ob 4. uri zjutraj sem v srcu nenadoma začutila močan vzgib. Jezusu sem dejala: »Ne morem ga več držati v svojih rokah! Dam ga Tebi, in naredi z njim to, kar Ti misliš,da je prav! Če misliš, da je prav, da ga vzameš k sebi, ga vzemi! Če misliš da je prav, da ostane, ga ozdravi!« Počutila sem se nekako tako kot Abraham, ki je dal sina Izaka Bogu v dar. V trenutku, ko sem se na takšen način odpovedala sinu me je zajel nepopisen blažen mir,v katerem sem zaspala. Zbudila sva se ob 7. uri, ne da bi naju kdorkoli klical v zvezi s sinom. Bala sem se namreč,da bi nehal dihati in bi ga morali intubirati, čeprav je bilo to prak- tično nemogoče, saj zaradi oteklega žrela že 10 dni ni mogel niti narediti požirka vo- de, niti pogoltniti sline. Ponoči je pri njem bedela moja sestra, ki je prav tako zdrav- nica. Vedno je namreč nekdo od domačih bedel pri njem. Odpeljala sva se nazaj v bolnico, kjer naju je pričakala sestra z ra- dostno novico: »Ponoči se mu je stanje izboljšalo!« Bistveno se mu je namreč iz- boljšalo kar nekaj parametrov, med drugim se je kisik vrnil na normalno stanje. Takrat sem spoznala, da je Bog mojega sina lahko ozdravil šele takrat, ko sem se mu popol- noma odpovedala, ga izpustila iz svojih rok in ga izročila v Božje roke. Pri Tobiju je bila Božja volja, da živi.

Verjamem, da se je pri tem Bog oziral tudi na njegovo močno vero.Poleg tega je zanj preko molitvenih verig po celem svetu mo- lilo veliko ljudi,ki so se menjavali dan in noč Bilo je čutiti Božjo moč. Tobija je danes po desetih letih živ in zdrav,kar pri tej bolezni nikakor ni samo po sebi umevno.Je poročen in ima tudi otroka, kar je zaradi številnih kemoterapij še dodaten dokaz za to, da je bila njegova ozdravitev Božje delo. Prepri- čana sem, da se tako oboleli za rakom kot tudi njegovi spremljevalci morajo naučiti, kako sprejeti trpljenje iz Božjih rok, ter ka- ko ga vrniti tja, od koder so ga sprejeli. Naučiti se morajo sprejemati Božjo voljo. Spraševala sem se: »V kaj pravzaprav verujem? Da bo moj sin ozdravel? Ali pa je prava drža to, da verujem v Boga, ki oz- dravlja? Bog bo naredil to, kar sam ve, da je prav. Kdo sem pravzaprav jaz, da lahko rečem, da mora moj sin ozdraveti?« Zago- tovo je res, da si to želi vsak starš, in da ima po svoji starševski dolžnosti pravico prositi za ozdravljenje.In to smo delali tudi mi, vsak dan in vsak trenutek.

Veliko moči za premagovanje stiske mi je nudila tudi Božja beseda.Brala sem jo vsa- ko jutro,tako kot to počnem že od svojega 20. leta. V teh težkih dneh sem posegala po njej tudi čez dan, predvsem takrat, ko sem začutila,da moja vera upada.Ko je bilo Tobiju najtežje, sem jo brala tudi njemu. Spominjam se odlomka iz preroka Izaija, ki sem mu ga prebirala na intenzivnem oddel- ku: »Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim, dam ljudi v zameno zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje« (Iz 43,4). Ko sem mu ga prebrala, je dahnil: »Prosim, še mi beri!« Prepričana sem, da Božja beseda zdravi in je učinkovita sama po sebi! Tudi Tobija je ozdravila moč Božje

besede,enako kot tudi moč vere. Nekaj dni preden je zbolel,mi je v roke prišla knjiga o tem, kaj je vera. Bila mi je v veliko pomoč in čutila sem, da na njo nisem naletela po naključju, ampak mi jo je na pot postavil Bog z namenom, da bi me pripravil na to veliko preizkušnjo.In ko so mi svetovali,naj ga peljemo k temu in onemu zdravilcu ali bioenergetiku, in naj mu kupimo to ali ono zdravilo,sem bila že trdno odločena: poslužili se bomo samo medicine in Boga – konkret- nega Boga, ki je živ in ozdravlja. Ko govo- rimo o veri v ozdravljenje, je potrebno biti

zelo previden. Zelo hitro jo namreč nadomesti vera v to,kar si želimo sami v svo- jih namišljenih predstavah. Marsikdo je prepričan,da bo uslišan takrat,če bo dovolj veroval,vendar pa na ta način zasluge za ozdravljenje namesto Bogu pripiše kar sebi in svoji veri. Moramo vedeti, da pri ozdravljenju nimamo nobenih zaslug, saj smo pred Bogom nes- končno majhni. Bog je Stvarnik in samo on ima pravico do življenja. Zagotovo pa si želi našega tesnega in zelo dejavnega so- delovanja.To sodelovanje pa je prav v tem da mu popolnoma predamo sebe in tistega za katerega molimo. Ko storimo to,moramo Bogu nato zaupati,da bo On v svoji ljube- zni do nas naredil tisto,kar je najbolj prav.

podpisi k slikam:
• Abraham daruje sina Izaka, Alan Falk
• Kristus obudi mrtvega mladeniča (Lk 7,11-17), Anne Louisa
• Sin Tobija z družino.

NE MOREM, VENDAR ZMOREM!

Na zdravje se danes ne gleda več le kot na odsotnost bolezni, pač pa tudi kot na po- sebno človekovo duhovno kondicijo spričo izkušnje nemoči. Ker je Bratstvo duhovno gibanje, smo posebno pozornost najprej namenili razmisleku o duhovnem življenju v Bratstvu.
Kakšen izziv nam ponuja naslov razstave 'Ne morem, vendar zmorem' s temo naših razmišljanj o duhovnosti?
Naš namen je bil opozoriti na pomen duho- vnosti v življenju bolnikov in invalidov ter spodbuditi k povezovanju znanja in izkušenj Obenem pa smo s tem želeli umestiti du- hovnost Bratstva v širši družbeni prostor, kjer duhovnost vse bolj pridobiva veljavo. Pojavljajo se različna duhovna gibanja. Skupaj smo s tistimi, ki si na ta vprašanja odgovarjajo drugače.
Tokrat objavljamo tretji, zadnji del razmiš- ljanja Janje Ahčin, dr. med.

Darinka Slanovec

Duhovna oskrba bolnika

ŠE NEKAJ O VERSKI OSKRBI BOLNIKOV

To je ožji pojem od duhovne oskrbe.Versko oskrbo nudimo tistim, ki verujejo v Boga. V glavnem jo nudi bolniški duhovnik.Nekatere bolnike je še vedno strah ob misli na to,da bi poklicali bolniškega duhovnika in pri tem svojci lahko veliko pomagajo.
Bolniški duhovnik je takole rekel: »Zame je vsaka bolniška postelja kakor oltar, na kateri se daruje Kristus.« In ta duhovnik je velikokrat pred bolniško posteljo tudi po- kleknil.
Velik problem danes,se mi zdi,je tudi to,da prepozno pokličemo bolniškega duhovnika, da bi podelil zakrament bolniškega mazilje- nja.
Mnogi še vedno mislijo, da je to zakrament za smrt. Zakrament bolniškega maziljenja prinaša telesno, duševno in duhovno zdra- vje ter bolnika notranje okrepi. Je kakor kopel Božje milosti, v katerega se lahko potopimo.
Bolnica mi je takole pripovedovala: »Ležala sem v intenzivni sobi, priklopljena na vse aparate,kar jih je možno.Bila sem v globoki komi, vendar sem še vedno slišala,kako se zdravstveno osebje ob moji postelji pogo- varja, ali bi odklopili aparate ali ne. Jaz pa nisem mogla dati nobenega znaka,da bi jim povedala, da si še želim živeti.
In potem je prišel bolniški duhovnik in mi podelil zakrament bolniškega maziljenja.« Bolnica je nadaljevala: »Ko je izgovoril: ›Odpuščeni so ti tvoji grehi,‹ takrat se je začelo moje ozdravljenje.« Bolnica je prišla k sebi, se pozdravila, da so jo lahko odklo- pili z vseh aparatov in mi kasneje zaupala to zgodbo.
Veliko takih bolnikov poznam,ki so verjetno preživeli prav zaradi zakramenta bolniške- ga maziljenja. Drugi bolnik je bil operiran na Ortopedski kliniki. Pol ure po operaciji je prišlo do motenj srčnega ritma. Bolnik mi je kasneje rekel: »Takrat,ko mi je bilo najbolj hudo,ko so mi natikali kisikovo masko, sem se spomnil, da sem prejel zakrament bol- niškega maziljenja in da je Kristus z menoj. To mi je dajalo moči.«

Mnogi mislijo, da takrat, ko bodo bolni, pa bodo imeli več časa za molitev. Vendar je tudi to velika zmota.
Spremljala sem sestro karmeličanko, ki je umirala. Rekla mi je: »Že cel teden nisem zmolila enega Očenaša,tako je hudo.« Ona ki je prej molila vsak dan osem ur, sedaj ni zmogla niti enega Očenaša. Opazila sem, da se je takrat, ko je bila stiska največja, oklenila križa,ki ga je imela v svoji postelji. To ji je dajalo moči. Tudi to je oblika mo- litve. Ni nujno, da molitev izrekamo z be- sedami, pomembno je, da Boga nosimo v svojem srcu.
Lepo se mi zdi,če bolniki molijo za zdravst- veno osebje. Velikokrat so bolniki v čakal- nicah zelo nestrpni, ker morajo toliko časa čakati na pregled. Naj vam dam le majhno spodbudo - zmolite molitev za medicinsko sestro in zdravnika, ki vas bosta oskrbo- vala ter morda za vse bolnike, ki bodo tisti dan v ambulanti pregledani.
Velikokrat se ustavim v bolniški kapeli v Kliničnem centru. Opažam,da se v njej us- tavljajo tudi medicinske sestre in zdravniki nekateri v veliki spoštljivosti pokleknejo in se pokrižajo. Verjamem, da zdravstveno osebje moli tudi za svoje bolnike.
Zelo lepo se mi zdi, ker imamo v naši žup- niji vsak ponedeljek po večerni maši pred Najsvetejšim molitev za vse bolne in trpeče naše župnije. Ko se sam znajdeš v takem položaju,ko ležiš v bolnišnici in se spomniš, da nekdo moli tudi zate,te to pomirja. Mo- litev v naši župniji je uvedla žena, ki spre- mlja hudo bolnega moža. Pretresljivo je, ko ga pripelje na invalidskem vozičku, glavo ima podprto, vendar njegov obraz žari. Vi- deti je notranje umirjen, ko molimo zanj in za vse trpeče v župniji.
Nekdo je v knjigo vtisov v bolniški kapeli zapisal: »Jezus,hvala,ker lahko kot apostol Janez naslonim glavo na tvoje srce in po- slušam, kako bije. S teboj je vse lažje.«
Velikokrat prebiram vtise, ki so zapisani v knjigi v bolniški kapeli in opažam, da mnogi ne prosijo samo za telesno zdravje, ampak tudi za duhovno zdravje ter za to,da bi se izpolnila Božja volja.
Neka bolnica mi je rekla takole: »Ko je te- žko, se spomnim na romanje v Lurd.« Tudi romanja so oblika duhovne in verske oskrbe Pomagajo ti preživeti takrat, ko je najbolj hudo. Mnogim pomaga samo stavek, ki ga preberejo v Svetem pismu in iz tega živijo ves dan.

V življenju se vedno znajdemo v dveh vlo- gah: lahko smo spremljevalci kot Simoni, ki pomagamo nositi križ in Veronike, ki poda- jamo potni prt. Vedno pa se znajdemo tudi v vlogi, ko nas morajo drugi spremljati. In zdi se mi, da je to veliko težje. Hudo je, da te mora drugi spremljati, težje je, da ti mora nekdo nuditi pomoč.
Spremljanje bolnikov ti lahko stre srce, če si samoten jezdec.Spremljanje bolnikov pa ti lahko razpre srce za vse tisto, kar je v življenju bistveno in dragoceno. To pa se zgodi takrat, ko si v navezi z Bogom. Ko gremo v hribe, se na najtežjih, najbolj ne- varnih mestih navežemo. Vsaka naveza temelji na zaupanju,tudi zdravljenje je ena od oblik naveze, ko se zdravnik in bolnik navežeta. Tudi ta temelji na zaupanju in zdi se mi, da je zelo pomembno, da v to navezo sprejmeta tudi Boga.Bolnica je ta- kole zapisala:»Zame čas ni več pomemben Živim sedanji trenutek. V 'preizkuševalnici' bolezni opravljam vaje izpuščanja (odpo- vedovanja) in potrpežljivosti. Učim se biti koristna v nekoristnosti. Zorim.«
Vsak, ki je šel skozi temine bolezni, gotovo zori. In eden od sadov zorenja je tudi raz- stava del bolnikov in invalidov. Komaj ver- jamem svojim očem, da je kaj takega mo- goče. Da se nekdo,ki je skoraj slep,ukvarja s klekljanjem, da nekdo riše z nogo ali z usti! Če ne bi tega videla, ne bi verjela. Ljudje,ki so to ustvarili,so duhovno gotovo zelo,zelo zdravi.Če nam bo kdaj v življenju težko, se spomnimo tudi nanje. Tako nam bo ta razstava in vsi izdelki,ki jih tu vidimo ter občudujemo, dajala upanje in oporo,da se bomo lažje spoprijemali s svojimi preiz- kušnjami.
Za konec bi prosila Darinko Slanovec, da prebere pesem Biti za nekoga, ki jo je na- pisala moja sestra Nataša Ahčin, socialna delavka, ki se srečuje z ljudmi v socialni in duhovni stiski.

Janja Ahčin

(Besedilo predavanja je s tonskega posnetka prepisal Zlatko Novak,priredila Darinka Slanovec)

Pastoralno leto socialne
(družbene)  pravičnosti

Spreminjajoča se podoba Cerkve

TRDNA IN VZVIŠENA CERKEV

Walter Kasper¹,znani nemški teolog, danes upokojeni kurijski kardinal,se spominja,kako je pomladi leta 1952 skupaj s svojimi pri- jatelji, pod vodstvom njihovega domačega kaplana, obiskal Rim,kjer so po dobrih zve- zah uspeli priti v avdienco k papežu Piju XII. Za tisti čas je to bilo nekaj izrednega, saj avdience niso bile tako običajne, kakor so postale po Janezu XXIII. Vatikan je bil nedotakljiva trdnjava in papeži sakralne osebe, ki se jim običajni smrtniki niso smeli približati. Celo škofje, ki so prišli na uradni obisk, so morali pred papežem trikrat po- klekniti na levo koleno,ker je desno bilo re- zervirano za Boga. Papež, s katerim bi se rokovali ali celo izmenjali nekaj besed,je bil popolnoma nekaj nepojmljivega. Še manj je bilo primerno in običajno, da bi znotraj Cerkve kdorkoli izrekel kakršenkoli pomislek in kritiko na račun papeževih stališč.
Vendar pa je Cerkev za to zaprtost plača- la določen davek. Po znanem in razvpitem Galilejevem primeru v 17. stoletju je prišlo do prepada med cerkvenim verovanjem in sodobnim svetom, ki je vedno bolj prisegal na znanost. V 18. stol. je Cerkev izgubila velik del izobražencev, za tem v 19. stol. delavce.Papež Pavel VI.je ta razkorak med krščanskim verovanjem in moderno kulturo označil za dramo našega časa. Med loče- nimi Cerkvami je tri do štiri stoletja vladala ledena doba. Dialoga med predstavniki Katoliške cerkve in drugimi religijami ni bilo. Prvi pionirji tega dialoga so bili sumljivi, kritizirani in pri svojem prizadevanju celo onemogočeni.
Tudi določena kriza, ki je nastopila po II. vatikanskem koncilu, je imela svoje kali že pred koncilom. Pojavila se je s tako imeno- vanim modernizmom na začetku 20.stoletja Bolj kot razčiščena je bila kriza pometena pod preprogo. Na videz nedotaknjena in trdna zgradba Cerkve je bila v svojih celi- cah že načeta od pojava sekularizacije.Iz- bruh sekularizacije v Cerkvi, v šestdesetih in njegov višek v sedemdesetih letih, je bil možen, ker so se sprostile sile, ki so dolgo tlele pod plaščem trdne in vzvišene Cerkve Kriza po koncilu je razkrila samo to, kar je pred koncilom bilo tiho navzoče. Pred za- četkom koncila je bilo oboje pripravljeno, nove teološke ideje,ki so se hranile iz sve- tega pisma in cerkvenih očetov ter kriza starega sholastičnega sistema in novega sekulariziranega duha.

S koncilom je bilo veliko doseženega. Liturgija je bila na novo odkrita in temeljito obnovljena. Odkritje Cerkve kot Božjega ljudstva je imelo za posledico novo ovred- notenje skupnega duhovništva vseh krš- čenih, kolegialnost med škofi in papežem ter njegovim primatom. Sveto pismo je bilo postavljeno v središče kot duša in vir ce- lotnega odrešenjskega oznanila.Ekumensko odprtost do ločenih bratov in sestra so za- čeli praktično uresničevati. Odprta je bila nova stran v odnosu do Judov, ko so jim priznali, da so starejši bratje in sestre v veri. Priznali so tudi vrednost drugih religij kljub vsem poudarkom o potrebnosti mi- sijonske razsežnosti katoliške Cerkve. V pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu so priznali legitimno avtonomijo ze- meljskih stvarnosti.Pri tem je imela izjemno pomembno vlogo izjava o verski svobodi, zaradi katere so bili hudi boji, ki so se kon- čali z razkolom pristašev škofa Lefevra. Ta izjava je namreč temeljnega pomena za določanje mesta Cerkvi v sodobnem plu- ralnem svetu.
Odprtost Cerkve do sveta za koncil ni po- menilo prilagajanje svetu, ampak predvsem misijonska odprtost. II. vatikanski koncil je prvi resnično svetovni koncil,ki je povzročil nepredvidljivi prenos težišč v sami Cerkvi, in sicer iz severnega dela poloble na južni. Katoliška Cerkev je po koncilu in s koncilom postala bolj katoliška, univerzalna,resnično globalna, kot je bila kadarkoli v zgodovini.
Rimska sinoda je ob 20. obletnici koncila njegovo temeljno sporočilo, zajeto v 16. koncilskih dokumentih, skušala povzeti v stavku: Ecclesia - subverbo Dei– mysteria Christi celebrans–pro salute mundi (Cerkev v moči Božje besede, praznuje Kristusov misterij za zveličanje sveta). Ta program ustreza štirim velikim konstitucijam, ki so os in ključ koncilskih dokumentov. Kardinal Kasper tako pravi:»Koncil res ni bil nobena katastrofa, ampak milostni dar Sv. Duha tako za Cerkev kot za svet.Vsebuje duho- vno in teološko bogastvo, ki ga še zdaleč nismo izčrpali, ampak ga začenjamo v nje- govi polnosti šele danes odkrivati.Teološko raziskovanje mora še veliko storiti. Vendar pa je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, kako je koncil deloval, učinkoval, kot ob- nova ali kot pretres? Ali je res rodil bogate sadove?«²
Dejstvo je, da nobeni drugi Cerkvi v tako kratkem času in z relativno majhnimi izgu- bami ni uspelo izpeljati takšno celovito de- lo prenove. Večina tega, kar se je zgodilo po koncilu, se nam zdi danes bolj ali manj samo po sebi umevno. Stvari spadajo že k vsakdanji cerkveni praksi,kot napr.prenov- ljena liturgija pri vseh zakramentih;uvedba materinega jezika, duhovnost in teologija, ki zajemata iz vira Svetega pisma; usta- navljanje organov za soodgovorno vodenje življenja Cerkve;bolj intenzivno sodelovanje laikov v Cerkvi; reforma redov, bogoslovij in teološkega študija; ekumensko zbližanje na vse strani;odprtost do sodobnega sve- ta in podobno. Vse to je v življenju Cerkve navzoče in brez tega si danes Cerkve ne moremo več predstavljati. Za vse to, kar se je zgodilo, smo lahko hvaležni Sv.Duhu, ki je ljudi v Cerkvi tako odlično vodil. Kdor bi gledal na čas po koncilu kot na propad vsega starega, tisti je pač slep za delo- vanje Sv. Duha v Cerkvi.

Konec sedemdesetih in začetku osemde- setih let je prišlo do novega duhovnega premika v miselnosti zahodno evropskega človeka. Ljudje so pričeli iskati novo goto- vost in se ozirati po preteklosti z določeno nostalgijo. Proces sekularizacije je zajel množice in se hkrati upehal. Človeštvo se je znašlo na začetku novega religioznega prebujanja, ki je vedno bolj razširjeno in nejasno, v mnogih svojih pojavnih oblikah tudi zelo dvoumno in zavajajoče.Pomislimo samo na razcvet sekt in na različne mladin ske oblike parareligioznih pojavov, pred- vsem v povezavi s svetom glasbe. Ta novi val ne gre mimo Cerkve.Ponekod je opaziti porast duhovnih poklicev,zanimanje mladih za različna srečanja in duhovna gibanja.
V tem ozračju je Janez Pavel II. zastavil novo obdobje v pokoncilskem času katoli- ške Cerkve. Od vsega začetka svojega pontifikata se je jasno postavil na stališče koncila. S svojim zavzemanjem za člove- kove pravice po celem svetu je dal nove zgodovinske impulze in postavil nova meri- la. Za mnoge ljudi na evropskem vzhodu, kakor na jugu zemeljske poloble, je postal eden od redkih nosilcev upanja.Jasno se je zavedal, da učinkovitost navzven predpo- stavlja lastno jasno identiteto navznoter. Zato je njegov apostolat bil usmerjen v poglobitev koncila in njegovo ponotranje- nje. Kar pomeni, da je za papeža notranja stabilnost Cerkve in njen specifični katoli- ški profil ključnega pomena za prisotnost Cerkve v svetu.
Rimska sinoda ob dvajsetletnici koncila (1985) ni osvojila stališča, da je uresniče- vanje koncila šlo predaleč, ampak je le to komaj na začetku. Uresničitev koncila v njegovi polnosti in globini,je naloga Cerkve za prihodnost. Koncil, tako pravi sinoda, je magna karta za nadaljnjo pot Cerkve v smeri tretjega tisočletja.³To se seveda ne more zgoditi mehanično, ampak z upošte- vanjem znamenj časa in novih duhovnih impulzov v Cerkvi in svetu. Kakor je pri koncilu šlo za obnovo iz virov, tako tudi sinoda želi spodbuditi obnovo iz istih virov, s pogledom na sodobnega človeka.
Papež si je s sinodo zadal nekaj prednost- nih nalog za prihodnost,za tretje tisočletje Sinoda poudarja potrebo po obnovljeni podobi Cerkve, obnovljeni, ne novi. Kajti Cerkev je v vseh stoletjih in na vseh kon- cilih ena in ista in kljub temu je stalno na poti, kako bi samo sebe in zaupano ji spo- ročilo čim bolje razumela in ga posredovala naprej.Tako je Cerkev skoraj dve tisočletji živela in trpela,oznanjala in grešila ter svoj nauk z različnih vidikov razjasnjevala. Gre namreč za podobo Cerkve,ki po svoji stru- kturi ni niti klerikalna »od zgoraj navzdol« niti laična »od spodaj navzgor«. Pač pa je to Cerkev, ki je edinstvena živa skupnost skupnosti v Jezusu Kristusu,ki je Božje lju- dstvo v vsej svoji pestrosti karizem, služb in nalog. Cerkev, katera smo mi vsi. Gre za podobo Cerkve, ki ni negibna institucija, ampak je vedno na poti po prašni cesti zgo dovine.Cerkev kot potujoče Božje ljudstvo ki vedno znova potrebuje obnovo in očiš- čenje, ki se ne uresniči v rutini in ki je tudi nobena novost ne ukine. To je Cerkev, ki pri prizadevanju za ohranitev svoje lastne posebnosti ostaja Cerkev v svetu in za svet. Samo sebe še vedno razume kot odrešenjski zakrament sveta, kot nosilko upanja in svobode za svet. Je zagovornica človeka in njegovih neodtujljivih pravic,za- govornica revnih in tlačenih.Podoba Cerkve ki je misijonsko odprta v svetu, ne pa pri- lagojena ali priličena svetu. Pač pa Cerkev ki črpa iz Božje besede in liturgije, ki ve in veruje, da živi iz skrivnosti, ker je končno v svojem jedru Kristusovo skrivnostno telo in zgradba Sv. Duha.

dr. Ivan Janez Štuhec

1. Prim., W. Kasper, Kirche–wohin gehst du? Die bleibende Bedeutung des II.Vatikanischen Konzils, Paderborn 1987.
2 W. Kasper, Kirche - wohin gehst du?, 21.
3 Janez Pavel II., Kirche -unter dem Wort Gottes –feiert die Geheimnisse Christi–zum Heilder Welt Schlussdokument der zweiten ausserordentlichen Synode 9. December 1985, v:W.Kasper, Zukunft aus der Kraft des Konzils, 19.

Počitnice na Zaplani in slovo od Romana Travarja

Letos sem se prvič udeležil letnih počitnic v Domu KBBI na Zaplani, ki so bile od 8. do 12. avgusta 2012. Že zadnjič, ko smo bili na duhovnem koncu tedna, mi je Polona Kem- perle omenila, da me bo povabila na počit- nice. Ko sem bil tu, sem dejansko užival v lepem, tihem, v samoto ovitem okolju pre- lepe narave, kjer 'pesniška vena' sama zapoje hvalnico naravi in ljudem, ki tu žive in se preživljajo z vsakodnevnim delom. Lahko se umiriš. Lahko pa te v težkem in žalostnem razpoloženju zaradi družinskih razmer kdaj pa kdaj tudi oblijejo solze obu- pa in tesnobe.
Zbralo se nas je 'solidno' število. S pomo- čjo 'kuharskih mojstrov', med katerimi je bil tudi Senad, rojen v Bosni in Hercegovini, smo vse dneve bili lepo postreženi z dobro in okusno hrano.
Same počitnice so bile enkratne,saj nas je ves čas grelo prijetno sonce in nas tolažilo s svojimi čudovitimi žarki.
Moja 'pesniška vena' je delala ves čas, da sem jo že primerjal z 'deloholikom',ki ne vidi ničesar drugega kot delo. S tem ustvarjal- nim pritiskom sem napisal 24 pesmi, saj je bila tematika izredno zanimiva in vsebinsko bogata.

Bil sem tudi na dveh sprehodih po okolici prelepe Zaplane,saj sem šel z Marijo po as- faltni cesti do smerokaza,na katerem piše, da je še 715 m do razglednega stolpa, a sem šel le do bližnjih hiš, ki so pritegnile mojo pozornost, predvsem tista, ki ima na zunanji steni gozdno žival, kajti živalske podobe mi vedno pritegnejo pozornost, da 'zadovoljim' svojo umetniško radovednost, saj radovednost ni greh.
Na koncu se vam lepo zahvaljujem za pri- jetne in bogato doživete počitnice, ki sem jih preživel z vami, pa tudi za tolažbo ter sveto mašo za zdravje mojih staršev.
Lep počitniški pozdrav in prijetno branje vam želim!

Branko Merše,

foto: Tone Planinšek

podpisa k slikama:
• Pozdrav miru
• Vsi skupaj pred domom Bratstva na Zaplani

Evropski kongres Bratstva na Poljskem

Od 26.julija do 1.avgusta je bil v Krakowicah na Poljskem Evropski kongres Bratstva, kamor sva šla tudi pred- stavnika iz Slovenije. Z menoj je bil Polde Valant–lazarist. Ker sva šla z avtom,sva si tja grede ogledala še koncentracijsko ta- borišče Auschwitz. Videla sva tudi celico, kjer je dal življenje za sojetnika Blaženi Maksimiljan Kolbe.
Na kongresu sva poslušala predavanja,pri- čevanja. Delali smo po skupinah, tako sva tvorno sodelovala s svojimi idejami in po- budami. S fotografijami in besedami sva predstavila življenje Bratstva v Sloveniji. Izvolili smo novo evropsko vodstvo. Kot polnopravno članico smo potrdili Poljsko in Romunijo. Za Evropskega duhovnega asis- tenta smo izmed štirih duhovnikov izbrali Poldeta Valanta, CM. Že na kongresu smo dobili ponudbo – željo, da bi bil leta 2014 v Sloveniji Mednarodni kongres Bratstva.
Na povratku sva se zapeljala do Poljskih Wadowic,kjer se je rodil papež Janez Pavel II., si od zunaj ogledala njegovo rojstno hišo,ki jo pravkar obnavljajo in šla v cerkev kamor je hodil k maši in tudi ministriral.
Več o vsebini kongresa pa v kateri nasled- njih številk Prijatelja.

Tone Planinšek (besedilo in slike)

Združeni z Marijo

Sobota, 25.avgust – lep, sončen in zelo vroč pole- tni dan. Sploh primeren za romanje? Pa še kako! Na pot je bilo treba oditi zelo zgodaj saj se nam je na romanje na Zaplaz k Mariji Vnebovzeti letos pridružila poleg dolenjsko - belokranjske tudi kamniško - domžalska skupina.
Tako smo bili zbrani z vseh strani, prepri- čan pa sem – tako kot se spodobi– da nas je vse na ta milostni kraj pripeljala molitev in lepe pesmi, ki so posvečene samo Njej, ki je Mati vseh nas. Z molitvijo rožnega venca smo nadaljevali tudi v cerkvi.
V uvodu v mašno daritev nas je nagovoril g. Igor Luzar, predsednik Škofijske komisije karitativnih dejavnosti (ŠKKD), in sicer s pozdravom, s katerim je Marija pozdravila Elizabeto: »Glej, dekla sem Gospodova.«
Tudi romarji na tem milostnem kraju smo bili povabljeni, da postanemo Gospodovi služabniki. Še posebej tisti, ki nosimo težki križ, poln trpljenja, pa vendar tudi križ, po katerem si pomagamo olajšati težo bremena
Ob križu je stala tudi Marija. Ta prizor nam je v pridigi nazorno orisal škof Andrej.
V spominu so mi ostale tudi besede p.Mar- ka, ki nas je v uvodu v Gospodovo molitev nagovoril z besedami: »Skupaj molimo tako kot je znala Ona,ki je (bila) prva žena mo- litve...«
Med sveto mašo je bilo možno prejeti tudi svete zakramente: zakrament spovedi, bolniškega maziljenja in svetega obhajila, ki je hrana za našo dušo.
Slovesno in lepó ter polni novih moči, ki je kar žarela iz naših oči, smo romarski shod sklenili s petimi litanijami Matere Božje. Še posebej nas je nagovoril vzklik 'zdravje bolnikov'.
V upanju,da bo Marija uslišala našo prošnjo in s pesmijo »Marija, pomagaj nam sleherni čas«, smo se ji izročili ter priporočili tudi v naprej, naše druženje pa nadaljevali ob skromni malici iz popotne torbe, se ob tem dodobra nasmejali šalam naše Ivanke. Kljub letom in teži križa je še vedno vedra in nasmejana žena.
Ob uri, ko sonce po navadi pokaže največ svoje moči, smo še enkrat pomahali Mariji v pozdrav in se zadovoljni razšli v želji po ponovnem snidenju z Njo, ki je naša in Božja Mati.

T.K., foto: Tone Planinšek

Romanje bolnikov in invalidov v Lurd

Vsakoletnemu romanju bolnikov in invalidov v Lurd, ki ga organizira italijanska zveza U.N.I.T.A.L.S.I., smo se letos, od 23. do 29. junija, že sedmič zapored pridružili tudi slovenski romarji,pod vodstvom bolniškega duhovnika Mira Šlibarja. Tema letošnjega romanja je bila: »Moliti rožni venec z Ber- nardko,« kar smo romarji udejanjali že na sami poti. Na vlaku je bilo tudi slovesno bogoslužje, možnost za sveto spoved in celonočno češčenje Najsvetejšega.Sloven- ski romarji smo letos s seboj v Lurd prinesli tudi simbolične darove: klekljan oltarni prt, mašni plašč, albo, štolo in ročno izdelane sveče. Posebno vrednost ima klekljan prt, sešit iz 584-ih koščkov čipk,ki so jih izdelale klekljarice iz več kot stotih mest, iz števil- nih držav in iz štirih kontinentov. Je simbol povezovanja in sodelovanja med različnimi državami, narodi in verstvi. V več kot pet tisoč ur dela je vklekljanih tudi ogromno molitev, prošenj in zahval Lurški Mariji,tudi s tako oddaljenih dežel, kot so Japonska, Avstralija, Nova Zelandija, Argentina itd.
Že takoj ob prihodu v Lurd smo začutili posebno milost, pesmi posvečene Mariji, ki smo jih prepevali,so zvenele drugače,lepše Obilnega Božjega blagoslova smo bili roma- rji deležni 26.junija, ko je upokojeni koprski škof,msgr.Metod Pirih imel slovensko mašo pri lurški votlini. Maševal je v 'našem' ma- šnem plašču, na kamnitem oltarju pa je bil naš klekljan prt, kar je bila zaradi strogih pravil, ki jih je potrebno na tem svetem kraju upoštevati,za vse nas posebna čast.
Zelo nas je ganila tudi procesija z lučkami, kjer smo kljub nepregledni množici začutili čudovit notranji mir.Ljudje različnih narod- nosti, zdravi in bolni, mladi in stari,smo za- čutili medsebojno povezanost in prepriča- nje, da je Marija res naša skupna mati. V takih trenutkih smo spoznali,da je Lurd kraj velikih milosti, ob tem pa nas je bandera z Brezjansko Marijo, ki smo jo vedno nosili s sabo, navdajala s ponosom, da imamo tudi Slovenci romarsko središče, kjer nas je Božja Mati vedno pripravljena sprejeti.
Vrhunec romanja je bila slovesna maša na- rodov v Pijevi baziliki, 27. junija. Maševalo je enajst škofov in nekaj sto duhovnikov vseh narodnosti. Pri darovanju smo verniki prinesli k oltarju tudi svoje darove.Obleče- na v slovensko narodno nošo sem v imenu vseh, ki so pri njegovi izdelavi sodelovali, predala klekljan oltarni prt.Še isti dan zve- čer je bil prt na velikem oltarju mogočne bazilike, na katerem je bilo Najsvetejše iz- postavljeno v češčenje.
Dnevi v Lurdu so bili polni molitve,premišlje vanja in medsebojnih duhovnih pogovorov. Posebej goreče večerne molitve rožnega venca pred lurško votlino so nas močno zbližale. Sklenili smo, da bomo tudi ob vr- nitvi v domovino ostali povezani v molitvi.
Letošnje romanje v Lurd nas je utrdilo v prepričanju, da je molitev rožnega venca najboljša pomoč pri premagovanju vsako- dnevnih težav in da je to posebna milost, ki jo je Marija namenila vsem, ki želijo prek nje dospeti v večno srečo.

Besedilo in slike: Tanja Oblak

podpisi k slikam:
• Z bodočim novomašnikom
• Pred baziliko rožnega venca
• Sveta maša pri lurški votlini

BIBIONE 2012

Znamenja prave ljubezni

Vsakokrat se po vrnitvi z letovanja na morju v Bibio- nih hvaležno zamislim o prijateljih, ki nam ponudijo roko in omogočijo desetdnevno počitnikovanje v krogu starih znancev,do- brih duhovnikov in mladih spremljevalcev. Marijine sestre pod vodstvom s. Edith in s. Helene opravljajo to požrtvovalno delo za bolnike in invalide že vrsto let - najbrž bo že 34 let, odkar je s. Mihelangela s svojim kombijem-fičkom prvič udejanila svojo idejo počitnikovanja invalidov na morju. In tako

se to znamenje prave ljubezni kaže še da- nes; Marijine sestre iz Štepanje vasi vsako leto napolnijo avtobus in kombi žejnih duš, željnih morja in sonca, vsekakor pa še več pristne človeške bližine, prijazne besede, duhovnih misli in sproščenih pogovorov.
Tako je -vse to in še več nam je ponujeno v Bibionih. Treba je priznati, da skupinsko letovanje terja od vodij veliko odgovornost zato je potrebno skrbno organizirati čas. Z Bernardo poznava ustaljeni urnik dejavnosti in nama zelo ugaja,kajti midva ne greva na dopust, da bi iskala samoto, zamaknjenost

in sproščenost, ampak si želiva čim več prijetnih družabnih trenutkov,ki jih zna pri- praviti vsa ekipa. Navduši me že sama ju- tranja telovadba, mogočni valovi in dišeči borovci, v katerih lahko uživamo dvakrat na dan, pa me s svojo prijetno opojnostjo spremljajo vse leto.Ko sonce stoji najvišje,

se skupinica z duhovnimi vodji umakne v božjo bližino. Vse dejavnosti potekajo spro ščeno po zaslugi spremljevalcev, ki znajo hitro poprijeti za krmilo in so odlični ani- matorji družabnih večerov. Vsako leto nam ostanejo v prijetnem spominu domači obis- kovalci,letos so nam spet z bogato večerjo

postregli župljani župnije Carlino. Tudi son- čni zahod s petimi litanijami Matere Božje so posebno doživetje.Vsi smo hvaležni na- šima dvema duhovnikoma, g. Jožetu Štup- nikarju in g.Romanu Travarju, razveselili pa smo se tudi obiska naših dveh slovenskih novomašnikov, lazarista Boruta Poharja in frančiškana br. Jana Cvetka.

Veliko je doživetij, ki se jih z besedami niti ne da opisati, a eno najvrednejših misli, ki sem jo letos spravil za mrzle dni, sem slišal iz ust našega duhovnika, ki je govoril o znamenjih božje ljubezni: »Vse težke živ- ljenjske preizkušnje so samo stopnice do Boga, kjer vlada čista ljubezen.« Bog daj vsem skupaj še v tem življenju stopiti na zadnjo stopnico.

Jože Nemanič iz Bele krajine

foto: s. Edith Metelko

podpisi k slikam:
• Veselje na plaži
• Veselje v vodi
• Na poti v mesto
• Kako malo je potrebno za srečo!
• Litanije na plaži ob zaključku letovanja
• Obisk novomašnikov: brata Jana in Boruta.

»Čudežne besede«

OPROSTI

Ali verjamem v čudeže? Da, verjamem, saj je največji čudež življenje samo. V zadnjih mesecih sem se o tem prepričala bolj kot vsa leta prej.Ko sem v svoje roke prvič spre- jela čudež življenja, ki sem ga prej devet mesecev le slutila, je bila ena mojih prvih misli – to je resnično čudež. In kaj najraje počnem zadnje mesece: ko moja hčerka zaspi, se zazrem v njen obraz, ki je zame obraz angela, in premišljujem... In vedno znova me prešine misel:"Življenje je čudež!"
Seveda so tudi manjši čudeži.Če bi vprašali čarovnika, kako čara, bi nam povedal, da mora izreči čarobne besede. Hokuspokus, čirulečarule, ... so tiste najpreprostejše, s katerimi prepriča otroke, mi pa vanje ne verjamemo več.
Podobno bi lahko rekli, da obstajajo ču- dežne besede, s katerimi lahko čaramo oz. delamo čudeže. In v te smemo in moramo verjeti! Ena od besed, ki je zagotovo mno- gokrat čudežna, je beseda »oprosti«. Nam gre težko z jezika?
Ko sem premišljevala o besedi »oprosti«, kdaj jo izrečem, kolikokrat in komu,zakaj jo uporabim, sem si zaželela, da bi lahko na- redila anketo. O čem bi spraševala? Prav to: kdaj in zakaj izrečemo besedo oprosti. Ker čudežna je le v nekaterih situacijah in ne vedno.
»Oprosti« nekateri uporabljajo ves čas, a se nikoli ne opravičijo za kaj res bistvene- ga.Opravičujejo se zato,ker so nas zmotili, nam popackali čevlje, ker nas niso dovolj postregli, ker se jim mudi, ... Ta opravičila so izrečena mimogrede in nič čudežnega se ne zgodi.
»Oprosti mi« je velikokrat izrečena prošnja Včasih le tako, zaradi lepšega, zna pa biti tudi klic k odpuščanju in celjenju ran v od- nosih.In kadar prosimo "oprosti mi" z iskre- no željo,da dobimo odpuščanje in začnemo znova, takrat beseda začne pridobivati čudežno moč.
Če kdaj kaj hudo narobe storimo - in to se vsakomur zgodi - potem je zagotovo tisto največ, kar si želimo, da bi nam ljudje, ki smo jih prizadeli, odpustili. In prav je, da si upamo prositi za odpuščanje. S tem poka- žemo,da si želimo začeti znova. Pripravimo prostor,da se čudež odpuščanja lahko zgodi

»Oprostim ti« se seveda tudi lahko reče le tako na hitro in ne iz srca. Lahko pa je iz- rečena beseda iskrena. Prinaša veselje in upanje,da lahko začnemo znova.In takšna spet pripravlja prostor, da se zgodi čudež, čudež odpuščanja. Je pa to proces, ki se z izrečeno besedo šele začne. Kasneje življenje pokaže, če nam je res uspelo: če smo zmogli oprostiti tako,da ne očitamo,ne spominjamo in ne omenjamo več tistega, kar smo oprostili.
Moje anketno vprašanje bi bilo: ali besedo oprosti največkrat izrečemo le tako mimo- grede, ali večkrat prosimo »oprosti mi« ali oprostimo z »oprostim ti«? In če skušam predvideti rezultate ankete, menim, da bi bilo največkrat izrečeno »oprosti« kar tako mimogrede.To nam gre z jezika,saj nas nič ne stane in ne boli.»Oprostim ti« bi bila na drugem mestu z velikim zaostankom. Naj- manjkrat pa prosimo »oprosti mi«. Težko je prositi, saj se ponižamo. Mnogo lažje je dajati, kot prejemati. Tudi odpuščanje. Anketa bi verjetno pokazala, da besedo »oprosti« največkrat ne izrekamo v takš- nih okoliščinah in kontekstu, da bi se lahko z izrekom te besede zgodil čudež.
Kako torej izrekati besedo »oprosti«,da bo dobila moč, da se po njej lahko zgodi kaj velikega? Izreči jo je potrebno takrat,ko to iskreno čutimo. Potem pa jo je treba tudi zavestno poosebiti in si dati za nalogo, da res oprostimo oz. si oprostimo. Nekako nas beseda »oprosti« pelje k premišljevanju o odpuščanju. O tem pa imamo kristjani kar jasna navodila v Svetem pismu. Apostol Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, koliko- krat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (prim. Mt 18, 2122) Odpuščajmo torej vedno. Ko pa prosimo za odpuščanje, se spomnimo na molitev »Oče naš«, kjer izrekamo Jezusovo molitev: »Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom«. (prim.Mt 6,12) Nekdo nam je nekoč na kri- žu že vse odpustil,le Njegov zgled moramo posnemati.
Besede,besede, besede, ... Včasih besede ni potrebno izreči, »oprosti« lahko povemo tudi z objemom,pogledom, obiskom,pismom Skušajmo povedati to besedo tako, da bo čudežna. In bodimo iznajdljivi pri različnih načinih uporabe. Naj se v našem življenju, ki je čudež,zgodi čim več majhnih čudežev Imejmo pogum, da jih soustvarjamo in oči, da jih opazimo.

Polona Kemperle

podpis k sliki: Izgubljeni sin, Rembrandt

Misijonsko potovanje

(nadaljevanje in konec, II. DEL)

Posebno doživetje mojega misijonskega potovanja je bil osemdnevni pohod po oddaljenih vaseh, ki sem ga opravil z misijonarjem Janezom Krmeljem. Za to bogato izkušnjo sem mu iz srca hvaležen. Iz ene vasi v drugo hodijo po peš poteh, saj cest še skoraj nimajo. Teren je precej razgiban, potrebno se je vzpenjati na griče in spuščati v doline.Po- gosto je treba prečkati kakšno vodo. Čez potoke vodijo ozke brvi.Mene je bilo na njih kar malo strah, domačini pa jih prečkajo z lahkoto. Nekaj rek smo premagali tako, da smo se čez prepeljali s čolnom drevakom. Dvakrat pa je bilo treba reko do pasu pre- bresti. Vasi, ki sva jih z misijonarjem obis- kala, so vse brez elektrike. Hiše, v katerih živijo, so preproste kolibe na količkih, ne- koliko dvignjene od tal, da ne pride vanje voda. Znotraj kolibe je en sam prostor. Ob strani je ognjišče, kjer si kuhajo hrano. Ko gredo jest, postrežejo krožnike na tla in sedejo okrog njih.Pri vseh treh dnevnih ob- rokih je glavna jed riž,zraven pa še kakšna priloga.V hiši nimajo stolov ne mize,tudi ne kakšnega drugega pohištva. Obiske spre- jemajo tako, da vsi sedejo na tla in se po- govarjajo. V teh krajih se zvečeri že zelo zgodaj. Ob osemnajsti uri je že tema. Zato si ob večerih svetijo s petrolejko, ponekod z baterijsko svetilko, nekateri pa kar s tr- skami, ki gorijo na ognjišču. Ko je čas za nočni počitek, pogrnejo po tleh nekaj pre- prog iz ločja in poležejo po njih.Nekaj časa se še sliši polglasen pogovor iz sosednjih hiš, potem pa vse preide v nočni spanec. Zgodnja jutranja budilka so petelini, a to ne le v vaseh, ampak tudi po mestih. Ko sva z misijonarjem prišla v posamezno vas, so naju vsepovsod z veseljem sprejeli.Obi- čajno je misijonar predlagal uro, kdaj naj bi bila sveta maša. Ljudje so se med seboj obvestili in začeli prihajati v vaško cerkev. Pred sveto mašo je bil misijonar vernikom vedno na razpolago za sveto spoved. Z vero so pristopali k zakramentom. V dveh vaseh je bila cerkev zidana. Ostale vaške cerkve so bile zbite iz preprostih desk.Tudi notranja oprema je bolj skromna. Pri bogo- služju domačini lepo sodelujejo z molitvijo in petjem. Misijonarju so hvaležni za obisk in sveto mašo, saj jih ne more obiskati po- gosto.Ob nedeljah vodijo bogoslužje Božje besede katehisti. Če pa pride na ta dan na obisk duhovnik,daruje sveto mašo in njiho- vo veselje je še toliko večje.V dveh vaseh kjer še nimajo cerkve, je misijonar maševal v preprosti vaški šoli.Da si boste lažje pred stavljali,bom to imenoval kar navadna uta. Da, življenje na podeželju južnega dela Madagaskarja je za slovenske razmere ne- predstavljivo skromno.
Stvari,ki so mi bile ob prihodu v to misijon- sko deželo nerazumljive, so mi počasi po- stajale vedno bolj vsakdanje. Misijonarka Ana je odgovarjala na moja mnoga vpraša nja in mi odkrivala malgaško stvarnost.Njej je vse to že povsem domače,saj se je po- polnoma vživela v njihov vsakdan in dane razmere. Je Jezusova misijonarka z velikim srcem. Vse svoje moči in številne sposob- nosti daje velikodušno v služenje malgaš- kim bratom in sestram.
Da bi doživel tudi malgaško šolo in razpo- sajenost otrok, sem za en dan odšel v os- novno šolo v Ampitafa. Spet velika razlika nasproti slovenski šoli. V posameznem razredu sedi petdeset otrok. Ti so izredno disciplinirani.Učitelj je zelo spoštovan in ga vsi ubogajo na prvo besedo.Učenci upora- bljajo še majhne tablice,na katere pišejo s kredo. Zraven teh imajo tudi zvezke. Učijo se tako,da posamezne stvari vsi skupaj na glas ponavljajo. V šolo prihajajo bosi, tako kot hodi bosa tudi večina odraslih v teh krajih. Ljudje so tukaj oblečeni zelo skrom- no. Večina šolarjev nosi enotne srajčke.
Na Madagaskarju trenutno deluje dvanajst slovenskih misijonarjev. Razen dveh, ki sta bila na dopustu v Sloveniji, sva z Ano vse obiskala. Z veseljem so nama predstavili svoje delo. Videl in doživel sem, s kakšno gorečnostjo in voljo se ti Božji poslanci pre dajajo delu za rast Božjega kraljestva. Da lahko Jezusa prinašajo ljudem, ki živijo od- daljeni in v zelo skromnih razmerah, so pri- pravljeni pozabiti nase, prenesti velike na- pore in razdati vse svoje moči. Slovenski misijonarji so tisti,ki gredo delovat v najbolj revne kraje te velike dežele, tja, kamor si drugi ne upajo. Gospod spremlja njihove korake in obilno blagoslavlja njihovo delo. Ko sem se z njimi srečeval, sem jim izražal priznanje za njihovo goreče delo in svoje veliko spoštovanje.
Med bivanjem v misijonski deželi nisem o- pravljal posebnega misijonskega dela. Kjer koli sem bil, sem se trudil biti pričevalec za Kristusa in njegovo ljubezen. V molitvi sem klical na to deželo Božjega blagoslova.Imel sem tudi nekaj odraslih učencev, ki sem jih poučeval na klavirju. Čas na Madagaskarju teče bolj umirjeno kot v Sloveniji.Domačini so se počutili počaščeni,ker sem jih obiskal in nekaj časa preživel med njimi. Ob slo- vesu so se mi zahvaljevali in naročali, naj ponesem njihove pozdrave v Slovenijo.Slo- venski Cerkvi so hvaležni za veliko pomoč, ki jim jo izkazuje. Jezus, veliki misijonar je tisti,ki nas povezuje in vodi vsa naša pota V Krščanskem bratstvu smo lahko ponosni na našo misijonarko Ano in njeno veliko delo, ki ga opravlja.

Zlatko Novak

podpisi k slikam:
• Na obisku v šoli
• V družbi slovenskih misijonarjev
• Med delavci v Ampitafi.

NAGRADNA KRIŽANKA

Dne 7.oktobra obhajamo praznik Rožnoven- ske Matere Božje, ki je nastal po pomorski bitki pri Lepantu, v kateri so krščanske sile 7.oktobra 1571 premagale turško ladjevje. Papež Pij V. je zmago v tej bitki, po kateri je začel turški imperij pešati,pripisal goreči molitvi rožnega venca, s katero so verniki prosili za pomoč Marijo. Med tistimi, ki so radi molili rožni venec, je bil tudi papež Janez XXIII. »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca,toda zato je treba bolj zgo- daj vstati,« je povedal. In pojasnil: »Pet- najst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«
Rešitev križanke (geslo v označeni vrstici in stolpcu)prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.novembra 2012 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2012:
Nagrajenci 4/2012:  1. KOVAČIČ Anica, Rozmanova 39, 6000 Koper,prejme klekljan prtiček ter vazico; 2. VOVNIK Janki, Ro- čevnica 58(DOM),4290 Tržič,prejme knjigo Marjana Marinška, Tonček je prišel; 3. ROBIČ Drago, Zg.Slemen 4,2354 Brester- nica,prejme knjigo Ivana Malavašiča,Mora; 4. RUPNIK Anica, Pot sv.Antona 49, 5280 Idrija, zgoščenko Darinke Slanovec,Minute za molitev; 5. GOLOB Magda,Moše Pijada 46, 2000 Maribor, prejme knjigo Gilberta Le Mouëla, Bog v metroju; 6. FILIPIČ Ana, Podlipa 27, 1360 Vrhnika, prejme knjigo Janje Blatnik,Na poti življenja ni sreče brez trpljenja; 7. POVALEJ Boža, Prapreče 18, 3305 Vransko, prejme knjigo Zvoneta Mo- dreja, Tvoje odločitve.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

• SPROSTITEV NA OBREŽJU KOLPE

(Darinka Slanovec s spremljevalko)

• POGLED PROTI MORJU

(invalidka na vozičku)

• JULIJSKO SREČANJE NA ZAPLANI

(Miro Šlibar z enim izmed udeležencev)

• POSLUŠANJE ŠKOLJKE V MORJU

(moški stoji v vodi in posluša školjko)

BESEDILO IN FOTO: TONE PLANINŠEK

"Našega življenja čaša je prazna, nepopisana knjiga,ki nam jo je Bog dal, da bi jo z dobrimi deli popisali.

Ni v naši moči prešteti pole v knjigi življenja! To pa je v naši moči,da vsako stran popišemo z dobrimi deli."

(Anton Martin Slomšek)

Molimo, naj Gospod blagoslovi našo seda- njost in prihodnost,da bomo vsak trenutek živeli v Božji milosti in prinašali ljubezen vsem, s katerimi živimo in jih srečujemo.

Polona Kemperle

»Imam vero v to,da po bolniškem mazilje- nju Jezus ozdravlja, da je to za notranjo moč in oporo.«