Zagotovo poznate zgodbo o zlati ribici. Če jo kdo ujame, mu v za- meno za svobodo izpolni tri želje Zagotovo bi bili veseli takšnega ulova, a kaj, ko se kaj takšnega dogaja le v pravljicah. Vendar zgodba ni popolnoma izmišljena. V sebi nosi skrito spo- znanje, kako je dobro biti usmiljen, in kako je hvaležnost nekaj koristnega. Zlata ribica namreč dobroto in usmiljenje »poplača« z darežljivo hvaležnostjo.
V današnjem svetu lahko nasprotno zaz- namo pomanjkanje enega in drugega. Nove vojne kažejo na to, da ljudje še vedno ni- smo vzeli resno Jezusove zapovedi ljubezni. Sklicevanje na pravice pa je odtegnilo pro- stor hvaležnosti. Če imamo do nečesa pra- vico, zakaj bi bili za to še hvaležni?
Popolnoma drugačen odnos do življenja kaže svetopisemski Job.Ne uči nas samo hvalež- nosti za prejete dobrine.Vzgaja nas tudi za hvaležnost v preizkušnji. Doletela ga je hu- da stiska.Izgubil je imetje,otroke in zdravje Kljub na videz brezupnemu položaju je v sebi uspel ohraniti iskro hvaležnosti. To izražajo njegove besede: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo« (Job 1,21) »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Job 2,10)
Job nas uči, kako v vsaki življenjski situaciji najti prostor za hvaležnost.Vsak dan imamo nič koliko razlogov, da smo hvaležni Bogu in ljudem. Hvaležni smo lahko za čas, ki nam ga nakloni bližnji, hvaležni za toplo sonce, dež in prečudovit sončni zahod. Hvaležni pa smo lahko tudi za preizkušnje, ki nam jih pošilja Bog, da bi preko njih na novo spoz- nali njegovo Ljubezen. Vsak trenutek svo- jega življenja imamo priložnost, da smo za nekaj hvaležni. Če nam uspe takšna življenj- ska drža, se v naše srce naselita veselje in mir. In kaj bi si lahko še boljšega zaželeli?

Borut Pohar CM, glavni urednik

Metka: Hvala, da ste nas sprejeli in ste pripravljeni deliti svoje izkušnje z drugimi. Mnogi, ki se znajdejo v podobni situaciji kot vi, obupujejo. V vaši družini tega ni čutiti.
Ludvik: Obupujejo tisti, ki preveč gledajo nazaj. Potrebno se je sprijazniti s situacijo, takšno kot je in živeti dalje. Če bi pri Vojku razmišljali samo o tem, kje bi drugače sedaj bil in kaj bi vse počel, bi nas to ubilo.
Metka: To, kar si sedaj povedal, ne velja samo za Vojkovo situacijo, pač pa za vse situacije v življenju.
Ludvik: Seveda. Marsikdo se jezi na povzro- čitelja nesreče, jaz pa pravim,da se nesreče dogajajo vsak dan. Potrebno je ločiti med tem, da kdo nekaj hudega stori namerno ali pa da se zgodi nesreča. Nesreča se lahko zgodi čisto vsakemu izmed nas.
Metka: Vojko, ali ni poleg tega, da so se starši tako zavzeli zate, najpomembnejše to, da so ti s svojim zgledom posredovali takšno razmišljanje, ki usmerja k temu, da je potrebno pogumno gledati naprej in si pomagati. Vi vsi kot družina skupaj dobro funkcionirate,zato je tudi Vojko tako dober. Večkrat sem že slišala Stanko, ki pravi, da ste srečni.
Stanka: Seveda.Toda bili so tudi težki časi
Metka: Koliko let je minilo od nesreče?
Vojko: Nesreča se je zgodila pred 19 leti, leta 1995.
David: Od kod izvira vaša družina?
Ludvik: Naša družina izvira iz kraja Trgovi- šče pri Veliki Nedelji. S Stanko sva živela v isti vasi,se spoznala in tudi zaljubila. Poro- čil naju je Stankin stric, p. Stanko Cvetko. Vojko se je rodil kot drugi izmed treh otrok.
David: Vojko, kako se je začela tvoja pot?
Vojko: V OŠ sem hodil v Veliko Nedeljo, v srednjo pa na srednjo tehnično šolo na Ptuj Želel sem postati pilot, zato sem po maturi odšel študirat na Fakulteto za strojništvo, smer letalstvo,v Ljubljani.Med študijem sem živel v Kosezah v Ljubljani. Potem pa se mi je 7.7. ob 7.uri in 7 minut zvečer,ko sem se vračal domov iz zagovora diplome, v vasi pred domačo hišo zgodila prometna nesre- ča. Vame se je zaletel drug voznik, ki me je oplazil tako, da nisem mogel več spremeniti smeri vožnje in sem se zaletel v drevo. Po tistem se ne spominjam več, kaj se je do- gajalo. Starši so mi kasneje povedali, da so me po nesreči odpeljali v mariborsko bolnico.
David: Kako je vaša družina (več v reviji)

Hvaležnosti je vedno manj med nami. V času, ki ga zaznamuje blaginja, se zdi, da nam vse pri- pada,da lahko imamo vse. Ker se lahko vse takoj dobi, smo silno nezadovoljni, če naše potrebe niso uresni- čene v tem trenutku. Ker je večina stvari lahko dosegljiva, preprosto ne čutimo, da smo obdarjeni. Kot da bi materialna blaginja zameglila naš pogled. Po drugi strani pa se v svoji notranjosti čutimo prazne, nezado- voljne, prikrajšane za radost življenja. Kot da nas je življenje opeharilo.Toliko nam pri- pada,toliko imamo in vendar smo siromaki - materialne dobrine nikoli ne morejo zapolniti hrepenenja po odnosu, sprejetosti, ljublje- nosti,večnosti,... Pristen odnos,ljubljenost, večno življenje,...nam je podarjeno! In kdor se ne čuti obdarjenega,ne čuti hvaležnosti.
(več v reviji)

s. Tatjana Lukner MSF

Zgodbe,ki jih piše prostovoljstvo,so zgodbe hvaležnosti. In te hvaležnosti se velikokrat ne dá opisati z besedami. Prejemnik pomoči svojemu prostovoljcu v znak hvaležnosti po dari iskren pogled, topel stisk roke ali spon- tan objem. In ko ob tem prostovoljec raste dobiva njegovo življenje drugačno vrednost Takrat med nami raste spoznanje, da smo drug za drugega dar.
Prostovoljno delo pridobiva vrednost in po- membnost ter predstavlja bistveni sestavni del vsake družbe. Čedalje več je izobraže- valnih in vzgojnih ustanov,vladnih in nevla- dnih organizacij ter posameznikov,ki se za- vedajo, kako pomembno vpliva prostovoljno delo na kakovost življenja ljudi v določeni skupnosti.
Prostovoljno delo daje ljudem nova znanja in izkušnje, priložnost,da v polnosti razvije- jo osebne zmožnosti,se naučijo (več v reviji)

Dr. Anton Trstenjak je v knjigi Dobro je biti človek, zapisal: "Hvaležnost je krepost in dolžnost človeka, ki je prejel ali prejema od drugih dobrote. Enako pa je res,da ta drugi ne sme pričakovati,kaj šele zahtevati kakr- šnokoli hvaležnost."
Bolnik, ki je imel pred seboj le še nekaj me- secev življenja,se je zahvalil svoji zdravnici z besedami: »Ni naključje, da nam življenje naloži bolezen. Ni naključje, da po hladnem hodniku bolnišnice pride nasproti zdravnica, ki zmore sočutje. Čudež in darilo je, da v gluhem zdravstvenem sistemu bolnik sreča njeno dobroto in sočutje.Iskrena hvala vam za vso vašo pomoč in spremljanje.«
Zdravnica je bila ganjena, zasolzile so se ji oči... S tresočim glasom je rekla: »Tudi jaz se vam moram zahvaliti za vaše zaupanje, da vas lahko spremljam. Vem,kako težko je narediti prvi korak do zdravnika... Tudi mene čaka velika preizkušnja. Prosim vas, molite zame.« Razšla sta se solznih oči, oba sta čutila, da se zadnjič vidita. (več v reviji)

Janja Ahčin, dr. med.

Ljubiteljsko gledališče iz Teharja, pod vodstvom gospoda Petra Simonitija,se je v mesecu marcu v Domu sv. Jožef nad Celjem, predstavilo z recitalom »Venec spominčic možu na grob«, pesnice Ljubke Šorli Bratuž
Ljubka Šorli je »Venec spominčic možu na grob« posvetila svojemu pokojnemu možu, Lojzetu Bratužu, ki so ga fašisti decembra 1934, dva dni po božiču, ko se je vračal iz cerkve v Podgori, napadli in prisilili,da je mo- ral izpiti velik kozarec strojnega olja, pome- šanega z bencinom. Za posledicami zastru- pitve je 17. februarja 1935 umrl. Predstava je v Celju in tudi povsod drugod naletela na zelo dobre odzive, zato smo režiserja Petra Simonitija prosili, naj nam pove, kako to,da so se odločili za predstavo s takšno vsebi- no ter o njenem pomenu za nas, danes.
Ljubka Šorli Bratuž-pesnica upanja in ljubezni je sonetni venec »Venec spominčic možu na grob« posvetila svojemu pokojnemu možu Lojzetu Bratužu, organistu,pevovodju, skla- datelju, prosvetitelju in narodnemu mučencu

(več v reviji)

prvo srečanje bralcev revije Prijatelj-bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev, se hitro pri- bližuje.

Zaradi lažje organizacije vas prosimo za predprijave na telefon 059 073 800 ali po emailu na info@jozef.si

Uredništvo revije Prijatelj